Verjetno ste lahko opazili, kako se ljudje v Sloveniji zadnje čase ‘zabavajo’? Posnamejo filmček, v katerem na eks spijejo kozarec piva (ali, kot boste lahko prebrali v nadaljevanju, tudi drugih, v večih primerih smrtonosnih mešanic), ga objavijo na Facebooku in v njem nominirajo tri nove kandidate, ki morajo v naslednjih 24 urah storiti enako, v nasprotnem primeru pa človeku, ki ga je nominiral, častiti zaboj piva.

Igra se v originalu imenuje ‘neknomination’ oz. ‘neknominate’ in ni ravno nova – začela se naj bi v Avstraliji,  v zadnjih parih mesecih pa se je razširila predvsem po Veliki Britaniji, seveda, ker je nekoč nekdaj nekdo na YouTubeu objavil filmček in kot nas zgodovina uči, je vsaka bedarija že sama po sebi uspeh za viralnost. Obstaja že ogromno posnetkov, Facebook skupin in strani ter seveda udeležencev, ki zgodbo peljejo dalje.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je pitje večje količine alkohola v zelo kratkem časovnem razponu, na eks, lahko nevarno. Ravnokar sem prebrala članek očeta, ki je videl posnetek svojega sina, v katerem je spil koktejl, ki žal ni vseboval piva, ampak kar tretjino steklenice vodke, fant pa je star le 15 let. Eden od njegovih sošolcev si je pripravil ‘napitek’, v katerega je poleg piva dodal še svoj urin, mačje brikete, kečap in nekaj čemur oni rečejo ‘cod liver oil’. Da ne omenjam, da se je izziva lotil tudi njegov 50-letni kolega, ker ga je izzvala 20-letna hči. Ti so k sreči ostali živi, dvajsetletnik, ki je spil polovico litra mešanice belega vina, vodke, viskija in piva, žal ni.

Ko berem vse tele mešanice, lahko na žalost rečem, da verzija z ‘le’ pivom izgleda popolnoma normalna. Pa ni. Ker spodbuja vedenje, ki mlade pelje v zelo škodljive situacije. Nek mladostnik si izmisli svojo verzijo, ker pa seveda ni fino ponavljati, njegov kolega doda še nekaj zraven in roko na srce, ne samo, da otroci pri petnajstih goltajo alkohol, kdo od njih pa zares ve, kakšne so posledice ne samo čistega alkohola, ki bi ga zaužili tako na hitro, ampak mešanic, ki so lahko tudi smrtonosne? In če se tem bedarijam ne morejo upreti starejši, kako lahko potem pričakujemo, da se bodo mlajši? Če oče, namesto, da bi udaril po mizi, raje sprejme izziv svoje hčere?

Vsekakor verjamem, da se igrica marsikomu zdi popolnoma neškodljiva. Ja, popiti pol litra piva na eks, je v marsikaterem primeru res neškodljivo, škodljiv pa je vzor, ki ga postavljamo drug drugemu. Mladi se ne zavedajo, kaj je prav in kaj narobe, če vidijo posnetek na YouTubeu ali pa še huje – posnetek najbojšega prijatelja, ki počne totalne bedarije, si verjetno mislijo, da je to čisto kul – če je to storil nekdo drug, lahko tudi jaz.

Resnično upam, da se bo tole kmalu končalo, čeprav glede na razsežnosti in viralnost, ki jo ti posnetki dosegajo, vem, da so moje želje zaman.  Lahko pa to ustavimo vsaj v krogu naših poznanstev, namesto, da se to igrico igrajo tudi moji Facebook prijatelji, ki jim kazalec teče že tam proti trideset.

Be a man – grow up.

Vrgla bi telefon in računalnik v kot. Vsaj za nekaj dni. Če jih res ne bi potrebovala.

Te dni sem se lotila enega mini osebnega projekta – pisanja na roko, odmaknjena od vseh naprav, ki vsake toliko zabrnijo. Včasih od prahu in starosti, pretežno pa zaradi opomnikov na po moje še vseeno ne toliko dolgočasno življenje. Dejansko je bil ta zapis sprva ustvarjen na papirju. Pravzaprav nakracan. Mislim, da sem tesno za petami vsem zdravnikom in pisavi pri pisanju receptov.

