Uncategorized

Pesnim po domače

Pred časom sem se pogovarjala s pesnikom, katerega besede so mi ostale v glavi. Rekel je nekaj v smislu, da mu smešno vsakdanje rimanje ni ravno pri srcu. Da s(m)o to novodobni pesniki in češ, da mislimo, da danes lahko pesni vsak (s to izjavo se mimogrede popolnoma strinjam). Od takrat se praktično nisva več slišala, jaz pa sem vmes že večkrat prebrala njegovo pesniško zbirko – nekatere pesmi so mi všeč, spet drugih ne razumem, ker vsaj zame nimajo smisla. A to ne pomeni, da je on slab pesnik, niti, da sem jaz slaba bralka. Da razumeš Prešerna tudi moraš imeti jeklene živce, ali pa vsaj deci šnopsa pod klobukom, pa vseeno velja za največjega slovenska pesnika. Sogovornik ima svoj stil, ki ga z meseci in leti razvija. Prav je tako. Je na nivoju.

Kljub določenim pesniškim “pravilom”, ki smo se jih učili že v osnovni šoli, pa jaz vedno sem in verjetno vedno bom ubrala svojo pot. Ko sem srečna, pišem o sreči, ko sem žalostna pišem o tem, ko sem zaljubljena, pišem o njem in ko sem navihana pišem o vsakdanjih stvareh – tudi o palačinkah, joškah in plaži. Pišem večinoma v rimah, tako da teče. To je edino pravilo, ki se ga držim.

Vem, da lahko izboljšam še nešteto stvari in jih tudi bom, ker vaja dela mojstra, a kar je najbolj pomembno, je slednje – pišem zato, da mi je lepše. Vedno je lažje, ko dam na papir žalost in vedno sem bolj nasmejana, ko spesnim nekaj zabavnega. V vseh pesmih se prelivata dve strani – ljubezen in smeh.

Pesnim tudi po domače. V pesmih je veliko slovnično nepravilnih zapisov. Zakaj? Ker je to moja govorica. Jezikoslovci, prekrižajte se. Pa tudi vem, da takšnih pesmi – ne danes, ne čez nekaj let, ko bodo vedno boljše in boljše – ne bo podprla nobena večja založba. Hvala bogu, ker bi zagotovo hoteli, da pišem v nekih okvirjih. Težko bi bilo, če bi pisala, da bi preživela. Tako pa pišem za dušo. Svojo in tvojo. Ob tem me žene neka neprisiljena sproščenost.

Kam me bo ta neprisiljena sproščenost pripeljala, ne vem. Vem pa, da si želim le ene stvari in to je, da se nasmejiš, ko prebereš moje pesmi in zgodbe. Da rečeš: to je pa res. Da so tako življenjske in vsakdanje, da se v njih prepoznaš. Ne pa da so tako globoke, da niti ti, niti jaz ne veva, kaj delava. Ker živimo v svetu, ki je že po svoje tako zelo zapleten, da ne potrebujemo dodatnega zavijanja v papir, ki ga prepozna le malokdo. Zakaj bi morala pisati tako, kot pravijo drugi?

 

To je moja pot, ti pa uberi svojo.

 

 

Izberi si lepši jutri

V življenju imaš vedno izbiro. Ok, mogoče prvih nekaj let ne. Oblači te mama, v vrtec te vozi oče, po vrhu vsega sta ona dva določila, v kateri vrtec boš šel. Ampak to ni bistvo. Vedno se lahko odločiš, kaj boš. Verjetno je in bo težko. Če si malo poseben, te skozi osnovno in srednjo šolo spremlja veliko grenkih dni. A ko to prerasteš, ugotoviš, da si dejansko res nekaj posebnega … ampak čisto v pozitivnem smislu. Tako poseben, da se nekaj let kasneje vsi zgledujejo po tebi.

Kaj bi dala in kaj bi dal marsikdo izmed vas, da bi te misli nosil v sebi že od malega. Tako pa se vedno sekiraš, kaj si o tebi mislijo drugi in marsikdo podleže. Poznam nekoga, ki vem, da je dobesedno ujet v svojem življenju. Počne stvari, ki iz njega izpijejo vso energijo in ni veliko minut v dnevu ali celo tednov, ko bi njegov obraz krasil nasmeh. Ampak tako žal je. Sam nima ne volje, ne znanja, da bi se lahko podal v svet in ugotovil, kaj želi zares početi. Tudi okoli njega so ljudje, ki ne vidijo dlje kot do konca domačega dvorišča. Ostali, ki počnemo nekaj drugega, pa prihajamo z drugega planeta.

Povej mi, kaj oziroma kdo te lahko v življenju ustavi? (Žal) samo ti. Vsi imamo približno iste izgovore:

  • nimam denarja,
  • če sem to študiral(a) 7 let, bom pa ja to še delal(a),
  • kaj bodo pa starši rekli,
  • nimam časa,
  • ne upam si,
  • sedaj še ni pravi čas …

In lahko bi nadaljevala še do jutra, ampak se moram naspati. Resnica pa je naslednja:

  • Denar je pomemben, ni pa najpomembnejši in če delaš to, kar te zares veseli ter si vsaj malo iznajdljiv, se bo vedno vse odvilo v pravo smer.
  • Pa kaj, pred tabo je še približno dve tretjini življenja. Bi ga res rada zapravila za nekaj kar ti ne poganja krvi po žilah?
  • Starši živijo svoje življenje, ti pa svojega, pika. Ja, dajo nam neizmerno ljubezen, streho nad glavo, finančno pomoč, ampak to še ne pomeni, da se lahko odločajo namesto nas, ko smo že dovolj stari, da to počnemo sami.
  • Vedno se najde čas in vsi imamo na voljo točno 24h – od brezdomcev do milijonarjev, ki v dnevu naredijo približno sto stvari več kot povprečna oseba.
  • Upaj si, ker se vse stvari zgodijo ravno takrat, ko te je strah kot psa in stopiš ravno tja, kamor si prej nikoli nisi upal-
  • Edini pravi čas je sedaj; ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak sedaj. Točno v tem trenutku.

