Tista jutra

Budilka je moj osovraženi nasprotnik v jesenskih in zimskih mesecih. Nikakor se ne moreva zmeniti, da bi se bilo tudi v teh letnih časih odlično zbuditi zgodaj zjutraj. Pa naju vedno znova premaga dremež. Samo še malo, samo še petnajst minut.

Ko končno dvignem rit, še vseeno zjutraj, najprej stopim do balkona. Tam me čaka Luks, naš (z)mešanec, ki komaj čaka, da greva na sprehod. In da me prinese okoli ter pobegne k sosedovim. Upornik prve kategorije. Razložiti mu moram, da sta najprej na vrsti zajtrk in kava, potem pa greva. S cviljenjem pospremi moj celoten jutranji ritual. Najem se, spijem črno nesladkano in se oblečem v oblačila, ki jih ni škoda. Z Luksom ne poznava pravil lepega oblačenja, ker bova čez eno uro umazana do vratu. Aja, ne. Jaz ne poznam pravil lepega oblačenja, on je odet v čudovit,  kosmat, počesan suknjič, ki mu piko na i doda kvečjemu kakšna posušena travna biljka. Stopim do njega in po parih minutah pregovarjanja se nama le uspe dokaj kulturno odpeti. Kmalu zatem drviva v hrib, kjer lovi svojo najljubšo žogo. Moji čevlji so že po nekaj metrih mokri od rose, a nič zato. Pred nama je čudovita pot, ki je odeta v meglo in kanček sonca.

img_20161018_205101

Takšna so moja najljubša jutra. Ko je že navsezgodaj zjutraj sonce, ni megle, nebo je brez oblačka, to pomeni takojšnjo akcijo. Ko pa sonce utira svojo pot, mi tako da ravno dovolj časa, da se naužijem miru in hkrati uživam v čudovitem razgledu z našega hriba. Mislim da se tudi Luks popolnoma strinja. Tudi njemu neznosna vročina že navsezgodaj zjutraj ni po godu.

V takšnih jutrih razmišljam drugače. Počasneje. Zunaj je manj ljudi (kot da na najini poti sploh koga srečava) in moja glava gre po svoje. Odkar je Luksa obiskala učiteljica (hvala, Valentina) in nama pokazala nekaj praktičnih vaj, je veliko bolj umirjen, kar pomeni, da sem mirna tudi jaz. Tako da lahko zares uživava v najinih sprehodih.

Tako zelo, da mi je vsakič neznansko hudo, ko moram ponovno spakirati kufer in oditi nazaj v Ljubljano. Saj ima tudi najlepše mesto na svetu (nje) svoje prednosti, a vedno bolj se mi po glavi podi misel, da morda mestno življenje ni zame. Ne da mi dihati in me ves čas sili v neko dogajanje. Tudi jutra v Ljubljani niso enaka. Pa čeprav so meglena in na redke trenutke prepletena s soncem. So po svoje čudovita, a drugačna. Preveč napeta. Po svoje umirjena, a brez pravega cilja. Včasih čudna. Zapolnjena s prekrasnimi ljudmi, a še vseeno z grenkim priokusom. Tisti, ki me poznate, veste o čem govorim.

Hvala bogu za vikende. Ko moj svet dobi popolnoma drugačno dimenzijo.

A ti ne živi le zanje. Potrudi se, da bo vsak dan v tvojem življenju vsaj malo kot vikend. Če ne drugače, v tiste pol ure zgodaj zjutraj, ko je vse tako kot ti hočeš preden stopiš realnosti naproti.

Zapis, ki je nastal z namenom omembe jesenskih juter, končal pa se je s filozofiranjem o mojem življenju. Tipično ;)! 

Advertisements

Kao copatarji, ki to sploh niso

11. marca so v Polnočnem klubu govorili o copatarjih. To naj bi bili moški, ki kuhajo, pospravljajo, perejo … skratka, pomagajo pri hišnih opravilih.

