Brez muje se še čevelj ne obuje

Danes je verjetno eno od najboljših obdobij, ko je človek lahko živ. In da dejansko živi, iz dneva v dan. Ne da je le prisoten na tem planetu in ne izkorišča vseh priložnosti, ki nam jih življenje ponuja.

Pomisli, koliko več truda je bilo včasih potrebnega, da si zgradil svoje podjetje, da si vstopil v stik z nekom, ki bi lahko kupil tvoje izdelke ali storitve, koliko več časa, da si prepotoval iz točke A v točko B.

Danes nam na dlani leži praktično cel svet. Ni potrebno, da se omejuješ z mejami svoje vasi, mesta, države ali kontinenta. Potrebno je le, da premakneš tiste v svoji glavi.

A kljub temu, da imamo na voljo toliko več izzivov, to še ne pomeni, da lahko ležimo na kavču in čakamo, da nas bo priložnost lopnila po glavi. Delati moramo dan za dnem, brez pretiranega prestanka. Vsaj dokler ne uspemo.

Iskreno ne razumem posameznikov, ki želijo ustvariti nek posel, a kljub temu nimajo prave volje, iščejo izgovore in so kljub temu petkrat na teden na pijači s svojimi prijatelji. Jeb* ga, če želiš uspeti, se je treba vsaj za nekaj let odpovedati marsičemu in se tu in tam valjati po blatu.

Ne razumem tudi tistih, ki vedo, da imajo partnerje in prijatelje, ki jih vedno znova tiščijo nižje, namesto višje. Saj ne pravim, da moraš čez noč zamenjati celotno garnituro prijateljskega kroga, a vsekakor lahko vsaj enega zelo lenega prijatelja daš na stran in se družiš z nekom, ki je podobnih nazorov kot ti. To, da se poznata že od plenic naprej še ni izgovor in ni pravica, da te omejuje na tvoji poti … ki morda ni 100 % prava, a je zagotova takšna, ki si ji v danem trenutku želiš.

Nobenemu ni mar, če jamraš in se smiliš samemu sebi, jim pa bo mar, ko uspeš. Nihče ne pravi, da bo lahko, a saj veš … brez muje se še čevelj ne obuje.

Advertisements

Jamranje

Danes sem zasledila kup člankov, da povprečen Slovenec za dopust zapravi 212,61 EUR. Kako je to možno, mi še ni jasno … če kdo najde, kako je bila ta raziskava speljana, naj javi. Edina možna razlaga na hitro je, da vanjo niso vključili stroškov bivanja ali pa da so vključili tudi tiste, ki na dopust ne gredo, torej je njihov strošek 0 EUR.

A kar me še bolj preseneča kot članki sami (številke so le številke in kot take držijo, odvisno je samo, kako si jih razlagamo), so komentarji pod njimi. Res je, da sem jih brala na strani Slovenskih novic in o tem mediju imam svoje mnenje, ki ni ravno cvetoče, a vseeno me žalosti, ko berem takšne stvari. Spodaj zapisano je povzeto iz komentarjev …

Kaj pomaga dober avto in dopust, če nimaš potem za hrano?” Se strinjam s prvim delom. Raje star avtomobil ali pa z avtobusom na dopust. No, če bi morala izbirati med avtomobilom in dopustom, bi vsekakor izbrala slednjega. V življenju štejejo le izkušnje. Če se z avtomobilom ne moreš voziti po našem prelepem svetu, ti doma parkiran čisto nič ne koristi. Kvečjemu tepe po denarnici. Ampak sosed … sosed bo pa ljubosumen, če imaš dober avtomobil in to pri nekaterih žal šteje največ.

“Dve mali plači za petčlansko družino.” Še vedno verjamem, da si si za malo plačo kriv sam. Vedno imaš izbiro, tu se ne bom več ponavljala. A najlažje je kriviti državo in delodajalce, namesto, da bi ukrepal sam in poiskal načine, da lahko zaslužiš več. Vsak “genij” ali pa uspešen poslovnež na tem svetu ni nič več od tebe – nne razpravljaj o tem, kako bi lahko bilo in kako ti je hudo, razmišljaj o idejah in kako jih uresničiti. Če že v štartu veš, da imaš nizko plačo in nisi pripravljen narediti tisti korak naprej, da bi imel višjo, mogoče imeti več otrok tudi ni najbolj pametna izbira … a vem, da se tudi z malo da narediti veliko.

