Po partnerja na splet

Iskanje partnerjaKolikor je ljudi, toliko je zgodb, kako sta se spoznala. Od pravljic do smešnic, od posredovanj prijateljev do pogumnih pristopov za šankom. Vse verjetno sanjamo o simpatičnih pristopih, ob katerih se nam stopi srce, realnost pa je velikokrat drugačna in marsikdaj, kljub mogoče čudnemu prvemu kontaktu, damo premalo možnosti nasprotni strani, da bi se razvilo kaj več. ‘Halo, si vidla, kak je bil pjan … ta se me jutri še spomnu ne bo’ – a tudi ženske smo včasih čisto preveč zajebane in ne pomislimo, da je tudi moškim težko in da zato včasih naredijo kakšno neumnost.

Ena od oblik spoznavanja so tudi spletni portali, ki jih je danes že malo morje. Veliko ljudi je proti, ker je prva stvar na katero pomislijo ta, da so na internetu sami psihopati in res ne moreš imeti osnovne predstave s kom se pogovarjaš. Ampak, če dobro pomislimo – jo v realnem življenju lahko imamo? Če je nekdo psihopat, bo verjetno marsikdaj storil za to, da mu ljudje verjamejo, tako da ne glede na to, kje ga spoznamo in ni važno ali dobimo od njega le telefonsko številko preko spletnega portala ali pa vizitko, ki nam jo porine v roke na poti iz lokala, velja, da so ‘tveganja’ povsod. V vsakem primeru je potrebno dati pričakovanja na začetku v nižjo predstavo.

V Ameriki je tovrsten način spoznavanja celo na drugem mestu – takoj za spoznavanjem partnerjev preko prijateljev, poleg tega pa se pri tovrstnih portalih obrnejo zavidljive vsote denarja – tako od oglaševalcev, kot uporabnikov. Dejstvo namreč je, da je spoznavanje partnerjev vedno izziv, pri katerem smo po navadi veseli določene pomoči, verjetno pa smo vsi v naši kulturi veseli tudi tega, da se ne posložujemo dogovorjenih porok. Čeprav je internet po svoje strašljiv in nas oddaljuje, je po drugi strani bolj praktičen – včasih je moral fant prehoditi tri vasi, da je prišel do svoje simpatije in ji po tem še zapeti podoknico, danes jo klikne na Skypeu in ji prilepi zadnji hit One Republic. Včasih so morali izbirati tudi med znanci iz bližnje okolice, če dlje niso šli, danes nam je na dlani praktično ves svet – poklikamo nekaj parametrov in če nam nekdo, ki recimo posluša Heleno Blagne, ni všeč, ga niti nikoli ne bomo spoznali, razen, če to skriva … kar spet ni presenetljivo. Glede na vso statistiko in podatke, ki tečejo v ozadju teh portalov, naj bi bili nekateri celo boljša izbira kot spoznavanje v živo. Če a) govoriš čisto resnico in b) sploh zaupaš veliko podatkov. Ne strinjam se ravno, da je to boljša izbira, je pa res, da morda o človeku že takoj izveš več, kot v realnem življenju, kjer lahko traja malce dlje.

Ali splet spreminja partnerstva?

Kar je včasih veljalo za tradicionalno, danes v večji meri ne obstaja. Seveda, tudi časi so se spremenili in trditve, da dedci ter babe nismo več to, kar smo bili, niso iz trte zvite. Kakorkoli, potreba po ljubezenskih odnosih je vedno bila in vedno bo prisotna. Če smo zaljubljeni in to seveda srečno zaljubljeni oz. bolje rečeno ljubljeni, ker zaljubljenost je po mnenju nekaterih le neka blazna faza, ki nima nobenega stika z realnostjo, smo tudi bolj srečni, živimo dlje in posledično smo manjši trn v peti vsem okoli nas. Že to, da s potencialnim partnerjem, vsaj na začetku, večino časa preživimo za ekranom, kaže na drugačen tip partnerstva, kot smo jih bili navajeni včasih, vsekakor pa takšno spoznavanje po eni strani ni daleč od tistega dogovorjenega, ki ga poznamo že od vekomaj – od vedno so obstajali ljudje, ki so drugim iskali partnerje, obstajali so in obstajajo še oglasi v časopisih in podobno, le da si včasih moral dvigniti telefon in poklicati, danes pa klikneš na sliko in začneš pogovor.