Škoda je, da pozabimo na staro dobro beležko in kuli, čeprav nam odpreta čisto drug pogled na svet. Pa stare dobre table in listi prilepljeni na omaro. Pisanje na roko tudi upočasni moje misli in me prisili, da bolj poglobljeno razmislim o zadevi, kar ji doda več mojega in manj Googlovega pridiha. Čeprav se nam zdi, da nam tehnologija olajša življenje, in, da ne bo pomote, še kako nam ga, včasih ne škodi, da skozi stavke malo večkrat zadihamo. Tudi dobro ni, da stvari mečemo stran. Pa ne govorim o kupu starih majic in spodnjic, ki se nam valjajo po predalih, ampak o idejah. Na računalniku jih zbrišemo in lahko izginejo za vedno. Na papirju pa ostanejo. Seveda lahko liste iztrgamo in je beležka na koncu tanka kot toaletni papir, ampak če jih ne, se je včasih res zanimivo, koristno in smešno podati skozi prve strani na novo kupljene beležke.

Včasih sem pisala tudi pesmi in niti ena ni bila napisala na računalnik. Mogoče bo tako tudi s knjigo, vsaj z njenimi osnutki. Se sprašujete, če pišem knjigo? Ne. Še.

Ideja torej je, in zaenkrat se je kar držim, da zjutraj, namesto da v roke primem telefon, kot je v moji navadi (na žalost), ga zamenjam z beležko in pišem. O čemerkoli. To pa ne pomeni, da bo vsaj blog najprej nastal na takšen način. Si predstavljate, da bi vam čisto vsakič takole filozofirala?

Nujno je delati inventure. Ne tiste v trgovinah, ampak tudi takšne osebne. Da na koncu dneva potegnemo skupaj predvsem vse dobre stvari, ki so se nam zgodile in znamo ceniti to, kar imamo, ne pa da bemtimo, kako nam je hudo, ker mnogim dejansko ni. Se strinjam. Ne škodi pa, če naredim inventuro še na koncu leta, ker se mi že nekaj časa dozdeva, da je bilo tole leto (dosedaj) zame najbolj prelomno. Zgodilo se je kar nekaj stvari, ki so se zasukale v čisto drugo smer, kot sem načrtovala, sama pri sebi pa sem popredalčkala veliko več misli, kot sem pričakovala. O vsem, kar piše spodaj, sem verjetno že pisala v zapisih skozi letošnje leto, a ne škodi, če izpostavim tisto, kar se mi zdi, predvsem zase, najpomembnejše.

Nikoli ne počni tistega, kar te ne osrečuje

Vem, da ne živimo v pravljici in je treba včasih požreti tisto, kar načeloma ne bi, a vseeno imamo ljudje dostikrat izbiro kaj, kje in s kom bomo določene stvari počeli. Velikokrat pomislim na naše starše in stare starše, ki so se zasidrali v neki varni službi za par desetletij, čeprav v tem morda niso kaj preveč uživali, je pa bila to najbolj varna naložba za lastno in prihodnost njihovih otrok. Jaz pa si zelo težko predstavljam, da bi eno in isto službo opravljala toliko časa. Morda smo dandanes bolj razvajeni, verjetno pa samo bolj iznajdljivi. Seveda ni lahko sprejeti določenih odločitev in se podati v nepredvidljiv svet, kjer, roko na srce, danes res ne vemo niti kaj bo jutri, a prekleto važno je, da na prvo mesto postavljamo lastno srečo. Če je ni, je tudi drugi ne bodo nikoli dobili od nas. Zato, če je kdo pomislil, da so na prvem mestu naši bljižnji, predvsem vaši otroci – seveda so, ampak nič jim ne koristi, če imajo nesrečne starše.

Sama sem kar nekaj let delala stvari, ki so iz mene izpile vso energijo, ki sem jo premogla, ko jih nisem več, pa sem ugotovila, da se v meni še vseeno skrivajo tisti talenti, ki so se vmes sumljivo potuhnili, ko sem bila preveč ‘lena’, da bi se ukvarjala z njimi. Tisti talenti, za katere so govorili, da jih sploh nimam, ker jih enostavno nisem bila zmožna več pokazati. S tem pridem tudi do nauka, ki je seveda po svoje samoumeven, in to je, da nobena stvar, ki resnično nekaj pomeni, ne pride zlahka, ampak je treba zanjo garati. Dan za dnem, brez prestanka. Mogoče sem preveč naivna, ampak še vedno verjamem, da se za pridne, vztrajne, talentirane in sposobne, vedno najde delo.

