Vse se postavi na pravo mesto

Veš kolikokrat sem že zapisala, da mi gre internet malo na živce? Da si želim, da bi lahko čas zavrteli nazaj … v obdobje, ko nismo dali kaj veliko ali pa sploh nič na mobilne telefone, računalnike in podobno? Kar nekajkrat.

A vseeno. Nekaj deset let nazaj je bilo veliko težje dati v svet nekaj, kar si ustvaril. Sliko si moral narisati in jo fizično nesti do nekoga, da jo je videl. Enako je bilo s pesmijo, knjigo, fotografijami. Tudi z videi in filmi. Moral si ga posneti, prenesti na določen medij in tudi tega dostaviti cilljni skupini. Nabor gledalcev je bil zato manjši, razen, če ti je uspel veliki met in je bil film objavljen recimo na televiziji.

In kljub temu, da bi rada včasih ugasnila internet, si kupila tisto staro, neuničljivo Nokio, ki jo bodo bojda spet prodajali, sem vesela, da živimo v času, ko lahko ustvarjamo še več kot smo kadarkoli prej (ker imamo za to na voljo tudi več cenovno zelo dostopne opreme) in to z minimalnimi ali celo ničnimi sredstvi delimo s svetom.

Pa da sploh razložim, kaj želim s tem današnjim zapisom povedati :). Kakšna dva meseca nazaj sem, iz danes ne vem več katerega razloga, začela zelo veliko prostega časa posvečati gledanju vlogov (vlog = video blog). Predvsem Komotar minuta, Casey Neistat in Miha Žvižej so redna slika in zvok na mojem ekranu (mimogrede: na hitro preračunano sem za Komotarja in njegove vloge porabila najmanj 15 ur). Osebe, ki se ukvarjajo z zanimivi poklici in nas s kamero spustijo v svoje tako poklicno kot zasebno življenje. Mnogi bi rekli, da pretiravajo, še več je tistih, ki v njihovih videih uživajo. Že podatek, da jaz gledam Komotar minuto, pa me avtomobili niti ne zanimajo kaj preveč, pove veliko (op. Ciril Komotar je avtomobilski novinar).

Po nekaj tednih sem dobila idejo, da bi tudi jaz posnela kakšen video. Zakaj? Zato, ker je po moje to medij, preko katerega lahko združim vse, kar mi je že od vedno všeč.

  • Razvijem idejo in na list papirja napišem zgodbo, ki jo kasneje v videu predstavim vam.
  • Naredim veliko več, kot si dejansko upam, ko stojim z nekom iz oči v oči (primer: jaz ne pojem … razen v videih, očitno :)).
  • Po eni strani nastopam, kar mi baje že od nekdaj ne gre slabo, a tega potenciala nisem nikoli uresničila, ker me je bilo preveč strah.
  • Pokažem vam lahko stvari, kraje, osebe, živali … ki me obdajajo, a jih ne morem nikoli tako dobro zapakirati niti v blog, Instagram, Facebook … objavo.

To ne pomeni, da ne bom več pisala blogov in fotografirala. Video je le nek podaljšek, v katerem vam lahko pokažem še več.

Namen mojih vlogov ni, da bom vsakodnevno snemala, kaj se mi dogaja, ker menim, da se mi ne dogaja toliko, da bi vam bila zanimiva na dnevni ravni. Moj namen je, da vzamem neko idejo (pa naj bo povezana s službo, družbo ali nečem, kar se dogaja v Sloveniji ali svetu) in jo preko nekaj minutnega vloga predstavim na čim bolj zanimiv način – v to vključim posnetke Ljubljane, domačega kraja ali pa kraja, kjer se bom tistega dne nahajala. Je logično? Upam, da ja.

Sedaj se moram samo še navaditi, da se snemam tudi, ko stojim sredi ulice oz. ko so v moji bližini ljudje. Ko bom naredila ta korak, menim, da bo vse skupaj postalo res zanimivo. Samo dajte mi čas, vsak teden bo boljše :).

Za pokušino spodaj moj prvi vlog, preostale tri pa si oglej na You Tube kanalu Simonin gobec, ki ga najdeš TUKAJ.

