Ej, ti si ful v redu

 

Ura je odbila že ena proč, ko sem se ulegla v posteljo. Budilko sem si nastavila za deseto uro dopoldan. Končno bo moje življenje spet normalno, manj zombijevsko. Namreč, če spim nekajkrat manj kot sedem ur, se kmalu počutim kot bi me povozilo ducat traktorjev. Preden zaspim, za trenutek pomislim nanj. Spoznala sva se bežno, v zadnjih tednih izmenjala milijon sporočil in moram priznati, da je nekaj norega na njem. Poleg tatuja na levi roki, ki mi ni niti malo všeč, še malo zmešan karakter, petelinjenje pred kolegi in prepričanje, da mu je uspelo nekaj, kar ni še nobenemu. A če mi je vesolje to namenilo in mi ga položilo v misli, kaj naj. Naj bo tam.

Zbudim se ob desetih in par sekund za tem dobim sms od Tadeja. “Čao. Čez ene pol ure grem na sprehod do igrišča. Greš zraven?”
“Jutro. Lahko. Se dobiva pri mostu.”
No pa da vidimo, če je fant v živo tudi tako zgovoren kot po smsih.

Čez pol ure že sloni na ograji pri mostu in gleda v telefon. Očitno isti frik kot jaz, ne more dve minuti gledati v pšenična polja čez cesto, brez da bi buljil v ekran.
Stopim do njega in tesno me objame. “Kako si?” me vpraša. “Fino, naspala sem se. Lepo, da si pisal. Mi prav paše en čvek na soncu.”
“Ja, tudi meni. Sonce, predvsem pa ti. Ne daš mi miru, pa sem rekel, da preverim še v živo, če mi tudi po tem ne boš dala spati.” Joj, pazi, da se ne boš s samozavestjo zabil v tiste kable, ki povezujejo telegraf štange.

Hodila sva po makadamski cesti in se umikala avtomobilom. Tajming je bil malenkost slab. Še bolj pa pot. Neverjetno koliko ljudi se pelje od nedeljske maše po tej cesti domov. Debatirala sva o vsem. Čisto tipično za prvi zmenek. Saj je zmenek, kajne? Sedaj vem, da ne mara hoditi na morje (WTF?), ampak raje v hribe, da največkrat za kosilo je solato, da je njegova mama službeno prepotovala že cel svet in da ko je ob večerih sam, najraje posluša One republic. Tudi on ve nekaj o meni in sicer to, da niti pod točko razno ne morem lulati v naravi (mogoče ne najbolj idealna tema za prvi zmenek), da me na prvih nekaj zmenkov fant naj ne pelje jesti, ker zaradi živčnosti ne morem spraviti v želodec niti približno solidnih količn hrane in da so moje najljubše rože tiste, ki mi jih podarijo.

Nekje v zraku je ves čas med temi globokimi temami o najinih življenjih tudi visela bolj žgečkljiva tema. Nekajkrat je v sporočilih namreč namignil, da sem mu všeč in da imam dobro rit, čeprav roko na srce so mi vaje za ta del telesa španska vas. Ampak dopuščam svobodno izbiro okusov. Napisal je tudi, da je bolj hitre sorte in da ne mara ovinkarjenja. Torej, če mu je punca všeč, ji to pove. Kmalu. Če je je, če ni ni.

Po dveh urah sprehajanja, smejanja in pogovarjanja, te zadnje teme nisva obdelala. Preden sem se vsedla v avto je spoštljivo in z resnostjo na obrazu rekel: “Ej, ti si ful v redu.” Odvrnila sem mu: “Super, samo v posteljo pa ne bi šel z mano, a ne?”
“Ne, zato pa rabiš še nekaj več.”

