Kanta za biološke odpadke

Po dolgem času spet ena kritika – tokrat kanti za biološke odpadke, ali bolje rečeno kritika tistim, ki so jo zasnovali. Mislim, da se boste strinjali, da je ločevanje odpadkov zelo dobra zadeva, ki se je upam tudi poslužujete, če se le lahko. No kritika pa zato, ker je kanta za biološke odpadke, ki so že tako ali tako najbolj ‘fuj’ od vseh, ko je to malo postano in začne smrdeti iz te kante (upam, da ne bo kdo razumel to napak, kod da govorim, da je hrana fuj – ne mislim tega, da ne bo pomot), najbolj nepraktično zasnovana. Vse ostale kante – za ‘splošne’ smeti, papir, plastiko, steklo, imajo spodaj tisto stvar (sori, ne najdem besede), da stopiš gor in se pokrov odpre. Kanta za biološke odpadke pa ima samo dve ročki, ki sta vedno (vsaj v našem bloku) umazani. Potem pridejo še včasih kakšni črvi in smo tam – pri totalni nehigieni in smrdeči okolici. Predlagam drugačno kanto – takšno, ki se jo da odpreti z nogo, ker te pač ne moreš, razen, če si zelo gibčen ;)

kanta-za-bioloske-odpadk.jpg

Oprostite, prosim, meni pa ni vseeno

Meni pa ni vseeno,

da sonce ni več rumeno,

zelenje ni več zeleno,

da morje ni več razigrano.

 

Kakšen svet nas jutri čaka?

Kakšne želje so in sanje?

Naj bo dežela čista vsaka!

Sanje? Vse bi dala zanje.

 

Kaj narava ti pomaga,

če pa jo nered premaga,

če smeti so jo prekrile

in jo v črno senco skrile?

 

Priznaj, da kriv si tudi ti,

da vse se ti brez smisla zdi!

Ko svet te prosi pomoči,

se nič ne ganeš, vse v tebi spi!

 

Človek, res ne vidiš nič?

Na nebu umrl je še en ptič,

živali v mukah so zaspale,

bukve mrtve obležale.

 

Na bregu ribe se dušijo

in reke črne se valijo.

Ne vidiš in ne slišiš nič?

Še več bi hotel mrtvih prič?

 

Naj ti ne bo vseeno,

pa bo sonce spet rumeno,

zelenje spet zeleno

in morje znova razigrano!

 

Tole sem spesnila 7 let nazaj, v 8. razredu osnovne šole in bila zanjo tudi nagrajena na srečanju mladih literatov Spodnje Savinjske doline. Pa to ni toliko važno, povedati želim, da to, kar sem napisala že takrat, prekleto drži in če bo šlo tako naprej, bo šel naš ljubi svet v maloro. Edina razlika med takrat in danes pa je, da nam je bilo takrat vseeno, danes pa nam je očitno še bolj. In tudi, če nam kdaj ne bo več, bo takrat že prepozno.