Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

 

Advertisements

Vse se postavi na pravo mesto

Veš kolikokrat sem že zapisala, da mi gre internet malo na živce? Da si želim, da bi lahko čas zavrteli nazaj … v obdobje, ko nismo dali kaj veliko ali pa sploh nič na mobilne telefone, računalnike in podobno? Kar nekajkrat.

A vseeno. Nekaj deset let nazaj je bilo veliko težje dati v svet nekaj, kar si ustvaril. Sliko si moral narisati in jo fizično nesti do nekoga, da jo je videl. Enako je bilo s pesmijo, knjigo, fotografijami. Tudi z videi in filmi. Moral si ga posneti, prenesti na določen medij in tudi tega dostaviti cilljni skupini. Nabor gledalcev je bil zato manjši, razen, če ti je uspel veliki met in je bil film objavljen recimo na televiziji.

In kljub temu, da bi rada včasih ugasnila internet, si kupila tisto staro, neuničljivo Nokio, ki jo bodo bojda spet prodajali, sem vesela, da živimo v času, ko lahko ustvarjamo še več kot smo kadarkoli prej (ker imamo za to na voljo tudi več cenovno zelo dostopne opreme) in to z minimalnimi ali celo ničnimi sredstvi delimo s svetom.

Pa da sploh razložim, kaj želim s tem današnjim zapisom povedati :). Kakšna dva meseca nazaj sem, iz danes ne vem več katerega razloga, začela zelo veliko prostega časa posvečati gledanju vlogov (vlog = video blog). Predvsem Komotar minuta, Casey Neistat in Miha Žvižej so redna slika in zvok na mojem ekranu (mimogrede: na hitro preračunano sem za Komotarja in njegove vloge porabila najmanj 15 ur). Osebe, ki se ukvarjajo z zanimivi poklici in nas s kamero spustijo v svoje tako poklicno kot zasebno življenje. Mnogi bi rekli, da pretiravajo, še več je tistih, ki v njihovih videih uživajo. Že podatek, da jaz gledam Komotar minuto, pa me avtomobili niti ne zanimajo kaj preveč, pove veliko (op. Ciril Komotar je avtomobilski novinar).

Po nekaj tednih sem dobila idejo, da bi tudi jaz posnela kakšen video. Zakaj? Zato, ker je po moje to medij, preko katerega lahko združim vse, kar mi je že od vedno všeč.

  • Razvijem idejo in na list papirja napišem zgodbo, ki jo kasneje v videu predstavim vam.
  • Naredim veliko več, kot si dejansko upam, ko stojim z nekom iz oči v oči (primer: jaz ne pojem … razen v videih, očitno :)).
  • Po eni strani nastopam, kar mi baje že od nekdaj ne gre slabo, a tega potenciala nisem nikoli uresničila, ker me je bilo preveč strah.
  • Pokažem vam lahko stvari, kraje, osebe, živali … ki me obdajajo, a jih ne morem nikoli tako dobro zapakirati niti v blog, Instagram, Facebook … objavo.

To ne pomeni, da ne bom več pisala blogov in fotografirala. Video je le nek podaljšek, v katerem vam lahko pokažem še več.

Namen mojih vlogov ni, da bom vsakodnevno snemala, kaj se mi dogaja, ker menim, da se mi ne dogaja toliko, da bi vam bila zanimiva na dnevni ravni. Moj namen je, da vzamem neko idejo (pa naj bo povezana s službo, družbo ali nečem, kar se dogaja v Sloveniji ali svetu) in jo preko nekaj minutnega vloga predstavim na čim bolj zanimiv način – v to vključim posnetke Ljubljane, domačega kraja ali pa kraja, kjer se bom tistega dne nahajala. Je logično? Upam, da ja.

Sedaj se moram samo še navaditi, da se snemam tudi, ko stojim sredi ulice oz. ko so v moji bližini ljudje. Ko bom naredila ta korak, menim, da bo vse skupaj postalo res zanimivo. Samo dajte mi čas, vsak teden bo boljše :).

Za pokušino spodaj moj prvi vlog, preostale tri pa si oglej na You Tube kanalu Simonin gobec, ki ga najdeš TUKAJ.

In zato mi je internet všeč. Ker lahko kadarkoli z vami delim svoje ideje in znanje, ki pa ga je iz dneva v dan več.

Kino Šiška in njihovo iskanje spletnega guruja

Guru je nekdo, ki je mojster oz. strokovnjak na svojem področju. In guruja išče tudi Kino Šiška. Spletnega guruja.