Advertisements

Pesnim po domače

Pred časom sem se pogovarjala s pesnikom, katerega besede so mi ostale v glavi. Rekel je nekaj v smislu, da mu smešno vsakdanje rimanje ni ravno pri srcu. Da s(m)o to novodobni pesniki in češ, da mislimo, da danes lahko pesni vsak (s to izjavo se mimogrede popolnoma strinjam). Od takrat se praktično nisva več slišala, jaz pa sem vmes že večkrat prebrala njegovo pesniško zbirko – nekatere pesmi so mi všeč, spet drugih ne razumem, ker vsaj zame nimajo smisla. A to ne pomeni, da je on slab pesnik, niti, da sem jaz slaba bralka. Da razumeš Prešerna tudi moraš imeti jeklene živce, ali pa vsaj deci šnopsa pod klobukom, pa vseeno velja za največjega slovenska pesnika. Sogovornik ima svoj stil, ki ga z meseci in leti razvija. Prav je tako. Je na nivoju.

Kljub določenim pesniškim “pravilom”, ki smo se jih učili že v osnovni šoli, pa jaz vedno sem in verjetno vedno bom ubrala svojo pot. Ko sem srečna, pišem o sreči, ko sem žalostna pišem o tem, ko sem zaljubljena, pišem o njem in ko sem navihana pišem o vsakdanjih stvareh – tudi o palačinkah, joškah in plaži. Pišem večinoma v rimah, tako da teče. To je edino pravilo, ki se ga držim.

Vem, da lahko izboljšam še nešteto stvari in jih tudi bom, ker vaja dela mojstra, a kar je najbolj pomembno, je slednje – pišem zato, da mi je lepše. Vedno je lažje, ko dam na papir žalost in vedno sem bolj nasmejana, ko spesnim nekaj zabavnega. V vseh pesmih se prelivata dve strani – ljubezen in smeh.

Pesnim tudi po domače. V pesmih je veliko slovnično nepravilnih zapisov. Zakaj? Ker je to moja govorica. Jezikoslovci, prekrižajte se. Pa tudi vem, da takšnih pesmi – ne danes, ne čez nekaj let, ko bodo vedno boljše in boljše – ne bo podprla nobena večja založba. Hvala bogu, ker bi zagotovo hoteli, da pišem v nekih okvirjih. Težko bi bilo, če bi pisala, da bi preživela. Tako pa pišem za dušo. Svojo in tvojo. Ob tem me žene neka neprisiljena sproščenost.

Kam me bo ta neprisiljena sproščenost pripeljala, ne vem. Vem pa, da si želim le ene stvari in to je, da se nasmejiš, ko prebereš moje pesmi in zgodbe. Da rečeš: to je pa res. Da so tako življenjske in vsakdanje, da se v njih prepoznaš. Ne pa da so tako globoke, da niti ti, niti jaz ne veva, kaj delava. Ker živimo v svetu, ki je že po svoje tako zelo zapleten, da ne potrebujemo dodatnega zavijanja v papir, ki ga prepozna le malokdo. Zakaj bi morala pisati tako, kot pravijo drugi?

 

To je moja pot, ti pa uberi svojo.

 

 

Izberi si lepši jutri

V življenju imaš vedno izbiro. Ok, mogoče prvih nekaj let ne. Oblači te mama, v vrtec te vozi oče, po vrhu vsega sta ona dva določila, v kateri vrtec boš šel. Ampak to ni bistvo. Vedno se lahko odločiš, kaj boš. Verjetno je in bo težko. Če si malo poseben, te skozi osnovno in srednjo šolo spremlja veliko grenkih dni. A ko to prerasteš, ugotoviš, da si dejansko res nekaj posebnega … ampak čisto v pozitivnem smislu. Tako poseben, da se nekaj let kasneje vsi zgledujejo po tebi.

Kaj bi dala in kaj bi dal marsikdo izmed vas, da bi te misli nosil v sebi že od malega. Tako pa se vedno sekiraš, kaj si o tebi mislijo drugi in marsikdo podleže. Poznam nekoga, ki vem, da je dobesedno ujet v svojem življenju. Počne stvari, ki iz njega izpijejo vso energijo in ni veliko minut v dnevu ali celo tednov, ko bi njegov obraz krasil nasmeh. Ampak tako žal je. Sam nima ne volje, ne znanja, da bi se lahko podal v svet in ugotovil, kaj želi zares početi. Tudi okoli njega so ljudje, ki ne vidijo dlje kot do konca domačega dvorišča. Ostali, ki počnemo nekaj drugega, pa prihajamo z drugega planeta.