Vedno imaš izbiro. Izbereš lahko prijatelje, fanta, punco, službo, avto, kolo, srečo. Zato prosim, nehaj že enkrat jamrat o svojih službah in družbah, ker si si za njih kriv sam. Seveda ni vse postlano z rožicami. Vsak od nas, ne glede na to, kaj počne, ima neprespani noči, ker ni vse tako kot bi moralo biti. Ampak borbaš. Borbaš tako dolgo, dokler ne dosežeš tistega, ob čemer si rečeš: »JA!«

Ne dovoli si, da ti kdorkoli zbriše nasmeh iz obraza. Ker vem, kako je lepo, ko pride spet nazaj. In nanj se ne splača čakati predolgo, ker je vsak dan brez nasmeha izgubljen.

Po resni zvezi

Zapela si je še zadnji gumb na srajci. Četrti od vratu navzdol. »Hvala, mami, hvala, oči, za dobre gene«. Kako jih je znala izkoristiti. Srajco si je zatlačila v mini krilo in se odela v njen najljubši parfum. Podaril ji ga je njen bivši fant in vedno, ko ga je nosila, je nosila v sebi sladko maščevanje. Manjka samo še pika na i – čevlji z visoko peto, ki ob pogledu čez njene dolge noge proti vrhu vodijo do rdeče šminke.

Čez nekaj minut je že stala pred vhodom stolpnice in čakala na taksi. Ustavil ji je star, neobrit taksist, ki je smrdel po čikih in znoju. Zanimalo ga je vse – kam gre, za koga se je tako lepo uredila in če jo na končni lokaciji čaka kakšen moški. Polizanec stari, po besedah »zakaj si tako tiha, punce niste lepe, ko se jezite«, je mislila da mu bo s torbico razbila nos. K sreči sta že prispela pred njen najljubši lokal. Zalučala mu je deset evrov, ravno pol preveč, kot bi bilo treba in odvihrala skozi vrata. Ko je na koncu dodal še, če lahko dobi njeno številko, je mislila, da bo bruhala.

Glavo je dala pokonci in se samozavestno podala proti vhodu. Ura je odbila že skoraj dvanajst in vedela je, da jo tam že čaka njena najljubša družba. Marko na vhodu, jasno, s svojimi Diesel kavbojkami, edinimi, ki si jih je v življenju lahko privoščil in črno srajco. Njega je odpeljala domov prejšnji vikend, ampak samo zato, ker je izgubil ključe in bil po vrhu vsega še mrtvo pijan. Ob štirih zjutraj je sicer napravil potezo in ji z roko segel pod majico, a je po petih sekundah omagal. Pa on ji niti ni toliko simpatičen, poleg tega ima punco. V tujini. Marko je eden od tistih, ki sledi načelu “če je v drugi državi, lahko delam, kar hočem.”

Na hitro ga je pozdravila in čutila njegov pogled na zadnjici, ko je vstopila v lokal. Tukaj se počuti najbolj domače. Pa ni bila od vedno taka. Do pred pol leta je živela resno, umirjeno življenje s svojim fantom. Živela sta v razkošnem stanovanju, čisto blizu centra in vsi so jima zavidali. On lep, uspešen pravnik, ona lepa, uspešna svetovalka. Skupaj sta bila že dvanajst let in počasi razmišljala o poroki in otrocih. O tem je dejansko bolj razmišljal on. Popredalčkan in z vizijo za pet let naprej, ki si jo je sproti zapisoval v svojo temno modro knjižico. Ona mu je sledila, ker dejansko ji nič ni manjkalo. Dokler se ni nekega jutra zbudila in se vprašala, če je to sploh življenje, ki ga hoče? Posledica prekrokane noči. Od vedno je bila pridna punčka, ki je samo tu in tam, pa še to bolj po sili prilike, spila kakšen šampanjček. Preteklo noč pa jo je Maja, sodelavka iz kadrovske, zvlekla na glasbeno predstavo. En šampanjec je vodil do drugega, ta do martinija in martini do aperola. Aperol ni imel dovolj in se je vrnil k šampanjcu ta pa h kozarcu vina. Vsega se bolj slabo spomni, a en del noči je kristalno jasen. Sedeli sta na stopnicah za lokalom, vsaka s svojim kozarcem v roki in čikom. Takrat je prvič kadila. Maja ji je navdušeno razlagala, kako zelo je vesela, da se končno malo družita in da res ne razume, zakaj tega ne počneta večkrat.

