Študij

6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.

Zakaj je bolje/slabše delati za tekočim trakom, kot pa hoditi v šolo?

V Sloveniji je po podatkih, ki sem jih dobila v knjižici Slovenija v številkah 2008 (dostopna na strani http://www.stat.si) bilo v l. 2002 (na žalost so ti podatki kar stari) 7% ljudi (starih nad 15 let, ki jih je bilo v letu 2002 1 692 898), ki nimajo izobrazbe oz. dokončane osnovne šole, 26,1% jih ima končano osnovno šolo, 54,1% srednjo šolo, 5,1% višjo šolo in 7,9% končano visoko šolo. Torej, ljudi z višjo in visoko izobrazbo ni prav veliko, če to primerjamo s številom ljudi, ki ima končano samo srednjo šolo.

Ne razumem mladih, ki se raje kot za študij, odločijo, da bodo raje hodili v službo, kjer delajo kot norci, za to pa so plačani slabo. No tudi taki morajo biti, drugače nekih preprostih, slabo plačanih del, ne bi nihče opravljal. Razumem tiste, ki si študija ne morejo privoščiti, takemu na žalost ne ostane veliko več kot to, da si najde čim boljšo službo, ki pa je še vseeno slaba. Seveda je to odvisno tudi od sposobnosti in samoinicativnosti, ker tudi nekdo, ki ima končano samo srednjo šolo, lahko doseže marsikaj, mogoče celo več kot nekdo, ki ima v žepu celo magisterij. Ne vem pa zakaj nekateri vržejo puško v koruzo, pa imajo čas, imajo denar in tudi sposobnosti, da naredijo nekaj iz sebe. Očitno se jim preprosto ne da, vprašanje je samo zakaj? So se sami tako odločili? Je kriva slaba vzgoja? Slaba družba?

Že Tito je rekel: ‘Učite se, učite se in še enkrat, učite se.’

Je stopnja izobrazbe partnerja pomembna?

Ker je možnosti kar nekaj, se bom omejila na eno: en partner ima končano srednjo šolo, drugi pa je študent oz. ima že univerzitetno izobrazbo in je zaposlen. Gre to skupaj ali ne? Jaz sem mnenja, da ja in ne. Odvisno od posameznika in od tega zakaj se tisti, s končano srednjo šolo ni izobraževal še naprej – je to zato, ker se mu ni dalo, ker ni imel denarja, ker ni zmogel? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da to stvar vidim takole … tisti s končano srednjo šolo gre v službo (tam opravlja manj odgovorno delo, kot tisti z univerz. izobr.), pride domov in ima veliko prostega časa (seveda so možne izjeme), študentje pa moramo hoditi na faks, se učiti, delati seminarske naloge itd. V času izpitov smo nemogoči in ko nam teče voda v grlo se učimo tudi cele dneve. Tega pa tisti manj izobražen partner včasih ne razume. Saj reče: ‘ja itak, da razumem, da se moreš učit’, po drugi strani, pa si verjetno misli: ‘pa kako se more učit kar cele dneve, jaz sem se v srednji šoli samo par uric pred testom.’ Razlika je tudi v tem, da smo študentje ves čas navajeni sprejemati neke nove informacije, spremljati razno razne medije in dogodke, ki se dogajajo pri nas in po svetu, tisti s končano srednjo šolo so tega navajeni manj. Še enkrat poudarjam, so izjeme! Kar je pomembno (vsaj zame) je to, da je človek razgledan (včasih je kdo z nižjo stopnjo razgledan 1000x bolj, kot tisti s končanim faksom). Da ne vidi pred seboj samo to, kako bo končal službo in se po tem doma vrgel na kavč ali pa celo popoldne presedel pred računalnikom ali pa s prijatelji(cami) prečvekal v nekem baru. Pomembno mi je to, da imaš in znaš v življenju še kaj več, kot je pa nujno potrebno za tvojo službo, šolo in da se ukvarjaš z različnimi stvarmi, ki dajo tvojemu življenju nek smisel. Bistveno je, da imaš cilje h katerim stremiš in za katere se trudiš iz dneva v dan, da nisi pasiven, kar pa mnogi so. Način življenja dveh s popolnoma različno izobrazbo je lahko zelo podoben, lahko pa je tudi popolnoma različen. Lahko se ujameta, lahko se ne. So seveda izjeme, ampak vseeno mislim, da je več tistih, ki bi se strinjali z mano, če rečem, da je lažje, če se najdeta dva s podobno izobrazbo. Prevelika odstopanja v eno ali drugo stran, pa niso dobra. Je pa to, kot sem že rekla, odvisno od vsakega posameznika in načina življenja. Kot pravimo: sto ljudi, sto čudi.