Tista jutra

Budilka je moj osovraženi nasprotnik v jesenskih in zimskih mesecih. Nikakor se ne moreva zmeniti, da bi se bilo tudi v teh letnih časih odlično zbuditi zgodaj zjutraj. Pa naju vedno znova premaga dremež. Samo še malo, samo še petnajst minut.

Ko končno dvignem rit, še vseeno zjutraj, najprej stopim do balkona. Tam me čaka Luks, naš (z)mešanec, ki komaj čaka, da greva na sprehod. In da me prinese okoli ter pobegne k sosedovim. Upornik prve kategorije. Razložiti mu moram, da sta najprej na vrsti zajtrk in kava, potem pa greva. S cviljenjem pospremi moj celoten jutranji ritual. Najem se, spijem črno nesladkano in se oblečem v oblačila, ki jih ni škoda. Z Luksom ne poznava pravil lepega oblačenja, ker bova čez eno uro umazana do vratu. Aja, ne. Jaz ne poznam pravil lepega oblačenja, on je odet v čudovit,  kosmat, počesan suknjič, ki mu piko na i doda kvečjemu kakšna posušena travna biljka. Stopim do njega in po parih minutah pregovarjanja se nama le uspe dokaj kulturno odpeti. Kmalu zatem drviva v hrib, kjer lovi svojo najljubšo žogo. Moji čevlji so že po nekaj metrih mokri od rose, a nič zato. Pred nama je čudovita pot, ki je odeta v meglo in kanček sonca.

img_20161018_205101

Takšna so moja najljubša jutra. Ko je že navsezgodaj zjutraj sonce, ni megle, nebo je brez oblačka, to pomeni takojšnjo akcijo. Ko pa sonce utira svojo pot, mi tako da ravno dovolj časa, da se naužijem miru in hkrati uživam v čudovitem razgledu z našega hriba. Mislim da se tudi Luks popolnoma strinja. Tudi njemu neznosna vročina že navsezgodaj zjutraj ni po godu.

V takšnih jutrih razmišljam drugače. Počasneje. Zunaj je manj ljudi (kot da na najini poti sploh koga srečava) in moja glava gre po svoje. Odkar je Luksa obiskala učiteljica (hvala, Valentina) in nama pokazala nekaj praktičnih vaj, je veliko bolj umirjen, kar pomeni, da sem mirna tudi jaz. Tako da lahko zares uživava v najinih sprehodih.

Tako zelo, da mi je vsakič neznansko hudo, ko moram ponovno spakirati kufer in oditi nazaj v Ljubljano. Saj ima tudi najlepše mesto na svetu (nje) svoje prednosti, a vedno bolj se mi po glavi podi misel, da morda mestno življenje ni zame. Ne da mi dihati in me ves čas sili v neko dogajanje. Tudi jutra v Ljubljani niso enaka. Pa čeprav so meglena in na redke trenutke prepletena s soncem. So po svoje čudovita, a drugačna. Preveč napeta. Po svoje umirjena, a brez pravega cilja. Včasih čudna. Zapolnjena s prekrasnimi ljudmi, a še vseeno z grenkim priokusom. Tisti, ki me poznate, veste o čem govorim.

Hvala bogu za vikende. Ko moj svet dobi popolnoma drugačno dimenzijo.

A ti ne živi le zanje. Potrudi se, da bo vsak dan v tvojem življenju vsaj malo kot vikend. Če ne drugače, v tiste pol ure zgodaj zjutraj, ko je vse tako kot ti hočeš preden stopiš realnosti naproti.

Zapis, ki je nastal z namenom omembe jesenskih juter, končal pa se je s filozofiranjem o mojem življenju. Tipično ;)! 