Povej mi, kaj oziroma kdo te lahko v življenju ustavi? (Žal) samo ti. Vsi imamo približno iste izgovore:

  • nimam denarja,
  • če sem to študiral(a) 7 let, bom pa ja to še delal(a),
  • kaj bodo pa starši rekli,
  • nimam časa,
  • ne upam si,
  • sedaj še ni pravi čas …

In lahko bi nadaljevala še do jutra, ampak se moram naspati. Resnica pa je naslednja:

  • Denar je pomemben, ni pa najpomembnejši in če delaš to, kar te zares veseli ter si vsaj malo iznajdljiv, se bo vedno vse odvilo v pravo smer.
  • Pa kaj, pred tabo je še približno dve tretjini življenja. Bi ga res rada zapravila za nekaj kar ti ne poganja krvi po žilah?
  • Starši živijo svoje življenje, ti pa svojega, pika. Ja, dajo nam neizmerno ljubezen, streho nad glavo, finančno pomoč, ampak to še ne pomeni, da se lahko odločajo namesto nas, ko smo že dovolj stari, da to počnemo sami.
  • Vedno se najde čas in vsi imamo na voljo točno 24h – od brezdomcev do milijonarjev, ki v dnevu naredijo približno sto stvari več kot povprečna oseba.
  • Upaj si, ker se vse stvari zgodijo ravno takrat, ko te je strah kot psa in stopiš ravno tja, kamor si prej nikoli nisi upal-
  • Edini pravi čas je sedaj; ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak sedaj. Točno v tem trenutku.

Vedno imaš izbiro. Izbereš lahko prijatelje, fanta, punco, službo, avto, kolo, srečo. Zato prosim, nehaj že enkrat jamrat o svojih službah in družbah, ker si si za njih kriv sam. Seveda ni vse postlano z rožicami. Vsak od nas, ne glede na to, kaj počne, ima neprespani noči, ker ni vse tako kot bi moralo biti. Ampak borbaš. Borbaš tako dolgo, dokler ne dosežeš tistega, ob čemer si rečeš: »JA!«

Ne dovoli si, da ti kdorkoli zbriše nasmeh iz obraza. Ker vem, kako je lepo, ko pride spet nazaj. In nanj se ne splača čakati predolgo, ker je vsak dan brez nasmeha izgubljen.

Po resni zvezi

Zapela si je še zadnji gumb na srajci. Četrti od vratu navzdol. »Hvala, mami, hvala, oči, za dobre gene«. Kako jih je znala izkoristiti. Srajco si je zatlačila v mini krilo in se odela v njen najljubši parfum. Podaril ji ga je njen bivši fant in vedno, ko ga je nosila, je nosila v sebi sladko maščevanje. Manjka samo še pika na i – čevlji z visoko peto, ki ob pogledu čez njene dolge noge proti vrhu vodijo do rdeče šminke.

Čez nekaj minut je že stala pred vhodom stolpnice in čakala na taksi. Ustavil ji je star, neobrit taksist, ki je smrdel po čikih in znoju. Zanimalo ga je vse – kam gre, za koga se je tako lepo uredila in če jo na končni lokaciji čaka kakšen moški. Polizanec stari, po besedah »zakaj si tako tiha, punce niste lepe, ko se jezite«, je mislila da mu bo s torbico razbila nos. K sreči sta že prispela pred njen najljubši lokal. Zalučala mu je deset evrov, ravno pol preveč, kot bi bilo treba in odvihrala skozi vrata. Ko je na koncu dodal še, če lahko dobi njeno številko, je mislila, da bo bruhala.

Glavo je dala pokonci in se samozavestno podala proti vhodu. Ura je odbila že skoraj dvanajst in vedela je, da jo tam že čaka njena najljubša družba. Marko na vhodu, jasno, s svojimi Diesel kavbojkami, edinimi, ki si jih je v življenju lahko privoščil in črno srajco. Njega je odpeljala domov prejšnji vikend, ampak samo zato, ker je izgubil ključe in bil po vrhu vsega še mrtvo pijan. Ob štirih zjutraj je sicer napravil potezo in ji z roko segel pod majico, a je po petih sekundah omagal. Pa on ji niti ni toliko simpatičen, poleg tega ima punco. V tujini. Marko je eden od tistih, ki sledi načelu “če je v drugi državi, lahko delam, kar hočem.”