Večkrat sem že sebi in vam obljubila, da bom redno objavljala na blogu. Res je, da nisem tako zelo redna (najmanj dvakrat na teden), a še vedno pravim, da je bolje biti tiho, kot govoriti bedarije, čeprav se tudi slednje še vedno znajdejo na pladnju. Sem pa v letošnjem letu objavila največ zapisov dosedaj in glede na to, da so tudi veliko bolj poglobljeni, kot leta prej, si to štejem kot zelo dober dosežek, ki se mora v naslednjem letu vsekakor še nadgraditi. Pisanje je nenazadnje moja prva ljubezen in za to je potrebno delati. Tipkovnico pod prste in gremo.

Dokončaj, kar si začel

To velja na vseh področjih življenja, zame pa predvsem na področju faksa, kjer si lahko z eno besede rečem – trapa. Ne da ne bi zmogla, le ne ljubi se mi in tako se posledično že peto leto ukvarjam z enim izpitom, ki bi ga lahko naredila že prvič. Verjetno prstov na eni roki ni dovolj, če preštejem vse izrečene stavke ‘Js bom ta faks pustila’, ampak še vedno vztrajam. Zato sem se pred časom odločila, da je morda bolje, da iskanje službe odložim na januar 2014, do takrat pa se pridno učim. Do sedaj mi dokaj uspeva.

Še vseeno mislim, da so praktične izkušnje veliko več vredne kot te, ki jih dobimo na faksu. Ja no, danes je pač tako, da nam ti listi papirja ne koristijo kaj precej, ali v določenih primerih celo ‘škodijo’, od nas samih pa je odvisno, koliko od izobrazbe odnesemo. Zase vem, da sem se o področjih, na katerih želim delati, največ naučila v službah in sama. A kot sem rekla, dokončaj, kar si začel, sploh, če si le kakšen izpit in magistrsko pred koncem.

Bodi to, kar si

To se mi zdi še najbolj pomemben nasvet, ki ga sama tudi dostikrat nisem upoštevala. Če si tih in zadržan imaš dostikrat težave. Pa ne toliko zaradi sebe, kot zaradi drugih, ker te imajo enostavno za manj sposobnega, ker ne pokažeš takoj tistega, kar bi lahko, ali pa te, kar je še huje, silijo v vloge, ki ti niti pod razno niso pisane na kožo. Zelo dolgo sem bila mnenja, da res ni ok, če sproduciram veliko manj idej, če delam v skupini, imela slabo vest, ker v veliko primerih nisem glasna in se raje umaknem v svoj ‘kot’ ter naredim, kar moram. Danes vem, da z vsem tem ni nič narobe. To seveda ne pomeni, da se ne znam vklopiti v skupino in opravljati timskega dela, to ne pomeni, da ne znam energično nastopiti pred tistimi, ki to od mene pričakujejo, pravim le, da to opravljam dosti težje kot kdo drug. Veliko raje nekaj naredim sama in to potem delim z drugimi, s katerimi vse skupaj zaključimo v smiselno celoto. Zato ne bom nikoli glasno delegirala drugim, kaj naj počnejo, ker vem, da v takšnih vlogah nisem učinkovita, kar je najhuje, pa to iz mene izpije vso energijo. Žal še vedno in vedno bolj velja prepričanje, da je najbolj kul na svetu, če delamo v glasnih prostorih, brez zasebnosti, le z drugimi, ker tako ustvarimo več. Upam, da bo tovrstno področje tudi tema moje … pa o tem drugo leto.

Dostikrat imam tudi slabo vest, ker dam prednost samoti, pred druženjem, ali pa si po nekaj urah druženja ob ‘neprestanem govorjenju’ (bolj z druge, kot z moje strani) enostavno želim oditi domov. To ne pomeni, da mi gre kdorkoli s katerim sem v družbi na živce (drugače verjetno ne bi bila z njimi), ampak enostavno sem tak tip človeka, ki ga pretirano druženje in govorjenje utrudi. Verjetno sem zaradi tega kdaj prikrajšana za kakšno doživetje in poznanstva, ampak vem, da mi je po tem spoznanju lažje, ker sem enostavno ugotovila, da z vsem tem ni popolnoma nič narobe. Ljudje smo si različni in te razlike moramo upoštevati. Verjetno pa ne bom nikoli prenehala poslušati mnenja drugih, zakaj sem tako tiha. Ja, lažje povem, kot napišem. Kar spet ni slabo, ker sem tako razvila en talent, pri katerem me nihče ne bo ustavil.

Inventura: +

Leto 2013 je bilo torej zelo dobro. Spoznala sem kar nekaj stvari, ki vem, da mi bodo zelo koristile pri moji nadaljnji poti. Spoznala sem tudi kar nekaj novih ljudi, z nekaterimi se vidim več, z drugimi manj, a vseeno jih je kar nekaj takih, ki so mi dali več, kot si verjetno lahko sploh predstavljajo. Zbližala sem se še bolj s prijatelji, ki so z mano že zelo dolgo in vem, da bodo z mano še naprej, po drugi strani pa ugotovila, da so seveda tudi ljudje, ki enostavno ne želijo biti v moji bližini tako zelo, kot sem mislila dosedaj. Tudi s tem ni nič narobe.