Ljudje smo res čudna bitja

Se spomniš, ko je geograf v malem princu le temu dejal, da ne more popisati njegove vrtnice, ker minljivih stvari ne moremo imeti za orientacijsko točko? Mali princ je bil ob tem žalosten in moram reči, da ni edini. Res je, da je geograf na cvetlico gledal iz svojega vidika, a dajmo jo prenesti v bolj filozofske vode.     

image

                            
Strinjam se, da se minljivih stvari ne smemo oklepati, ker so z razlogom minile. Vsekakor pa jih lahko jemljemo kot orientacijsko točko. Ko stvar mine, lahko na nas pusti ogromen pečat, od vsakega posameznika pa je odvisno, kaj bo iz dane situacije odnesel.

Meni sta se v zadnjem dobrem letu zgodili dve cvetlici. Dve stvari, ki sta minili. Obeh se zavedam, obe sta v meni pustili neizmeren pečat, a še vedno nisem dovolj zrela, da bi dano situacijo spremenila.

Zato je jamranje nedopustno, ker če se nečesa zavedaš in lahko to spremeniš, a nočeš, potem jebi ga … šuti i trpi.

Kot pravi Bucay: “Nikoli ne počni, česar nočeš.” Jaz v zadnjem letu počnem toliko stvari, ki jih nočem … a so po drugi strani tako zelo udobne, da  resnično sedejo. Ljudje smo res čudna bitja.
                             
Marsikaj mine, a včasih se ljudje neverjetno navežemo na neke občutke. Ne pogrešamo človeka, s katerim smo bili mesece, leta, ampak pogrešamo, da smo imeli nekoga. Vemo, da nas služba uničuje*, a se je še vseeno oklepamo zaradi določenih pozitivnih občutkov, denar je velikokrat drugotnega pomena. Ljudje smo res čudna bitja.

*Baje se je v zadnjih letih zelo povečalo število psihičnih bolezni povezanih s službo. Nikoli ne počni, česar nočeš. Pika. Ker ko počneš nekaj, česar nočeš, te to uničuje, tisti drugi pa ob tem proslavlja. Tako je v ljubezni in delu. A po navadi se tega zaveš po določenem času iz neke druge perspektive. Prekleti zamiki. Če jih ne bi bilo, bi vse razčistila že v danem trenutku.

Ej, ti si ful v redu

 

Ura je odbila že ena proč, ko sem se ulegla v posteljo. Budilko sem si nastavila za deseto uro dopoldan. Končno bo moje življenje spet normalno, manj zombijevsko. Namreč, če spim nekajkrat manj kot sedem ur, se kmalu počutim kot bi me povozilo ducat traktorjev. Preden zaspim, za trenutek pomislim nanj. Spoznala sva se bežno, v zadnjih tednih izmenjala milijon sporočil in moram priznati, da je nekaj norega na njem. Poleg tatuja na levi roki, ki mi ni niti malo všeč, še malo zmešan karakter, petelinjenje pred kolegi in prepričanje, da mu je uspelo nekaj, kar ni še nobenemu. A če mi je vesolje to namenilo in mi ga položilo v misli, kaj naj. Naj bo tam.

Zbudim se ob desetih in par sekund za tem dobim sms od Tadeja. “Čao. Čez ene pol ure grem na sprehod do igrišča. Greš zraven?”
“Jutro. Lahko. Se dobiva pri mostu.”
No pa da vidimo, če je fant v živo tudi tako zgovoren kot po smsih.

Čez pol ure že sloni na ograji pri mostu in gleda v telefon. Očitno isti frik kot jaz, ne more dve minuti gledati v pšenična polja čez cesto, brez da bi buljil v ekran.
Stopim do njega in tesno me objame. “Kako si?” me vpraša. “Fino, naspala sem se. Lepo, da si pisal. Mi prav paše en čvek na soncu.”
“Ja, tudi meni. Sonce, predvsem pa ti. Ne daš mi miru, pa sem rekel, da preverim še v živo, če mi tudi po tem ne boš dala spati.” Joj, pazi, da se ne boš s samozavestjo zabil v tiste kable, ki povezujejo telegraf štange.

