Pravila so zato, da se kršijo

Vsekakor moraš verjeti v to, da je voda mokra. Da je kamen trd. Da si boš opekel roko, če jo daš preblizu ognja. Da ne moreš leteti, če nimaš kril (ali kakšnih drugih pripomočkov). Da lepa beseda pomaga (tebi in tistemu, ki mu je namenjena).

To vse so neka pravila in dejstva, ki se jih naučimo ter v njih težko dvomimo. Voda dejansko je mokra, razen, če si za mokroto izmisliš kakšno drugo besedo.

A skozi odraščanje nas naučijo tudi nekih drugih pravil, ki so odvisna od okolja v katerem se rodimo – odvisna so od družine, države, religije in tako naprej. Tako te lahko starši recimo vzgojijo v duhu krščanstva.

Prav tako nas učijo, da moraš obvezno po osnovni šoli nadaljevati s srednjo, za tem si izbrati čim boljši možen faks in se zaposliti (po možnosti za nedoločen čas).

Enako velja z odnosi. Potrebno si je najti partnerja, se poročiti in imeti otroke.

Vsa zgoraj opisana pravila so še kako prisotna in te lahko marsikdaj spravijo v slabo voljo, ker jih je včasih težko izpolniti ali pa veš, da ti enostavno ne sedejo, a jim slediš, ker so te tako naučili. Zato lahko začneš brez problema v njih dvomiti in jih spreminjati po svoje.

Zakaj bi morala še vedno živeti v duhu krščanstva? Osebno sicer menim, da nekdo nad nami že obstaja, vsekakor pa ne verjamem v vse, kar piše v Svetem pismu. Niti ne zaupam organizaciji, ki se koplje v denarju, v kateri naj bi (poudarek na naj bi) duhovniki živeli v celibatu, ki zatira eno od glavnih človeških potreb in v v kateri ti isti duhovniki posiljujejo otroke, cerkev pa to skriva?

Zakaj bi morali vsi končati neko šolo ali fakulteto, če pa se lahko sami priučimo ogromno stvari? Moje mnenje je, da je vse v glavi in volji. Če si sam dovolj motiviran, da se boš nekaj naučil, se tudi boš in te pomanjkanje formalne izobrazbe ne bo zaznamovalo. Seveda pa se vedno najdejo primitivni posamezniki, a te najdemo v vseh slojih in ne glede na izobrazbo. Prav tako – zakaj bi morala imeti službo s pogodbo za nedoločen čas, če mi je pa veliko bolj razburljivo, da imam svoj s.p. in delam, kar me veseli, pa tudi, če se moram veliko bolj boriti kot bi se sicer?

Zakaj bi se morala nujno poročiti in imeti otroke? Sama sem stara 30 let, nisem poročena in nimam otrok. V tem trenutku niti nimam potrebe ne po enem ne po drugem. Mogoče si bom to želela čez čas, a tudi, če ne. Glavno je, da uživam v vsakem danem trenutku, ne glede na to kje sem in s kom sem.

Določena pravila so zato, da se kršijo. Res je, da pri teh kršitvah po navadi koga razjeziš, recimo starše. A to je tvoje življenje, ne njihovo. Predvsem, ko se osamosvojiš, je vse v tvojih rokah.

Zgoraj zapisano je nastalo na podlagi v tem trenutku na 3/4 prebrane knjige “The code of the extraordinary mind”, avtorja Vishena Lakhianija, ki je ena od boljših knjig, ki sem jo kadarkoli brala. Vsekakor me bo še spodbudila h kakšnemu zapisu, mogoče pa tebe ta, ki si ga ravnokar prebral/a spodbudi k temu, da tudi ti prebereš knjigo.

In ne, to ni plačana reklama :).

