Brez muje se še čevelj ne obuje

Danes je verjetno eno od najboljših obdobij, ko je človek lahko živ. In da dejansko živi, iz dneva v dan. Ne da je le prisoten na tem planetu in ne izkorišča vseh priložnosti, ki nam jih življenje ponuja.

Pomisli, koliko več truda je bilo včasih potrebnega, da si zgradil svoje podjetje, da si vstopil v stik z nekom, ki bi lahko kupil tvoje izdelke ali storitve, koliko več časa, da si prepotoval iz točke A v točko B.

Danes nam na dlani leži praktično cel svet. Ni potrebno, da se omejuješ z mejami svoje vasi, mesta, države ali kontinenta. Potrebno je le, da premakneš tiste v svoji glavi.

A kljub temu, da imamo na voljo toliko več izzivov, to še ne pomeni, da lahko ležimo na kavču in čakamo, da nas bo priložnost lopnila po glavi. Delati moramo dan za dnem, brez pretiranega prestanka. Vsaj dokler ne uspemo.

Iskreno ne razumem posameznikov, ki želijo ustvariti nek posel, a kljub temu nimajo prave volje, iščejo izgovore in so kljub temu petkrat na teden na pijači s svojimi prijatelji. Jeb* ga, če želiš uspeti, se je treba vsaj za nekaj let odpovedati marsičemu in se tu in tam valjati po blatu.

Ne razumem tudi tistih, ki vedo, da imajo partnerje in prijatelje, ki jih vedno znova tiščijo nižje, namesto višje. Saj ne pravim, da moraš čez noč zamenjati celotno garnituro prijateljskega kroga, a vsekakor lahko vsaj enega zelo lenega prijatelja daš na stran in se družiš z nekom, ki je podobnih nazorov kot ti. To, da se poznata že od plenic naprej še ni izgovor in ni pravica, da te omejuje na tvoji poti … ki morda ni 100 % prava, a je zagotova takšna, ki si ji v danem trenutku želiš.

Nobenemu ni mar, če jamraš in se smiliš samemu sebi, jim pa bo mar, ko uspeš. Nihče ne pravi, da bo lahko, a saj veš … brez muje se še čevelj ne obuje.

Advertisements

Jamranje

Danes sem zasledila kup člankov, da povprečen Slovenec za dopust zapravi 212,61 EUR. Kako je to možno, mi še ni jasno … če kdo najde, kako je bila ta raziskava speljana, naj javi. Edina možna razlaga na hitro je, da vanjo niso vključili stroškov bivanja ali pa da so vključili tudi tiste, ki na dopust ne gredo, torej je njihov strošek 0 EUR.

A kar me še bolj preseneča kot članki sami (številke so le številke in kot take držijo, odvisno je samo, kako si jih razlagamo), so komentarji pod njimi. Res je, da sem jih brala na strani Slovenskih novic in o tem mediju imam svoje mnenje, ki ni ravno cvetoče, a vseeno me žalosti, ko berem takšne stvari. Spodaj zapisano je povzeto iz komentarjev …

Kaj pomaga dober avto in dopust, če nimaš potem za hrano?” Se strinjam s prvim delom. Raje star avtomobil ali pa z avtobusom na dopust. No, če bi morala izbirati med avtomobilom in dopustom, bi vsekakor izbrala slednjega. V življenju štejejo le izkušnje. Če se z avtomobilom ne moreš voziti po našem prelepem svetu, ti doma parkiran čisto nič ne koristi. Kvečjemu tepe po denarnici. Ampak sosed … sosed bo pa ljubosumen, če imaš dober avtomobil in to pri nekaterih žal šteje največ.