In zato mi je internet všeč. Ker lahko kadarkoli z vami delim svoje ideje in znanje, ki pa ga je iz dneva v dan več.

Pokaži nam več

V življenju sem videla že nešteto blogov, Instagram profilov, Facebook strani itd., ki začnejo zelo optimistično, a se vsa zabava konča tako hitro, kot se je začela. Če to ni nekaj, kar ti ustreza, če ne najdeš časa, volje, inspiracije – ok. Greš dalje in se posvetiš stvarem, ki so ti bližje.

A kar me pri tem najbolj zmoti, je naslednje. Deljenje s svetom, da si nekaj ustvaril/a, čeprav dejansko nisi naredil/a še nič konkretnega.

Poglejmo nekaj primerov (in vse, o čemer bom pisala, velja tako za podjetja kot tudi navadne občane).

  1. Nekdo, ki ima namen objavljati fotografije, ustvari svoj Instagram profil. Instagram o tem avtomatsko obvesti njegove Facebook prijatelje (Your Facebook friend Janez Novak is on Instagram as janez.novak). Že tukaj te takoj povleče, da klikneš na njegov profil. Nato ta oseba začne slediti določenim ljudem ali podjetjem. In kaj se zgodi? V obeh primerih kliknem na njegov profil, ker me zanima, kaj se tam dogaja. Če na profilu ne najdem nobene fotografije, mu ne bom začela slediti in zelo malo verjetno je, da se bo to zgodilo v prihodnosti (razen, če me v to nekako prepriča, a dosti težje kot ob prvi priložnosti).
  2. Nekdo, ki ima namen ustvarjati vsebino, odpre svoj blog. Napiše prvo objavo, ki po navadi vsebuje nekaj v smislu, da je to prvi blog in da se bodo res trudili objavljati, o čem bodo pisali, bla bla. Ok, s tem ni nič narobe. A že po tem prvem uvodnem blog zapisu, povezavo do bloga delijo s svojimi prijatelji, poslovnimi partnerji itd. Kaj se zopet zgodi? Kliknem na povezavo in preberem to prvo objavo. Da ne bo pomote – lahko je odlična, lahko je napisana zelo bogato, ampak v nobenem primeru ena objava ni dovolj, da me z njo prepričaš, da ti začnem 100 % slediti. Za to rabim nekaj več. Več objav, več tvojega razmišljanja, da vidim, če mi na dolgi rok tvoja vsebina ustreza, da si bom za njo vzela čas.
  3. Nekdo objavi Facebook stran za promocijo svojih izdelkov ali storitev. Še preden napiše nekaj objav in sploh podrobno dokonča vse opise ter kontaktne informacije, že k všečkanju povabi vse svoje prijatelje. Kako se naj na podlagi tvojega imena odločim, če ti želim slediti ali ne? Mogoče si moj dober prijatelj in ti bom naredila uslugo, ker boš imel en všeček več, a to še ne pomeni, da mi je tvoja vsebina dejansko všeč. No, saj sploh še ne vem, kakšna bo.

Kar želim povedati je, da je prva priložnost zelo pomembna. Ko odpiraš svoj profil na Instagramu, če seveda ni tvoj namen le slediti drugim, naloži nekaj slik že takoj. Prvo minuto. Da lahko, ko prvič kliknem na tvoj profil, že vidim, kam pes taco moli. Preden vsem naokoli poveš, da pišeš blog, napiši nekaj objav, potrudi se in daj ljudem nekaj materiala, da se lahko odločijo, če ti bodo sledili ali ne. Enako velja za Facebook stran. Ljudje, sploh tisti, ki te ne poznajo, ti ne bodo sledili samo zato, ker si prisoten tam nekje na spletu.

Povsem razumem tisto navdušenje, ko odpreš blog. Napišeš prvo objavo in takoj rabiš potrditev. Takoj rabiš všečke in komentarje, ker te bo morda to spodbudilo, da nadaljuješ. A vsega tega ne bo, če ne dostaviš svojega dela, ki pa mora biti predvsem danes, ko živimo v poplavi vsebine, dober, zanimiv in prepričljiv.