Advertisements

Zakaj (ni)smo iskreni

Biti iskren ni ena od najlažjih stvari na svetu, to si moramo priznati. Včasih se bojimo biti iskreni, ker nas je strah posledic. Nikoli ne bom pozabila, ko smo se s sošolkami v osnovni šoli malo preveč igrale z zafrkavanjem po telefonu. Ja, res nisem mogla vedeti, da sem poklicala učiteljico iz prvega razreda, ki me je prepoznala po glasu. En teden sem lagala, da nisem bila jaz – najprej učiteljem, potem še mami. Dokler nismo vsega skupaj priznale. Dobila sem pisni opomin in žal tega pred starši ne moreš skriti. Pa sem preživela, bila sicer okregana, ampak smo šli dalje.

Včasih nismo iskreni, ker boli. Boli nas in boli tistega, ki so mu določena mnenja namenjena. In ravno te teme bi se rada v današnjem zapisu  najbolj dotaknila.

V življenju sem spoznala kar nekaj moških. Z nekaterimi smo se spoznali in je pri tem tudi ostalo. Z drugimi se je razvilo prijateljstvo. S tretjimi avantura. S četrtimi (resna) zveza. Glede na to, da sem v tem trenutku samska, je jasno, da je moral v večini zgoraj opisanih primerov nekdo biti tekom tega odnosa iskren in povedati, da tako naprej ne gre (op. iskren = biti iskren ali včasih natveziti neke bedarije, da te druga stran pusti pri miru). A da prideš do tega trenutka iskrenosti, preteče nekaj vode. Včasih solz. Občasno alkohola.

PRVIČ: najprej moraš biti iskren do samega sebe. Ne bom lagala, da se v večini primerov, ko spoznam potencialnega partnerja, ne poigravam z mislijo: “kaj pa če je to tisti, s katerim bom do konca svojega življenja?”. In vedno, ampak vedno, ko ugotovim, da temu ni tako, malo boli. Včasih zato, ker sem se na osebo resnično navezala in jo imela rada, včasih pa zato, ker vem, da bo preteklo še nekaj časa, dokler ne spoznam nekoga, s katerim se bova zares ujela. Najbolj pomembno je, da sam pri sebi razčistiš, kaj čutiš in kako se počutiš. Ter seveda – kako se počuti nasprotna stran. Bom še naprej vztrajala pri nečem, ki ni pravo in pristno, samo zato, da bo meni bolj udobno? Samo zato, ker mi je hudo povedati resnico?

DRUGIČ: ko razčistiš sam pri sebi, bodi iskren še do druge strani. Ma ja, boli, vem. Veliko lažje je ugasniti telefon, ne odpisati na sms in ignorirati notranje glasove ter upati, da bo vse skupaj izvenelo. Ampak kruta resnica je, da se druga stran po vsej verjetnosti še vedno nečesa oklepa. Pa to ne velja samo za partnerske odnose. To velja za vse odnose v življenju. Kolikokrat ne odpišemo na mail poslovnemu partnerju, ki nam več ne ustreza ali nam je predrag. Kolikokrat se ne oglasimo na številko Top Shopa, ker nam grejo na živce, pa čeprav vemo, da ne bomo nikoli več kupili od njih. Raje poslušamo tisto zvonenje znova in znova ter pizdimo vse naokoli, namesto da bi dvignili slušalko in rekli par preprostih besed: “izbrišite me iz baze podatkov!”. In kolikokrat vemo, da se nismo zaljubili, da ni bilo tekom odnosa (če tudi kratkega) nobene posebne konstruktivne debate o najbolj bizarnih zadevah tega sveta in da ti tista oseba ne pripelje največjega možnega nasmeha na obraz, ko se spomniš nanjo.

In ko to ugotoviš, takrat je čas, da si iskren. Brez laži, brez olepšavanja … povej, tako kot je. Saj ni nujno, da je resnica tudi nesramnost, čeprav se velikokrat dojema kot taka, predvsem zato, ker se takrat vklopi naš obrambni mehanizem. Tako se bosta obe strani počutili bolje. Če enostavno čutiš, da z določeno osebo ni prihodnosti, ne zapakiraj tega v super lepo fino pocukrano zgodbo. Ne laži. Izgovorov smo tisti 30+ slišali že dovolj.