Drugo leto bo upam še boljše. Upam tudi, da se bom vrnila nazaj v Ljubljano. V mesto, ki sem ga osem let nazaj odkrito sovražila in izkoristila vsak trenutek, da sem lahko pobegnila nazaj domov. Sedaj pa je to zame mesto polno dogajanja in če tudi si kdaj sam, je toliko zanimivih ljudi okoli tebe, da lahko iz njih, ne da bi oni sploh vedeli, potegneš zelo veliko.

Nekdo mi je nekoč rekel, da se ne znam pohvaliti. Pa mislim, da mi tu in tam kar uspe ;).

Na spletu se lahko vse spremeni v pičlih nekaj sekundah. Ena pomotoma/napačno/pomanjkljivo napisana besedna zveza in že ste med najbolj osovraženimi ljudmi ali podjetji. Seveda se to lahko zgodi tudi v offline svetu, a dosti počasneje, kar ima zopet svoje prednosti in slabosti. Splet je zelo dober komunikacijski kanal, ki pa ga mnogi še vedno ne znajo izkoristiti ali pa ga izkoriščajo na napačen način. Zapis, ki sem ga napisala že skoraj dve leti nazaj, je žal še danes aktualen – nekateri so za splet še vedno prepočasni.

Ljudje nismo številka

Kaj bi storili, če bi vam nekdo potrkal na vrata pisarne in se želel pogovarjati z vami? Po tem, ko bi sami pri sebi (ali njemu) bentili, da se ni naročil, bi ga verjetno poslušali, sploh, če je prišel s težavo, ki ste jo povzročili vi. Enako bi naredili, če bi vas nekdo poklical po telefonu (posplošujem, vem, nekaterih enostavno ne moremo priklicati). Zakaj torej tega ne počnemo na spletu?

Večina večjih slovenskih podjetij, ki so prisotna na družbenih omrežjih, ima na svojih zidovih tudi veliko vprašanj/pohval/graj/groženj uporabnikov. Včasih si vzamem par minutk in preberem objave uporabnikov ter odgovore podjetij. In kaj zelo velikokrat vidim? Pohvala uporabnika dobi samo en ‘lajk’ (FB) ali pa ‘zvezdico’ (Twitter). Torej, uporabnik se je izpostavil, vam napisal javno pohvalo, ki jo lahko prebere sleherni uporabnik spleta, vi pa mu namenite le tako majhno gesto? Zakaj mu ne bi odgovorili, se tudi vi zahvalili, ga še kaj vprašali in se z njim enostavno … pogovarjali? Nasprotje pohval so graje, takšna in drugačna izražanja slabe volje. Tukaj je situacija včasih še dosti slabša – uporabnikom se velikokrat sploh ne odgovori ali pa se množično vsakemu prilepi identično sporočilo za javnost, ki po eni strani morda res dobro razloži nastalo situacijo, po drugi strani pa porabnikom daje vedeti, da so le ena izmed številk in v odgovor na to izražajo še več slabe volje. Tudi tukaj bi pogovor rešil vse. Očitno ima z vami nekdo težavo, ki ste jo povzročili, lahko pa da je le vstal z levo nogo, a v obeh primerih o vas širi slab glas.

Pogovarjajte se

Pogovor torej lahko reši marsikaj. In če že imate osebo, ki skrbi za komunikacijo, naj svoje delo tudi primerno opravlja. Vprašajte, pohvalite, se opravičite. Veste koliko informacij lahko z enim preprostim vprašanjem izveste od ljudi? Ogromno. A verjemite, da vas porabniki ne bodo spraševali ter prosili znova in znova. Nekega dne bodo preprosto odšli, za sabo pa pustili kup komentarjev z grenkim priokusom. Če se pogovarjate in poskušate izluščiti bistvo težav, pa lahko te včasih tudi preprosto odpravite. Enako velja za pozitivne komentarje – če se nanje pravilno odzovete, vas bodo še kdaj pohvalili, če pa porabnik ni deležen ničesar ali le nekaj sekund vašega časa, pa tega morda ne bo storil nikoli več.