Zato ne stopi prehitro v digitalni svet, če tam nimaš namena ostati in predvsem se ne hvali z nedokončanim delom. Jaz resnično rada berem bloge, a kar me najbolj razjezi je to, da kliknem na blog, tam pa ne najdem nič ali neke ekstra stare objave, na katerih se nabirata pajčevina in prah.

Pa srečno :)!

 

S Postercat.io do najboljših Instagram fotografij v tiskani obliki

Kakšni dve minuti po tem, ko mi zvoni budilka, v rokah držim telefon in brskam po Instagramu. Moj jutranji ritual ali bolje rečeno celodnevni, ker se proces ponovi večkrat čez dan, razen da takrat ne ležim več v postelji. Od dneva, ko je Instagram postal na voljo tudi uporabnikom Androida, pa do danes, sem posnela 900 objav. 900 ujetih trenutkov in skoraj vsak izmed njih je nekaj posebnega.

Kljub vsemu, pa imam še vedno rada stvari, ki dišijo po tiskarni. Pred nekaj meseci so Mojca, Jure in Goran predstavili aplikacijo Postercat.  Postercat ti omogoča, da v manj kot minuti ustvariš plakat velikosti 50×70 cm s svojimi najbolj všečkanimi Instagram fotografijami. Izdelava plakata je res preprosta. Na strani se prijaviš s svojim Instagram računom, na podlagi katerega sistem izbere 35 fotografij, ki jih lahko po želji tudi zamenjaš. Nato vpišeš svoje kontaktne podatke in opraviš plačilo s kreditno kartico ali preko PayPala. Se ti zdi, da bi takšen plakat bil odlično darilo? Prijateljem lahko podariš tudi darilno kartico, s katero si lahko sami ustvarijo svoj plakat in to ne glede na to, kje živijo, saj Postercat deluje globalno.

Kot velika navdušenka nad Instagramom, sem seveda želela imeti ta plakat. Rekla sem si, da ga bom naročila takoj, ko se bom zopet selila. K sreči je Postercat ekipa januarja organizirala nagradno igro:

 

in še večja sreča je, da so izžrebali ravno mene :)! Tako mojo steno po novem krasi plakat, ki me spominja na vse čudovite trenutke zadnjih nekaj let.

 

Naj omenim še to, da je Pošta Slovenije uspešno založila prvi paket. Za to bi se jim rada ob tej priložnosti še posebej zahvalila. Veliko iznajdljivosti je potrebno, da se “izgubi” pol metra dolga škatla. Upam vsaj, da je našla pametnega lastnika ali pa se bo vrnila nazaj k Postercatu – v tem primeru imam čudovito idejo, kako bi lahko iz tega naredili nekaj dobrega. Skratka, najlepša hvala ekipi, da mi je velikodušno natisnila še en plakat in ga ponovno poslala. To je odnos, ki dela velike razlike in pusti pri uporabnikih več kot pozitiven občutek. “Od nas je paket šel, ni šans, da se nahaja v kakšnem od skladišč”, pa je bil odgovor zaposlene na Pošti Slovenija, ki je ta vedeževalski stavek izrekla kar iz naslonjača svojega pisarniškega stola.

Postercat je sicer prvi skupen projekt omenjene ekipe, vsak izmed njih pa drugače počne še ogromno stvari:

  • Mojca je uspešna podjetnica, ki digitalni marketing spreminja na bolje v agenciji Super Spicy Media,
  • Jure je programer, ki je ustvaril že kar nekaj projektov – predlagam, da o njih poslušaš sam/a v podcastu Work Smart Play Hard, ki ga ustvarjata skupaj z Mojco. V njem boš izvedel/a o njuni življenjski poti, grajenju osebne blagovne znamke, postavljanju ciljev … skratka o vsem, kar loči slabe podjetnike od dobrih,
  • Goran pa je poleg aplikacije Postercat, soustanovitelj dveh aplikacij. Bookagram je iPad/iPhone aplikacija, s katero lahko ustvariš svojo Instagram foto knjigo, Calendargram pa ti omogoča, da ustvariš Instagram koledar.

Postercat, hvala še enkrat za čudovito izkušnjo in veliko uspehov še naprej. Že komaj čakam kakšen nov projekt :).