Na hitro ga je pozdravila in čutila njegov pogled na zadnjici, ko je vstopila v lokal. Tukaj se počuti najbolj domače. Pa ni bila od vedno taka. Do pred pol leta je živela resno, umirjeno življenje s svojim fantom. Živela sta v razkošnem stanovanju, čisto blizu centra in vsi so jima zavidali. On lep, uspešen pravnik, ona lepa, uspešna svetovalka. Skupaj sta bila že dvanajst let in počasi razmišljala o poroki in otrocih. O tem je dejansko bolj razmišljal on. Popredalčkan in z vizijo za pet let naprej, ki si jo je sproti zapisoval v svojo temno modro knjižico. Ona mu je sledila, ker dejansko ji nič ni manjkalo. Dokler se ni nekega jutra zbudila in se vprašala, če je to sploh življenje, ki ga hoče? Posledica prekrokane noči. Od vedno je bila pridna punčka, ki je samo tu in tam, pa še to bolj po sili prilike, spila kakšen šampanjček. Preteklo noč pa jo je Maja, sodelavka iz kadrovske, zvlekla na glasbeno predstavo. En šampanjec je vodil do drugega, ta do martinija in martini do aperola. Aperol ni imel dovolj in se je vrnil k šampanjcu ta pa h kozarcu vina. Vsega se bolj slabo spomni, a en del noči je kristalno jasen. Sedeli sta na stopnicah za lokalom, vsaka s svojim kozarcem v roki in čikom. Takrat je prvič kadila. Maja ji je navdušeno razlagala, kako zelo je vesela, da se končno malo družita in da res ne razume, zakaj tega ne počneta večkrat.

»Pa saj veš. Služba. Po službi domov, moj vsak dan ob šestih skuha kočerjo in ni šans, da me ni, je ful užaljen. Pa potem še greva na kak sprehod, prebereva kakšno dobro knjigo ob večerih in dneva je konec.« »Užaljen?«, je rekla Maja, »a si ti normalna, stara si enaintrideset, pa živiš kot neka že štirideset let poročena gospa. Užaljen, ker te tu in tam ni doma, a si njegov suženj ali kaj? A ti to dejansko paše, biti takole na vrvici?« »Pa saj mi je super. Rada ga imam. Nič nama ne manjka. Pa pogovarjava se, da bi se drugo leto morda poročila, pa otroci …« je odvrnila in z grenkim priokusom spila še zadnji požirek šampanjca. Maja se je samo nasmejala in rahlo zlobno zastavila naslednje vprašanje: »Kaj pa seks, štima«? »Ja, ja, štima. Tam, dvakrat na teden, po navadi enkrat v soboto in enkrat v nedeljo. Včasih samo v soboto. Tako imava že od vedno. Itak je on moj prvi.«

»Ha ha ha, pa ne me zajebavat. A imata prav urnik al kaj? Poželenje ne izbira dni, draga moja. Zamisli se malo. Ne zaslužiš si, da bi živela praktično kot nuna, ki se tu in tam pregreši. Si še vseeno mlada, no, dokaj mlada, uspešna, lepa ženska in škoda te je, da ti nekdo drug dirigira življenje. Pa ne mi o tem, kako si ga navajena in da ne veš, kje boš koga našla, če ga pustiš. Samo nekaj te vprašam … a si srečna?«

S temi besedami jo je Maja zabodla v srce. Ne more reči, da je nesrečna, a ravno srečna tudi ni. Vse je isto, edina najbolj razburljiva stvar v njenem življenju v zadnjih nekaj letih je ravno ta večer. Kako dolgo že ni bila zunaj z nobeno prijateljico. Saj sploh ne ve, če prijateljice še ima. Uf, spomnila se je, da ji je Katja pred tednom dni poslala SMS, da je rodila. Pa ji ni niti odpisala. Kakšna krava. »Saj ne morem verjeti. Kaj sploh počnem?« je rekla Maji in popila šampanjec do konca. Niti zavedala se ni, kako zelo ji je teh nekaj stavkov obrnilo življenje na glavo.