A po vseh slabih in dobrih primerih spletnega komuniciranja, smo konec leta 2013 še vedno na istem. Podjetja silijo na družbena omrežja, ker tam enostavno morajo biti, čeprav ne razumejo njihovega bistva. Pa morda niti ni njihova naloga, da ga. Velikokrat za to mastno plačujejo agencije in posameznike, ki ne opravijo svojega dela.

Daleč od tega, da je lahko

Delo spletnega urednika se marsikomu sliši božansko. Cele dneve sediš za računalnikom in klamfaš objave, iščeš slike lepih sončnih zahodov in pisanih koktejlov ter lepiš linke do najnovejše ponudbe, ki bo zažigala to novo leto. Ja, v sanjah je res tako lepo. V realnosti pa zelo drugače. Ko podjetje stori napako, kot so jo na primer danes ene izmed term, se je verjetno odgovornim v sekundi spustila tema na oči. Nekdo ni dobro opravil svojega dela. Porabniki so užaljeni, grozijo, da ne bodo več prestopili praga term (v resnici jih velika večina verjetno bo) in z vso močjo udrihajo po družbenih omrežjih. Ne bom se spuščala v to, če je bil zapis zares ‘nerodno’ (njihove besede) formuliran ali ne, ker resnico poznajo le oni, dejstvo je, da so storili ogromno napako, ki pa jo s svojo komunikacijo ne popravljajo tako zelo kot bi jo lahko. Tudi oni v odgovor večini podajajo sporočilo za javnost. Copy paste. Ne glede na to, kakšno je vprašanje ali graja uporabnika in ne glede na to kdo stresa slabo voljo.

Seveda ni lahko, a nihče ni rekel, da bo, zato se ne posložujte nečesa, če s tem povzročate še več slabe volje, kot če vas nekje ne bi bilo.

Če nas država iz dneva v dan poriva v vse globje brezno in imamo na eni strani ogromno socialno ogroženih ljudi, imamo na drugi strani k sreči tudi veliko dobrodelnežev. Že lep čas smo priča mnogim akcijam kot so npr. Botrstvo, Mali korak za velik cilj, Anina zvezdica in še mnogi drugi (vsi ostali dobri predlogi dobrodošli v komentarjih). Tudi odzivnost na nenadne tragične dogodke, kot so pogorela stanovanja, poplave in plazovi je krasna, sploh glede materialnih sredstev, ki jih morajo nekateri celo odklanjati. Žal poleg osnovnih življenjskih potrebščin najbolj potrebujemo res denar, da lahko zaživimo spodobno življenje.

Inovativne akcije niso vedno najboljša izbira. Ali pač?

V lanskem letu je zaživela akcija Kava na zalogo. V eni izmed kavarn, ki sodeluje v akciji, lahko plačaš kavo, ki jo kasneje spije nekdo, ki si je ne more privoščiti. Že ta akcija je poleg kupa podpornikov dobila tudi precej nasprotnikov, v smislu zakaj bi gostincem pomagali služiti in da sploh ne vemo, če bo kava zares prišla v grla tistih, ki si je želijo, a zanjo nimajo denarja. Letele so tudi opazke, da zakaj ‘reveži’ potrebujejo kavo? To, da si nečesa ne moreš privoščiti, ni lahko priznati. Sploh, če se gre za kavo, ki jo zelo velika večina populacije pridno srka vsak dan v enem izmed priljubljenih lokalov, tako da ne verjamem, da bi za kavo na zalogo prosili tisti, ki imajo dovolj denarja. Zakaj ‘reveži’ potrebujejo kavo? Kava po eni strani povezuje ljudi, po drugi pa je to tistih nekaj minut, ki si jih vzamemo le zase – stran od napornih trenutkov doma ali v službi, predno skočimo v izzivov poln dan, skratka je tisti sladkorček, ki nam velikokrat polepša življenje. Torej, zakaj si je ne bi privoščil vsak?

In če gremo stran od kave, pridemo do zadnje akcije, ki sem jo zasledila in to je Kruh za prjatla. V tej akciji lahko v eni izmed sodelujočih pekarn (upam, da jih bo iz dneva v dan več) kupite kruh, ki ga lahko nato vzame nekdo, ki ga potrebuje. Prodajalci kruh nastavijo na za to posebno mesto (in skrbijo, da tam ne leži dlje časa, da se ne posuši) skupaj s pripadajočim računom. Ko sem videla to akcijo, se mi je zdela super, ker je veliko takšnih, ki jim dodaten evro ali dva ne predstavlja problema, na drugi strani pa so ljudje, ki so lačni. Tudi pri kruhu velja enako ali še bolj dejstvo, da nekdo, ki res ni v stiski, ne bo prosil za kruh. K sreči tudi naši trgovci skrbijo za to, da se star kruh naslednji dan proda po nižji ceni in podobno, s čimer pridobi tako ena kot druga stran.