Hodila sva po makadamski cesti in se umikala avtomobilom. Tajming je bil malenkost slab. Še bolj pa pot. Neverjetno koliko ljudi se pelje od nedeljske maše po tej cesti domov. Debatirala sva o vsem. Čisto tipično za prvi zmenek. Saj je zmenek, kajne? Sedaj vem, da ne mara hoditi na morje (WTF?), ampak raje v hribe, da največkrat za kosilo je solato, da je njegova mama službeno prepotovala že cel svet in da ko je ob večerih sam, najraje posluša One republic. Tudi on ve nekaj o meni in sicer to, da niti pod točko razno ne morem lulati v naravi (mogoče ne najbolj idealna tema za prvi zmenek), da me na prvih nekaj zmenkov fant naj ne pelje jesti, ker zaradi živčnosti ne morem spraviti v želodec niti približno solidnih količn hrane in da so moje najljubše rože tiste, ki mi jih podarijo.

Nekje v zraku je ves čas med temi globokimi temami o najinih življenjih tudi visela bolj žgečkljiva tema. Nekajkrat je v sporočilih namreč namignil, da sem mu všeč in da imam dobro rit, čeprav roko na srce so mi vaje za ta del telesa španska vas. Ampak dopuščam svobodno izbiro okusov. Napisal je tudi, da je bolj hitre sorte in da ne mara ovinkarjenja. Torej, če mu je punca všeč, ji to pove. Kmalu. Če je je, če ni ni.

Po dveh urah sprehajanja, smejanja in pogovarjanja, te zadnje teme nisva obdelala. Preden sem se vsedla v avto je spoštljivo in z resnostjo na obrazu rekel: “Ej, ti si ful v redu.” Odvrnila sem mu: “Super, samo v posteljo pa ne bi šel z mano, a ne?”
“Ne, zato pa rabiš še nekaj več.”

Pesnim po domače

Pred časom sem se pogovarjala s pesnikom, katerega besede so mi ostale v glavi. Rekel je nekaj v smislu, da mu smešno vsakdanje rimanje ni ravno pri srcu. Da s(m)o to novodobni pesniki in češ, da mislimo, da danes lahko pesni vsak (s to izjavo se mimogrede popolnoma strinjam). Od takrat se praktično nisva več slišala, jaz pa sem vmes že večkrat prebrala njegovo pesniško zbirko – nekatere pesmi so mi všeč, spet drugih ne razumem, ker vsaj zame nimajo smisla. A to ne pomeni, da je on slab pesnik, niti, da sem jaz slaba bralka. Da razumeš Prešerna tudi moraš imeti jeklene živce, ali pa vsaj deci šnopsa pod klobukom, pa vseeno velja za največjega slovenska pesnika. Sogovornik ima svoj stil, ki ga z meseci in leti razvija. Prav je tako. Je na nivoju.

Kljub določenim pesniškim “pravilom”, ki smo se jih učili že v osnovni šoli, pa jaz vedno sem in verjetno vedno bom ubrala svojo pot. Ko sem srečna, pišem o sreči, ko sem žalostna pišem o tem, ko sem zaljubljena, pišem o njem in ko sem navihana pišem o vsakdanjih stvareh – tudi o palačinkah, joškah in plaži. Pišem večinoma v rimah, tako da teče. To je edino pravilo, ki se ga držim.

Vem, da lahko izboljšam še nešteto stvari in jih tudi bom, ker vaja dela mojstra, a kar je najbolj pomembno, je slednje – pišem zato, da mi je lepše. Vedno je lažje, ko dam na papir žalost in vedno sem bolj nasmejana, ko spesnim nekaj zabavnega. V vseh pesmih se prelivata dve strani – ljubezen in smeh.

Pesnim tudi po domače. V pesmih je veliko slovnično nepravilnih zapisov. Zakaj? Ker je to moja govorica. Jezikoslovci, prekrižajte se. Pa tudi vem, da takšnih pesmi – ne danes, ne čez nekaj let, ko bodo vedno boljše in boljše – ne bo podprla nobena večja založba. Hvala bogu, ker bi zagotovo hoteli, da pišem v nekih okvirjih. Težko bi bilo, če bi pisala, da bi preživela. Tako pa pišem za dušo. Svojo in tvojo. Ob tem me žene neka neprisiljena sproščenost.