Ko se je naslednji dan zbudila in glej ga zlomka, bila je ravno sobota, dan za seks, mu je, ko jo je kot vedno prosil, če se lahko kar sama sleče, zabrusila, da se je odločila, da gresta narazen. Brez debate. En teden časa ima, da spakira kufre in gre. Hvala, mami, hvala, oči, ne samo za obline, ampak tudi za stanovanje, ki sta ji ga kupila, ko je diplomirala. Gledal jo je z izbuljenimi očmi, nakar je prešel od joka, do dretja in metanja stvari v steno. Razbil je vazo, ki ji jo je kupil pred dvemi leti v Benetkah in prstan, ki ga je nosila le za posebne priložnosti (družinska srečanja, ker kam drugam tako ali tako nista šla) vrgel skozi okno na dvorišče. Ko se je umiril je seveda rekel, da naj še enkrat dobro premisli in da ne more kar tako dvanajst let vreči stran. »Ne mečem jih stran, samo skrbim za to, da bo naslednjih dvanajst lepših. Kaj pa imava? Bi ti rekel temu ljubezen? Jaz bi temu rekla bolj prijateljstvo. Pa na štriku me imaš. Bog ne daj, da kdaj zamudim tvoje večerje, pobralo bi te, če bi v tem času uživala s kakšno prijateljico na kavi ali pa ne daj bože, da bi spila pijačo s kakšnim moškim. Ja, do tega trenutka sploh nisem dojela, da me omejuješ. Da pišeš zgodbo mojega življenja, namesto, da bi si ga sama. Sem suženj totalno okalupljenega moškega. Zato ja, en trenutek je dovolj, da se odločim, da te ne želim več videti. Ker sem ugotovila, kaj vse zamujam zaradi tebe.«

V tistem trenutku se sploh ni zavedala, kam vse jo bo pripeljala ta odločitev. Od tistega dne, ko je spakiral kufre, se ji je odpeljalo. Obudila je stara prijateljstva, tista, ki jih je lahko. To pomeni, da se je z njo želela dobiti točno ena prijateljica od mnogih, pa še tista samo na popoldanski kavi, ker ima doma tri otroke. Pa nič hudega, spoznala je novo družbo. Poleg Maje, ki je mogoče malo obžalovala besede, ki so spodbudile vso tole obnašanje, je na svojih nočnih pohodih v svojo družbo sprejela na desetine punc in fantov. Predvsem fantov. Tako kot tistega večera, ko je mimo Marka ponosno vstopila na domač teren.

Brez da bi kogarkoli ošvrknila s pogledom, je odšla do šanka in naročila hugota. To je njena uvodna pijača. Nadaljuje se po navadi z rum colo, še eno rum colo, kakšnim lamborghinijem in tako naprej. Po petih, šestih pijačah niti ne izbira več. Kar ji plačajo. In vedno si sama kupi le prvo pijačo. Ozre se po lokalu, da preveri teren. Aha, Marko že spet lovi na drugi strani šanka. Pa tam je David, z njim je preživela divjo noč par tednov nazaj. Ni se najbolje odrezal. Preslabo, da bi zanj menjavala rjuhe. Pa Sara. Tudi s punco je bila, ampak samo na hitro. Ravno toliko, da je potipala, kako je v ženskih hlačkah, če izvzame svoje. Ko se je s pogledom že vračala nazaj pred svojo pijačo, je videla vstopiti visokega, temnega, mogoče malo mlajšega fanta. Na prvi pogled je izgledal odlično in ravno taki padajo pod njeno samozavestjo zadnjih nekaj mesecev. Kot naročeno sta s kolegom zakorakala točno proti šanku, kjer je stala ona. »Dober večer,« ji je rekel, in pri natakarju naročil pivo. »Jaz sem Filip, tole pa je …«. Ozrl se je in ugotovil, da ga je kolega že zapustil. Očitno ima dovolj hiter radar, ki mu pove, da se bo moral prej ko slej umakniti. Razen, če bi s kakšno pristala oba, kar se je tudi že zgodilo. A je Filip klonil pod pritiskom. »Smem vprašati, kako je tebi ime?« jo je vprašal, a ni dobil odgovora. »Rum colo pijem,« mu je odvrnila. To je bil njen test, če so mu všeč keš pičke. Saj ne, da je bila, a všeč ji je bil občutek, kako ji moški ležijo pod nogami. Naročil je rum colo in jo povabil na plesišče. Ni se pogovarjal z njo, niti ni poskušal. Z gibi sta si povedala vse, kar je bilo potrebno za uspešno uverturo v petkov večer.