Prosim lepo? Od kdaj se moškemu, ki:

  1. več kot očitno zna poskrbeti zase,
  2. pomaga svoji partnerki, da ni za vsako jebeno stvar na tem svetu sama …

reče copata?

Copata je zame nekaj čisto drugega. Copata je moški, ki se ne postavi proti svoji ženski, ko se ne strinja z njo. Ali pa nekdo, ki je ne pošlje v k*, ko mu reče, da ne sme s prijatelji na pivo. Ali pa tak, ki mu ženska vsak dan sere po glavi, da jo vara in si zato niti za pol ure ne upa iti po svoje. Ali pa nekdo, ki ji vedno reče: “da draga”. Copata je tudi nekdo, ki nima svojega mnenja, ampak se vedno strinja s partnerko, ker se boji, da bo drugače spet ogenj v hiši. Ali pa tak, ki hodi vedno z njo gledati romantične osladne komedije, ne more ji pa reči: “ej, ljubica, danes greva pa gledat James Bonda, ker je bilo že dvakrat po tvoje”.

Da pa je copata nekdo, ki pere, lika, kuha in pospravlja? Ker dela stvari, ki jih mora znati vsak samostojen človek? Oziroma, da je moški copata zato, ker stopi naproti svoji partnerki, ki po vsej verjetnosti hodi ravno tako kot on v redno službo? In ima še druge obveznosti ter želje, posledično pa noče cele dneve posedati v službi, potem pa še celo popoldne postajati za štedilnikom? Je copata nekdo, ki je uvideven in pomaga svoji partnerki, zato da si lahko potem vzameta preostanek dneva le drug za drugega? Ali pa ker ji pomaga, ker ve, da je imela naporen teden ali pa je prehlajena?

V oddaji oz. njenem opisu dodajo še, če je biti copata dandanes častno in nujno. Če je copata to, kar opisujem v prvem odstavku, potem to vsekakor ni ne častno, še manj pa nujno. Če pa je vaša definicija copate opravljanje človeških opravil, potem pa je to predvsem nujno, lahko tudi častno, če hočete. Ja, je častno, ker je lepo, da partner stopi svoji ženski naproti in se ne obnaša kot totalni kreten.

Spanje in tehnologija ne gresta skupaj

Večina od nas verjetno spi s telefonom manj kot pol metra od glave. Pa z računalnikom meter od postelje. S kakšnim iPadom na polici zraven računalnika in po možnosti še pred televizorjem. Ne samo, da cele dneve buljimo v takšne in drugačne zaslone, to počnemo še zvečer, pred spanjem.

Spanje s tehnologijo v številkah

Naletela sem na zanimive podatke o tem, koliko ljudi počne kaj s tehnologijo v postelji. 20 % ljudi v postelji odgovori na sporočilo. Ok, to ne bi bilo tako čudno, če ne bi podatki veljali za tiste, ki odgovarjajo med tem ko se ljubijo s partnerjem. Res rajcajoče, če si tvoj fant z levo roko dopisuje s šefom, z desno pa ti hoče odpreti modrc. Lahko si torej predstavljamo, da kar nekaj parov trpi na račun gledanja v telefon in prenosne računalnike. Hej, nagrado tistemu, ki je izumil mizico za računalnik, ki si jo postaviš na posteljo. Moja ima celo predalček in prostor za odložitev skodelice. Okoli 70 % ljudi preveri vse ‘potrebno’ preden zaspi. Res se sprašujem, zakaj smo takšni trapi, da pred spanjem preverimo službeno e-pošto in po tem ne moremo zaspati? Tudi zjutraj ni nič drugače – kakšna polovica je takšnih, ki še predno vstanemo iz postelje, pogledamo na telefon. Seveda pogledam nanj, ker imam na njem budilko, ugašanja z metanjem v steno pa še nisem preizkusila. Šalo na stran, vse prevečkrat začnemo dan s preverjanjem e-pošte, družbenih omrežij in branjem novic (vir).