»Pa saj veš. Služba. Po službi domov, moj vsak dan ob šestih skuha kočerjo in ni šans, da me ni, je ful užaljen. Pa potem še greva na kak sprehod, prebereva kakšno dobro knjigo ob večerih in dneva je konec.« »Užaljen?«, je rekla Maja, »a si ti normalna, stara si enaintrideset, pa živiš kot neka že štirideset let poročena gospa. Užaljen, ker te tu in tam ni doma, a si njegov suženj ali kaj? A ti to dejansko paše, biti takole na vrvici?« »Pa saj mi je super. Rada ga imam. Nič nama ne manjka. Pa pogovarjava se, da bi se drugo leto morda poročila, pa otroci …« je odvrnila in z grenkim priokusom spila še zadnji požirek šampanjca. Maja se je samo nasmejala in rahlo zlobno zastavila naslednje vprašanje: »Kaj pa seks, štima«? »Ja, ja, štima. Tam, dvakrat na teden, po navadi enkrat v soboto in enkrat v nedeljo. Včasih samo v soboto. Tako imava že od vedno. Itak je on moj prvi.«

»Ha ha ha, pa ne me zajebavat. A imata prav urnik al kaj? Poželenje ne izbira dni, draga moja. Zamisli se malo. Ne zaslužiš si, da bi živela praktično kot nuna, ki se tu in tam pregreši. Si še vseeno mlada, no, dokaj mlada, uspešna, lepa ženska in škoda te je, da ti nekdo drug dirigira življenje. Pa ne mi o tem, kako si ga navajena in da ne veš, kje boš koga našla, če ga pustiš. Samo nekaj te vprašam … a si srečna?«

S temi besedami jo je Maja zabodla v srce. Ne more reči, da je nesrečna, a ravno srečna tudi ni. Vse je isto, edina najbolj razburljiva stvar v njenem življenju v zadnjih nekaj letih je ravno ta večer. Kako dolgo že ni bila zunaj z nobeno prijateljico. Saj sploh ne ve, če prijateljice še ima. Uf, spomnila se je, da ji je Katja pred tednom dni poslala SMS, da je rodila. Pa ji ni niti odpisala. Kakšna krava. »Saj ne morem verjeti. Kaj sploh počnem?« je rekla Maji in popila šampanjec do konca. Niti zavedala se ni, kako zelo ji je teh nekaj stavkov obrnilo življenje na glavo.

Ko se je naslednji dan zbudila in glej ga zlomka, bila je ravno sobota, dan za seks, mu je, ko jo je kot vedno prosil, če se lahko kar sama sleče, zabrusila, da se je odločila, da gresta narazen. Brez debate. En teden časa ima, da spakira kufre in gre. Hvala, mami, hvala, oči, ne samo za obline, ampak tudi za stanovanje, ki sta ji ga kupila, ko je diplomirala. Gledal jo je z izbuljenimi očmi, nakar je prešel od joka, do dretja in metanja stvari v steno. Razbil je vazo, ki ji jo je kupil pred dvemi leti v Benetkah in prstan, ki ga je nosila le za posebne priložnosti (družinska srečanja, ker kam drugam tako ali tako nista šla) vrgel skozi okno na dvorišče. Ko se je umiril je seveda rekel, da naj še enkrat dobro premisli in da ne more kar tako dvanajst let vreči stran. »Ne mečem jih stran, samo skrbim za to, da bo naslednjih dvanajst lepših. Kaj pa imava? Bi ti rekel temu ljubezen? Jaz bi temu rekla bolj prijateljstvo. Pa na štriku me imaš. Bog ne daj, da kdaj zamudim tvoje večerje, pobralo bi te, če bi v tem času uživala s kakšno prijateljico na kavi ali pa ne daj bože, da bi spila pijačo s kakšnim moškim. Ja, do tega trenutka sploh nisem dojela, da me omejuješ. Da pišeš zgodbo mojega življenja, namesto, da bi si ga sama. Sem suženj totalno okalupljenega moškega. Zato ja, en trenutek je dovolj, da se odločim, da te ne želim več videti. Ker sem ugotovila, kaj vse zamujam zaradi tebe.«

V tistem trenutku se sploh ni zavedala, kam vse jo bo pripeljala ta odločitev. Od tistega dne, ko je spakiral kufre, se ji je odpeljalo. Obudila je stara prijateljstva, tista, ki jih je lahko. To pomeni, da se je z njo želela dobiti točno ena prijateljica od mnogih, pa še tista samo na popoldanski kavi, ker ima doma tri otroke. Pa nič hudega, spoznala je novo družbo. Poleg Maje, ki je mogoče malo obžalovala besede, ki so spodbudile vso tole obnašanje, je na svojih nočnih pohodih v svojo družbo sprejela na desetine punc in fantov. Predvsem fantov. Tako kot tistega večera, ko je mimo Marka ponosno vstopila na domač teren.