Kaj vse želijo od bodočega sodelavca, si preberite kar sami na tej povezavi, jaz pa bi želela nekaj več besed nameniti temu, kaj takšna služba za sabo potegne.

Spletno okolje se vsakodnevno spreminja. Facebook, Instagram, Twitter, Snapchat, mailingi, spletne strani, optimizacija, spletno oglaševanje … to so vse področja, na katerih dela ogromno ljudi in ki vsakodnevno delujejo v smeri izboljšanja uporabniške izkušnje, nadgradenj, dodatnih storitev, ki bi uporabnike navdušile in jih privabile k temu, da družbena omrežja uporabljajo še naprej. Posledično velja, da oseba, ki dela v spletnem okolju, nikoli ne počiva, saj mora dobesedno vsakodnevno spremljati novosti in jih prenesti v delo z naročniki. Da ne govorim o temu, da je potrebno čim bolj do potankosti poznati jezik, v katerem pišeš, saj denarja za lektoriranje ni.

Druga podrobnost, zaradi katere “spletni guru” nikoli ne spi je, da je spletno okolje dinamično. Uporabniki ne spijo in pričakujejo odgovore v zglednem času. Tudi neke v naprej sprogramirane objave delujejo mogoče za nekaj ur ali kakšen dan v naprej, vse ostalo ne deluje, sploh pri naročnikih, ki so odvisni od vsakodnevnega dogajanja (kar Kino Šiška vsekakor je), ki ga je treba kar se da hitro vkomponirati v objave in jih deliti z oboževalci.

Znanje, ki ga obvlada spletni guru, torej nekdo, ki obvlada vsa družbena omrežja in širšo spletno sfero, je pravzaprav neskončno. In za to znanje Kino Šiška ponuja plačilo v višini 800 EUR bruto za prve tri mesece in 1000 EUR bruto za nadaljnje mesece do enega leta. Torej je mojster svojega področja plačan malenkost več kot je v Sloveniji minimalna plača. Ne vem za vas, ampak meni je že samo ta podatek popolna bizarnost.

Poleg tega pričakujejo, da si vsakodnevno prisoten na lokaciji in pokrivaš okoli 20 dogodkov mesečno. To pomeni, da moraš v naprej najboljše, kakor lahko, spromovirati dotične dogodke, da se Kino Šiška napolni in biti prisoten na dogodkih, saj brez javljanja v živo vse skupaj nima pomena. Kot ekstra bombonček ponujajo še prost vstop na vse dogodke v produkciji Kina Šiška. Logično, verjetno ne bo spletni guru še sam plačal vstopnice zato, da lahko poslika dogodek in objavi to na družbena omrežja, isti ali naslednji dan pa na to temo spiše še kak blog.

Da ne govorim o tem, da mora spletni guru poleg obvladovanja vseh področij, ki se tičejo spletnega marketinga, poznati še vsa področja s katerimi se ukvarja Kino Šiška in teh ni malo. Že poznavanje vseh izvajalcev, da lahko res napišeš pristno objavo, zahteva nekaj časa.

Skratka, jaz sem nad to njihovo ponudbo zgrožena. Mislim da si za delo, ki ga tam opravljaš, zaslužiš veliko več kot minimalca. In žalosti me, da je to delo tako malo cenjeno. Na podlagi takih razpisov se niti ne čudim, da je to delo malo cenjeno tudi pri mnogih naročnikih. Hvala bogu, da obstaja nekaj tistih, ki vedo, kaj tovrstno delo vključuje in kaj lahko prinese, če se ga lotimo pravilno in z dovolj visokimi sredstvi.

Me prav zanima, kdo bo novi spletni guru Kina Šiška. Bo to študent ali nekdo, ki niti svojega dela ne zna ceniti toliko, da bi rekel takšni ponudbi ne?

dovolj

Ključne besede, ki so vas pripeljale na moj blog (2015)

Ravno tako kot prejšnjih šest let, tudi letos ne morem mimo ključnih besed, ki so vas pripeljale na moj blog. Kljub temu, da čez mojo glavo šibajo razno razne ideje (in vse so prav fine khm) je to zagotovo najbolj zabaven zapis – vsaj zame. Če bo nasmejal še koga od vas, pa še toliko bolje ;).