tehnologija_telefon_spanje

Da so otroci blazno navdušeni nad migetanjem na iPadih ni nič novega.. Raziskave  kažejo tudi na to, da kar nekaj mater raje uporabi telefon, kot pa kakšen drug pripomoček (se spomnite dobrih starih medvedkov?), da zamotijo in utišajo jokajoče otroke. Nekatere dajo celo prednost telefonu pred hranjenjem (vir). Res je, da je v javnosti lažje izvleči telefon iz torbice, kot prsi iz modrca. Hvala bogu obstaja veliko igric in appov, ki ne samo da otroke zabavajo, ampak jih ob tem tudi nekaj naučijo, čeprav vsaj pri otrocih še vedno prisegam na stare igrače in pristni človeški stik. Razen za lenobe, za njih so telefoni super.

Kako naj bi spali

Najbolje je, če imamo temno spalnico (ne mislim po stenah) – nobenih lučk, ki migetajo cele noči ali svetijo iz ulice. Ker so rulete drage, je cenejša izbira maska za spanje. Nekaj takega. V spalnici naj ne bi imeli nobenih televizij, računalnikov, telefonov – skratka, spalnica ni enako pisarna. Ja, če si lahko privoščiš vsaj eno in pol sobno stanovanje, je to super nasvet.

Tehnologija res ni priporočljiva za nočne ure. Sploh za otroke. Normalno da divjanje z oboroženimi junaki v igrici govori možganom, da je čas za žur in ne za spanje. Ampak kaj, ko je tako privlačno. Žal je veliko otrok, ki imajo težave s spanjem na ta račun, pa tudi, če zaspijo, so spali veliko manj, kot če jih ne bi pokonci držala najljubša računalniška igrica. Še karakter v Simsih mora spati dovolj ur, da se brez težav zbudi.

Skratka, v sobi kjer spimo, naj bi le spali in seksali. Tako pravijo. Vse prevečkrat pa tja zvlečemo vse tisto, kar nas že tako ali tako spremlja cele dneve. Zato niti ne ločimo več spalnih in dnevnih prostorov. Vsi pa vemo, da lažje delamo in spimo, če vemo, da je en prostor namenjem enemu opravilu, drug pa drugemu. Seveda je ta zapis tako kot vam, namenjem tudi meni. Priznam, da pred spanjem gledam nadaljevanke, ker s tem lažje zaspim in nisem zaznala, da bi imela kakšne težave, verjetno pa bi brez prisotne tehnologije spala trdneje. Tudi zjutraj se ponovi enaka zgodba. Razen zadnje tedne, ko vsaj kak dan namenim temu, da zjutraj namesto tega, da kaj preberem, raje napišem na star dober papir. Če bi večkrat zaspala s knjigo, mi tudi ne bi škodilo, kajne? Najljubši pa so trenutki, ko pozabim, da imam v lasti telefon. Si lahko mislite, da obstajajo tudi takšni?

|Te zanima, kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Pri športu se ne želimo deliti na naše in vaše

Pod XXII. zimske olimpijske igre smo potegnili črto. So najuspešnejše v zgodovini samostojne Slovenije. Čeprav je bila letvica še pred odhodom športnikov v Soči postavljena visoko, si verjetno nihče ni upal na glas napovedati, da bomo dosegli takšne uspehe. Kapo dol. Osem medalj in ogromno zavidljivo visokih mest in praktično ves čas v igrah s stotinkami do odra za zmagovalce.