“Za dopust sem dal letos krepko prek 4000 EUR.” … in podkomentar “To je lahko za vas, ko vam starši za hrbtom stojijo.” Če niso starši, so pa tajkuni, a ne? Res smo neprivoščljiv narod. In 4000 EUR za konkreten dopust nekje na drugem koncu sveta sploh ni nič čudnega.

“Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še manj, ker nam bodo strici vse pojedli.” To, da nekdo nima, ni kriv noben stric. Res je, da bi lahko celotno zadevo z davki drugače zapeljali ali pa bi lahko vsi delodajalci vsaj ne na črno zaposlovali.

“Ne morem si privoščiti dopusta, ker je vse tako drago.” Ne razumem. Če delaš, se trudiš, vztrajaš, kako nimaš denarja za oddih? Poleg tega pa ni povsod tako drago in ni vse drago.

Ni moj namen, da zmerjam zgoraj omenjene ljudi, le ne razumem, kako je lahko naš šport, da samo jamramo in jamramo in jamramo. A se vi sploh zavedate, koliko bi lahko ustvarili, če bi namesto jamranja pomislili, da nam je pravzaprav lepo in da je vsakemu od nas dano, da ustvari nekaj več? Nihče vam ne stoji s pištolo na glavi in vas sili, da po 10, 20, 30 ali 40 let delate za minimalca. Tudi, če ste iz najbolj zabačene vasi v Sloveniji. Vedno lahko greste drugam.  Tudi moja starša sta bolj kot ne celo življenje delala za malo več kot minimalca in tudi jaz bi lahko, če ne bi že leta in leta hodila po svetu z odprto glavo in želela nekaj več. Pa ne samo v smislu denarja, ampak tudi sreče in da nimam niti en dan občutka, da delam nekaj narobe. Pa da lahko nekam grem, ko se mi zahoče. Na izlet, na dopust, na kavo, na tortico. Pa to ni nobeno preseravanje, ampak uživanje v izkušnjah, ki nam jih ponuja življenje, če jih le znamo izkoristiti.

Siddharta si zasluži boljšo obletnico

2015 je leto obletnic mojih priljubljenih skupin. Najprej Big Foot Mama v Stožicah, prejšnji teden Mi2 v Hali Tivoli in včeraj Siddharta v okviru Kurzschlussa na Gospodarskem razstavišču. Vsi trije koncerti razprodani, eni sicer veliko prej kot drugi.

Big Footi so šli na veliko, Mi2 niso želeli siliti v Stožice (in hvala jim za to), Siddharta pa je bog ve zakaj izbrala najslabšo možno opcijo. Na Kurzschlussu sem bila sicer prvič, zato težko primerjam s prejšnjimi izvedbami, redni obiskovalci boste pa lahko podali kakšno dobro mnenje, sploh glede na to, da se je letos zamenjala tudi lokacija. Drenjamo se lahko v “prečudoviti” sejemski Stekleni dvorani na Gospodarskem razstavišču.

Steklena dvorana je bila včeraj tako nabito polna, da nisi mogel normalno stati (na polovici dvorane, ne pod odrom), kaj šele, da bi normalno zamigal z boki. Bolj nazaj, kot si šel, bolje je bilo, logično, a s tem je padala kvaliteta – zvoka, slike (o tem, da bi videli direktno na oder, smo lahko samo sanjali, ker je dvorana dolga kot kača, pred odrom pa stojita dva ogromna stebra, na vsakem pa visi zaslon, na katerem smo 90 % časa lahko gledali le Tomija). Pri enem izmed šankov je bojda nekaj čez 22.00 (koncert se je s predskupino začel ob 21.00) zmanjkalo piva. Tudi garderoba je bila premajhna za vse željne odložitve svojih bund.

Saj ne rečem – ni mi ravno žal, da sem bila tam, ker tri ure Siddhartinih komadov z veseljem prebavim, a glede na prikazano ne bi bilo velike razlike, če bi se naša družba zbrala sredi dnevne sobe, si odprla Tomijevo sliko na računalniku in si zavrtela nekaj njihovih komadov. Seveda vsaj žejni ne bi bili.

Dragi organizatorji, ki skrbite le za to, da kolikor lahko napolnite popolnoma neprimerno dvorano za koncerte, ozrite se za drugimi organizatorji, ki malo bolj vedo, kaj delajo. Ki jim ni mar le za to, da zaslužijo čim več. Primer: na koncertu Mi2-jev prejšnji teden, je bilo v parterju super oh in sploh manevrskega prostora za dober žur – brez težav si lahko držal pijačo v roki in tudi skakal brez da bi moral skočiti točno na isto mesto, da ne pohodiš soseda levo ali desno. BIlo je prijetno. Preračunajte, koliko pijače potrebujete, ker to, da eno uro po začetku koncerta zmanjka piva na katerem koli šanku je nedopustno. Pa piva ne pijem, samo povem vam, da drugi ga in niso veseli, če so žejni. Bi pa šli do drugega šanka? Ja, pa bi mogoče ravno čez kakšno uro prišli nazaj čez vso tisto gnečo.