  • simona budna / lani sem simona budna slikala, letos sem samo budna. Očitno je vsem delovna morala nekoliko upadla, a naj vas potolažim, da ne samo da budna slikam, budna tudi jem, se sprehajam, mislim in ob dobrih dnevih grem budna tudi spat.
  • simona kava dance wise teacher / Začelo se je logično, ker če sem budna, sem po vsej verjetnosti spila tudi kavo. Naprej pa ve samo Bog, kaj je to … ali pa še on ne. Ne rečem, da bi nekdo vpisal simona vino dance wise teacher … vinu sledi marsikaj, tudi naučim te lahko kaj, čeprav mogoče res ne modro.
  • kako do službe brez izkušenj / Čisto nobenih? Tudi nog ne znaš dati narazen? Malo heca. Kar nekaj sem pisala o teh temah, tako da lahko klikneš tukaj in si prebereš nekaj mojih modrovanj. Glede na to, da sem trenutno v službi in da to ni prva moja služba, mi lahko tu in tam tudi verjameš ;).
  • kaj počneš sam za rojstni dan / Pa to je tvoj dan, počni, kar ti paše. Hodi nag/a po stanovanju, slikaj se s surikatami v živalskem vrtu, pokliči vodovodarja, napij se do onemoglosti (a ne kliči bivšega/bivše zakaj je taka ***/***, da ni mogel/a biti s tabo še dodatnih 11 mesecev, da ti ne bi bilo treba biti sam/a na rojstni dan).
  • punca v mariboru ki fukajo zastonj / Če jo res lepo pogledaš in nisi totalni kreten, ti mogoče celo ne bo zaračunala. In to v katerem koli kraju.
  • kaj primankuje ljudem ki ne jedo glutena / Gluten. In en j v besedi primanjkuje.
  • zakaj ne gre na instagramu unfollow / Pa ne no, res? Šteka? Pismo, zdrži. Res, vem, kako je. Ko slediš nekomu, ki zgleda tak potencial na začetku, potem pa slike pasjih riti, poglodanih listov, zrnatih obrisov in selfijev na wc-ju. P.S. Si že poskusil/a restartati svoj telefon?
  • somina…s.to..z..naam / Spominjam se totega z napakami? Skomina srečna plato z nasladami?
  • obdelava slik foto simonka / Napačna številka gospa.

Ključne besed prejšnjih let si lahko prebereš na povezavah spodaj:

2014

2013

2012

2011

2010

2009

Nikoli ne prenehaj z bloganjem

Včeraj sem naletela na članek z naslovom “5 razlogov zakaj bi morali prenehati z bloganjem“. Ne dvomim, da Matija ne ve, o čem govori, a vseeno se ne strinjam popolnoma z njim. Zato podajam kontro z nekaj mnenji o tem, zakaj nikoli ne prenehaj z bloganjem – ne glede na to, ali gre za poslovni ali zasebni blog.

Z bloganjem se učiš

Ne glede na to, kakšne vrste blog pišeš in o čem pišeš, vedno se pri tem nekaj novega naučiš. Mogoče raziskuješ že sproti, mogoče ti nekaj novega pove posameznik, ki na grd ali lep način pusti komentar pod tvojim zapisom. Vedno se moraš namreč čim bolj poglobiti v temo, o kateri pišeš, pa tudi če je nato zapis nadvse splošen. To je tako kot tisti uspeh, ki pride čez noč in za katerega moraš prej garati nekaj let. Enako je s pisanjem bloga. Prebrati moraš ogromno člankov, knjig in se pogovarjati z ljudmi, da lahko na koncu čisto “na izi” napišeš nekaj odstavkov. Če tega ne počneš, izpadeš amater in kmalu dobiš po glavi.

Z bloganjem učiš druge

Vsak, ki bere tvoj blog, se ob tem nekaj nauči. Mogoče te na koncu vseeno skritizira, a glej ga zlomka, nekaj ga je vseeno pritegnilo k branju. Če pišeš poslovni blog, z njim učiš druge in jim daš vedeti, da veš, o čem govoriš. Poglejmo primer. Si nekdo, ki se ukvarja s spletnim oglaševanjem. Roko na srce, veliko ljudi je o tem že slišalo, a dejansko ne vedo točno, kaj to je, kaj se da s spletnim oglaševanjem doseči in podobno. Slišali so tudi, da si ti eden izmed tistih, ki ve, kaj dela na tem področju. Zato te poguglajo (ker to pa obvladajo) in začnejo brati tvoj blog. Če je dovolj preprosto napisan, bodo z njim izvedeli malo več o tem, kaj počneš in ti začeli zaupati. Poleg tega boš imel ti malo manj dela, ker s svojim blogom izobražuješ množice, namesto čisto vsakega posameznika, ki vstopi v tvojo pisarno.