Krasno je videti, kako nas šport povezuje, a ne? Ne morem si pomagati, ampak enostavno govorim kar v množini. Uspelo nam je. Zasledila sem namreč veliko komentarjev, ki govorijo o tem, da te medalje niso naše, ampak so od Tine, Petra, Vesne, Teje in Žana. Oni trenirajo, oni se odpovedujejo in oni so stali na stopničkah. Seveda. Nihče drug si ne želi polastiti kakršnihkoli zaslug, razen seveda ožje ekipe, brez katere ne bi šlo, družin in tako naprej. Brala sem tudi o tem, da Slovenija nima medalj, imajo jih posamezniki in da smo takšni, da si želimo deliti le dobro – to sicer sploh ni presenetljivo, kajne? A vseeno se sprašujem – a je potreba po tej delitvi? A ni lepo, da končno pri eni stvari rečemo, uspelo nam je, ej, Sloveniji je uspelo? Naši športniki so odlični, super in ponosni smo, da smo Slovenci.

thumbs_up

Res se mi zdi, da nas danes resnično povezuje le še šport. Čudoviti trenutki, ko obstane vse – prekine se pouk, v službah puste slike na ekranih zamenjajo bele strmine, če smo kje na poti imamo prižgane prenose po radiu, iz vsepovsod odmevajo vzkliki in smeh, ter seveda žal tudi kletvice, ko nam ne uspe. Ja, navijali smo za vse – tudi za tiste, ki so bili na nižjih mestih in ki jih žal ne omenjamo toliko. Na, pa spet govorim o nas. Če niste opazili, tudi športniki govorijo o nas. Seveda se vsi zavedamo, da so za uspeh zaslužni le oni in njihove ekipe, procent ali dva pa pripomoremo tudi navijači. Vsak športnik se zahvali navijačem, mi pa se zahvalimo športnikom.

Upam pa, da bo naša država bolj podprla športnike. Glede na vloženo, dosegamo prekleto dobre rezultate in upam tudi, da bo naš predsednik poleg tistih nekaj ur drsanja, naredil še kakšno konkretno potezo, da bodo tudi vse naslednje olimpijske igre tako, če ne še bolj uspešne. Da bomo denar namesto v vreče kradljivcev, vložili tudi v bodoče generacije športnikov in izgradnjo potrebne infrastrukture. Bodo naši športniki sploh še želeli biti del slovenske reprezentance ali jo bodo zamenjali za kakšno drugo? Ja, zelo se delimo na naše in vaše. Smo del športnih uspehov, ne želimo pa biti mnogih podlih poslov, ki se dogajajo v naši državi.

Hvala vam, dragi športniki, za vse uspehe ob katerih smo ponosni, da smo Slovenci. Hvala za vse nasmehe in solze sreče. Hvala, ker vztrajate, čeprav vam ni lahko. In prosim, vsi si jih vzemimo za vzgled. Bodimo ponosni na uspehe drug drugega – pa naj si bo to v športu, izobrazbi ali službi. Trudimo se, da bo vsem bolje, ne le posamezniku. Če bi za vse navijali tako srčno kot za športnike in če bi se vsi trudili, kot se trudijo oni za svoje uspehe, bi tudi nam uspelo.

|Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Zakaj ne bi delala v pisarni, ki mi da vse in še več, kar imam doma

Saj vem, da vas je veliko takih, ki orgazmirate nad, na primer, Googlovimi  pisarnami. Mize za biljard, fitnes, pralnica, sušilnica, vrtec za otroke, igranje video igric, različni vrhunsko oblikovani delovni kotički  in še in še. Kdo bi se branil takšnega delavcem prijaznega okolja, kjer lahko počnete praktično vse, kar vam srce poželi? Konec koncev, kdo  bi ob takih pogojih sploh želel domov?

Koliko udobja je pravzaprav preveč?

Ravno v tej kopici razvajanja na delovnem mestu, osebno, vidim problem. Ko delaš v takih pisarnah, si, sploh, če te doma nihče ne čaka, včasih sploh ne želiš iti iz službe. In to je filozofija delodajalcev, ki gredo, v vnemi, da bi se delavci počutili dobro, pogosto predaleč. Vsekakor je moja želja, da se v službi počutim dobro. Da imam prijazne sodelavce, s katerimi se razumem, lepo, udobno pisarno, delujoč računalnik, ki ne zašteka vsake pol ure, prostor, kamor se lahko umaknem, če res potrebujem mir in morda manjšo kuhinjo, da si lahko pripravim čaj ali na hitro pogrejem kosilo. To pa mislim, da je tudi vse, kar jaz ali kdorkoli drug resnično potrebuje.