Glede na to, da rada hodim na koncerte in da sem jih obiskala že kar nekaj – tudi precej razprodanih,  je bil tole daleč najslabši koncert na katerem sem bila. Pa z vsem spoštovanjam do Siddharte, a resnično ne razumem, zakaj so za svojo obletnico izbrali ravno Kurzschluss. Fantje, ni vam treba riniti v Stožice, če tega ne želite, ni vam treba ponovno napolniti bežigrajskega stadiona, čeprav si tega želimo mi, ampak kaj več od takšne organizacije včeraj, pa mislim, da si zaslužite vi in tudi tisti, ki vas radi poslušamo. Brez nas ni vas, kajne? Še dobro, da je bila karta dokaj poceni, čeprav bi veliko raje dala malo več, če bi to pomenilo, da bo vse skupaj bolj na nivoju.

Pismo, sem vedela, da bi morala na Plestenjaka včeraj.

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

Iskanje zaposlitve s pomočjo družbenih omrežij

Družbena omrežja so postala del našega vsakdana. Saj veš, kako pravijo: “če te ni na Facebooku, te ni.” Šalo na stran … dejansko zavidam vsem tistim, ki živijo enako kot pred nekaj leti. Daleč stran od vseh zaslonov, ki nam krojijo življenje. A družbena omrežja mi dajejo kruh in to rada počnem, zato bom stopila nazaj na “temno stran” :).

Družbena omrežja ti lahko pomagajo pri iskanju zaposlitve

Že takoj na začetku razčistimo – za takšne vrste iskanja ni magičnega napoja. Službe ne ležijo na cesti in zagotovo ne ležijo vse povprek na družbenih omrežjih. Razen, če si iznajdljiv/a. Ker se omrežja med seboj zelo razlikujejo, bom na podlagi lastnih izkušenj naštela nekaj lastnosti vsakega.

Facebook

Najprej poglejmo osebni profil. Delodajalci pregledovanje tega, po mojem mnenju, uporabljajo zgolj za firbec. Ker jih zanima, kaj objavljaš, kakšno profilno sliko imaš in če si tegan/a na pohodih od šanka do šanka. Ne verjamem, da bi te nekdo, ki te ne pozna, brez vez, prek njega kontaktiral (ali ima kdo drugačno izkušnjo?). Seveda je priporočljivo, da izpolniš podatke o izobrazbi in zaposlitvah, dodaš kontakt ter povezave do ostalih družbenih omrežij na katerih se nahajaš.

Druga zgodba so Facebook strani. Če si nekdo, ki lahko svoje delo predstavlja prek tega, je to zate en velik plus. Po drugi strani veliko podjetij na Facebooku objavlja oglase za delo. Lahko so to povezave do oglasa na zaposlitvenih portalih, po drugi strani pa gre velikokrat za iskanje zaposlenih prek ožjega kroga znancev in oboževalcev. Podjetje objavi oglas, tisti, ki podjetje poznajo to delijo med svoje prijatelje ali v komentarjih označijo tiste, ki so po njihovem mnenju primerni za to delovno mesto. Obrne se nekaj mailov, telefonov … in tako izberejo zaposlenega. Takšen način je včasih bolj primeren. Ker podjetja tako dobijo manj prošenj, a so tiste verjetno bolj relevantne.

Če povzamem: prek Facebooka te potencialni delodajalci verjetno ne bodo našli (če gre za prvi stik in osebni profil, druga zgodba so Facebook strani), lahko pa ti najdeš njih. K temu pripomore seveda spremljanje podjetij, ki so ti zanimiva in dovolj velika mreža prijateljev, ki delijo oglase za delo.

Twitter

Twitter je meni od vseh omrežij za iskanje zaposlitve še najbljižji. Ker tam sledim ljudem z mojega področja, skoraj vsakodnevno naletim tudi na oglase za zaposlitev. Da ne govorim o tem, da sem na svoj tvit, da iščem zaposlitev, pred nekaj meseci dobila ogromen odziv – nekaj deset retvitov in tudi priporočilo/kontakt od osebe, s katero se v živo sploh ne poznava. A tudi tukaj je pomembno, da imaš dovolj veliko mrežo ljudi, ki jim slediš in obratno. Ko si ustvariš dovolj velik bazen poznanstev, če tudi so to le ‘spletni prijatelji’, gre veliko lažje.