Z bloganjem pokažeš, kaj in kdo si

Ne glede na to, ali gre za poslovni ali zasebni blog, se mi zdi nadvse pomembno, da vanj daš tudi delček sebe. Pokaži, kje delaš in kako delaš, katere so vrednote, ki so ti v življenju pomembne. S tem daš vedeti, da si človek kot vsi drugi in kljub temu, da imaš znanje, ki ga nekdo drug nima, to še ne pomeni, da si nekaj več. Sama ljudi, s katerimi delam, namreč izbiram tudi po vrednotah, ki jim v življenju sledijo. Če je oseba, ki sedi nasproti mene, popolno nasprotje in mi prodaja nekaj, v kar ne verjamem, potem do sodelovanja zagotovo ne bo prišlo. In žal je veliko prodajalcev, ki bi prodali dušo, zato, da bi jim podpisal tisti kos papirja, ki se ji reče pogodba. Če pa smo na enaki valovni dolžini, bodo sledili mojim argumentom, jih razumeli in mi skušali pomagati, ne pa me nategniti.

Bloganje ti prinese dodano vrednost

Če pišeš blog samo zaradi denarja, potem lahko imaš velik problem, vsaj v Sloveniji. Problem je tudi ta, da veliko piscev ne zna ovrednotiti vrednost bloga. Da lahko to storiš, potrebuješ namreč zelo natančno analitiko, ki ti pove, kaj je bralec tvojega bloga storil, med ali po tem, ko ga je prebral. Se je naročil na e-novice, je kupil izdelek, je izpolnil obrazec in se naročil na sestanek? Veš, da je morda nekdo, ki je dve leti nazaj izvedel zate preko tvojega bloga, šele danes postal tvoja stranka? A ne glede na to, ali s svojim blogom služiš ali ne, vsekakor prinaša dodano vrednost. Kot sem že zapisala, z njim pokažeš, kaj veš in znaš. Poleg tega si razširiš mrežo bralcev, kar v tako majhni državi kot je Slovenija, ni težko, če pišeš dobro. Zato dejstvo, da za blog zapraviš preveč časa, lahko drži ali pa ne drži. Če pišeš o stvareh, ki so blizu tebi, in se ob tem, kot že omenjeno, nekaj naučiš, lahko potem sploh rečemo, da je to stran vržen čas? Morda, če zaposleni v podjetju piše blog med delovnim časom, kadar bi lahko svoj čas veliko hitreje spremenil v denar. A če to počne, potem je problem v cilju bloga, kar omenja tudi Matija. Iz tega lahko zato zapišem slednje: če imaš jasen cilj, potem je pisanje bloga vedno dobra ideja.

zakaj_ne_prenehati_z_bloganjem

Sem jaz s svojim blogom dobila kaj denarja? Neposredno nikakor. Posredno? Vsekakor. V pretekllih letih je bil ta blog namreč izhodiščna točka za moj življenjepis in mnogo bivših ter sedanjih sodelavcev ga je prebralo še preden smo se prvič spoznali v živo. In če bi na njegovi podlagi mislili, da nimam pojma, kaj počnem, potem me vsekakor ne bi zaposlili. Sem morda na račun tega bloga kakšnega delodajalca odvrnila? Verjetno. A če ne verjamejo v to, v kar verjamem jaz, potem tako ali tako nimamo kaj početi skupaj. Pa še ena o cilju. Moj blog ga mogoče trenutno nima. Z njim še vedno želim pokazati, kaj me zanima, kaj znam in kaj me žene v življenju. A po eni strani pisanje o spletnem oglaševanju, po drugi strani pa objavljanje zgodb in pesmi, zna biti konfuzno. Mogoče pa je konfuznost moj prepoznavni znak?

 

S Postercat.io do najboljših Instagram fotografij v tiskani obliki

Kakšni dve minuti po tem, ko mi zvoni budilka, v rokah držim telefon in brskam po Instagramu. Moj jutranji ritual ali bolje rečeno celodnevni, ker se proces ponovi večkrat čez dan, razen da takrat ne ležim več v postelji. Od dneva, ko je Instagram postal na voljo tudi uporabnikom Androida, pa do danes, sem posnela 900 objav. 900 ujetih trenutkov in skoraj vsak izmed njih je nekaj posebnega.