Instagram ni samo prostočasna dejavnost. Z njim lahko blagovna znamka doseže in navduši svoje ciljne skupine. Te zanima več? Klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Spanje in tehnologija ne gresta skupaj

Večina od nas verjetno spi s telefonom manj kot pol metra od glave. Pa z računalnikom meter od postelje. S kakšnim iPadom na polici zraven računalnika in po možnosti še pred televizorjem. Ne samo, da cele dneve buljimo v takšne in drugačne zaslone, to počnemo še zvečer, pred spanjem.

Spanje s tehnologijo v številkah

Naletela sem na zanimive podatke o tem, koliko ljudi počne kaj s tehnologijo v postelji. 20 % ljudi v postelji odgovori na sporočilo. Ok, to ne bi bilo tako čudno, če ne bi podatki veljali za tiste, ki odgovarjajo med tem ko se ljubijo s partnerjem. Res rajcajoče, če si tvoj fant z levo roko dopisuje s šefom, z desno pa ti hoče odpreti modrc. Lahko si torej predstavljamo, da kar nekaj parov trpi na račun gledanja v telefon in prenosne računalnike. Hej, nagrado tistemu, ki je izumil mizico za računalnik, ki si jo postaviš na posteljo. Moja ima celo predalček in prostor za odložitev skodelice. Okoli 70 % ljudi preveri vse ‘potrebno’ preden zaspi. Res se sprašujem, zakaj smo takšni trapi, da pred spanjem preverimo službeno e-pošto in po tem ne moremo zaspati? Tudi zjutraj ni nič drugače – kakšna polovica je takšnih, ki še predno vstanemo iz postelje, pogledamo na telefon. Seveda pogledam nanj, ker imam na njem budilko, ugašanja z metanjem v steno pa še nisem preizkusila. Šalo na stran, vse prevečkrat začnemo dan s preverjanjem e-pošte, družbenih omrežij in branjem novic (vir).

tehnologija_telefon_spanje

Da so otroci blazno navdušeni nad migetanjem na iPadih ni nič novega.. Raziskave  kažejo tudi na to, da kar nekaj mater raje uporabi telefon, kot pa kakšen drug pripomoček (se spomnite dobrih starih medvedkov?), da zamotijo in utišajo jokajoče otroke. Nekatere dajo celo prednost telefonu pred hranjenjem (vir). Res je, da je v javnosti lažje izvleči telefon iz torbice, kot prsi iz modrca. Hvala bogu obstaja veliko igric in appov, ki ne samo da otroke zabavajo, ampak jih ob tem tudi nekaj naučijo, čeprav vsaj pri otrocih še vedno prisegam na stare igrače in pristni človeški stik. Razen za lenobe, za njih so telefoni super.

Kako naj bi spali

Najbolje je, če imamo temno spalnico (ne mislim po stenah) – nobenih lučk, ki migetajo cele noči ali svetijo iz ulice. Ker so rulete drage, je cenejša izbira maska za spanje. Nekaj takega. V spalnici naj ne bi imeli nobenih televizij, računalnikov, telefonov – skratka, spalnica ni enako pisarna. Ja, če si lahko privoščiš vsaj eno in pol sobno stanovanje, je to super nasvet.

Tehnologija res ni priporočljiva za nočne ure. Sploh za otroke. Normalno da divjanje z oboroženimi junaki v igrici govori možganom, da je čas za žur in ne za spanje. Ampak kaj, ko je tako privlačno. Žal je veliko otrok, ki imajo težave s spanjem na ta račun, pa tudi, če zaspijo, so spali veliko manj, kot če jih ne bi pokonci držala najljubša računalniška igrica. Še karakter v Simsih mora spati dovolj ur, da se brez težav zbudi.