Ja, biti iskren res ni ena od najlažjih stvari na svetu. Vem pa nekaj – po tem, ko daš iz sebe tisto, kar čutiš, ti je veliko lažje.

Aja, osredotočila sem se samo na neka negativna čustva. Podobno je pri pozitivnih. Včasih je malo težko, a ne? Reči nekomu, da ga imaš rad, pa ne veš, kako bo odreagiral? Tveganje … iz tega je sestavljeno naše življenje.

In živela sta srečno do konca svojih dni

Naslov tega zapisa je verjetno eden od najbolj zlajnanih stavkov na svetu. Lepo, če sta živela srečno do konca svojih dni. Kaj pa če ne? Konec koncev ne živimo v pravljici.

Že od malih nog smo obdani s predstavami, kako nekega dne spoznamo svojo boljšo polovico (ker tisti drugi te vedno dvigne gor, nikoli ne tlači dol, a ne), smo z njo nadvse srečni, se poročimo in seveda imamo otroke. Nihče kaj posebej ne omenja, da boš imel mogoče rad osebo istega spola, čeprav je tudi povsem normalno. Punce se oblačijo v mamine obleke (mogoče celo poročno) in razmišljajo o tem, kako bodo s princem na belem konju odkorakale pred oltar, zatem namakale noge nekje na topli plaži s koktejlom v roki, nazaj pa bodo prišli trije. Ne vem, jaz nisem nikoli imela teh predstav. Pojma nimam, kako bo izgledala moja poročna obleka, niti se mi ne sanja, kako bo ime mojim otrokom. Madona, saj niti ne vem, kako bo ime mojemu možu. Edino, kar vem, je, da bo mogel biti fotograf prekleto dober, ker so slabe poročne fotografije nekaj najhujšega.

Sem si pa predstavljala, da se bo vse to zgodilo pred mojim 30-im letom.

Pred dnevi sem prebrala enega najboljših pregovorov, ki se v prevodu glasi nekako takole: “Pozabila je na srečno bova živela do konca svojih dni in živela je srečno do konca svojih dni.” Drži. Ženske pri 30-ih smo nadvse obremenjene. Zakaj hudiča ni nobenega pametnega dečkota na tem svetu? Ne najdem ga v gostilni, ne najdem ga na fitnesu, še manj v cvetličarni, na spletnih zmenkarijah pa jih je kar nekaj takih, ki ti že po nekaj stavkih namignejo, da je prst v rit odlična izbira za prvi zmenek. Ne pravim, da je s spletnimi zmenkarijami karkoli narobe. Poznam kar nekaj parov, ki so se našli prav po tej poti. Zagovarjam tudi to, da ni važno, kje se najdeš. Pomembno je le, kako nadaljuješ. Karkoli ti najbolj sede.

Greš na en zmenek, pa na drugi, si z nekom nekaj mesecev ali pa tudi ne in na koncu spet končaš sama. Lahko da je kriva ona, lahko da je kriv on, morda pa je vmes poseglo vesolje. Kar pa zelo velikokrat slišim je, da je iz leta v leto bolj težko najti partnerja.

Jaz trenutno s tem niti nisem obremenjena. Po zadnjem letu in pol, ko se mi je na tem področju zgodilo marsikaj lepega in tudi manj lepega, sem po tem, ko sem sebe postavila na drugo mesto, prav vesela, da sem sama. Ne pravim, da nočem imeti partnerja in uživati v dvoje, pravim le, da mi sami trenutno popolnoma nič ne manjka. Tudi o tem, če je težje najti partnerja, ko si starejši, ne bi sodila. Kaj pa vem, če je tako zelo težje. Težje je morda zaradi tega, ker si pri 30-ih in več letih že načeloma izoblikovana oseba, ki ve, kaj hoče. Potem jih nekaj že avtomatsko odpade. Kot na primer pri meni kakšen kao odrasel moški, ki še vedno živi v svoji “otroški” sobi v hiši staršev – pa ne zato, ker bi moral in ne bi imel druge izbire, ampak zato, ker mu je udobno in nima nobene želje po tem, da bi se od tam premaknil. Če živi tam že celo svoje življenje in ni niti meseca živel na svojem v kraju, kjer je študiral, je to še toliko slabše.

