Rada pijem vino.

Najraje pod belo marelo, na leseni mizi, z nogami na soncu, v dobri družbi. A po navadi ga ne pijem pod belo marelo, ampak pod belim stropom. Lesena miza ostaja. Z nogami v pred časom opranih copatih (če jih gostitelj seveda ima). A vedno, vedno v dobri družbi. Če tudi ga pijem sama.

V vinu je resnica. Nazadnje, ko sva imela bližnje srečanje, sem po tem še pol ure hlipala v blazino. Pa je bil dober letnik.

Nekoč sem v eni izmed svojih pesniških ustvarjanj zapisala:

Belo vino mi ne paše,
ne iz kozarca, ne iz flaše,
a s tabo sem se ga napila,
ko sva prvič se dobila.

Rekel si, da je od dedka,
da letina je čista petka,
da ne bo bolela glava,
drug dan čisto bom taprava.

Po dveh kozarcih sva vstala
in se v spalnico podala,
mel si six pack iz nebes,
a nekaj je prišlo vmes.

Tudi po kozarcih vina,
vseeno sem jaz dama fina,
ne prenesem, če mi moški
kritizira moji joški.

Taki sta in vedno bosta,
placa vmes je za dva mosta,
če pa tebi kaj ne paše,
brž spakiraj svoje flaše.

Pa še glava je bolela,
mar rdečega bi vzela,
kaj me briga dedek tvoj,
če jaz nikol ne bom s teboj.

.

Rdeče. Vedno pijem rdeče.

Ob zvokih klavirja
in šalici toplega mleka,
z metuljčki na gatah,
ki jih prekriva modra obleka,
z mačjim repom tik pod nogami,
kjer levi copat desnega pozdravi,
da izogne se glasni nočni galami,
odide v svoj svet, edino tisti je pravi.