Čeprav v službah preživimo v povprečju najmanj tretjino dneva, mora biti cilj, tako naš osebni, kot naših delodajalcev, da si želimo iti domov, v fitnes na drugi strani mesta, k fantu v sosednjo ulico, na večerjo s prijateljem, delat otroke, skratka, nekam drugam, kjer se odklopimo od službenih izzivov in si napolnimo baterije za nov delovni dan ter sledimo tudi drugim življenjskim ciljem. A veliko delodajalcev dela ravno nasprotno – delavce želijo za čim več časa prikleniti v pisarne, čeprav to v svojih koreninah nima prav nobenega smisla, ker vsi vemo, da lahko delamo zares učinkovito le nekaj ur na dan, vse ostalo je bluzenje, ki pa je tudi zdrav del vsakega delovnega procesa.

sprostitev_med_delovnim_casom

So agencije, ki delajo drugače

Pred časom sem naletela na Tedxov govor Jasona Frieda, ustanovitelja agencije 37signals, ki ima precej zanimivo delovno okolje, zato sem pričela raziskovati o sami agenciji in njihovem načinu dela.

  • Od maja do oktobra delajo le štiri dni na teden. To ne pomeni, da tiste štiri dni delajo po več kot osem ur na dan, ampak vsi vemo, da lahko v krajšem času naredimo ravno toliko, če ne celo več, kot v daljšem. Bluzenje v tem primeru odpade, kar je edino pravilno.
  • V pisarni se ne pogovarjajo. Vsa sporočila si predajo preko internega sistema za komuniciranje ali elektronske pošte, tako tisti, ki ga naslavljajo, pogleda sporočilo, ko je sam pripravljen na to, ne pa da ga egoistično zmotijo ostali sodelavci – to roko na srce počnemo vsi, Jason pa pravi, da s tem dajemu drugemu vedeti, da je naš čas/opravilo pomembnejše kot njegovo, čeprav v resnici najverjetneje ni in lahko zlahka počaka za nekaj ur. Če je nekaj res nujno, se pri pogovoru umaknejo v drugo sobo, da ne motijo ostalih. Tudi sestanke načrtujejo zelo skrbno in kar se da poredko. Osebno si to težko predstavljam, a če zares dobro pomislimo – sigurno je večina sestankov, ki jih imamo, nepotrebnih, če ne nepotrebnih pa vsekakor predolgih. Tako da naslednjič, ko ga boste načrtovali, se raje vprašajte, če je res smiselno odtrgati od dela toliko in toliko zaposlenih, da boste uro ali več debatirali o stvareh, ki bi jih lahko rešili tudi drugače.
  • Skrbno skrbijo za to, da delavce spravijo iz pisarne in se trudijo, da so zadovoljni na dolgi rok, zato v pisarni ni nobenih posebnih ‘prednosti’ zaradi katerih bi delavci želeli ostati tam do večera. Vodstvo skupaj z zaposlenimi načrtuje počitnice/izlet za celotno družino, ki je seveda plačan s strani podjetja. Ko je nekdo v podjetju zaposlen že tri leta, dobi en mesec prosto, brez kakršnega koli sledu o službi. V pisarni ni fitnesa, ampak ker je zdravje vseeno na prvem mestu, podjetje prispeva pri karti za fitnes, pri nakupu novega kolesa in podobno.

Prav ali narobe?