In kaj se pri 30ih in plus letih, ko čakaš na princa na belem konju, le-tega pa ni od nikoder, zgodi? Dopuščaš, da gre življenje mimo tebe. Ne vem zakaj bi objokovala, da sem še vedno sama? Sama sem v vsakem primeru, pa če se sekiram zaradi tega ali ne. Menim tudi, da pretirano forsiranje ne pelje nikamor, imaš pa seveda več možnosti, da nekoga spoznaš.

Ne vem, kaj je zapisano v moji usodi glede življenjskega partnerja. Se bom pa potrudila, da bom do takrat vseeno uživala.

Verjetno pa je vse to moje razmišljanje neko trenutno stanje in bom že čez en mesec s škatlo robčkov sedela  na postelji in se drla: “popravi si že ta prekleti GPS in pridi do mene.”

Modri januar

2017 je v polnem zagonu in ta teden smo preživeli blue monday ali tako zvani najbolj depresiven dan v letu. To, da je mnogo ljudi iz dneva v dan, ko se januar bliža koncu, bolj depresivnih popolnoma razumem. Zadajo si namreč (ne)mogoče novoletne zaobljube, ki pa se jih večina ne drži. Verjetno si potem iz dneva v dan govorijo “bom jutri”, a ko ugotovijo, da temu ne bo tako, postane vse sivo. Brezveze. Poleg tega se decembrska evforija poleže, lučke se pospravijo, Melania se razžaga … in ostanejo prazne, od soli pobeljene ulice.

Jaz sem si zadala v življenju že kar nekaj zaobljub, ampak nikoli novoletnih. Zadnje čase pa se poskušam bolj držati načela, da je najboljši trenutek za nov začetek (česarkoli že) prav danes. Tukaj in zdaj. A to je najtežje, ker vedno najdeš sto in en izgovor, zakaj nečesa ne narediš. Zato tudi sama marsikatero takšno zaobljubo prekršim. Saj sem samo človek, kajne?

Tudi mene je zadel “blue monday”, verjetno bolj po naključju kot pa kaj drugega. Slaba volja že cel teden in čas je bil, da se izkopljem iz tega blata po katerem rovarim že kar nekaj časa. In veš kaj? Čisto preprosto je, a le, če na življenje pogledaš z drugega vidika.

  1. Mi kaj manjka? Popolnoma nič, razen nekaj kil. V  primerjavi z nekaterimi, ki se v življenju bojujejo s takšnimi in drugačnimi tegobami, sem super. To, da smo ljudje razvajeni in ne znamo ceniti, kar imamo, tudi če imamo zlato, pa je splošno znano.
  2. Sem žleht? Nisem. Vsaj ne namenoma. Znam komu povedati kakšno pikro, ampak to samo zato, ker si jo a) zasluži, b) se šalim.
  3. Sem zdrava? Mislim, da sem. Ne počutim se ravno najbolje, ampak človek ne more pričakovati, da bo hodil po oblakih, če se ne prehranjuje zdravo, skoraj nič ne telovadi in kadi.
  4. Mi hoče kdo drug kaj slabega? Ne da bi vedela. Imam nekaj nerazrešenih zadev, ampak mislim da v ozadju niso slabi nameni. Upam.
  5. Imam dovolj denarja? Pa ja. Pravim, da če se lahko imaš cel mesec fajn, ob tem pomagaš še komu drugemu in ti še ostane nekaj za “dati v štumf”, potem imaš dovolj denarja.