Kam me bo ta neprisiljena sproščenost pripeljala, ne vem. Vem pa, da si želim le ene stvari in to je, da se nasmejiš, ko prebereš moje pesmi in zgodbe. Da rečeš: to je pa res. Da so tako življenjske in vsakdanje, da se v njih prepoznaš. Ne pa da so tako globoke, da niti ti, niti jaz ne veva, kaj delava. Ker živimo v svetu, ki je že po svoje tako zelo zapleten, da ne potrebujemo dodatnega zavijanja v papir, ki ga prepozna le malokdo. Zakaj bi morala pisati tako, kot pravijo drugi?

 

To je moja pot, ti pa uberi svojo.

 

 

Izberi si lepši jutri

V življenju imaš vedno izbiro. Ok, mogoče prvih nekaj let ne. Oblači te mama, v vrtec te vozi oče, po vrhu vsega sta ona dva določila, v kateri vrtec boš šel. Ampak to ni bistvo. Vedno se lahko odločiš, kaj boš. Verjetno je in bo težko. Če si malo poseben, te skozi osnovno in srednjo šolo spremlja veliko grenkih dni. A ko to prerasteš, ugotoviš, da si dejansko res nekaj posebnega … ampak čisto v pozitivnem smislu. Tako poseben, da se nekaj let kasneje vsi zgledujejo po tebi.

Kaj bi dala in kaj bi dal marsikdo izmed vas, da bi te misli nosil v sebi že od malega. Tako pa se vedno sekiraš, kaj si o tebi mislijo drugi in marsikdo podleže. Poznam nekoga, ki vem, da je dobesedno ujet v svojem življenju. Počne stvari, ki iz njega izpijejo vso energijo in ni veliko minut v dnevu ali celo tednov, ko bi njegov obraz krasil nasmeh. Ampak tako žal je. Sam nima ne volje, ne znanja, da bi se lahko podal v svet in ugotovil, kaj želi zares početi. Tudi okoli njega so ljudje, ki ne vidijo dlje kot do konca domačega dvorišča. Ostali, ki počnemo nekaj drugega, pa prihajamo z drugega planeta.

Povej mi, kaj oziroma kdo te lahko v življenju ustavi? (Žal) samo ti. Vsi imamo približno iste izgovore:

  • nimam denarja,
  • če sem to študiral(a) 7 let, bom pa ja to še delal(a),
  • kaj bodo pa starši rekli,
  • nimam časa,
  • ne upam si,
  • sedaj še ni pravi čas …

In lahko bi nadaljevala še do jutra, ampak se moram naspati. Resnica pa je naslednja:

  • Denar je pomemben, ni pa najpomembnejši in če delaš to, kar te zares veseli ter si vsaj malo iznajdljiv, se bo vedno vse odvilo v pravo smer.
  • Pa kaj, pred tabo je še približno dve tretjini življenja. Bi ga res rada zapravila za nekaj kar ti ne poganja krvi po žilah?
  • Starši živijo svoje življenje, ti pa svojega, pika. Ja, dajo nam neizmerno ljubezen, streho nad glavo, finančno pomoč, ampak to še ne pomeni, da se lahko odločajo namesto nas, ko smo že dovolj stari, da to počnemo sami.
  • Vedno se najde čas in vsi imamo na voljo točno 24h – od brezdomcev do milijonarjev, ki v dnevu naredijo približno sto stvari več kot povprečna oseba.
  • Upaj si, ker se vse stvari zgodijo ravno takrat, ko te je strah kot psa in stopiš ravno tja, kamor si prej nikoli nisi upal-
  • Edini pravi čas je sedaj; ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak sedaj. Točno v tem trenutku.