Pri tem omrežju je zelo pomembno, da ustvarjaš relevantno vsebino. Po tem te bodo namreč sledilci poznali. Če si zabavljač, sploh pa če si zabavljač, ki se predstavlja z vzdevkom, bo v trenutku resnosti pri iskanju službe težje podati pravo sliko. Deli povezave do člankov, ki te zanimajo, povej kakšno podrobnost iz svojega življenja … skratka, bodi to, kar si. Kar se križa s prejšnjim stavkom, ampak saj se razumemo, kajne? Določeno mero profesionalnosti je treba držati.

Linkedin

Linkedin je od vseh še najbolj poslovno usmerjen. Pravzaprav zgolj poslovno usmerjen. Jaz ga, poleg življenjepisa, redno uporabljam v kontaktih s potencialnimi delodajalci. Pri Linkedinu je najbolj pomembno, da skrbno izpolniš vse, kar se izpolniti da – od vseh delovnih izkušenj, izobrazbe, drugih izobraževanj, nagrad, priporočil. Ja, priporočila so zelo koristna in Linkedin tukaj precej prednjači, saj omogoča, da za priporočilo zaprosiš preko omrežja in tisti, ki želi, ti ga napiše direktno pod določeno delovno izkušnjo. Velika večina na Linkedinu piše v angleščini, tudi Slovencev. To se mi zdi zelo dobro. Tako te lahko namreč razumejo tudi tujci (ki ni nujno, da delajo v tujini), pri nas pa je angleščina tudi tako razširjena, da ni težav z razumevanjem.

Linkedin je namenjen tako fizičnim kot pravnim osebam. Tako lahko tudi tukaj slediš podjetjem. Ne samo, da tako zaslediš oglas za delo, slediš lahko tudi novicam in člankom, ki jih podjetja objavljajo. Če te neko področje res zanima, je to en velik plus. Na Linkedinu je tudi vidno kdo si ogleda tvoj profil (razen, če se kdo, ki uporablja Linkedin premium, skrije). Tudi to je dober namig o potencialnem delodajalcu.

Kljub temu, da v Sloveniji, vsaj po mojem občutku, Linkedin še ni tako razvit, sem imela že nekaj dobrih izkušenj. Do sedaj so me kontaktirali trije, ki so z mano videli potencialno možnost sodelovanja. Dva sicer vseeno nista bila meni zanimiva, z eno pa se v prihodnosti zna razviti zelo lepa zgodba. Seveda po tem, ko sva se spoznali še na kavi.

Kaj pa blog?

Bloganje ti vsekakor lahko koristi. Lahko je tvoj kotiček, kjer pišeš o tem, kar obvladaš. Ni lepšega kot to, da ti potencialnega delodajalca uspe poslati tja, kjer pokažeš kaj znaš, kako razmišljaš, kakšne ideje imaš. Slovenija je tudi tako majhna, da hitro izveš za dober blog.

Namesto zaključka

Vsaka stvar v življenju zahteva svoj čas. Če ga v družbena omrežja ne nameravaš vložiti, potem ti žal ne bodo veliko koristila. Edino omrežje, ki ti z dobro izpolnjenim profilom, brez da visiš tam vsak dan, lahko koristi, je po mojem mnenju Linkedin.

Ampak roko na srce. Če trenutno nimaš službe, imaš več časa. Kar pomeni, da ga lahko vložiš v iskanje zaposlitve po netradicionalnih poteh. Seveda je to odvisno od poklica, ki ga želiš opravljati. Meni družbena omrežja ne delajo težav, na vseh omenjenih sem prisotna že nekaj let. A res je, da tvitam iz zabave in ne zato, da bi tam spoznala nekoga, s katerim bom sklenila posel. To je le sladka posledica. Tudi blogam iz zabave, ker rada pišem o stvareh, ki me zanimajo in ker se rada naučim nekaj novega.

Menim pa, da je spletna prisotnost danes zelo pomembna. Samo z nekaj kliki, lahko drug o drugem izvemo veliko. Po eni strani zaskrbljujoče, a takšna je resnica. Zato je pomembno, kaj na spletu predstavljamo. Po drugi strani splet prihrani ogromno časa. Namesto pregledovanja kupov sprintanih življenjepisov na mizah kadrovnikov, lahko potencialne kadre najdejo kjerkoli in kadarkoli le v nekaj minutah.