Je zaslužek pomembnejši od lakote?

Priznam, da sem bila pri akciji s kavo tudi sama malo skeptična, a vseeno podpiram dober namen. Pri akciji s kruhom, mi ni na misel padla nobena negativna stvar, dokler nisem zasledila debate na Twitterju o tem, da je Kruh za prjatla. tipična akcija pospeševanja prodaje in da so takšne tudi akcije s kavo, Anina zvezdica in tako naprej. Seveda. Popolnoma drži, da s tem, ko kupimo dodatno kavo, kruh ali karkoli drugega se v tovrstnih akcijah zbira, trgovci zaslužijo več. In prebrala sem tudi mnenja, da če bi bili trgovci tako zelo dobrodelni, bi živila prodajali po osnovni ceni in ne po dvakratni ali celo dražji ceni. Tudi s tem se strinjam, a sploh ne dvomim, da ogromno gostincev in trgovcev da zelo veliko v dobrodelne namene. Vsi pa vemo, da takoj nastanejo problemi – nečesa ne moreš kar tako dati zastonj, ker je s tem povezane kup birokracije, plačati je treba davke ipd. Pri štruci kruha seveda ni tako. Večkrat tudi naša družina kupi kruh v pekarni, kjer tudi ob manjšem nakupu dobimo po vrhu še kakšen rogljiček ali krof. Brez vprašanj, če ga bomo ali če ga potrebujemo. Sploh ne dvomim, da tam dajo kruh zastonj tudi tistim, ki si ga ne morejo privoščiti. A tam gre za manjšo pekarno, kjer je šef blizu, ne gre za verigo, kjer je dosti težje skomunicirati naše pobude, sploh, če se pogovarjamo s trgovcem, ki nima ne pristojnosti, včasih pa tudi ne volje poklicati šefa.

Kako se torej lotiti dobrodelnosti

Ja, kako se je lotiti, da ne dobimo z lopato po glavi? En korak je vsekakor ta, da se jasno in glasno predstavijo tisti, ki stojijo za to akcijo. Tako se ljudje ne bodo spraševali, če je v ozadju morda lastnik verige pekarn, ki hoče s tem zaslužiti, morda (ne vem, ko izvem, delim to tudi z vami) je to nekdo, ki ima preprosto široko srce in nima namenov v žep pospraviti kup denarja. Verjamem, da se marsikatera dobra duša ne želi izpostavljati, a če se ne, bo velikokrat nasrkala še bolj.

Pa kljub vsemu, je treba res zatirati tovrstne akcije? Je v končni fazi res važno, če pek ali gostinec zaslužita nekaj dodatnega denarja, če na račun tega osrečimo nekoga, ki nima? Lepo bi sicer bilo, a saj verjetno ne bomo za druge kupovali nekaj sto kil kruha dnevno? Torej tudi zaslužki ne bodo tako zelo veliki. Je pa zelo pomembno tudi to, da ljudem pokažemo, kam gre njihov denar. Če se pogovarjamo o nakazilih, je to veliko lažje, v primerih akcij, kjer podarjamo nekaj materialnega, sploh če se gre za živila, pa je to dosti težje ali v določenih primerih celo nemogoče.

Verjetno bom tudi jaz dobila veliko pikrih komentarjev, a tega se je pri vseh stvareh potrebno navaditi. Kot sem zapisala na Twitterju – če nekdo zaradi štruce kruha, ki jo bom kupila poleg svoje, ne bo lačen, mi je vseeno za pekov zaslužek. Morda mi ne bi smelo biti, ampak mi je. Ker se mi še vedno zdi, da lakota prevlada nad pohlepom. Popolnoma druga stvar je, če bi nekdo to počel res samo zaradi kapitalističnih vzgibov, a potem bi se verjetno obesil na razne velike trgovce, ne pa na male pekarne in v akciji spodbujal tudi vse nas, da poskusimo najti pekarne, ki bi sodelovale.

Včasih mora tudi nekdo zaslužiti, da lahko nekdo drug dobi dostojno življenje. In upam, da bomo včasih pozabili gledati skozi kapitalistične oči ter videli le dobro. Še čudno, da nisem zasledila nobenega pikrega komentarja o akciji Božiček za en dan. A zagotovo je kdo pomislil, da ne bo pripravil darila, ker ga bodo verjetno odnesli zli škratje. Ja, dobrota je velikokrat res sirota.