“Dve mali plači za petčlansko družino.” Še vedno verjamem, da si si za malo plačo kriv sam. Vedno imaš izbiro, tu se ne bom več ponavljala. A najlažje je kriviti državo in delodajalce, namesto, da bi ukrepal sam in poiskal načine, da lahko zaslužiš več. Vsak “genij” ali pa uspešen poslovnež na tem svetu ni nič več od tebe – nne razpravljaj o tem, kako bi lahko bilo in kako ti je hudo, razmišljaj o idejah in kako jih uresničiti. Če že v štartu veš, da imaš nizko plačo in nisi pripravljen narediti tisti korak naprej, da bi imel višjo, mogoče imeti več otrok tudi ni najbolj pametna izbira … a vem, da se tudi z malo da narediti veliko.

“Za dopust sem dal letos krepko prek 4000 EUR.” … in podkomentar “To je lahko za vas, ko vam starši za hrbtom stojijo.” Če niso starši, so pa tajkuni, a ne? Res smo neprivoščljiv narod. In 4000 EUR za konkreten dopust nekje na drugem koncu sveta sploh ni nič čudnega.

“Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še manj, ker nam bodo strici vse pojedli.” To, da nekdo nima, ni kriv noben stric. Res je, da bi lahko celotno zadevo z davki drugače zapeljali ali pa bi lahko vsi delodajalci vsaj ne na črno zaposlovali.

“Ne morem si privoščiti dopusta, ker je vse tako drago.” Ne razumem. Če delaš, se trudiš, vztrajaš, kako nimaš denarja za oddih? Poleg tega pa ni povsod tako drago in ni vse drago.

Ni moj namen, da zmerjam zgoraj omenjene ljudi, le ne razumem, kako je lahko naš šport, da samo jamramo in jamramo in jamramo. A se vi sploh zavedate, koliko bi lahko ustvarili, če bi namesto jamranja pomislili, da nam je pravzaprav lepo in da je vsakemu od nas dano, da ustvari nekaj več? Nihče vam ne stoji s pištolo na glavi in vas sili, da po 10, 20, 30 ali 40 let delate za minimalca. Tudi, če ste iz najbolj zabačene vasi v Sloveniji. Vedno lahko greste drugam.  Tudi moja starša sta bolj kot ne celo življenje delala za malo več kot minimalca in tudi jaz bi lahko, če ne bi že leta in leta hodila po svetu z odprto glavo in želela nekaj več. Pa ne samo v smislu denarja, ampak tudi sreče in da nimam niti en dan občutka, da delam nekaj narobe. Pa da lahko nekam grem, ko se mi zahoče. Na izlet, na dopust, na kavo, na tortico. Pa to ni nobeno preseravanje, ampak uživanje v izkušnjah, ki nam jih ponuja življenje, če jih le znamo izkoristiti.

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Pri športu se ne želimo deliti na naše in vaše

Pod XXII. zimske olimpijske igre smo potegnili črto. So najuspešnejše v zgodovini samostojne Slovenije. Čeprav je bila letvica še pred odhodom športnikov v Soči postavljena visoko, si verjetno nihče ni upal na glas napovedati, da bomo dosegli takšne uspehe. Kapo dol. Osem medalj in ogromno zavidljivo visokih mest in praktično ves čas v igrah s stotinkami do odra za zmagovalce.

Krasno je videti, kako nas šport povezuje, a ne? Ne morem si pomagati, ampak enostavno govorim kar v množini. Uspelo nam je. Zasledila sem namreč veliko komentarjev, ki govorijo o tem, da te medalje niso naše, ampak so od Tine, Petra, Vesne, Teje in Žana. Oni trenirajo, oni se odpovedujejo in oni so stali na stopničkah. Seveda. Nihče drug si ne želi polastiti kakršnihkoli zaslug, razen seveda ožje ekipe, brez katere ne bi šlo, družin in tako naprej. Brala sem tudi o tem, da Slovenija nima medalj, imajo jih posamezniki in da smo takšni, da si želimo deliti le dobro – to sicer sploh ni presenetljivo, kajne? A vseeno se sprašujem – a je potreba po tej delitvi? A ni lepo, da končno pri eni stvari rečemo, uspelo nam je, ej, Sloveniji je uspelo? Naši športniki so odlični, super in ponosni smo, da smo Slovenci.