Skratka, v sobi kjer spimo, naj bi le spali in seksali. Tako pravijo. Vse prevečkrat pa tja zvlečemo vse tisto, kar nas že tako ali tako spremlja cele dneve. Zato niti ne ločimo več spalnih in dnevnih prostorov. Vsi pa vemo, da lažje delamo in spimo, če vemo, da je en prostor namenjem enemu opravilu, drug pa drugemu. Seveda je ta zapis tako kot vam, namenjem tudi meni. Priznam, da pred spanjem gledam nadaljevanke, ker s tem lažje zaspim in nisem zaznala, da bi imela kakšne težave, verjetno pa bi brez prisotne tehnologije spala trdneje. Tudi zjutraj se ponovi enaka zgodba. Razen zadnje tedne, ko vsaj kak dan namenim temu, da zjutraj namesto tega, da kaj preberem, raje napišem na star dober papir. Če bi večkrat zaspala s knjigo, mi tudi ne bi škodilo, kajne? Najljubši pa so trenutki, ko pozabim, da imam v lasti telefon. Si lahko mislite, da obstajajo tudi takšni?

|Te zanima, kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Vez-je.org – računalnik mladim iz družin z nizkimi dohodki

Misija ekipe Vez-je.org je dobiti v dar ali pa s pridobljenimi donacijami kupiti čim bolj ugoden, a še delujoč računalnik, ki ga seveda primerno popravijo in podarijo mladim iz družin z nizkimi dohodki, ki si računalnika ne morejo privoščiti.

Ko pišem tole, ne morem mimo misli, da tipkam, na sicer že malo več kot tri leta star, a vseeno super prenosnik, ki mi je pomagal tako pri študiju, kot poklicni poti. Če ga ne bi imela, tudi vi danes verjetno ne bi brali tega bloga. Čeprav sem imela računalnik že tudi v srednji šoli, ko ga roko na srce, vsaj prva tri leta, nisem potrebovala za učenje ali pisanje seminarskih nalog, se danes časi spreminjajo. Tehnologija je napredovala in s tem tudi sistemi učenja. Mladi potrebujejo računalnike za učenje in pridobivanje novih informacij ter pisanje seminarskih nalog. Nekateri lahko do njih dostopajo v šoli, a vsi vemo, da je opreme po navadi dovolj le za majhen odstotek nadebudnih šolarjev, ki pa jim lahko tovrstna oprema ogromno pomaga pri nadaljnji študijski in poklicni poti.

Vsi pa si računalnika ne morejo privoščiti, mogoče bi lahko dobili v dar kakšnega rabljenega, a ga ne znajo popraviti in pripraviti tako, da bo živel v polni funkcionalnosti. Mnogi pa uživajo v popravljanju nedelujočih naprav in ravno tu, je Jan Ferme dobil idejo – zakaj ne bi popravil sicer še nekako delujočih računalnikov in jih podaril tistim mladim iz socialno ogroženih družin? Tako je nastalo društvo Vez-je, ki ga danes sestavljajo Jan Ferme (idejni vodja, popravilo računalnikov), Katarina Pirš (sestavljanje spletnih vsebin), Tilen Držan (postavitev in vzdrževanje spletnega mesta), Tina Rozman (družbena omrežja, PR), Aljoša Siljanoski (promocija), pridružila pa sta se jim tudi dva nova člana, Peter Pečenko in Jernej Baša. Pa kaj bi razlagala – septembra so posneli super predstavitveni video:

Če imate doma računalnik, ki še dela, a ga ne uporabljate več, ga podarite Vez-ju. Obiščite njihovo spletno stran, Facebook ali Twitter in si preberite, kako in kakšen računalnik lahko podarite. Če ste na drugi strani in računalnik potrebujete ali poznate koga, ki ga, storite isto in stopite v kontakt s fanti in puncami, ki se bodo potrudili, da vam olajšajo vašo situacijo.

Če ne sodite v nobeno kategorijo, pa lahko tudi donirate kakšen evro, ali pa vsaj poveste vsem, ki jih poznate, za tale super projekt!

Zakaj bi se morali vsi naučiti osnov programiranja

Koga si predstavljate, če vam omenim besedo programer? Marka Zuckerberga? Geeky fanta v polo majčki, ki nepremično sedi za računalnikom? Postavnega fanta v  Adidas hudiju, ki se pozibava ob glasbi v slušalkah? Punco v kratkem krilu, ki z nasmehom na ustnicah piše kodo za kodo?