Brez da bi kogarkoli ošvrknila s pogledom, je odšla do šanka in naročila hugota. To je njena uvodna pijača. Nadaljuje se po navadi z rum colo, še eno rum colo, kakšnim lamborghinijem in tako naprej. Po petih, šestih pijačah niti ne izbira več. Kar ji plačajo. In vedno si sama kupi le prvo pijačo. Ozre se po lokalu, da preveri teren. Aha, Marko že spet lovi na drugi strani šanka. Pa tam je David, z njim je preživela divjo noč par tednov nazaj. Ni se najbolje odrezal. Preslabo, da bi zanj menjavala rjuhe. Pa Sara. Tudi s punco je bila, ampak samo na hitro. Ravno toliko, da je potipala, kako je v ženskih hlačkah, če izvzame svoje. Ko se je s pogledom že vračala nazaj pred svojo pijačo, je videla vstopiti visokega, temnega, mogoče malo mlajšega fanta. Na prvi pogled je izgledal odlično in ravno taki padajo pod njeno samozavestjo zadnjih nekaj mesecev. Kot naročeno sta s kolegom zakorakala točno proti šanku, kjer je stala ona. »Dober večer,« ji je rekel, in pri natakarju naročil pivo. »Jaz sem Filip, tole pa je …«. Ozrl se je in ugotovil, da ga je kolega že zapustil. Očitno ima dovolj hiter radar, ki mu pove, da se bo moral prej ko slej umakniti. Razen, če bi s kakšno pristala oba, kar se je tudi že zgodilo. A je Filip klonil pod pritiskom. »Smem vprašati, kako je tebi ime?« jo je vprašal, a ni dobil odgovora. »Rum colo pijem,« mu je odvrnila. To je bil njen test, če so mu všeč keš pičke. Saj ne, da je bila, a všeč ji je bil občutek, kako ji moški ležijo pod nogami. Naročil je rum colo in jo povabil na plesišče. Ni se pogovarjal z njo, niti ni poskušal. Z gibi sta si povedala vse, kar je bilo potrebno za uspešno uverturo v petkov večer.

Se nadaljuje.

 

 

Scenariji

Prvi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Kako ga lahko obsoja, če jo ima očitno res rad? Na prvem zmenku si je mislila, da je naletela na totalno pijavko. A po tem, ko je izrekel tisti dve besedi na l je šel do bližnjega drevesa. Tam se je dvakrat zaletel z glavo v deblo, zato je ugotovila, da je bil fant mogoče samo živčen in blebeta neumnosti. Ampak vseeno ji notranji glas ni dal miru. Ona ne rabi živčne razvaline. Ona rabi samozavestnega moškega, ki jo bo kuril ravno dovolj, da bo vsakič malo umrla, preden ga vidi. Ne more ji že prvič dati na pladnju vse, razen prstana. Pa vprašanje o poljubu. To ni vprašanje, ki bi ga želela slišati. Celo noč, od trenutka, ko se ji je ponovno predstavil, je težko požirala slino in tresajočih rok držala kozarec s šampanjcem. Toliko o samozavesti. Rahlo sramežljivo ga je gledala v oči in ves čas razmišljala o tem, kako jo bo poljubil. Imela je tri scenarije. V prvem bosta šla na sprehod skozi park. On bo z rokami v žepu brcal kamenčke na poti, ona pa se bo smejala njegovim šalam. Nekje na pol poti jo bo ustavil, prijel za obraz, globoko pogledal v oči in jo poljubil. Drugi scenarij je bil malce drugačen. Po pijači, ki se bo zavlekla, dokler ju ne bodo vrgli iz lokala, se bo ponudil, da jo odpelje domov. Kot vsaka prava dama bo seveda celo pot razmišljala, kako lahka bo izpadla, če ga povabi naprej. Ampak z besedami »greš še na eno pijačo« bi šlo skozi, no, vsaj pretvarjala bi se, da bosta še nekaj časa ostala le pri besedah. Seveda bi se jima bo že na polovici stopnišča totalno strgalo in oba bosta klela, da je doma v sedmem nadstropju. Brez dvigala. Tretji scenarij je bil, da jo kot pravi gentleman odpelje do doma in se poslovi s poljubom na lice ter z besedami, da se je imel krasno in da bi jo rad čim prej spet videl. Torej tri situacije, ki so gladko izvedljive. Tako zelo realne, da jih ne doživljajo samo Hollywoodske zvezdnice, ampak tudi Ane in Špele iz Šiške. Tri jebene situacije, a on jo vpraša, če jo lahko poljubi. Če bi nanjo zlil ledeno mrzlo vodo, bi se manj ohladila kot ob tem vprašanju.

Ampak rekla je: »ja, lahko«. In jo je poljubil. Ob tem poljubu je pozabila, da je vseeno imela strto srce zaradi Hondaša. Ob tem poljubu je celo za trenutek pozabila, da stoji na tleh. Pa vseeno. Na koncu se je kanček ohladila, se mu zahvalila za lep večer in odšla sama skozi vhodna vrata njenega bloka. Na vprašanje, če jo lahko še kdaj pokliče, pa mu je odgovorila: »bom jaz tebe«. Naj ga malce zvija. No, ni ga zvijalo, niti ni čakal, da ga pokliče ona, ker ji izkazuje ljubezen tako ali drugače že zadnjih štirinajst dni. In vse to ji gre že pošteno na živce. Verjetno zato, ker je pravi gentleman. In malce usekan. Kdo pa ljubi po prvem zmenku?

On je torej šele na četrtem mestu njenih prioritet. Na prvem je kratka poletna obleka. Obleka, ki je bila last njene mame, ki jo ni videla že dve leti in pol. Vse odkar se je po ločitvi od očeta začela obnašati kot najstnica in odšla v Španijo. Baje tam uči na fakulteti. V to sicer ni čisto prepričana, ker ples na mizi v predavalnici s pivom v roki ravno ne sodi med opis delovnih nalog. Ali pa so Španci tako zelo drugačni? Bog ve, tam še ni bila. Ve pa zagotovo, da slik svoje pijane mame na Facebooku ne bo gledala. Niti obratno.