Vedno imaš izbiro. Izbereš lahko prijatelje, fanta, punco, službo, avto, kolo, srečo. Zato prosim, nehaj že enkrat jamrat o svojih službah in družbah, ker si si za njih kriv sam. Seveda ni vse postlano z rožicami. Vsak od nas, ne glede na to, kaj počne, ima neprespani noči, ker ni vse tako kot bi moralo biti. Ampak borbaš. Borbaš tako dolgo, dokler ne dosežeš tistega, ob čemer si rečeš: »JA!«

Ne dovoli si, da ti kdorkoli zbriše nasmeh iz obraza. Ker vem, kako je lepo, ko pride spet nazaj. In nanj se ne splača čakati predolgo, ker je vsak dan brez nasmeha izgubljen.

Po resni zvezi

Zapela si je še zadnji gumb na srajci. Četrti od vratu navzdol. »Hvala, mami, hvala, oči, za dobre gene«. Kako jih je znala izkoristiti. Srajco si je zatlačila v mini krilo in se odela v njen najljubši parfum. Podaril ji ga je njen bivši fant in vedno, ko ga je nosila, je nosila v sebi sladko maščevanje. Manjka samo še pika na i – čevlji z visoko peto, ki ob pogledu čez njene dolge noge proti vrhu vodijo do rdeče šminke.

Čez nekaj minut je že stala pred vhodom stolpnice in čakala na taksi. Ustavil ji je star, neobrit taksist, ki je smrdel po čikih in znoju. Zanimalo ga je vse – kam gre, za koga se je tako lepo uredila in če jo na končni lokaciji čaka kakšen moški. Polizanec stari, po besedah »zakaj si tako tiha, punce niste lepe, ko se jezite«, je mislila da mu bo s torbico razbila nos. K sreči sta že prispela pred njen najljubši lokal. Zalučala mu je deset evrov, ravno pol preveč, kot bi bilo treba in odvihrala skozi vrata. Ko je na koncu dodal še, če lahko dobi njeno številko, je mislila, da bo bruhala.

Glavo je dala pokonci in se samozavestno podala proti vhodu. Ura je odbila že skoraj dvanajst in vedela je, da jo tam že čaka njena najljubša družba. Marko na vhodu, jasno, s svojimi Diesel kavbojkami, edinimi, ki si jih je v življenju lahko privoščil in črno srajco. Njega je odpeljala domov prejšnji vikend, ampak samo zato, ker je izgubil ključe in bil po vrhu vsega še mrtvo pijan. Ob štirih zjutraj je sicer napravil potezo in ji z roko segel pod majico, a je po petih sekundah omagal. Pa on ji niti ni toliko simpatičen, poleg tega ima punco. V tujini. Marko je eden od tistih, ki sledi načelu “če je v drugi državi, lahko delam, kar hočem.”

Na hitro ga je pozdravila in čutila njegov pogled na zadnjici, ko je vstopila v lokal. Tukaj se počuti najbolj domače. Pa ni bila od vedno taka. Do pred pol leta je živela resno, umirjeno življenje s svojim fantom. Živela sta v razkošnem stanovanju, čisto blizu centra in vsi so jima zavidali. On lep, uspešen pravnik, ona lepa, uspešna svetovalka. Skupaj sta bila že dvanajst let in počasi razmišljala o poroki in otrocih. O tem je dejansko bolj razmišljal on. Popredalčkan in z vizijo za pet let naprej, ki si jo je sproti zapisoval v svojo temno modro knjižico. Ona mu je sledila, ker dejansko ji nič ni manjkalo. Dokler se ni nekega jutra zbudila in se vprašala, če je to sploh življenje, ki ga hoče? Posledica prekrokane noči. Od vedno je bila pridna punčka, ki je samo tu in tam, pa še to bolj po sili prilike, spila kakšen šampanjček. Preteklo noč pa jo je Maja, sodelavka iz kadrovske, zvlekla na glasbeno predstavo. En šampanjec je vodil do drugega, ta do martinija in martini do aperola. Aperol ni imel dovolj in se je vrnil k šampanjcu ta pa h kozarcu vina. Vsega se bolj slabo spomni, a en del noči je kristalno jasen. Sedeli sta na stopnicah za lokalom, vsaka s svojim kozarcem v roki in čikom. Takrat je prvič kadila. Maja ji je navdušeno razlagala, kako zelo je vesela, da se končno malo družita in da res ne razume, zakaj tega ne počneta večkrat.