Morali bi si predstavljati vse opisane zgoraj in še nešteto drugih, vsak je lahko programer. Programerji in širše gledano, inženirji na splošno, so res pretežno moškega spola. V Ameriki jih je napram ženskam kar 80 %. Odgovor, zakaj je temu tako, bi verjetno lahko našli, kot na mnogih drugih področjih našega življenja, le v zaplankanosti človeškega razmišljanja, ki ene ali druge poklice bolj pripisuje ženskam ali moškim. Test, v katerem so preverili sposobnost reševanja preprostih inženirskih nalog, so recimo ženske rešile bolje kot moški, razen v Ameriki, zato bi lahko rekli, da uspešnost v inženirstvu nima prav nobenega opravka s spolom, ampak le s kulturo.

Pustimo zaenkrat razlike med spoloma in pojdimo na začetek.

Zakaj bi se vsak moral naučiti osnov programiranja?

Razlogov, zakaj so se programerji odločili za svoj poklic, je verjetno toliko, kot je njih samih. Lahko pa razloge, zakaj je programersko znanje zelo priporočljivo, najdemo v vsakdanjem življenju, ne glede na to, kaj počnemo. Tehnologija se je zasidrala v vse pore našega bivanja. Brez računalnikov dandanes praktično ne moremo – ne pravim, da ni mogoče, a dejstvo je, da je s tem naše bivanje v tem norem svetu oteženo. Prav tako narašča število pametnih telefonov in aplikacij, ki si jih lahko naložimo nanje. Vse to nam omogoča hitrejše delo, boljšo organizacijo časa (ali manj razpoložljivega časa), lažjo promocijo, hitrejše navezovanje stikov in podobno. In vse, kar vidimo okoli nas, vse programe in aplikacije, so ustvarili programerji. Ustvarili so jih iz nič. A ni nekaj najlepšega, da iz belega ekrana, nastane program, ki ga uporabljava ti in jaz ter še milijoni drugih ljudi? Tudi, če ne boste nikoli ustvarjali programov in igric, lahko v programiranju najdemo mnogo drugih prednosti, ki pridejo vsakomur prav. Programiranje nas prisili v kreativno razmišljanje. Mislite, da programerji niso kreativni? Pa še kako. Čeprav obstaja veliko že napisane kode, se vedno najdejo izzivi, kako nekaj narediti drugače, na novo, boljše. Vedno, verjemite mi, vedno, koda ne dela in že se začne iskanje problema in njegovo reševanje. Zato mnogi zagovarjajo, da bi se morali vsi osnov programiranja učiti v šoli, saj poveča uspešnost tudi na drugih področjih kot so matematika in branje.

prva_koda_simona_gobecPrav je tudi, da razumemo, kako delujejo programi, ki jih uporabljamo. Jaz se že nekaj let pri svojem delu srečujem s programerji, ki zlahka ali stežka iz rokava stresajo vse mogoče kode, ki popolnemu laiku ne pomenijo popolnoma ničesar. Samo neke številke, oklepaji in črke. Mene je od vedno zanimalo, kako za vraga, pride iz vseh, na prvo oko nesmiselnih ukazov, v svet toliko uporabnih programov. Zato sem vzela stvari v svoje roke in pregledala nekaj portalov, kjer se lahko brezplačno naučiš programiranja. Že v dveh urah sem končno ugotovila čiste osnove in se soočila tudi s tem, da je za nedelujočo kodo dovolj že en izpuščen ali napačno zapisan znak.

Ja, tudi to je prednost poznavanja programiranja. Razumevanje ljudi okoli nas. Če delamo s programerji, jih moramo razumeti. Razumeti moramo, kaj pomeni, da popravijo ali pa iz nič ustvarijo nov program. Mogoče si predstavljamo, da jim nekatere stvari vzamejo le nekaj minut, za njih pa to lahko pomeni nekaj ur ali celo dni dela. Mogoče pa lahko s poznavanjem osnov, tudi njih razrešimo nekaterih opravil in jih sprogramiramo kar sami. Vidite tisti naslov višje – ‘Zakaj bi se moral vsak naučiti osnov programiranja’? Želela sem ga označiti kot malo večji naslov, a v urejevalniku tega nisem našla. S poznavanjem osnov programiranja pa vem, da lahko s preprostim ukazom <h3>Tekst</h3> takšen naslov ustvarim sama. Sem bila prepričana, da mi bo uspelo? Ne. Sem pa poskusila in ja, dejansko mi je uspelo.