thumbs_up

Res se mi zdi, da nas danes resnično povezuje le še šport. Čudoviti trenutki, ko obstane vse – prekine se pouk, v službah puste slike na ekranih zamenjajo bele strmine, če smo kje na poti imamo prižgane prenose po radiu, iz vsepovsod odmevajo vzkliki in smeh, ter seveda žal tudi kletvice, ko nam ne uspe. Ja, navijali smo za vse – tudi za tiste, ki so bili na nižjih mestih in ki jih žal ne omenjamo toliko. Na, pa spet govorim o nas. Če niste opazili, tudi športniki govorijo o nas. Seveda se vsi zavedamo, da so za uspeh zaslužni le oni in njihove ekipe, procent ali dva pa pripomoremo tudi navijači. Vsak športnik se zahvali navijačem, mi pa se zahvalimo športnikom.

Upam pa, da bo naša država bolj podprla športnike. Glede na vloženo, dosegamo prekleto dobre rezultate in upam tudi, da bo naš predsednik poleg tistih nekaj ur drsanja, naredil še kakšno konkretno potezo, da bodo tudi vse naslednje olimpijske igre tako, če ne še bolj uspešne. Da bomo denar namesto v vreče kradljivcev, vložili tudi v bodoče generacije športnikov in izgradnjo potrebne infrastrukture. Bodo naši športniki sploh še želeli biti del slovenske reprezentance ali jo bodo zamenjali za kakšno drugo? Ja, zelo se delimo na naše in vaše. Smo del športnih uspehov, ne želimo pa biti mnogih podlih poslov, ki se dogajajo v naši državi.

Hvala vam, dragi športniki, za vse uspehe ob katerih smo ponosni, da smo Slovenci. Hvala za vse nasmehe in solze sreče. Hvala, ker vztrajate, čeprav vam ni lahko. In prosim, vsi si jih vzemimo za vzgled. Bodimo ponosni na uspehe drug drugega – pa naj si bo to v športu, izobrazbi ali službi. Trudimo se, da bo vsem bolje, ne le posamezniku. Če bi za vse navijali tako srčno kot za športnike in če bi se vsi trudili, kot se trudijo oni za svoje uspehe, bi tudi nam uspelo.

|Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Odprava študentov medicine v Afriko

Včeraj sva se s cimro in hkrati mojo tesno prijateljico, ki je študentka medicine, udeležili predavanja na njihovem faksu o odpravi njihovih študentk v Afriko. Že kar nekaj let se skupine študentov medicine (Sekcije za Tropsko medicino) odpravljajo v Afriko, kjer pomagajo lokalnemu prebivalstvu. Konkretno ta skupina se je tja (natančneje v Zambijo) odpravila  lani poleti in tam preživela tri mesece. V Zambiji imajo svoj klinični center in bolnišnico, kjer zdravnik dnevno pregleda preko sto ljudi, ob torkih in četrtkih pa so na vrsti tudi operacije. Potem pa se naši zdravniki bunijo, da imajo gužvo??

Zgodbe, ki so jih pripovedovale se človeku zasidrajo v srce in te ne pustijo hladnega. Od vseh podatkov o umrljivosti (tako dojenčkov kot njihovih mater), številke o okuženih z virusom HIV so gromozanske, starostna doba je nizka .. skratka, rečem lahko samo vsa čast tem študentkam in že vsem prejšnjim in bodočim skupinam, ki bodo storili isto in šli pomagat v Afriko. Jaz vem, da ne bi zdržala. Pustimo ob strani, da bi serijsko omedlevala ob pogledih na rane, ampak da zdržiš pritisk vseh ostalih dejavnikov – umre ogromno ljudi, veliko izmed njih je dojenčkov, podhranjeni so in najraje bi dal denar kar za vsakega, ki ga spoznaš.