Kljub vsemu, pa imam še vedno rada stvari, ki dišijo po tiskarni. Pred nekaj meseci so Mojca, Jure in Goran predstavili aplikacijo Postercat.  Postercat ti omogoča, da v manj kot minuti ustvariš plakat velikosti 50×70 cm s svojimi najbolj všečkanimi Instagram fotografijami. Izdelava plakata je res preprosta. Na strani se prijaviš s svojim Instagram računom, na podlagi katerega sistem izbere 35 fotografij, ki jih lahko po želji tudi zamenjaš. Nato vpišeš svoje kontaktne podatke in opraviš plačilo s kreditno kartico ali preko PayPala. Se ti zdi, da bi takšen plakat bil odlično darilo? Prijateljem lahko podariš tudi darilno kartico, s katero si lahko sami ustvarijo svoj plakat in to ne glede na to, kje živijo, saj Postercat deluje globalno.

Kot velika navdušenka nad Instagramom, sem seveda želela imeti ta plakat. Rekla sem si, da ga bom naročila takoj, ko se bom zopet selila. K sreči je Postercat ekipa januarja organizirala nagradno igro:

 

in še večja sreča je, da so izžrebali ravno mene :)! Tako mojo steno po novem krasi plakat, ki me spominja na vse čudovite trenutke zadnjih nekaj let.

 

Naj omenim še to, da je Pošta Slovenije uspešno založila prvi paket. Za to bi se jim rada ob tej priložnosti še posebej zahvalila. Veliko iznajdljivosti je potrebno, da se “izgubi” pol metra dolga škatla. Upam vsaj, da je našla pametnega lastnika ali pa se bo vrnila nazaj k Postercatu – v tem primeru imam čudovito idejo, kako bi lahko iz tega naredili nekaj dobrega. Skratka, najlepša hvala ekipi, da mi je velikodušno natisnila še en plakat in ga ponovno poslala. To je odnos, ki dela velike razlike in pusti pri uporabnikih več kot pozitiven občutek. “Od nas je paket šel, ni šans, da se nahaja v kakšnem od skladišč”, pa je bil odgovor zaposlene na Pošti Slovenija, ki je ta vedeževalski stavek izrekla kar iz naslonjača svojega pisarniškega stola.

Postercat je sicer prvi skupen projekt omenjene ekipe, vsak izmed njih pa drugače počne še ogromno stvari:

  • Mojca je uspešna podjetnica, ki digitalni marketing spreminja na bolje v agenciji Super Spicy Media,
  • Jure je programer, ki je ustvaril že kar nekaj projektov – predlagam, da o njih poslušaš sam/a v podcastu Work Smart Play Hard, ki ga ustvarjata skupaj z Mojco. V njem boš izvedel/a o njuni življenjski poti, grajenju osebne blagovne znamke, postavljanju ciljev … skratka o vsem, kar loči slabe podjetnike od dobrih,
  • Goran pa je poleg aplikacije Postercat, soustanovitelj dveh aplikacij. Bookagram je iPad/iPhone aplikacija, s katero lahko ustvariš svojo Instagram foto knjigo, Calendargram pa ti omogoča, da ustvariš Instagram koledar.

Postercat, hvala še enkrat za čudovito izkušnjo in veliko uspehov še naprej. Že komaj čakam kakšen nov projekt :).

Instagram ni samo prostočasna dejavnost. Z njim lahko blagovna znamka doseže in navduši svoje ciljne skupine. Te zanima več? Klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.

Kako pravilno uporabljati hashtage

Hashtag je oznaka (#), s pomočjo katere lahko razporedimo teme na družbenih omrežjih, tisti “malo starejši” pa se je boste spomnili tudi iz časov IRCa. Posamezen hashtag lahko vpišemo v iskalnik omrežja ali pa nanj kliknemo v posamezni objavi. S tem se nam odprejo vse druge objave, ki prav tako vsebujejo določen hashtag, kar olajša iskanje po temah, ki nas zanimajo. Njihova uporaba je sicer veliko bolj pogosta, kot bi si želela. Uporabljajo se tudi izven družbenih omrežij, na primer v tiskanih medijih. Hecno, kajne? Takole klikati po časopisu.