Prihodnost ne čaka

Glede na razvoj tehnologije ni presenetljivo, da bo služb za programerje vedno več. Že sedaj jih je veliko več, kot pa je samega (dobrega) kadra. Samo poglejte oglase za službo in videli boste, da je ogromno povpraševanja. Dan za dnem. Programiranja se seveda lahko naučimo na fakultetah, z veliko volje, pa seveda tudi sami. Na internetu obstaja ogromno strani, kjer se lahko vsega naučimo brezplačno, zato izgovori, da morate za programersko znanje skozi dolgočasne semestre na faksu in ob tem v zrak zmetati ogromno denarja, niso potrebni. Seveda pa nič ne pride zlahka. Da si dober, je potreben čas. Zato pozivi, da se to lahko naučite čisto sami, tudi niso najboljša izbira, saj je na trgu verjetno veliko takih, ki poznajo osnove, zato lahko še danes, leta 2013, gledamo spletne strani in programe, ki zgledajo, kot da bi jih ustvarili 10 let nazaj, čeprav so bile ustvarjene letos, ker veliko programerjev k svojemu znanju doda še oblikovanje. Zato dodajam, da je zelo pomembna, pravzaprav nujna stvar, tudi spremljanje trendov. Zato, da smo v koraku s časom in da bo splet lep. Se sprašujete, če ste za programiranje prestari? Če znate brati, pisati in šteti, potem niste prestari. Nikoli, tudi, če ste stari 70+.

Ženske, stopimo naprej

Programiranje je torej bolj v moški domeni. Škoda. Jaz menim, da noben poklic na tem svetu ne bi smel izbirati spola ali obratno. K sreči to ugotavlja vse več žensk. Ena od takšnih skupnosti, ki spodbuja ženske k programiranju, se imenuje Rails Girls, ki organizira brezplačne vikend delavnice po celem svetu. Tudi v Sloveniji, kjer so organizirali že delavnice v Ljubljani in Mariboru in odziv je bil fenomenalen. 75 prostih mest v Ljubljani, na delavnico pa se je prijavilo skoraj 600 punc. Čez vikend so se s pomočjo izkušenih mentorjev naučile osnov programiranja in ustvarile svojo prvo spletno aplikacijo. Priporočam tudi Tedx govor Alje Isaković, ene od organizatork Rails Girls Ljubljana.

Želja torej je, a verjamem, da si marsikatera punca ob vpisu na fakulteto premisli, mogoče zaradi zgražanja drugih, češ, da je to bolj področje moških ali pa se ustraši, ker bo redka med fanti. Ampak hej, punce, a ni lepo, da imate toliko moških sošolcev? Verjemite, da niso nedružabni geeki, ampak so fantje, kot vsi ostali. Le še bolj razgledani, sposobni logičnega razmišljanja in kreativni.

Kreativno razmišljanje je edino vodilo

Nikoli se ne smemo zadovoljiti samo s tem kar vidimo. Če bi se spraševali, kako stvari izboljšati, kako jih spremeniti, da bodo pomagale ali zabavale še več ljudi, bi bil svet veliko lepši. Res je, da smo velikokrat ujeti pred ekran in vse bolj zapostavljamo pristni človeški stik ena na ena, a dejstvo je, da je tehnologija postala del nas in da brez nje ne gre. Brez nje niti nočemo.

Bodite kritični in se, vsaj zaradi lastne radovednosti, vedno vprašajte, kako neka stvar deluje. Ne bo vam vzelo veliko časa, morda nekaj ur, ali pa dni, saj ni važno, drugače bi jih zabili za kaj nepomembnega. S tem sebe postavite v novo okolje, ki vam razgiba možgane, s tem pa ste tudi boljši/a sodelavec/ka, prijatelj/ica, partner/ica, ker razumete, kaj ljudje okoli vas počnejo.