Ni važno kje

Osebno menim, da res ni važno, kje spoznamo znance, prijatelje ali življenjske partnerje. Kemijo lahko začutimo kjerkoli. Vsekakor pa je pri spoznavanju preko spleta potrebna določena mera previdnosti. A vseeno, verjetno, če se z nekom pogovarjamo dlje časa, ga lahko tako tudi dobro spoznamo, ne izključujem pa možnosti, da obstajajo posamezniki, ki so pripravljeni lagati tudi mesece ali celo leta in se pretvarjati, da so nekaj, kar niso, čeprav se njihova predstava zaključi v trenutku, ko osebo spoznajo v živo. Po drugi strani je v živo veliko manjša možnost, da spoznamo osebo, ki odgovarja našim pričakovanjem, razen po videzu.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih način življenja drastično spremenil. Že ob primerjavi nas in naših staršev lahko vidimo ogromne razlike, a to še ne pomeni, da je z enim ali drugim načinom karkoli narobe, čeprav večkrat pravimo in s tem se popolnoma strinjam, da so bili odnosi včasih veliko globlji kot so danes.

Ali pa si danes upamo položiti več kart na mizo?

Advertisements

Eurobasket 2013 in navijaško vzdušje

V teh dneh verjetno vsi čutimo košarko. Ni važno kje – v dvoranah, ob spremljevalnih programih po slovenskih mestih, doma, v avtu … ko igra Slovenija, vsi dihamo z našo ekipo. Največji športni dogodek pri nas, je v Slovenijo prinesel pestro dogajanje in seveda precej turistov, ki ne samo, da bodo našim gostincem in turističnim delavcem pustili zajetne kupčke denarja, predvsem so v Slovenijo prinesli sproščeno, navijaško vzdušje.

Naši ekipi gre odlično. Do sedaj so zmagali vse tekme (s Češko, Španijo in Gruzijo) in se tako uvrstili v nadaljevalni del, seveda pa je pomembna vsaka zmaga, zato še naprej navijamo in držimo pesti!

Eurobasket 2013Vesela sem, da je veliko podjetij izkoristilo priložnost in promocijo ob evropskem prvenstvu obrnilo ne le v svoj prid, ampak tudi v prid navijačev. Govorim o navijaških majicah, poslikavah in drugih rekvizitih. V Celjskem City Centru lahko na vsak dan tekme s karto prevzameš navijaško majico, ki jo podarja Spar (poleg tega pa je majica zelo kvalitetna), poslikajo ti obraz (prav tako na večih mestih ob dvorani), praktično na vsakem koraku ob dvorani lahko kupiš navijaške rekvizite in podobno. Rezultat tega je čudovit razgled po dvorani in pravo navijaško vzdušje – vedno je lahko še boljše, a v tem primeru ljudem ni težko ploskati in se dreti ter navijati za naše fante. Ko bi tako bilo na vseh tekmah, tudi če se ne gre za večja tekmovanja. Kot igralci sami pravijo jim je navijanje v veliko pomoč, kako tudi ne bi bilo, če vidiš same ‘zelence’ in slovenske zastave kamorkoli se obrneš. Tudi spodbude kot so obešanje zastav po domovih v znak podpore, ali pa da bi ob vsaki slovenski zmagi osvetlili Ljubljanski grad v barvah zastave, so odlična ideja.