Na dan kot je nedelja, se spodobi zapisati nekaj besed o narodnozabavni glasbi ali goveji muski, kot ji nekateri pravijo, verjetno zato, ker je bilo in je še veliko družin, ki ob nedeljski goveji juhi, poslušajo domačo glasbo oziroma čestitke in pozdrave na katerem od lokalnih radijev.

Narodnozabavna glasba se je razvila iz ljudske glasbe, katere korenine segajo tja v 19. stoletje, ko so izumili diatonično harmoniko ali po domače frajtonarco. Za največjega glasbenika na tem področju pri nas velja Slavko Avsenik. Kdo pa ne pozna Golice, kajne?

Ko pesmi kar letijo in letijo

Narodnozabavnih skupin je pri nas kot listja in trave, prav tako njihovih pesmi. Verjetno ni niti enega področja življenja, ki ga ne bi obdelali in pesmi nastajajo tako iz pomembnih življenjskih dogodkov kot tudi takih stvari, ki večini niso pomembne, kaj šele, da bi o tem napisali pesem. Nekateri celo pravijo, da narodnozabna glasba poneumlja in nima nobenega globjega  pomena, sploh gledano s strani besedil, predvsem, če jo postavimo nasproti ‘visoki, resni’ glasbi. Lahko bi tudi rekli, da se skozi glasbo, ne glede na žanr, izražajo družbene vrednote, po mojem mnenju predvsem v narodnozabavni, ki dopušča še največ manevrskega prostora. Če samo pomislimo na pamet, verjetno predvsem v tej glasbi najdemo tudi največ namigovanja na spolnost (seveda ne neposredno, to moramo po navadi ugotoviti preko raznih banan, greva v galop …), pa razne prigode med moškimi in ženskami … a vse to je to zato, ker …

Je glasba za množice

Že ime (ljudska glasba) samo po sebi pove, da je namenjeno ljudem, množicam. Takšno glasbo poslušamo za razvredrilo, da se nasmejimo, poveselimo in zavriskamo, med tem pa nam ni treba kaj preveč razmišljati. Ravno zato ima ta glasba ogromno privržencev, po drugi strani pa seveda tudi nasprotnikov. Strinjam se po svoje tako z enimi kot drugimi, besedila, ki nimajo nobenega globjega pomena, res ne služijo nobenemu višjemu namenu, a konec koncev tudi tista Siddhartina, ki ji marsikdo sploh ne razume, ne. A dejstvo je, da narodnozabavna glasba prinaša smeh in veselje v marsikateri dom, dvorano, gasilski dom ali avto.

Obiskala sem že kar nekaj koncertov in povsod se poje, skače, pleše, dere, ploska, skratka zabava. A ni veliko takih glasbenikov, ki bi znali že na začetku koncerta dvigniti publiko na noge ali jo vsaj pripraviti do tega, da glasno poje – ne samo tisti zagreti privrženci v prvih vrstah, ampak celotna dvorana. Prejšnji teden sem imela priložnost obiskati koncert Modrijanov (Noč Modrijanov). Po posnetkih prejšnih let, je to koncert, ki sem si ga želela obiskati, ampak seveda bila prepozna za nakup kart, a vseeno sem se tisti četrtek znašla pred odrom s fotoaparatom v roki. Mislim, da se lahko, kar se organizacije tiče, njihov koncert postavi mnogo višje, kot od marsikaterega drugega domačega ali celo tujega glasbenika. Več kot 150 (popravite me, če se motim) nastopajočih na enem ogromnem odru in zadovoljitev vseh okusov, ki so bili v dvorani. In v nekaj določenih točkah, sploh v zadnji uri, so vsi v dvorani peli, skakali in vriskali. Kot je na koncertu dejal Omar Naber, gre zahvala Modrijanom, da so v tem času združili Slovenijo in ji dali nekaj dobrega.

Moj namen ni, da v ospredje postavljam eno ali drugo skupino, povedati želim le to, da ne glede na vse, ne glede na besedila, ki so včasih res trapasta, ne glede na to, da morda ta glasba velikokrat ne zahteva toliko vložka v nastanek sami rim in melodij (ne posplošujem na vse, a roko na srce, če si zavrtimo nekaj komadov vseh skupin, tudi muh enodnevnic, ki so na našem trgu, nam je to jasno), je glasba za množice in v Sloveniji ne bo nikoli nobene druge glasbe, ki bila bolj popularna od narodnozabavne. Ker je vesela, se včasih norčuje in ob njej te zasrbijo pete. Ima seveda veliko nasprotnikov, tudi sama sem ji nasprotovala, a to bolj v obdobju, ko nočeš priznati, da to občasno pride iz tvojih zvočnikov. Sem pa ob njej odraščala in od lanskega leta v naši hiši tudi spet odmeva zmok frajtonarce, žal ne z moje strani (mogoče pa kdaj). Takšne energije, kot je bila na Noči Modrijanov, kjer se je zbrala vsa smetana naše narodnozabavne glasbe, nisem čutila še na nobenem drugem. Seveda pa ni vse za vse, kajne?