Pa čevlji z visoko peto. Ti so od njene najboljše prijateljice Karmen, s katero se poznata že od vrtca. Od tiste prijateljice, ki je tri tedne po tem, ko je šla narazen s fantom, vsako noč spala pri njej in pomagala Palomi ustvarjati dobiček. Sedem belih rumov, dve vodki in polovica jegra. To je bil izkupiček treh tednov joka in smeha. Konec koncev sta imeli čas, med tem ko sta čakali, da eden od ukrepov zaposlovanja mladih pade na plodna tla.

Nadaljevanje zgodbe se nahaja TUKAJ.

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Vsi se igramo s človeško usodo

Čeprav je bilo prilitega že dovolj olja na ogenj, je prav, da se o tej temi piše in govori. Da se linča medije. Tiste medije, ki samo zaradi pof* lajkov, obiskov in denarja, pišejo nebuloze. Da se linča novinarje, ki nimajo jajc, da bi se vsaj podpisali pod svoje ničvredne objave. Ker vedo, da so ničvredne. Upam, da lažje spijo zaradi nekaj evrov težje denarnice. Ker denar je dandanes kajkopak najpomembnejši. Da se linča vse nas, ki slepo sledimo vsemu, kar nam servirajo na pladnju. Pladnju, ki je tako prekleto umazan.

mouse-clickDa ne bo pomote – v zgodbi mariborskega ravnatelja so bili v osnovi trije kršitelji. Po eni strani seks v javno ustanovo ne sodi. Po drugi strani je snemalec brez dovoljenja posnel dejanje in ga dal v javnost. A vsi novinarji so glasno obsojali le prva dva (in ravno tako nezakonito delili posnetek?). In množice so sledile. Množice, ki sploh ne pomislijo, kaj počnejo. Samo lajkajo in komentirajo. Vzamejo si tisto sekundo (in nič več) premisleka, ki poteši njihovo radovednost in naslanjanje na nesrečo drugih, čeprav so mnogi enako moralno sporni in v prekršku. Seksali so po šolskih straniščih. Pritiskali so se s šefom (v njegovi pisarni), da so prišli do napredovanja. Izvajali (verbalno) nasilje nad učitelji. Tepli svoje otroke. Brcali mačke po cestah. Udarili partnerja. Izvajali mobing na delovnem mestu.

Ja, seks ne sodi v javno ustanovo. Tudi nasilje ne. A tudi nobeno od zgoraj zapisanih dejanj se ne bi smelo dogajati. Pa se. Na vsakem koraku. Niti predstavljamo si ne, koliko je tega.

Piz*. Vsi smo kdaj mogoče vsaj malo moralno sporni. Ampak da bi pometli pred svojim pragom? Ne.

Slovenija potrebuje družbeno odgovorne medije. Pa jih je žal premalo. In premajhni so. Ne sliši se jih v poplavi vseh mrhovinarjev, ki jih žal ne moremo klicati novinarji. To bi bila prevelika žalitev za peščico tistih, ki ta poklic še znajo opravljati s častjo.

In vem, da je veliko tistih, ki so prejšnji teden sodelovali pri gonji nad ravnateljem, včeraj sodelovalo pri “obžalovanju” (c’mon z enim lajkom ne boš potešil/a svoje slabe vesti). Oboje ne gre, dragi moji. Upam, da je koga ta tragedija vsaj streznila. Da bo vsako zgodbo pogledal z vseh možnih plati in se po premisleku odločil, ali jo bo podprl ali ne. Vsi posamezniki držimo v rokah čopič, ki riše našo prihodnost. V digitalni dobi še toliko bolj. Le da se tega premalo zavedamo.

 

 

 

Kdaj se ustrašiš, da nisi več ti?

Moj krog prijateljev, kolegov in znancev je kar širok. Doma ste praktično iz vseh koncev Slovenije, nekateri celo živite v tujini. Ampak vseeno imate nekaj skupnega. Velika večina me je v zadnjih mesecih vprašala: “Simona, kaj pa blog, nič več ne pišeš?”. Ja, res je. Spet  je moj kotiček, kjer zbiram svoje občutke, nestrinjanja s svetom in ljudmi, pohvale, znanja in predloge, sameval. In vedno znova dobim navdih za pisanje, ko za sabo pustim del življenja, ki mi je dal toliko novega – nova poznanstva, znanja in izzive, a me je po drugi strani po malem opominjal, da spet izgubljam sebe.

Preveč globoko?

Ko poslušam različne zgodbe, se včasih vprašam, kako daleč smo ljudje pripravljeni iti za cilj, ki ga želimo doseči? Čeprav včasih vemo, da to realno počnemo zaradi nekih čisto tretjih vzgibov. Kot npr. – našla si bom službo v Ljubljani, ker se tam več dogaja in ker je tam večina moje družbe. Dober razlog, sicer, ampak v resnici zaradi tega mogoče še težje zaspiš, ker veš, da po drugi strani zamujaš čisto tretje stvari. Ki te v resnici naredijo bolj srečnega.

In res … kdaj pride tisti trenutek, ko se ustrašiš, da nisi več ti? Ali pa da sploh ne veš točno, kdo si in kaj si? Je to pri določeni starosti, je to, ko se ti zgodi nekaj, kar nisi pričakoval? Ko imaš vsega poln kufer in si obrneš celo življenje na glavo? Verjetno vsega po malem.