Edina škoda je gledati prazne sedeže po dvorani. Glede na to, da naj bi bile tekme razprodane, so mogoče prazni sedeži namenjeni sponzorskim kartam, ki so se podelile, ljudje pa niso prišli. Edino pravilno je, da če na tekmo ne moreš iti, karto podariš. Trenutno je toliko ljudi, ki bi radi šli, pa ne morejo, na vseh koncih pa poslušamo, kako je žalostno, da mesta v dvorani samevajo. Druga stvar, ki me je zmotila je, da nekateri nimajo s sabo kakšne zelene majice, šala ali drugega rekvizita. Ok, razumem, zastonj jih morda niso dobili, kupovati jih ne mislijo. To je zopet odlična priložnost za sponzorje in ostala podjetja, ki bi lahko pred dvorano tistim, ki rekvizitov nimajo, le-ta podarila (še bolj kot se to že dogaja). Seveda pa je treba vzeti v zakup tudi to, da so ljudje, ki tega ne želijo nositi in skakati z zastavo/šalom ali karkoli. Škoda.

Pridno navijajmo za naše fante še naprej. Ob vseh tekmah se širi zares pozitiven duh in mislim, da je v teh časih, ko smo razdrobljeni na sto koncev in med nami vladajo razprtije in razno razne težave, ta dogodek nekaj, kar nas združuje in dvigne na noge. Naj bo tako do konca in še naprej.

Kako prešvicat možgane

Kar prevečkrat se zgodi, da se ujamemo v monotonost – če je to le za nekaj dni ali tednov (npr. pri izležavanju na dopustu), še lahko rečemo, da nam ne škodi, če pa se to dogaja dlje časa, recimo v službi, pa naši možgani pridno zaspijo. Zato je verjetno nekaj najslabšega, da se ljudje, od katerih se že po poklicni ali pa študijski ravni od njih ne zahteva pretirane kreativnosti ali kakšne druge oblike telovadbe možganov, zanjo ne trudijo samostojno. Hočeš, nočeš, če ne prej, jim bo za to žal, ko bodo starejši in bo spomin odšel hitreje, kot bi drugače. Že mladi imamo probleme s spominom, za kar lahko gladko krivimo tehnologijo in internet.

Kako lahko spodbudimo kreativnost

Ena od meni najlažjih in najljubših prijemov je, da se znajdem v drugačni situaciji kot po navadi. Da naredim nekaj vsaj malce izven tirov začrtanega. To ne pomeni, da moram splezati na Triglav, da bi se spomnila nečesa norega, včasih je dovolj že, da grem domov po drugi poti, se usedem sama v kafič ali pa le štirinajst dni spim v drugi postelji in v drugem kraju kot po navadi – letošnji štirinajstdnevni oddih je bil kriv, da sem blog začela pisati skoraj da vsak dan.

Dobro je tudi, če se družimo z ljudmi z drugih področij zanimanj, kot so naša. Tako vidimo še druge perspektive življenja in morda se kakšna njihova ideja začne muckati z našo. Če se družimo vedno z sebi enakimi ali zelo podobnimi in se vrtimo v isti sferi pogovorov, se verjetno kaj pretirano novega ne bo izcimilo, vsaj ne zlahka.

Vzemimo si čas za kreativnost. Marsikdo misli, da pride sama od sebe – ko gremo teč, pod tušem, ko poslušamo glasbo … seveda lahko, ampak kreativnosti, razmišljanja in nizanja idej se lahko tudi naučimo. Obstaja veliko metod – ena izmed njih je lateralno razmišljanje, ki pomeni razmišljanje izven ustaljenih poti. Ker sem bila na tovrstni delavnici, vam lahko priporočim, da si pogledate stran www.debono.si in preberete več o Nastji Mulej, ki je edina licencirana trenerka De Bonovih orodij pri nas. Ko od bližje spoznaš takšna orodja ugotoviš, da je razmišljanje sicer včasih zelo težko, a da lahko do idej prideš na tako drugačne načine, ki si jih včasih sploh ne znamo predstavljati.