Je pa tudi res, da ni nič čudnega, če imajo družine tam po pet, šest otrok in da imajo možje več žen. O kontracepciji seveda ne želijo slišati ničesar, pa čeprav bi jo lahko dobili zastonj in prepričana sem, da jih o tem tudi kar veliko opozarjajo, a še vseeno je ozaveščenost na zelo nizki ravni. Če bi se razmišljanje ljudi spremenilo, bi bilo marsikaj drugače, a vseeno je nesmiselno pričakovati, da bodo ljudje v Afriki, glede ne njihove razmere, razmišljali pametneje, če še pri nas matere, ki nimajo denarja, rojevajo po tri, štiri otroke.

Če se vam zdi, da vas je recesija udarila po žepu in da živite v pomanjkanju, vam priporočam ogled kakšnega filma ali pa predavanja o predelih kot je Afrika. Počutili se boste veliko bolj srečne, da ste kjer ste!

zambija.jpg

Zdravilec Stephen Turoff

V zadnji oddaji Sobotno popoldne je bil gost zdravilec Stephen Turoff. Ta možakar je zdravilec, duhovnik in učitelj. Že okoli 15 let zdravi ljudi. Mnogo ljudi pravi, da je na njem nekaj nenavadnega. Kot je povedala voditeljica te oddaje, se ga na večini slik naj ne bi videlo, saj je namesto njegovega obraza samo bela svetloba. Kot sem sama preverila na internetu, je večina njegovih slik popolnoma normalnih, a na parih pa je res namesto njegovega obraza samo bela svetloba. Dosti ljudi, ki jih je ta gospod zdravil je baje ozdravelo (slepi so spregledali, gluhi so spet slišali itd.). Na njegovi spletni strani je napisano, da se na ljudeh, ki jih zdravi pojavlja sveti prah, barve v oblikih svetlobnih snopov se spuščajo v telesa njegovih pacientov, brisače se obarvajo v rožnate barve in da se na fotografijah svetnikov pojavljajo sporočila napisana z roko. On zase pravi, da ni zdravilec, da je zdravilec Bog, on pa je samo kanal preko katerega Bog zdravi ljudi. Popolnoma priznava klasično medicino in ne želi, da bi se njegovi pacienti temu odrekli, pravi, da je njegova pomoč le dopolnilo. Zdravi v svetlobnih krogih – ljudje se vsedejo v krog, najprej meditirajo, potem pa se povežejo s svetlobo, ki vstopa v njihova telesa. On naj bi s tem vsakega človeka razsvetlil od znotraj.

Stephen Turoff

Stephen Turoff

No po vsem tem si lahko mislite, da ni čudno, da ga ima ogromno ljudi za prevaranta, a še vseeno pa je baje dosti ljudi, ki jih je ozdravil. Glede na to, da se z zdravilstvom ukvarja kar nekaj ljudi, še več pa jih v to verjame, je mogoče kaj na tem. Jaz v to ne verjamem, je pa res, da s tem nimam nobenih izkušenj, zato ne bom trdila, da to ni res in se ne more zgoditi. Verjela pa bom, če bom kdaj to videla na lastne oči.

Napovedi neviht

O vremenu, ki nas spremlja že celo poletje, ne bom izgubljala besed. Sem pa zasledila dve spletni strani, ki se mi zdita zelo koristni. Prva je Meteoalarm. To je stran, ki vam pokaže ekstremne vremenske razmere, ki se pojavijo v Evropi. Zraven zemljevide Evrope imate barvno lestvico s pomočjo katere lahko vidite, kakšna nevarnost neviht grozi Evropi (bela-ni nevarnosti, rdeča-največja nevarnost). Klikate lahko po vseh državah, kjer vam potem napiše kakšne so trenutne vremenske razmere. Druga stran pa je radarska slika padavin, kjer vam na zemljevidu Slovenije in sosednjih držav, s pomočjo animacije prikaže, kakšna količina padavin je padla (npr. sedajle ob 9. uri, so tam podatki za 6. uro zjutraj). Tudi tam imate količino padavin prikazano z barvno lestvico (zelena-najnižja, rdeča-najvišja količina padavin).