IMG_20140729_214228Vem, da vsaj pri meni, velikokrat premaga strah. Ravno včeraj sem razmišljala, zakaj se je pred dvema letoma (neslavno) končala moja fotografska pot. Dolgo časa sem za vajo slikala vse okoli mene – travo, psa, drevesa. Prešla na slikanje prijateljev, tudi dogodkov in koncertov. Moje slike niso bile top, so pa bile solidne in vsekakor bi bile še bolj, če bi to pridno počela še naprej. Ampak prišel je trenutek, ko je bilo treba mojo introvertirano osebnost postaviti pred izziv – povabiti kup novih ljudi, jih pofotkati in narediti korak naprej. In to se seveda ni nikoli zgodilo. Čeprav je še danes moja zelo velika želja slikati poroke.

In enako bi lahko napisala še o parih drugih idejah, pri katerih je prevladal strah. In finance. Mogoče na trenutke bolj finance, kot kaj drugega – sebi v bran :). Pa ne bom pisala o njih. Predvsem zato, ker so te ideje tako razdrobljene, da jih ne morem v tem trenutku sestaviti v eno smiselno celoto.

Dragi moji – eno je, če si len, drugo pa je, če si bedak in ne slediš svojim željam in sanjam. Seveda ni lahko in te je strah, ampak ne pravijo zastonj, da izstopi iz svoje cone udobja, ker se drugje več dogaja!

p.s. Ne vem čisto točno, kaj je tista najbolj čista pikica bistva, ki bi ga lahko izpostavila pri tem zapisu. Zagotovo pa velja dvoje – zapisi bodo spet bolj pogosti in jutri vzamem s sabo svoj fotoaparat!

Kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Izbira

V življenju se počutimo odgovorne za ogromno stvari in normalno je, da je to odgovornost včasih težko sprejeti. Zato eni več, drugi manj, radi sledimo tujim navodilom, da se znebimo bremena izbire. Včasih smo res čudni, da ne sledimo sebi in svojim občutkom, ampak raje popolnim neznancem.

Povem ti, kako

Že hiter pregled spletnih člankov mi ponudi odgovor na marsikatero življenjsko vprašanje:

  • Kako postati srečen.
  • 10 stvari, ki jih srečni ljudje ne počnejo.
  • Kako postati milijonar.
  • Kako dobiti fanta.
  • 10 izjemnih idej, kako zaključiti dan z nasmehom na obrazu.
  • Navade najbolj uspešnih ljudi.
  • Kako se spopasti z odpustitvijo.

Tovrstni članki oz. vsaj njihovi naslovi, tudi najbolj delujejo, ker kdo pa ne želi biti srečen, bogat in uspešen? Ampak, če sreča in smeh ne prihajata iz nas samih, potem bo vsebina članka delovala verjetno kak dan, potem pa bo spet vse po starem. Ampak ti nasveti niti niso novi. Že od 17. stoletja naprej je človeštvo deležno knjižnih uspešnic, kako postati uspešen. Očitno so bili vsi tega res zelo potrebni. Sploh, ko so se iz domačih vasi začeli seliti v večja mesta in so se morali dokazati pred drugimi, nepoznanimi ljudmi.

Povsod nam je dana izbira

Vir: http://petergowesky.com/2013/10/22/love-choice/ Ne vem, če se je samo moje zaznavanje okolice tako spremenilo skozi leta, ampak meni se ne zdi, da bi imeli danes, v času krize, kaj manj izbire. Imamo jo kvečjemu več. Nešteto modelov avtomobilov, zavarovanj, oblačil, telefonov, problem izbire lahko imamo celo, ko gremo v trgovino kupiti sir. Da ne govorim o tem, da nekateri brihtni trgovci poimenujejo izdelke tako, da se, razen par izbrancem, včasih niti sanja ne, kaj kupujemo. In ko prideš na vrsto in želiš vprašati, kaj priporočajo, si kmalu premisliš, ker ti za ovratnik diha živčna ženica, ki se ji mudi domov skuhat kosilo. Če nimamo dovolj denarja, se izbira nekako zmanjša, ampak glej, problem izgine, ko nam ponudijo ‘kupi zdaj, plačaj pozneje’.

Si danes sploh lahko poznavalec in podučen potrošnik? Pri tej široki ponudbi težko. Zato se med drugim zanašaš na prodajalce, ki pa jih v mnogih primerih zamenjajo študentje, med katerimi marsikateremu dol visi za to, kaj si želi stranka. Včasih ni bilo izbire pri recimo ponudnikih električne energije – tam kjer si živel, je bil ponudnik le en; danes lahko imaš v Kopru ponudnika iz Celja.

Dejstvo je, da lahko danes izbiramo med čemerkoli. Dobesedno. Tudi spol si lahko zamenjamo, če želimo. Še organizacija pogreba je postala pravi ‘šoping spree’. Lahko zamenjamo ime. Kariero. Dom. Partnerja. Vse je neobvezno in brez zahtev. Če so in nam to ne ustreza, si izberemo nekoga, ki nam jih ne postavlja in ki mu ni treba obljubiti ničesar.