Ne zadovoljimo se s prvim odgovorom, ki ga dobimo ali s prvo rešitvijo do katere pridemo, čeprav je to še najlažje. Sprašujmo in bodimo radovedni. Napaka mnogih ljudi, vključno z mano je, da premalo sprašujemo. Če nam nekdo pove o potovanju na katerem je bil, ga lahko vprašamo vse kar nas zanima. Dokler nas nima polno kapo in nas ne nažene domov, seveda. Če vemo, da nekdo obvlada področje, ki ga mi ne, nas pa zelo zanima, ga o tem sprašujmo. Samo ljudje smo tako butasti, da včasih ne ugotovimo, da lahko za ceno ene kave, dobimo ogromno koristnih informacij. (Mogoče napačno interpretiran stavek, ker druga živa bitja načeloma ne pijejo kave.)

Vedno pojdimo korak dlje, sploh korak proti stvarem, ki se jih bojimo. Če se bomo znašli v nepredvidljivih situacijah, bomo morali takoj razmišljati drugače kot po navadi. Poleg tega, da gremo kam, kjer še nismo bili (glej ‘odstavek ena’), lahko počnemo stvari, ki jih načeloma ne bi. Na primer gremo kampirat, čeprav niti približno nimamo pojma, kako se postavi šotor, skuhamo večerjo za deset ljudi, čeprav smo dosedaj nasitili vedno le maksimalno tri osebe, se z avtom peljemo v neznano (brez Garmina) in podobno.

Skratka, vedno in povsod moramo razmišljati kolikor se le da. Čeprav vemo, da smo velikokrat za kaj takega preleni. In že večkrat sem poudarila, da se zelo pozna po nekaj letih, ko si kar naenkrat ne moreš zapomniti stvari, ki si si jih včasih lahko zlahka. Še ena meni všečna metoda je izmišljevanje zgodbic. Napišite si na list ali pa v Word nekaj med seboj popolnoma nepovezanih besed in jih poskušajte spraviti v zgodbo. Ne samo, da je blazno smešno, še koristno je za vaše možgane. Ali pa da o čisto vsakdanjih stvareh razmišljamo z drugega zornega kota. Nekateri v lonec posadijo rože, nekateri pa lonec uporabijo za luč.

Pa še za hec demonstracija igrice naključnih besed in zgodbice. Vzemimo besede: zajec, vila, pištola, morje, lazanja, ploščice. Zgodbica pa gre nekako takole. Zajci veljajo za prestrašene živali, ampak v eni majhni vasi, pet minut iz mesta, je živel totalno neustrašen zajec. Vsak večer je pridno skakljal naokoli in pozdravljal mimoidoče – nekateri so ga potrepljali po zajčji rami, nekateri pa zavijali z očmi, saj je bil znan po tem ,da zna velikokrat storiti kakšno pizdarijo. Vedno, ko je šel mimo največje, khm, edine vile v vasi, za katero še danes niso vedeli v čigavi lasti je, ga je mikalo, da bi skočil pogledat, kako izgleda od znotraj. Kaj pa je to za poskočnega zajca, preskočit ograjo in splezat skozi okno. Pa se je nekega dne le opogumil in se z zadnjimi tacami pognal čez tisto na pol zlato ograjo okoli vile in seveda, kot zanalašč, čez odprto okno. Z nasmehom na gobčku se je sprehodil mimo muffinov na pultu, ko je na mizi v dnevni sobi zagledal pištolo. Malo je težko pogoltnil slino in v mislih premleval, kako bo že čez nekaj minut verjetno visel z glavo navzdol na kakšnem drevesu in koval plan za pobeg, ko je nekje iz zgornjega nadstropja zaslišal glas moškega in ženske, ki sta se pogovarjala o najboljšem morskem dopustu dosedaj. Ker je imela ženska prečudovit glas, se je zajček zopet malo zamislil in vmes seveda pozabil pobegniti, zato sta moški in ženska že nekako … stala pred njim in ga debelo gledala. Zajček se je pomikal nazaj in nazaj, dokler ni, malo štorast kot je, prevrgel mizice na kateri je bila lazanja, ki jo za omenjeni par pripravila njena mama. No, če je bila prej vsaj mala možnost, da zajček preživi, si je sedaj domišljal, da je konec z njim. No, v tej zgodbi ni prav nič kriminalnih dejanj, res ne, to je ugotovil tudi zajček, ko je po nekaj urnem pogovoru z njim in še bolj njo ugotovil, da je njuna najljubša žival prav zajček in da bo edina kazen, ki jo bo moral opraviti ta, da za sabo pomije ploščice, ki jih je umazal s prevrnjeno lazanjo.