Popolnoma odvisno od vsakega posameznika, kaj mu bolj ustreza. Se pa vsekakor strinjam s tem, da je v službah vse preveč ‘luftanja’. Res je, da se sliši zelo privlačno, da lahko na primer med delovnim časom, da se malce odklopiš, odigraš eno igro biljarda s svojimi sodelavci, odvoziš par krogov v noro hudem Porscheju na računalniškem zaslonu ali pa na mizo vržeš karte. Ampak, a to res potrebujemo? Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se najbolj odklopimo, ko smo daleč stran od službenih sten, klicev z vseh strani, pogovorov o projektih in tako naprej. Noben sprostitveni kotiček v službi nas ne more sprostiti tako zelo, kot pijača s prijateljem v starem delu mesta, ki nima vonja po službi. Predpostavljam, da bi tudi v petih urah v službi, brez prekinitev telefonskih klicev in sestankov, naredili veliko več, kot v osmih. Tako pa se dogaja, da nas včasih tolikokrat zmotijo, da v delovnem času ne naredimo predvidenega in zato delamo še doma ali ostanemo dlje. Posledično to privede do slabe volje in manjše učinkovitosti.

Vse tole je le kanček mojega razmišljanja, ki je trenutno še precej razdrobljeno, mi pa že nekaj tednov ne gre iz glave. Ker je skrajni čas, da se lotim tudi moje magistrske naloge, je tale tema moja prva izbira.

Veste za kakšno slovensko podjetje, ki ima noro odbite pisarne? Mnenja, pohvale in kritike dobrodošle!

Študentska stanovanja

Jaz stanovanje hvala bogu imam že dve leti in pol. Sva pa pred začetkom prvega letnika, se pravi tri leta nazaj, iskale z zdajšnjo cimro začasno stanovanje, za kakšne tri mesece, ker se je novo stanovanje še gradilo. No najprej je bila ideja ta, da bi stanovali v dijaškem domu. To je odpadlo, ker bi bile v sobi, ki ni imela ključavnice, poleg tega pa bi imelo ne vem koliko punc samo eno kopalnico (to pa tudi vsak bedak ve, da ni praktično izvedljivo =)). Drugo ‘stanovanje’ pa je bilo nekje pod gradom v Ljubljani. Do njega si moral iti peš, po ozki poti, okoli pa neke vrste gozd oz. veliko dreves in nikjer žive duše. Stanovanje je bilo katastrofalno. Staro, predvsem pa umazano. Brez radiatorjev (torej edina varianta električni radiator), štedilnik je bil tako umazan, da se ga še s palico ne bi dotaknila. V glavnem katastrofa. No tudi to je odpadlo. Potem pa sva na koncu pristali pri eni zelo prijazni gospe. Odstopila nama je sobo, ki je bila ravno prav velika za dve. Skupaj z njo, pa sva seveda uporabljali kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo. In tako sva tri mesece živele tam. Par sto metrov naprej, pa sva imeli BTC. Kaj si dve punci lahko še želita lepšega :D

No sedaj pa že dve leti in pol živim v zelo lepem stanovanju, v bloku v Savskem naselju. Ene cimre se malo menjujejo, dve pa ostajava isti :) kako dolgo pa bomo ostale v takšni zasedbi kot smo sedaj, pa bomo videli. Ni pač vedno lahko zdržati ob tako navihanih puncah ;)

Je pa seveda problem predvsem ta, da je premalo stanovanj po nekih dokaj ugodnih cenah, študentski domovi pa se seveda hitro zapolnijo in vsi ne morejo biti tam. Da ne omenjam tega, kakšne luknje nekateri oddajajo in še to po zasoljenih cenah. Se pa seveda tudi najdejo lepa stanovanja za primerno ceno, le iskati moraš malo dlje, če že takoj ne najdeš. V glavnem študentsko življenje je pestro v vseh pogledih, sploh če stanuješ v študentskem domu. Tam je včasih baje žurk še preveč. Je pa tudi res, da tisti ne bodo mogli nikoli trditi, da se ga niso nafeštali ko so bili mladi :)