»Pa saj veš. Služba. Po službi domov, moj vsak dan ob šestih skuha kočerjo in ni šans, da me ni, je ful užaljen. Pa potem še greva na kak sprehod, prebereva kakšno dobro knjigo ob večerih in dneva je konec.« »Užaljen?«, je rekla Maja, »a si ti normalna, stara si enaintrideset, pa živiš kot neka že štirideset let poročena gospa. Užaljen, ker te tu in tam ni doma, a si njegov suženj ali kaj? A ti to dejansko paše, biti takole na vrvici?« »Pa saj mi je super. Rada ga imam. Nič nama ne manjka. Pa pogovarjava se, da bi se drugo leto morda poročila, pa otroci …« je odvrnila in z grenkim priokusom spila še zadnji požirek šampanjca. Maja se je samo nasmejala in rahlo zlobno zastavila naslednje vprašanje: »Kaj pa seks, štima«? »Ja, ja, štima. Tam, dvakrat na teden, po navadi enkrat v soboto in enkrat v nedeljo. Včasih samo v soboto. Tako imava že od vedno. Itak je on moj prvi.«

»Ha ha ha, pa ne me zajebavat. A imata prav urnik al kaj? Poželenje ne izbira dni, draga moja. Zamisli se malo. Ne zaslužiš si, da bi živela praktično kot nuna, ki se tu in tam pregreši. Si še vseeno mlada, no, dokaj mlada, uspešna, lepa ženska in škoda te je, da ti nekdo drug dirigira življenje. Pa ne mi o tem, kako si ga navajena in da ne veš, kje boš koga našla, če ga pustiš. Samo nekaj te vprašam … a si srečna?«

S temi besedami jo je Maja zabodla v srce. Ne more reči, da je nesrečna, a ravno srečna tudi ni. Vse je isto, edina najbolj razburljiva stvar v njenem življenju v zadnjih nekaj letih je ravno ta večer. Kako dolgo že ni bila zunaj z nobeno prijateljico. Saj sploh ne ve, če prijateljice še ima. Uf, spomnila se je, da ji je Katja pred tednom dni poslala SMS, da je rodila. Pa ji ni niti odpisala. Kakšna krava. »Saj ne morem verjeti. Kaj sploh počnem?« je rekla Maji in popila šampanjec do konca. Niti zavedala se ni, kako zelo ji je teh nekaj stavkov obrnilo življenje na glavo.

Ko se je naslednji dan zbudila in glej ga zlomka, bila je ravno sobota, dan za seks, mu je, ko jo je kot vedno prosil, če se lahko kar sama sleče, zabrusila, da se je odločila, da gresta narazen. Brez debate. En teden časa ima, da spakira kufre in gre. Hvala, mami, hvala, oči, ne samo za obline, ampak tudi za stanovanje, ki sta ji ga kupila, ko je diplomirala. Gledal jo je z izbuljenimi očmi, nakar je prešel od joka, do dretja in metanja stvari v steno. Razbil je vazo, ki ji jo je kupil pred dvemi leti v Benetkah in prstan, ki ga je nosila le za posebne priložnosti (družinska srečanja, ker kam drugam tako ali tako nista šla) vrgel skozi okno na dvorišče. Ko se je umiril je seveda rekel, da naj še enkrat dobro premisli in da ne more kar tako dvanajst let vreči stran. »Ne mečem jih stran, samo skrbim za to, da bo naslednjih dvanajst lepših. Kaj pa imava? Bi ti rekel temu ljubezen? Jaz bi temu rekla bolj prijateljstvo. Pa na štriku me imaš. Bog ne daj, da kdaj zamudim tvoje večerje, pobralo bi te, če bi v tem času uživala s kakšno prijateljico na kavi ali pa ne daj bože, da bi spila pijačo s kakšnim moškim. Ja, do tega trenutka sploh nisem dojela, da me omejuješ. Da pišeš zgodbo mojega življenja, namesto, da bi si ga sama. Sem suženj totalno okalupljenega moškega. Zato ja, en trenutek je dovolj, da se odločim, da te ne želim več videti. Ker sem ugotovila, kaj vse zamujam zaradi tebe.«