Prepričani v svoj prav

Nekaj najlepšega je pisati blog pod pravim imenom in priimkom. Tako širni svet (ok, Slovenija) ve, da Simona Gobec o tem in tem, misli to in to. Verjetno kdo misli, da sem naduvana in mislim, da imam le jaz prav. Niti ne. S tem, ko pišeš, ne glede na to, kdo si, podaš svoje mnenje, ki pa se razlikuje od človeka do človeka. Jaz nimam nič proti istospolno usmerjenim, nekdo ima, jaz verjamem v to, da lahko kadarkoli najdeš službo, nekdo pa ne, ti morda misliš, da so počitnice v gorah nekaj najlepšega, jaz grem pa raje na morje.

Najlažje je pisati o preverjenih temah. Nekateri ste vsaj kanček znanstvenika in pišete o temah, ki so bile preverjene ali se naslanjate na razne raziskave in pričanja drugih. Jaz pa pišem o svojih pogledih na svet in seveda je kristalno jasno, da se boste nekateri z mano strinjali, nekateri pa ne. In seveda, ni lahko napisati bloga, pa dobiti v odgovoru nekaj deset nasprotujočih mnenj. Se je že zgodilo. Večkrat. A ne glede na to, o čem pišemo in kako pišemo – pravilno, lično, zadržano ali vulgarno, z vsemi dokaj spodobnimi kletvicami, ki jih naš jezik premore, se je treba zavedati, da naše mnenje ni edino pravilno. Zato spoštujem blogerje in ostale komentatorje, ki mi zapišete svoje mnenje, ker se iz tega največ naučim. Najbolj spoštujem tiste, ki mi to poveste prav tako pod pravim imenom in priimkom in se ne skrivate za vzdevki, kot nekateri. Kot npr. novinarji, ki se podpisujejo le z začetnicami. Zakaj že? Vas je sram lastnega mnenja? Če si pripravljen sprejeti pohvalo, moraš znati sprejeti tudi kritiko.

Ne razumem pa, zakaj je marsikdo prepričan le v svoj prav? Nobena starost in znanje tega sveta nista dovolj, da kljub temu, da zagovarjaš svoje mnenje, kar je edino pravilno, pod sabo poteptaš vse, ki mislijo drugače. Z namenom smo bili ustvarjeni z enim parom ušes in le enimi usti – da dvakrat več poslušamo, kot govorimo.

Pakiranje. Vedno dvakrat preveč.

PakiranjePo osmih letih (skoraj da vedno) tedenskega prestavljanja iz Ljubljanje domov in obratno, bi lahko rekla, da sem že pravi stručko v pakiranju. Ko se navadiš na vreme, niti ni problem, ker veš, kaj vzeti zraven, če nimaš preveč oblek, pa tudi. Prehod med sezonami me sicer malo zamaje. Verjetno pa smo predvsem ženske znane po tem, da spakiramo vedno dvakrat, baje celo trikrat preveč.