Kar mi predvsem hodi po glavi je to, da včasih želim preveč spremeniti ljudi okoli sebe. Prevečkrat sem slabe volje, ker mi to ne uspe oziroma, ker se nasprotna stran obnaša, kakor sama najbolje ve in hoče. Moja naloga nikakor ni, da spremenim nekoga drugega, jaz moram spreminjati sebe in to vedno le na bolje. S tisto drugo osebo pa lahko ubereva le dve poti – ali ga sprejmem takega kot je ali pa se razideva. Sliši se preprosto. Važno je le to, da te nekdo drug ne spremeni na slabše. Kot mi je pred kratkim rekla prijateljica: tisti zgoraj vidi dobro in slabo. Čeprav sama ne verjamem čisto najbolj v to celotno zgodbo, pa verjamem, da nekdo tam zgoraj je. Če tudi moj končni izkupiček vsakodnevnega dela in truda ni takšen, kot si želim, pa imam vsaj dobro vest, da sem se potrudila po najboljših močeh. Prekleto zelo pa verjamem v usodo. Tista nikogar ne izpusti. Torej, če delam dobro, se mi bo vrnilo dobro.

Vem, da je prekleto težko v teh časih ohranjati trezno glavo in pozitivno razmišljanje. Če ne drugega, te, ko s slednjim preveč pretiravaš, povozijo na internetih (čeprav eni so res nadležni). Prav tako je toliko motečih dejavnikov. Pastirju, ki cele dneve preživi s svojimi ovcami, je to verjetno lažje. Tako ali tako se bolj kot ne pogovarja sam s sabo in to so vedno najboljši pogovori.

Upam, da si tudi ti v redu in da boš vedno izbral/a svojo pot. Je prava? A, to pa ni nujno.

 

Ej, ti si ful v redu

 

Ura je odbila že ena proč, ko sem se ulegla v posteljo. Budilko sem si nastavila za deseto uro dopoldan. Končno bo moje življenje spet normalno, manj zombijevsko. Namreč, če spim nekajkrat manj kot sedem ur, se kmalu počutim kot bi me povozilo ducat traktorjev. Preden zaspim, za trenutek pomislim nanj. Spoznala sva se bežno, v zadnjih tednih izmenjala milijon sporočil in moram priznati, da je nekaj norega na njem. Poleg tatuja na levi roki, ki mi ni niti malo všeč, še malo zmešan karakter, petelinjenje pred kolegi in prepričanje, da mu je uspelo nekaj, kar ni še nobenemu. A če mi je vesolje to namenilo in mi ga položilo v misli, kaj naj. Naj bo tam.

Zbudim se ob desetih in par sekund za tem dobim sms od Tadeja. “Čao. Čez ene pol ure grem na sprehod do igrišča. Greš zraven?”
“Jutro. Lahko. Se dobiva pri mostu.”
No pa da vidimo, če je fant v živo tudi tako zgovoren kot po smsih.

Čez pol ure že sloni na ograji pri mostu in gleda v telefon. Očitno isti frik kot jaz, ne more dve minuti gledati v pšenična polja čez cesto, brez da bi buljil v ekran.
Stopim do njega in tesno me objame. “Kako si?” me vpraša. “Fino, naspala sem se. Lepo, da si pisal. Mi prav paše en čvek na soncu.”
“Ja, tudi meni. Sonce, predvsem pa ti. Ne daš mi miru, pa sem rekel, da preverim še v živo, če mi tudi po tem ne boš dala spati.” Joj, pazi, da se ne boš s samozavestjo zabil v tiste kable, ki povezujejo telegraf štange.

Hodila sva po makadamski cesti in se umikala avtomobilom. Tajming je bil malenkost slab. Še bolj pa pot. Neverjetno koliko ljudi se pelje od nedeljske maše po tej cesti domov. Debatirala sva o vsem. Čisto tipično za prvi zmenek. Saj je zmenek, kajne? Sedaj vem, da ne mara hoditi na morje (WTF?), ampak raje v hribe, da največkrat za kosilo je solato, da je njegova mama službeno prepotovala že cel svet in da ko je ob večerih sam, najraje posluša One republic. Tudi on ve nekaj o meni in sicer to, da niti pod točko razno ne morem lulati v naravi (mogoče ne najbolj idealna tema za prvi zmenek), da me na prvih nekaj zmenkov fant naj ne pelje jesti, ker zaradi živčnosti ne morem spraviti v želodec niti približno solidnih količn hrane in da so moje najljubše rože tiste, ki mi jih podarijo.