Se nadaljuje.

 

 

Scenariji

Prvi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Kako ga lahko obsoja, če jo ima očitno res rad? Na prvem zmenku si je mislila, da je naletela na totalno pijavko. A po tem, ko je izrekel tisti dve besedi na l je šel do bližnjega drevesa. Tam se je dvakrat zaletel z glavo v deblo, zato je ugotovila, da je bil fant mogoče samo živčen in blebeta neumnosti. Ampak vseeno ji notranji glas ni dal miru. Ona ne rabi živčne razvaline. Ona rabi samozavestnega moškega, ki jo bo kuril ravno dovolj, da bo vsakič malo umrla, preden ga vidi. Ne more ji že prvič dati na pladnju vse, razen prstana. Pa vprašanje o poljubu. To ni vprašanje, ki bi ga želela slišati. Celo noč, od trenutka, ko se ji je ponovno predstavil, je težko požirala slino in tresajočih rok držala kozarec s šampanjcem. Toliko o samozavesti. Rahlo sramežljivo ga je gledala v oči in ves čas razmišljala o tem, kako jo bo poljubil. Imela je tri scenarije. V prvem bosta šla na sprehod skozi park. On bo z rokami v žepu brcal kamenčke na poti, ona pa se bo smejala njegovim šalam. Nekje na pol poti jo bo ustavil, prijel za obraz, globoko pogledal v oči in jo poljubil. Drugi scenarij je bil malce drugačen. Po pijači, ki se bo zavlekla, dokler ju ne bodo vrgli iz lokala, se bo ponudil, da jo odpelje domov. Kot vsaka prava dama bo seveda celo pot razmišljala, kako lahka bo izpadla, če ga povabi naprej. Ampak z besedami »greš še na eno pijačo« bi šlo skozi, no, vsaj pretvarjala bi se, da bosta še nekaj časa ostala le pri besedah. Seveda bi se jima bo že na polovici stopnišča totalno strgalo in oba bosta klela, da je doma v sedmem nadstropju. Brez dvigala. Tretji scenarij je bil, da jo kot pravi gentleman odpelje do doma in se poslovi s poljubom na lice ter z besedami, da se je imel krasno in da bi jo rad čim prej spet videl. Torej tri situacije, ki so gladko izvedljive. Tako zelo realne, da jih ne doživljajo samo Hollywoodske zvezdnice, ampak tudi Ane in Špele iz Šiške. Tri jebene situacije, a on jo vpraša, če jo lahko poljubi. Če bi nanjo zlil ledeno mrzlo vodo, bi se manj ohladila kot ob tem vprašanju.

Ampak rekla je: »ja, lahko«. In jo je poljubil. Ob tem poljubu je pozabila, da je vseeno imela strto srce zaradi Hondaša. Ob tem poljubu je celo za trenutek pozabila, da stoji na tleh. Pa vseeno. Na koncu se je kanček ohladila, se mu zahvalila za lep večer in odšla sama skozi vhodna vrata njenega bloka. Na vprašanje, če jo lahko še kdaj pokliče, pa mu je odgovorila: »bom jaz tebe«. Naj ga malce zvija. No, ni ga zvijalo, niti ni čakal, da ga pokliče ona, ker ji izkazuje ljubezen tako ali drugače že zadnjih štirinajst dni. In vse to ji gre že pošteno na živce. Verjetno zato, ker je pravi gentleman. In malce usekan. Kdo pa ljubi po prvem zmenku?