Se tudi vam kdaj zgodi, da ni važno, če greste nekam za dva dni ali pa cel teden, ker vzamete enako količino oblek? To so resne zadeve – nikoli ne veš kako se vreme obrne. Seveda ne moreš par dni vnaprej vedeti, če ti bo tisti dan bolje pristajala modra ali zelena obleka, potem seveda k tema ne sodijo enaki čevlji, pa čez dan se gre mogoče kam naokoli in je potreben še tretji par čevljev. Obvezno trojne nogavice, ker zjutraj in zvečer ne moreš v istih. Pa še ene štiri majice, ker kaj če se trikrat prešvicaš? Ko gledam fante, verjetno večina nima teh težav. Ene kratke hlače, dve majici in ene dolge rokave, če bi res res zahladilo. Pa še to mora pomeniti, da oblečejo dolge rokave takrat, ko smo že vsa dekleta podhlajena. Tako da pri meni je stvar približno enaka, če grem za dva dni ali pa več. Razen, če je res napovedanih 30+ stopinj za en teden vnaprej.

Uf, pa kako v majhen kovček spraviti robe za štirinajst dni počitnic? Meni skoraj nemogoče, sem pa že pred časom naletela na tale posnetek. Kul zadeva, ampak pride v poštev za kakšen road trip, ne pa fensi zadeve :).

Packing like a Pro

Mami, primi me za roko

Če imamo to srečo, eni je nimajo, nas starši popeljejo v svet odraslosti in nas naučijo vseh osnovnih stvari, ki jih moramo vedeti, da se znajdemo v življenju. A nekje je potrebno potegniti črto, spustiti mamino krilo oziroma bolje rečeno – starši se morajo v določeni fazi zavedati, da smo dovolj stari, da sami poskrbimo zase in da ne urejajo več stvari namesto nas. Verjetno je fakulteta tisti prelomni trenutek, ko gre večina prvič od doma in ko ni več staršev na dosegu roke.

Idejo za ta zapis sem dobila na Twitterju, kjer že nekaj časa berem tvite @SanjaLT (ki tvita tudi za @Svetovalnica), ki piše o tem, kako se večina telefonskih pogovorov začne z ‘Dan, jaz bi pa rada samo nekaj vprašala. Za svojo hčerko. Vpisana je … ‘ Torej starši za svoje otroke urejajo zadeve, ki bi jih ti morali urediti sami, a tudi starši verjetno velikokrat ne dobijo pravega odgovora, ker niti nimajo vseh informacij, le-te v celoti ve le otrok sam.  Je otroke strah dvigniti telefon? Se bojijo komunikacije? Ali pa so starši preveč popustljivi oz. po drugi strani preveč zaščitniški in želijo vse urediti namesto svojih otrok? Ker v teh primerih ne govorimo o desetletnikih, ampak otrocih starih dvajset in še več let.

Zase vem, da vsaj od vpisa na fakulteto naprej, urejam vse stvari sama, pa tudi prej sem večinoma jih, vsaj tiste, ki niso vljučevale kakšnih podpisov odraslih. Kar se tiče stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja, služb. Saj res, že velikokrat sem slišala, da starši v imenu otrok kličejo in povprašujejo po službah. Spet, ne govorimo o praksi v prvem letniku srednje šole. Tudi sama sem v prejšnji službi enkrat dvignila telefon, ko je gospa na drugi strani začela razlagati, kako njena sestra išče službo, če imamo kaj prostega in podobno. Tako se to ne dela. Sicer omenjen primer ni tako zelo čuden, kot če bi klicali starši, a vseeno kaže na določeno mero nesamostojnosti.

Na svoje

Verjetno največja napaka, po drugi strani pa v težkih časih vseeno rešilna bilka, je, da so naši starši gradili ogromne hiše, primerne najmanj za dve družini. Tega so bili navajeni od prej. Tudi mi imamo tako hišo, čeprav sem staršema že leta nazaj govorila, da kraj kjer živimo, ni zame. Zato po drugi strani veliko bolj podpiram, da se ve, da ko otrok odraste in mu domača soba postane premajhna, spakira kovčke in gre na svoje. Seveda mu starši pomagajo, če le lahko, drugače pa si lahko denar tako ali drugače zasluži sam.