V tistem trenutku se sploh ni zavedala, kam vse jo bo pripeljala ta odločitev. Od tistega dne, ko je spakiral kufre, se ji je odpeljalo. Obudila je stara prijateljstva, tista, ki jih je lahko. To pomeni, da se je z njo želela dobiti točno ena prijateljica od mnogih, pa še tista samo na popoldanski kavi, ker ima doma tri otroke. Pa nič hudega, spoznala je novo družbo. Poleg Maje, ki je mogoče malo obžalovala besede, ki so spodbudile vso tole obnašanje, je na svojih nočnih pohodih v svojo družbo sprejela na desetine punc in fantov. Predvsem fantov. Tako kot tistega večera, ko je mimo Marka ponosno vstopila na domač teren.

Brez da bi kogarkoli ošvrknila s pogledom, je odšla do šanka in naročila hugota. To je njena uvodna pijača. Nadaljuje se po navadi z rum colo, še eno rum colo, kakšnim lamborghinijem in tako naprej. Po petih, šestih pijačah niti ne izbira več. Kar ji plačajo. In vedno si sama kupi le prvo pijačo. Ozre se po lokalu, da preveri teren. Aha, Marko že spet lovi na drugi strani šanka. Pa tam je David, z njim je preživela divjo noč par tednov nazaj. Ni se najbolje odrezal. Preslabo, da bi zanj menjavala rjuhe. Pa Sara. Tudi s punco je bila, ampak samo na hitro. Ravno toliko, da je potipala, kako je v ženskih hlačkah, če izvzame svoje. Ko se je s pogledom že vračala nazaj pred svojo pijačo, je videla vstopiti visokega, temnega, mogoče malo mlajšega fanta. Na prvi pogled je izgledal odlično in ravno taki padajo pod njeno samozavestjo zadnjih nekaj mesecev. Kot naročeno sta s kolegom zakorakala točno proti šanku, kjer je stala ona. »Dober večer,« ji je rekel, in pri natakarju naročil pivo. »Jaz sem Filip, tole pa je …«. Ozrl se je in ugotovil, da ga je kolega že zapustil. Očitno ima dovolj hiter radar, ki mu pove, da se bo moral prej ko slej umakniti. Razen, če bi s kakšno pristala oba, kar se je tudi že zgodilo. A je Filip klonil pod pritiskom. »Smem vprašati, kako je tebi ime?« jo je vprašal, a ni dobil odgovora. »Rum colo pijem,« mu je odvrnila. To je bil njen test, če so mu všeč keš pičke. Saj ne, da je bila, a všeč ji je bil občutek, kako ji moški ležijo pod nogami. Naročil je rum colo in jo povabil na plesišče. Ni se pogovarjal z njo, niti ni poskušal. Z gibi sta si povedala vse, kar je bilo potrebno za uspešno uverturo v petkov večer.

Se nadaljuje.

 

 