Nekje v zraku je ves čas med temi globokimi temami o najinih življenjih tudi visela bolj žgečkljiva tema. Nekajkrat je v sporočilih namreč namignil, da sem mu všeč in da imam dobro rit, čeprav roko na srce so mi vaje za ta del telesa španska vas. Ampak dopuščam svobodno izbiro okusov. Napisal je tudi, da je bolj hitre sorte in da ne mara ovinkarjenja. Torej, če mu je punca všeč, ji to pove. Kmalu. Če je je, če ni ni.

Po dveh urah sprehajanja, smejanja in pogovarjanja, te zadnje teme nisva obdelala. Preden sem se vsedla v avto je spoštljivo in z resnostjo na obrazu rekel: “Ej, ti si ful v redu.” Odvrnila sem mu: “Super, samo v posteljo pa ne bi šel z mano, a ne?”
“Ne, zato pa rabiš še nekaj več.”

Pusti službo

“Ta je pa zmešana, takle govori, danes, ko ni služb, pa so težki cajti, pa to …”.

Služba oblikuje naše življenje. In nad njo se večina ljudi pritožuje. Nato se pritožuje sicer spet, ko nimajo službe, a to je že druga zgodba. Zato ti priporočam, da pustiš službo, ki te uničuje, če jo le lahko. A zato moraš imeti seveda vsaj dva pogoja:

  • nekaj tisoč evrov na računu, zato, da lahko preživiš nekaj mesecev, leto … in
  • načrt, kaj boš počel/a po tem, ko službo pustiš.

Če to dvoje izpolnjuješ, potem ne vidim nobenega razloga, zakaj bi moral/a vztrajati v službi, ki te ne osrečuje, ti ne prinaša enormnih zneskov, ki bi vsaj malo utemeljili tvoje trpljenje in te sili, da delaš z ljudmi, ki nimajo istih nazorov kot ti.

Jaz sem brez zaposlitve ostala že nekajkrat – razlog odpovedi je bil enkrat na eni, drugič na drugi strani. A moram priznati, da nič na svetu ne osvobaja bolj kot to, da lahko počneš, kar tebi paše. Pa ne govorim o tem, da potem ležiš v postelji do kosila in zjaš nadaljevanke cele dneve. Ne, dan si zapolniš, a s stvarmi, ki ti dejansko ustrezajo. V mesecih, ko sem bila brez službe sem vedno napisala največ, vedno ustvarila največ, si vedno skuhala največ, vedno telovadila največ in se vedno tudi smejala največ. Vedno sem tudi iz sebe izstisnila največ – včasih se moraš namreč pognati do roba in skorajšnje nule na računu, da razturaš in se poženeš v nove projekte.

Ko si brez službe imaš namreč čas, da najdeš sebe in iz tega ustvariš nekaj novega.

A ni lepo, ko ti dan zapolnijo vredne stvari in ne ljudje ter opravila, ki ti samo pijejo živce? Zato ne razumem vas vseh, ki se cele dneve pritožujete nad tem, kaj delate in ne spremenite ničesar. Ne razumem tudi vas, ki kljub temu, da imate finančno zaledje, sprejmete službo samo zato, da jo imate, čeprav je jasno, da si nove potem še nekaj časa ne boste iskali? In ne razumem vas vseh, ki ne razumete, da imate vedno izbiro, če se znate znajti. Obdobje v katerem živimo, namreč ni naklonjeno tistim, ki delujejo po ustaljenih vzorcih.

Ampak ok, po eni strani nas razumem – delujemo za nek višji cilj. Po navadi je povezan z denarjem. Ker denar je sveta vladar baje. Ki pa ti nič kolikokrat ne da ničesar, ti pa lahko vse vzame.

P.S. A ni lepo, če si na ponedeljek nasmejan/a?

Greš rajši po hlače?

Prvi stavek, ki mi je padel na misel, ko sem začela pisati, je bil: odnosi v življenju so minljivi. Pa sem se kmalu popravila.