Imaš kakšno vprašanje? Ne veš, kako ustvariti spletno prisotnost? Piši mi in ustvarila jo bova skupaj!

Kako si nabrati izkušnje?

Izkušnje (delovne, ali kakšne drugačne) so danes tisto, kar največ šteje. So tisto, kar preklinjaš v skoraj vsakem razpisu za delovna mesta. Preklinjaš zato, ker je izkušenj premalo. In potem sledi tisti vsem poznan stavek: “pa od kje naj dobim izkušnje, če mi nihče ne da prve priložnosti”? S tem stavkom se strinjam samo deloma. Izkušnje si lahko v veliko primerih namreč ustvariš sam/a.

Kako do izkušenj, če nimam službe?

Veš, ko si doma in brez službe, imaš na voljo dvoje. Lahko se smiliš samemu sebi, objavljaš obupane statuse na Facebooku in pogledaš vseh 1547 delov najljubših nadaljevank. Lahko pa čas pametneje izkoristiš. Se naučiš nekaj novega, izpopolniš svoje znanje in napolniš svoj portfolio.

Seveda to žal ni možno pri vsakem delu. A pri marsikaterem je. Ne verjameš?

Primeri služb, kjer si lahko sam gospodar svoje usode

Programer, grafični oblikovalec, tekstopisec

Vse to so poklici, ki ne potrebujejo izgovorov. In ne potrebujejo delovnega mesta, da pokažeš kaj znaš. Na novo oblikuj spletno stran, ki ti ni všeč ali sprogramiraj aplikacijo, ki je ne najdeš na trgu. Piši blog. Ali knjigo. Ali pa kampanjo za najljubši jabolčni kis, ki ga mama vsak dan zlije na solato. Nekaj tednov in mesecev bo potrebno, a na koncu je lahko portfolio kar zajeten in dober – če ni dober, potem ti manjka še nekaj izkušenj. Uspeh nikoli ne pride čez noč.

Prodajalec

Prosi starše, brate, sestre in prijatelje, da posnamete serijo prodajnih sestankov. Tako boš zlahka prepričal/a bodoče delodajalce, da znaš prodajati. Predvsem zato, ker te bodo bližnji še bolj privili in ti nastavljali pasti :).

Cvetličar

Spomladi in poleti je na travnikih ogromno rož, ki bi jih drugače vzela kosa. Naberi jih in aranžiraj. Nato poslikaj in sestavi portfolio.

Kuhar

Mislim, da ta ne potrebuje posebne razlage, a vseeno. Kuhaj čim več (nekaj tako ali tako moraš jesti, kajne?), jedi poslikaj, odpri blog in objavljaj. Verjemi, da bo z dobro žilico za kuhanje, zate kmalu vedelo pol Slovenije.

Tržni raziskovalec

Poišči zanimive teme in jih raziskuj. Vse, kar te stane, je čas (in morda nekaj malega bencina ter kakšna kava). Na voljo imaš spletne ankete, intervjuje … malo morje možnosti, da vseeno dokažeš, da obvladaš svoj posel.

Organizator dogodkov

V Sloveniji je ogromno priložnosti, ki potrebujejo dobrodelno noto. Za organizacijo teh potrebuješ ogromno časa in volje, ampak se da. Pa tudi če ne gre za dobrodelne dogodke, za organizacijo dogodka ne potrebuješ svojega denarja. Moraš pa prepričati nekoga drugega, da ti da svojega ;).

Marsikdo lahko svojo pot tlakuje sam

he-habit2Ogromno je poklicev, vem, in ne trdim, da lahko vsak v svojem prostem času ustvarja nove izkušnje točno za željeno delovno mesto. Ali vsaj malce težje kot pri zgoraj opisanih. Ampak se da. A seveda je lažje sedeti križem rok in se pizditi nad vsemi ostalimi. Edino ti, in samo ti, si odgovoren/a za svojo prihodnost. Če ti spodleti na enem področju, se loti drugega. Veš, v čem so drugačni tisti, ki trenutno služijo dovolj in so zadovoljni s svojim življenjem? V tem, da ne sedijo križem rok. Ves čas ustvarjajo, iščejo priložnosti in ko jim nihče drug ne da dela, si ga ustvarijo sami.

Živimo v svetu, kjer je ogromno jamranja, po drugi strani pa čisto premalo samoiniciative. Čeprav so nam priložnosti za vsakodnevne izzive dane na pladnju.

Ne verjameš, da lahko ustvariš nove izkušnje brez pogodbe za zaposlitev? Piši mi in našla jih bova skupaj!

6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.