Scenariji

Prvi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Kako ga lahko obsoja, če jo ima očitno res rad? Na prvem zmenku si je mislila, da je naletela na totalno pijavko. A po tem, ko je izrekel tisti dve besedi na l je šel do bližnjega drevesa. Tam se je dvakrat zaletel z glavo v deblo, zato je ugotovila, da je bil fant mogoče samo živčen in blebeta neumnosti. Ampak vseeno ji notranji glas ni dal miru. Ona ne rabi živčne razvaline. Ona rabi samozavestnega moškega, ki jo bo kuril ravno dovolj, da bo vsakič malo umrla, preden ga vidi. Ne more ji že prvič dati na pladnju vse, razen prstana. Pa vprašanje o poljubu. To ni vprašanje, ki bi ga želela slišati. Celo noč, od trenutka, ko se ji je ponovno predstavil, je težko požirala slino in tresajočih rok držala kozarec s šampanjcem. Toliko o samozavesti. Rahlo sramežljivo ga je gledala v oči in ves čas razmišljala o tem, kako jo bo poljubil. Imela je tri scenarije. V prvem bosta šla na sprehod skozi park. On bo z rokami v žepu brcal kamenčke na poti, ona pa se bo smejala njegovim šalam. Nekje na pol poti jo bo ustavil, prijel za obraz, globoko pogledal v oči in jo poljubil. Drugi scenarij je bil malce drugačen. Po pijači, ki se bo zavlekla, dokler ju ne bodo vrgli iz lokala, se bo ponudil, da jo odpelje domov. Kot vsaka prava dama bo seveda celo pot razmišljala, kako lahka bo izpadla, če ga povabi naprej. Ampak z besedami »greš še na eno pijačo« bi šlo skozi, no, vsaj pretvarjala bi se, da bosta še nekaj časa ostala le pri besedah. Seveda bi se jima bo že na polovici stopnišča totalno strgalo in oba bosta klela, da je doma v sedmem nadstropju. Brez dvigala. Tretji scenarij je bil, da jo kot pravi gentleman odpelje do doma in se poslovi s poljubom na lice ter z besedami, da se je imel krasno in da bi jo rad čim prej spet videl. Torej tri situacije, ki so gladko izvedljive. Tako zelo realne, da jih ne doživljajo samo Hollywoodske zvezdnice, ampak tudi Ane in Špele iz Šiške. Tri jebene situacije, a on jo vpraša, če jo lahko poljubi. Če bi nanjo zlil ledeno mrzlo vodo, bi se manj ohladila kot ob tem vprašanju.

Ampak rekla je: »ja, lahko«. In jo je poljubil. Ob tem poljubu je pozabila, da je vseeno imela strto srce zaradi Hondaša. Ob tem poljubu je celo za trenutek pozabila, da stoji na tleh. Pa vseeno. Na koncu se je kanček ohladila, se mu zahvalila za lep večer in odšla sama skozi vhodna vrata njenega bloka. Na vprašanje, če jo lahko še kdaj pokliče, pa mu je odgovorila: »bom jaz tebe«. Naj ga malce zvija. No, ni ga zvijalo, niti ni čakal, da ga pokliče ona, ker ji izkazuje ljubezen tako ali drugače že zadnjih štirinajst dni. In vse to ji gre že pošteno na živce. Verjetno zato, ker je pravi gentleman. In malce usekan. Kdo pa ljubi po prvem zmenku?

On je torej šele na četrtem mestu njenih prioritet. Na prvem je kratka poletna obleka. Obleka, ki je bila last njene mame, ki jo ni videla že dve leti in pol. Vse odkar se je po ločitvi od očeta začela obnašati kot najstnica in odšla v Španijo. Baje tam uči na fakulteti. V to sicer ni čisto prepričana, ker ples na mizi v predavalnici s pivom v roki ravno ne sodi med opis delovnih nalog. Ali pa so Španci tako zelo drugačni? Bog ve, tam še ni bila. Ve pa zagotovo, da slik svoje pijane mame na Facebooku ne bo gledala. Niti obratno.

Pa čevlji z visoko peto. Ti so od njene najboljše prijateljice Karmen, s katero se poznata že od vrtca. Od tiste prijateljice, ki je tri tedne po tem, ko je šla narazen s fantom, vsako noč spala pri njej in pomagala Palomi ustvarjati dobiček. Sedem belih rumov, dve vodki in polovica jegra. To je bil izkupiček treh tednov joka in smeha. Konec koncev sta imeli čas, med tem ko sta čakali, da eden od ukrepov zaposlovanja mladih pade na plodna tla.

Nadaljevanje zgodbe se nahaja TUKAJ.