Stvari so minljive. Danes jo imaš, jutri je nimaš več. Odnosi pa niso minljivi. Vedno ostanejo v takšni ali drugačni obliki. Koliko je ljudi, ki jih nisem videla že vrsto let, pa se tu in tam pojavijo v mojem življenju, v mojih mislih, pa čeprav le za trenutek. Če tudi tista oseba kdaj pomisli name, imava verjetno neke vrste odnos. Ali pa imava vsaj spomine na čase, ki smo jih preživeli skupaj.

Vedno znova me tudi preseneti, kako se ljudje spreminjamo. To namreč povzroči, da nekoga, s katerim smo bili nekoč v odličnih odnosih, nerazdružljivi, danes morda ne prenesemo več. Ali pa po drugi strani nimamo več občutka, da ga v življenju potrebujemo. Zadostujejo samo voščila za rojstni dan in božič, ko se srečamo, pa pogovor steče tako zlahka kot da vmes ne bi minili meseci brez pravega pogovora. In tudi to je krasno.

A tega slednjega se še učim. Predvsem zato, ker mi gredo občasni smsi in druga sporočila dobro od rok, na drugi strani pa včasih ni odgovorov. Izgovor, da nimaš volje, mi je veliko bolj všeč kot izgovor, da nimaš časa. Kaj pa je ena minuta proti celemu življenju?

Ampak odnosi vseeno so minljivi, vsaj do te mere, da se z nekom še lahko vidimo ali vsaj slišimo njegov glas. Jutri ali nekega dne (ker to je tista privlačna črna luknja, ko se bomo videli vsi … nekega dne, enkrat pa že, ko bo čas, saj se bomo …) tebe ali mene več ne bo. Pred časom sem prebrala odlično pesem Jorga Bucaya. Ker knjige nimam poleg sebe, je žal ne morem v celoti prepisati, a bistvo gre nekako takole – čas beži zelo hitro in tega me ni strah, strah pa me je, da bo jutri že prepozno, da bi postoril vse, kar sem preložil na jutri.

In najbolj me žalosti to, da si včasih ne vzamem časa za obisk ljudi, ki mi pomenijo veliko. Pa bi si ga lahko, ker z malo organizacije in dobre volje se vse da. Vedno prelagam na drugi teden, na drugi mesec, ker imam to in ono. Dokler nekega dne ne izveš, da nekoga, ki ti pomeni ogromno, ni več. Jaz pa nisem šla še enkrat na obisk, ali pa sem šla in sem se že v osnovi odločila, da se mi mudi. Kam se mi mudi? V trgovino, ki bo stala točno tam še leta in leta. Po hlače, ki pa res niso minljive – kaj pa bi brez hlač? Pred televizijo, gledat brezvezno oddajo ali na pijačo z nekom, ki sva to pijačo tako ali tako prestavila v povprečju najmanj dvakrat. Ker ni bilo časa.

Pa saj nikoli ne veš, kdaj se zadnjič vidiš z nekom. Če bi bil, če bi bil le še en dan, bi vsi delali drugače in si vzeli več časa. A tako je. To ni izgovor. Tako je. Nimamo neomejeno časa, zato ga moramo pametno razporediti, čeprav večina ga razporeja precej butasto. Ne morem vsakič sedeti z nekom pet ur namesto eno in ne morem se z vsemi videti vsakih nekaj tednov, ker vas je preveč. Lahko pa si vseeno vzamem čas, ko mi notranji glas pravi, da si ga moram. Notranjemu glasu namreč zelo zaupam, ga pa ne ubogam vedno. In to je napaka, ki me vedno znova tepe po glavi.

In NEoprostite vsi tisti, ki vam tu in tam pošljem kak sms, ker pomislim na vas, vi pa verjetno že spet zavijate z očmi. Ko mi nekdo v življenju da nekaj lepega, pa če je bilo to samo eno bežno srečanje, kaj šele leta in leta poznanstva, ga ne morem kar tako izpustiti iz rok.

Ker jutri morda ne bo več dovolj časa, da bi postorila vse, kar sem preložila na jutri.