In če smo pri denarju. Seveda se ga noben otrok ne bo odrekel. Kaj je lepšega, kot da ti starši lahko ponudijo nekaj sredstev, ki predvsem na faksu pridejo zelo prav. Lahko delaš in tudi ob tem obiskuješ faks ter izpite, a je potrebna železna volja, ki je marsikdo nima. Čeprav se morda sliši razvajeno, je veliko lažje dokončati fakulteto, če ti ni potrebno delati, vsaj ne veliko ur, ne pravim pa, da se ne da. Vse se da, če se hoče, kajne?

Kaj in kako?

Je to, da ti starši v določenem trenutku odrečejo pomoč prav ali narobe? Vsak naj presodi sam. Kar se zdi meni najbolj pomembno je to, da se tekom odraščanja naučimo samostojnosti. Tega, da si sami uredimo stvari, si sami služimo denar in znamo tudi živeti na svojem. Šele, ko vse to pade v vodo, pa prosimo starše za pomoč. Ne pa da nas ujčkajo leta in leta, pri tridesetih pa se zgodi, da nekdo ni niti malo samostojen ter se vedno zanaša na druge. Niti ne razumem, kako je to lahko nekomu všeč. A vse to je odvisno od vzgoje.

Izvirnost rojstnodnevnih voščil

Vse naj naj.

Vse najboljše.

Vse najboljše, lepo praznuj.

Spomini v denarniciTo so verjetno tri najpogosteje izrečena zapisana voščila. Jebeni Facebook. Brez njega 95 % ‘prijateljev’ sploh ne ve, da imaš rojstni dan. Še tisti, ki bi lahko, ne vedo, ker jim bo tako ali tako v oči skočil kakšen opomnik. Pa to sploh ni smešno. V osnovni in srednji šoli sem po moje na pamet vedela rojstne dneve vsaj tri četrtine sošolcev, polovice družine (tudi tistih s katerimi smo se videli le za tavelike praznike) in ostalih prijateljev, ki niso bili sošolci. Vedno sem v denarnici nosila listek, poleg vseh ostalih spominov, na katerem so bili napisani datumi in že zaradi tistega sem jih večina vedela iz glave. Potem pa se je začelo. Najprej mobiteli ter opomniki, potem Facebook in danes smo skoraj retardiranci, ker si v vsej poplavi informacij, ne moremo zapomniti datumov. Ne rečem od vseh, za bližnje pa bi pa bilo lepo, da ne pomislimo trikrat, kajne?

Včasih so bila voščila tudi daljša in bolj izvirna. Danes pa od ‘vse najboljše’ naprej, preteče preveč švica, da bi bilo vredno ali kaj? Saj je lepo, da se ljudje spomnijo nate in zapišejo vsaj to, ampak videti petinšestdeset zapisov vse najboljše, triindvajset vse naj naj in približno štiri – še virtualno vse naj naj. Ej, voščil si mi v živo, ni treba, da ve še Facebook. Ali pa moraš ti vedeti, da drugi vedo, da si mi pritisnil/a tri mokre na lice? Skratka, vse lepo in prav, cenim vsak trud. Saj po eni strani je čisto kul, da se nekdo, ki ga že dvanajst let nisem videla, od zadnjih solznih pogledov pred osnovno šolo, spomni name. Bi pa bilo zanimivejše, če bi več ljudi uporabilo vsaj malo domišljije. Uf, kako je lepo videti en drugačen stavek in kako je lepo slišati drugačne besede. Če nič drugega, veš, da je človek, ki ti vošči, vsaj malo premislil in se potrudil.

Tudi jaz se trudim, da vam vse povprek ne pišem vse najboljše, če se le da. Res je tudi, da dosti ljudem sploh ne voščim. Zakaj? Zato, ker jih ne poznam dobro in se mi v resničnem življenju niti pod točko razno ne sanja, kdaj imajo rojstni dan. Drugače je seveda, če osebo na rojstni dan srečaš v živo.

Žal mi je, da zaradi vseh spletnih pripomočkov, ki jih imam mimogrede vseeno zelo rada, postajamo roboti.