On je torej šele na četrtem mestu njenih prioritet. Na prvem je kratka poletna obleka. Obleka, ki je bila last njene mame, ki jo ni videla že dve leti in pol. Vse odkar se je po ločitvi od očeta začela obnašati kot najstnica in odšla v Španijo. Baje tam uči na fakulteti. V to sicer ni čisto prepričana, ker ples na mizi v predavalnici s pivom v roki ravno ne sodi med opis delovnih nalog. Ali pa so Španci tako zelo drugačni? Bog ve, tam še ni bila. Ve pa zagotovo, da slik svoje pijane mame na Facebooku ne bo gledala. Niti obratno.

Pa čevlji z visoko peto. Ti so od njene najboljše prijateljice Karmen, s katero se poznata že od vrtca. Od tiste prijateljice, ki je tri tedne po tem, ko je šla narazen s fantom, vsako noč spala pri njej in pomagala Palomi ustvarjati dobiček. Sedem belih rumov, dve vodki in polovica jegra. To je bil izkupiček treh tednov joka in smeha. Konec koncev sta imeli čas, med tem ko sta čakali, da eden od ukrepov zaposlovanja mladih pade na plodna tla.

Nadaljevanje zgodbe se nahaja TUKAJ.

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Vsi se igramo s človeško usodo

Čeprav je bilo prilitega že dovolj olja na ogenj, je prav, da se o tej temi piše in govori. Da se linča medije. Tiste medije, ki samo zaradi pof* lajkov, obiskov in denarja, pišejo nebuloze. Da se linča novinarje, ki nimajo jajc, da bi se vsaj podpisali pod svoje ničvredne objave. Ker vedo, da so ničvredne. Upam, da lažje spijo zaradi nekaj evrov težje denarnice. Ker denar je dandanes kajkopak najpomembnejši. Da se linča vse nas, ki slepo sledimo vsemu, kar nam servirajo na pladnju. Pladnju, ki je tako prekleto umazan.

mouse-clickDa ne bo pomote – v zgodbi mariborskega ravnatelja so bili v osnovi trije kršitelji. Po eni strani seks v javno ustanovo ne sodi. Po drugi strani je snemalec brez dovoljenja posnel dejanje in ga dal v javnost. A vsi novinarji so glasno obsojali le prva dva (in ravno tako nezakonito delili posnetek?). In množice so sledile. Množice, ki sploh ne pomislijo, kaj počnejo. Samo lajkajo in komentirajo. Vzamejo si tisto sekundo (in nič več) premisleka, ki poteši njihovo radovednost in naslanjanje na nesrečo drugih, čeprav so mnogi enako moralno sporni in v prekršku. Seksali so po šolskih straniščih. Pritiskali so se s šefom (v njegovi pisarni), da so prišli do napredovanja. Izvajali (verbalno) nasilje nad učitelji. Tepli svoje otroke. Brcali mačke po cestah. Udarili partnerja. Izvajali mobing na delovnem mestu.

Ja, seks ne sodi v javno ustanovo. Tudi nasilje ne. A tudi nobeno od zgoraj zapisanih dejanj se ne bi smelo dogajati. Pa se. Na vsakem koraku. Niti predstavljamo si ne, koliko je tega.

Piz*. Vsi smo kdaj mogoče vsaj malo moralno sporni. Ampak da bi pometli pred svojim pragom? Ne.

Slovenija potrebuje družbeno odgovorne medije. Pa jih je žal premalo. In premajhni so. Ne sliši se jih v poplavi vseh mrhovinarjev, ki jih žal ne moremo klicati novinarji. To bi bila prevelika žalitev za peščico tistih, ki ta poklic še znajo opravljati s častjo.

In vem, da je veliko tistih, ki so prejšnji teden sodelovali pri gonji nad ravnateljem, včeraj sodelovalo pri “obžalovanju” (c’mon z enim lajkom ne boš potešil/a svoje slabe vesti). Oboje ne gre, dragi moji. Upam, da je koga ta tragedija vsaj streznila. Da bo vsako zgodbo pogledal z vseh možnih plati in se po premisleku odločil, ali jo bo podprl ali ne. Vsi posamezniki držimo v rokah čopič, ki riše našo prihodnost. V digitalni dobi še toliko bolj. Le da se tega premalo zavedamo.