Nekaj nasvetov

  1. V objavi uporabi le nekaj hashtagov. Twitter ima samo 140 znakov in če 3/4 tega prostora porabiš za hashtage, to verjetno pomeni, da nisi povedal/a nič pametnega. Na Instagramu pa jih lahko umestiš v komentar in ne v opis fotografije. Če sliko objaviš recimo še na katerem drugem družbenem omrežju, lahko kup hashtagov izgleda zelo nepregledno. V komentarju pa si lahko na Instagramu daš duška in jih objaviš do 30. Ampak resno … kdo bo to bral?
  2. Vsekakor uporabljaj hashtage. Raziskave namreč kažejo, da imajo tviti s hashtagi večji odziv kot tisti brez. Očitno črna tam nikomur ne sede.
  3. Ne uporabljaj jih samo zato, ker so kao kul. Kljub temu, da različni avtorji zagovarjajo različne nasvete, sama pravim, da nam uporaba preveč splošnih hashtagov ne koristi. Glede na število objav, ki se po celem svetu zgodijo vsako sekundo, je utopično pričakovati, da nas bo s hashtagi #me #sun #beautiful #morning #view kdo našel. Mogoče tu in tam, ampak kaj veliko novih ogledov in posledično sledilcev verjetno ne bo.
  4. Ne zmišljuj si čisto svojih hashtagov, ker jih nihče ne išče. Razen v primeru načrtovanih in večjih dogodkov, oddaj, blogov … kjer bodo z veliko medijsko podporo ljudje tudi uporabljali ta hashtag.
  5. Omrežje, kjer je še vedno najmanj uporabe hashtagov, je Facebook. Tudi sama sem tam kliknila nanje mogoče samo v nekaj primerih, ker mi je to nenaravno okolje za njihovo uporabo. Ko prideš na Facebook se sprehodiš skozi newsfeed in po vseh stotih objavah tvojih prijateljev ne greš raziskovati še ostale strokovne vsebine. Drugače je za upravljalce Facebook strani, ki lahko preko hashtagov pridejo do zanimive vsebine, ki jo lahko delijo na svoji strani.
  6. Na vseh družbenih omrežjih uporabljaj enak hashtag za določeno vsebino.
  7. Včasih uporabniki sami od sebe pričakujejo, da je uradni hashtag določenega dogodka ali oddaje nekaj drugega, kot so si zamislili organizatorji. Primer: #planetbar (narobe), #barplanet (pravilno).
  8. Ne uporabljaj hashtagov med stavkom, ker to precej oteži branje.
  9. Pred objavo preveri, če določen hastag prinese dodano vrednost tvoji objavi. Je podobnih hashtagov že preveč ali pa si morda želel/a objaviti takega, ki ga ni uporabil še nihče drug?
  10. Če je objava v slovenščini, ne dodaj hashtaga v tujem jeziku.

Praktični primeri

Da bi najbolje razumeli pravilno in nepravilno uporabo hastagov, je najbolje, da si pogledamo nekaj praktičnih primerov.

Uporaba hashtagov je na Twitterju zelo koristna v času resničnostnih šovov in oddaj, ob katerih imamo tviteraši vedno polne roke dela.

Če želim do zanimivih tem s področja digitalnega marketinga, v iskalnik vpišem #digitalmarketing in branje se lahko začne.

Enako velja na Instagramu. Tam so hashtagi velikokrat del nagradnih iger ali določene “skupnosti”. IG Slovenia je ena izmed njih. Vsako sliko, ki je označena z #igslovenia namreč uredniki pregledajo in dnevno objavijo njim najbolj zanimivo, s čimer posamezni avtor dobi ogromno pozornosti, ostali pa lahko digitalno raziskujemo lepote Slovenije.

 

S pomočjo reposta in uporabe hashtaga #postercatgiveaway, pa sem sama sodelovala v nagradni igri. S pomočjo uporabe določenega hashtaga, lahko organizatorji nagradne igre identificirajo tiste, ki v njej sodelujejo.

Ker gre za slike, je uporaba hashtagov na Instagramu zelo praktična. Če si ljubitelj sončnih vzhodov, vpišeš #sunrise in že uživaš v nešteto lepih razgledih.

Na splošno je najboljši nasvet pri uporabi hashtagov naslednji: ko ga zapišeš, se vprašaj, če bi klik nanj koristil tebi, ko bi ta isti hashtag prebral/a nekje drugje. Zato hashtagi kot so #aveš, #dejno, #nemoreš, #resje, #great … niso ravno najbolj smiselni.

Hashtagi dopuščajo veliko možnosti za kreativno uporabo, če so seveda uporabljeni premišljeno. Pa ti premisliš, preden jih uporabiš?

Sem Simona. Uporabljam hashtage. Tudi pri svojem delu.