Znanje na dosegu miške. Blog o brezplačnih predavanjih na spletu

Vsi poudarjamo pomembnost znanja. Osnovna in srednja šola ter fakultete. Ker brez diplome nisi nič. A s tem se ne strinjam. Vsekakor je formalno znanje nadvse pomembno, na žalost tudi papir na katerem je zapisana tvoja izobrazba, a v določeni točki se je potrebno tudi vprašati, če tako dobimo vso potrebno znanje, ki ga potrebujemo za dosego naših ciljev. Včasih pa znanja ne osvojimo le za to, ker vemo, da prihaja iz profesorjevih ust in je že to dovolj, da izklopimo pomnenje. K sreči pa obstaja veliko novejših in zanimvih načinov, kako do znanja priti. Obstaja ogromno spletnih strani, ki vam brezplačno, ja, brezplačno nudijo izobraževanja. Praktično o čemerkoli. Pa si jih poglejmo nekaj.

Ponovimo osnove matematike

Pred časom sem naletela, vmes že pozabila, dokler me ni na to stran spomnila prijateljica, na stran Astra.si, ki je prva slovenska brezplačna spletna učilnica. Trenutno je poudarek predvsem na srednješolski matematiki, lahko pa ponovite tudi osnove mikroekonomije. ‘Ustanovil’ jo je Andrej P. Škraba, ki pravi, da je matematika zelo zanimiva, če nam jo nekdo predstavi na zanimiv način. S tem se popolnoma strinjam in Andrej to obvlada.

Pripovedovanje zgodb, finance ali dizajn?

Iversity je ena izmed mnogih MOOC (Massive open online course) strani, ki jih lahko najdemo na spletu. Gre za to, da se prijavimo na predavanje in ga ob določenem dnevu in uri poslušamo online. V večini primerov gre za več zaporednih predavanj, tako da vse skupaj traja nekaj tednov ali celo mesecev. Mojo pozornost je Iversity pritegnila pred tedni, ko sem se prijavila na predavanje ‘Future of Storytelling‘, v katerem bom v osmih tednih spoznala osnove pripovedovanja zgodb, igranje vlog itd. tudi s strani ‘gostov iz prakse’. Če se želiš zares poglobiti, lahko tudi predstaviš svoje eseje in ostale naloge, ki nam jih bodo dali poleg predavanj. Nekatera ostala predavanja lahko najdete pod naslovi design 101 (or Design basics), Public Privacy: Cyber Security and Humar Rights, Contemporary Architecture itd., skratka, za vsakega se morda najde kakšna zanimivost.

Še eno (upam da) zanimivo  predavanje se bo začelo v začetku prihodnjega leta in sicer Doing Journalism with Data: First Steps, Skills and Tools. Kaj takega verjetno ne bi škodilo marsikateremu slovenskemu mediju in novinarju, ki zgodbe prevečkrat objavljajo na podlagi nepreverjenih podatkov, čeprav velikokrat lahko zgodbe temeljijo na statistiki.

Tudi Khan Academy je ena izmed MOOC strani, kjer se lahko naučite matematike, fizike, zgodovine itd., obstaja pa seveda še ogromno ostalih, ki jih lahko najdete po ključnih besedah.

Uči se, kar se želiš učiti

Včasih je bil dostop do znanja veliko bolj kompliciran. V knjižnico, poiskati knjige, potem si ugotovil, da knjiga sploh ni prava, ali pa ni na voljo … danes, čeprav je še vseeno super občutek v rokah držati knjigo, pa lahko do znanja dostopamo kadar sami želimo. Učimo se lahko, ko ležimo v postelji, ko kuhamo kosilo ali celo med tekom in kar je najboljše, poslušamo in gledamo samo tisto, kar nam je všeč. Sicer nimam informacij iz prve roke, upam pa, da znajo tudi takšna znanja ceniti delodajalci in se ne opirajo samo na uradno izdana potrdila o izobrazbi, ki v veliko primerih ne pomenijo popolnoma nič za delo, ki ga želiš opravljati.

Znanje je najmočnejše orožje, zagrabite ga.