Odkritje spominskega obeležja padlim borcem Celjske čete

Danes je v Šentrupertu nad Laškim, pri domačiji Gobec, potekalo odkritje spominskega obeležja padlim borcem Celjske čete, ki so umrli v narodno osvobodilnem boju. Poboj Celjske čete, v katerem je bilo 5 mož, od tega tudi eden iz Palestine, se je zgodil 27. avgusta 1941, pri omenjeni domačiji. Možje so na domačiji želeli le prespati in se najesti, a jih je žal nekdo prijavil nemcem. Kljub pozivom k predaji, so nemci še vseeno vztrajali v svojem ‘pohodu’, požgali skedenj, tiste, ki so uspeli iz skednja zbežati, pa so ustrelili.

Na odkritju spominskega obeležja je bilo tudi kar nekaj pomembnih slovenskih in tujih gostov. Minister za obrambo Karel Erjavec, Predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik, veleposlanik Arabske republike Egipt Ahmed Farouk, konzul Velike Britanije Jim Newman, konzul Hašemitske kraljevine Jordanije Samir Amarin, predsednik Arabskega kluba v Sloveniji Fouad Al-Mansour in ambasador Palestine Ibrahim Herše.

Karel Erjavec je v svojem govoru poudaril, da so bili ti borci zelo pogumni ljudje, ki so se uprli sovražniku – nemškemu stroju. Leta 1941 to vsekakor ni bila lahka odločitev. To, da sta bila del Celjske čete tudi dva palestinca (eden izmed njiju je potem padel v bitki pri domačiji Gobec – v Plavčevem mlinu), kaže na to, da je bil boj proti nacizmu in fašizmu globalni spopad. In prav je, da smo se slovenci uprli, saj tako danes nimamo nad sabo nobenega drugega naroda. Narodno osvobodilna borba in partizanski odpor, sta bili edini pošteni odločitvi našega naroda. Dejal je tudi, da ga skrbi, da se je že velikokrat govorilo o spremembi zakonov, ki pa bi spreminjali našo zgodovino in to ne smemo dopustiti. Upa, da bo vlada, ki prihaja, še naprej spoštovala vrednote narodno osvobodilne borbe.

Janez Stanovnik je v govoru poudaril, da je fascinantno, da se je na koščku zemlje peščica ljudi uprla Hitlerju in mu rekla ne. In iz tega ne, se je rodila slovenska država. To je bila borba med dobrim in zlim in žal se je zgodila tragedija, torej poboj petih mož, zaradi izdajstva. Dejal je tudi, da še imamo danes pojave, kjer se izdajstvo slavi, s tem da se danes temu reče patriotizem in da s takimi ljudi ne velja biti v vladi, zato jo je treba spremeniti.

Tisti dogodki takrat so bili zelo pomembni, pa čeprav je tam umrlo le pet ljudi, kar je malo v primerjavi z vsemi žrtvami, ki jih je za sabo pustil narodno osvobodilni boj. A vseeno, te ljudi je treba počastiti, saj so se uprli Hitlerju, čeprav so mogoče vedeli, da bodo težko prišli živi iz tega boja. Vsekakor se v tem pridružujem stališču ministra Erjavca, ki je mimogrede odličen govornik, kot tudi stališču gospoda Stanovnika.

Danes je bil pomemben dan za vse tiste, ki so bili del narodno osvobodilnega boja, kot tudi za vse ostale generacije. Tudi za mlade. Vesela sem, da sem se lahko udeležila takšnega dogodka, saj sem izvedela marsikaj, kar prej še nisem. Tega pa sem se udeležila zato, ker je ta domačija, v bližini katere so bili ti borci ubiti, domačija kjer še danes živi moja stara mama. Zato enakost mojega priimka in priimka domačije, ni zgolj naključje ;)

Fear Slovenia

Tole sem dobila ravnokar na mail: klik. Ja Primož Kozmus je očitno nagnal tudi Američanom strah v kosti ;)

Meni pa je ‘najboljši’ tale del, ki govori o Sloveniji:
‘Through history, they’ve come under the rule of the Roman Empire, the Byzantine Empire, the Republic of Venice, the Duchy of Carantania, the Holy Roman Empire, the Habsburg Monarchy, the Austrian Empire, the State of Slovenes, Croats and Serbs, the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Germans and Italians during World War II and the Socialist Federal Republic of Yugoslavia.

You think they can’t handle the hammer throw?’

Oprostite, prosim, meni pa ni vseeno

Meni pa ni vseeno,

da sonce ni več rumeno,

zelenje ni več zeleno,

da morje ni več razigrano.

 

Kakšen svet nas jutri čaka?

Kakšne želje so in sanje?

Naj bo dežela čista vsaka!

Sanje? Vse bi dala zanje.

 

Kaj narava ti pomaga,

če pa jo nered premaga,

če smeti so jo prekrile

in jo v črno senco skrile?

 

Priznaj, da kriv si tudi ti,

da vse se ti brez smisla zdi!

Ko svet te prosi pomoči,

se nič ne ganeš, vse v tebi spi!

 

Človek, res ne vidiš nič?

Na nebu umrl je še en ptič,

živali v mukah so zaspale,

bukve mrtve obležale.

 

Na bregu ribe se dušijo

in reke črne se valijo.

Ne vidiš in ne slišiš nič?

Še več bi hotel mrtvih prič?

 

Naj ti ne bo vseeno,

pa bo sonce spet rumeno,

zelenje spet zeleno

in morje znova razigrano!

 

Tole sem spesnila 7 let nazaj, v 8. razredu osnovne šole in bila zanjo tudi nagrajena na srečanju mladih literatov Spodnje Savinjske doline. Pa to ni toliko važno, povedati želim, da to, kar sem napisala že takrat, prekleto drži in če bo šlo tako naprej, bo šel naš ljubi svet v maloro. Edina razlika med takrat in danes pa je, da nam je bilo takrat vseeno, danes pa nam je očitno še bolj. In tudi, če nam kdaj ne bo več, bo takrat že prepozno.