Vedno se ženemo za ideali. Za idealnim partnerjem. Že nekaj časa ga lahko izberemo na internetu ali bolje rečeno – poskusimo izbrati. Najprej poklikamo vse lastnosti, ki jih iščemo in potem na podlagi videza izberemo tiste, ki so vredni vsaj par vrstic pogovora. Na drugi strani se tudi sami lahko predstavimo tako, da se bolje prodamo.

Ker imamo več izbire, je tudi več obžalovanj. Vedno se lahko sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo drugače, ampak vsi vemo, da je to popoln nesmisel, ker preteklosti ne more spremeniti nihče.

Kaj pa vem, velikokrat lahko slišim in preberem, da so tisti, ki so si izbrali ali pa so prisiljeni v bolj skromno življenje, tudi bolj srečni. In obratno – veliko ljudi, ki lahko kupijo vse, kar želijo, je nesrečnih. Bog si ga vedi, kaj je res bolje. Je pa vsekakor res, da je izbira povezana z občutkom tesnobe in se velikokrat z njo niti nočemo ukvarjati. Kaj kupiti, kam iti na kosilo, katero obleko dati nase … toliko energije je včasih potrebno še predno se skobacamo iz postelje. Brezveze. Pred časom sem brala intervju s Petrom Prevcem, ki je zelo dobro povzel problem izbire. Pravi, da v privatnem življenju dostikrat izbiro prepusti drugim, ker se mora dovolj odločati v svoji karieri in nima energije za nepotrebne odločitve. To pa ne pomeni, da ne bi imel svojega mnenja. Mu dam čisto prav.

Ampak zakaj bi se človeštvo iz ogromnega bazena izdelkov in storitev, kdaj še znašlo v manjšem? Odlično knjigo na temo izbire, ki je bila tudi povod za tale zapis, je napisala Renata Salecl (Izbira). Priporočam branje.

|Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Ni treba, da je vse popolno

“No one knows what they are doing.”

Kadarkoli se znajdem v situaciji, v kateri nisem prepričana, kako bo določena stvar izpadla, si ponovim zgornjo misel. Vsekakor na tem svetu ne obstaja ne človek, ne stroj, ki ni nezmotljiv, tudi pri popolnoma rutinskih opravilih. Kot je pred dnevi rekla moja prijateljica: “Pa ko misliš, da človek pri pranju las res ne more zaj*”. Zafrknemo lahko torej že pri stvareh, ki niso ključne, ko pridemo do stika z drugimi, kar je pravzaprav namen marsikaterega dejanja, pa tako ali tako vemo, da nikoli ne bo vse vsem všeč.

DeathtoStock_Wired8Ker nas je strah, da nam ne bo uspelo, odlašamo z določenimi stvarmi ali pa jih sploh nikoli ne speljemo. Fantu ne skuhaš nekaj novega, ker mu morda ne bo všeč, čeprav vsi vemo, da mu res ne bo mar, sploh, če mu kuhaš v miniču. Že tri leta govoriš o tem, kako boš napisal novo knjigo, pa je še vedno napisanih zgolj deset strani, ki res nikoli ne bodo dovolj dobre in jih piliš ter piliš, čeprav popraviš zgolj en stavek na pol leta, večina podjetjih v Sloveniji pa sploh ne ve, da si hudičevo najboljši lektor daleč naokoli, ker si pred meseci po pomoti v čestitki svoji mami pozabil na eno vejico, pa še to samo zato, ker si dve uri pred tem zasnubil svojo punco. Skratka, strah nas je napak. Ta strah pa prevlada nad željo po uspehu. Bill Cosby pravi: “Decide that you want it more than you are afraid of it” in bi se strinjala z njim, od začetka do konca. Tako da naslednjič, ko te je strah, da punci za šankom ne bo všeč pleša, ki se ti dela na vrhu čela, se delaj, da si Bill.

Na svetu namreč obstajajo samo tri stvari:

  • Stvari, ki jih vemo.
  • Stvari, za katere vemo, da jih ne vemo.
  • Stvari, za katere ne vemo, da jih ne vemo.

In mi vemo, da ne vemo, če je punci za šankom všeč pleša ali ne. :)

Nekateri ljudje živijo v balončku, delajo kot da obstajajo samo oni in skočijo v morje. So dovolj nori, da mislijo, da lahko uspejo. In ravno takim po navadi tudi uspe. Saj res, pa kaj, če je še dvesto drugih, ki se potegujejo za isto delovno mesto kot ti? Če se potrudiš, lahko uspeš, če si vedno rečeš, da nisi dovolj dober, pa že v osnovi nimaš popolnoma nobenih možnosti. In ravno to drugo se vse prevečkrat dogaja. Vedno glancamo nekaj do navidezne popolnosti (ki obstaja le v naši glavi in po naših standardih) ali pa se o tem le prepričujemo, da mimo nas zbeži vse za čemer se pravzaprav ženemo. Zato res ni potrebno, da je vse popolno, ker popolnost ne obstaja. Zato ne razumem, zakaj jo vedno znova lovimo?

Zato jutri (saj veste, ker je jutri, pa ravno začetek tedna, ponedeljek, super dan za nove začetke, pa prvi ponedeljek v mesecu, ampak že sedmi dan po vrsti, zato boste mogoče počakali na maj) začnite s tistim, česar si želite. Če delate nekaj s srcem in primernim znanjem ter ste v to vložili dovolj energije, potem je dovolj dobro; če veste, da nečesa ne znate, pa vam bodo drugi dali kakšen nasvet in vas to naučili. Razen, če vam ne rečejo ničesar, kar nujno ne pomeni, da niste dovolj dobri za njih.

In zakaj spet filozofiram, se sprašujete? Zato, ker že nekaj dni iščem popolno temo za naslednji blog, ki pa pač ne obstaja. Zato sem napisala popolnoma nepopolni blog o popolnosti. In veste kaj? Vsaj napisala sem ga.

 

Še en pisk za brezsrčneže, prosim

Otroci so tisti, ki bi jih morali zavarovati pred nekaterimi dejanji ali nezmožnostjo staršev. Govorim o sistemu beleženja neplačnikov malic, za katerega do danes nisem vedela. Očitno imajo na kar nekaj osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji elektronski sistem, preko katerega se otroci evidentirajo s pomočjo ključka, preden vstopijo v jedilnico. Če starši niso mogli plačati položnice, sistem seveda to zazna in zapiska – tako vsi okoli otroka vedo, da položnica ni bila plačana.

Gore dole, ja, sistem je učinkovit pri izločanju neplačnikov iz šolske jedilnice. Lahko pa otrok, po tem, ko doživi osramočenje pred sovrstniki, dvigne potrdilo v tajništvu, s katerim lahko vseeno dobi kosilo. Potem pa lahko samo še s sklonjeno glavo odkoraka v jedilnico, kjer vsi njegovi sošolci že pridno jedo in posluša šepetanje in ogovarjanje ostalih. Halo, kakšna je razlika? Če otrok v vsakem primeru očitno lahko pride do kosila s potrdilom, je čisto vseeno, če bi sistem brez piskanja zaznal neplačnika, otroku pa bi kasneje izdali neke vrste potrdilo, ali pa poklicali starše in se naj oni, za štirimi stenami, brez obsojanja, pogovorijo o težavi, ker konec koncev, otrok pri tem, razen lakote in osramočenja, nima popolnoma nič. Roko na srce, ne verjamem, da je v šolski menzi vsak obrok izmerjen do žlice natančno in nimajo nekaj kosil viška.

podari_malicoRazumem, da je plačilna disciplina problem in da šole ne morejo kar tako zalagati za otroke, ki nimajo. Pustimo ob strani, da takšen sistem evidentiranja zagotovo stane na tisoče evrov, ki  bi jih lahko porabili drugače. Verjetno pa je tu največji problem v tem, da se vodstvu šol ne da ves čas ukvarjati in pogovarjati s starši, ki so v stiski. Jebi ga, sistem, ki naredi vse namesto tebe, je veliko preprostejši, pa čeprav v končni fazi ne stori nič dobrega za otroke. Hvala bogu se za ta sistem veliko šol ni odločilo, verjetno, upam vsaj, je bil glavni razlog izpostavitev otrok.

Do pred približno trinajstimi leti nazaj, ko sem jaz končala osnovno šolo, nismo imeli nobenih takih sistemov. Ne spomnim se tudi, da kdo od sošolcev ne bi imel malice. Nisem vedela, kdo točno od sošolcev noče imeti kosila, ga ima doma, ali pa si ga ne more privoščiti. So nas tiste, ki kosila nismo imeli, pustili pred vrati jedilnice? Niti pod razno. To je bil tudi neke vrste prostor za druženje. Pa kljub vsemu se je zdelo, da imajo šole vse pod kontrolo in ni bilo nepotrebnih izpostavitev. Res čudno, da nekaj, kar je delovalo pred leti, danes ne deluje več. Je za to res kriv napredek ali le človeška lenoba in utapljanje v brezpotrebni administraciji, ki vodstvu šol ne dopušča časa, ki bi ga lahko preživeli z otroci na malce bolj oseben način?

Otroci niso krivi, da starši nimajo dovolj denarja, so pa lačni. Mislim, da je to že dovolj veliko prikrajšanje, ki ga nikakor ne želijo izpostavljati in mislim, da bi se morali vsi potruditi, da jih vsaj zaščitimo, če jim v vseh primerih ne moremo pomagati do potrebnega obroka v šoli.

Članek, po katerem sem povzela zapis in seveda dodala moje mišljenje, je bil objavljen v Delu.

Podari malico

Podari malico je dobrodelni projekt, preko katerega lahko donirate denar za malico. Kar mi je najbolj všeč pri tem projektu je to, da točno veš, kam gre denar. Doniraš lahko na skupni račun ali pa iz seznama izbereš točno določeno šolo, kjer je izpisano koliko otrok od koliko tam potrebuje donacijo. Sproti lahko tudi vidimo, koliko denarja je že bilo nakazanega in podobno. Če določena šola zbere več sredstev, kot jih potrebuje za malico, se sama odloči, za kaj jih bo porabila – npr. za ekskurzije.

Se spomnite groznih pivskih nominacij? Naše znane osebnosti so jih obrnile v dobrodelnost. Namesto, da bi se nominirali pri popolnih bedarijah, so se začeli nominirati pri donaciji denarja za malico. Bravo. Vsi vemo, da so ravno oni največji ambasadorji in vsekakor zaradi njih več ljudi ve za to akcijo.

Če lahko pomagate, potem obiščite spletno stran ali pa enostavno pošljite PODARI5 na 1919, s čimer donirate 5€ na skupen račun.

|Te zanima, kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|