Glasba

Siddharta si zasluži boljšo obletnico

2015 je leto obletnic mojih priljubljenih skupin. Najprej Big Foot Mama v Stožicah, prejšnji teden Mi2 v Hali Tivoli in včeraj Siddharta v okviru Kurzschlussa na Gospodarskem razstavišču. Vsi trije koncerti razprodani, eni sicer veliko prej kot drugi.

Big Footi so šli na veliko, Mi2 niso želeli siliti v Stožice (in hvala jim za to), Siddharta pa je bog ve zakaj izbrala najslabšo možno opcijo. Na Kurzschlussu sem bila sicer prvič, zato težko primerjam s prejšnjimi izvedbami, redni obiskovalci boste pa lahko podali kakšno dobro mnenje, sploh glede na to, da se je letos zamenjala tudi lokacija. Drenjamo se lahko v “prečudoviti” sejemski Stekleni dvorani na Gospodarskem razstavišču.

Steklena dvorana je bila včeraj tako nabito polna, da nisi mogel normalno stati (na polovici dvorane, ne pod odrom), kaj šele, da bi normalno zamigal z boki. Bolj nazaj, kot si šel, bolje je bilo, logično, a s tem je padala kvaliteta – zvoka, slike (o tem, da bi videli direktno na oder, smo lahko samo sanjali, ker je dvorana dolga kot kača, pred odrom pa stojita dva ogromna stebra, na vsakem pa visi zaslon, na katerem smo 90 % časa lahko gledali le Tomija). Pri enem izmed šankov je bojda nekaj čez 22.00 (koncert se je s predskupino začel ob 21.00) zmanjkalo piva. Tudi garderoba je bila premajhna za vse željne odložitve svojih bund.

Saj ne rečem – ni mi ravno žal, da sem bila tam, ker tri ure Siddhartinih komadov z veseljem prebavim, a glede na prikazano ne bi bilo velike razlike, če bi se naša družba zbrala sredi dnevne sobe, si odprla Tomijevo sliko na računalniku in si zavrtela nekaj njihovih komadov. Seveda vsaj žejni ne bi bili.

Dragi organizatorji, ki skrbite le za to, da kolikor lahko napolnite popolnoma neprimerno dvorano za koncerte, ozrite se za drugimi organizatorji, ki malo bolj vedo, kaj delajo. Ki jim ni mar le za to, da zaslužijo čim več. Primer: na koncertu Mi2-jev prejšnji teden, je bilo v parterju super oh in sploh manevrskega prostora za dober žur – brez težav si lahko držal pijačo v roki in tudi skakal brez da bi moral skočiti točno na isto mesto, da ne pohodiš soseda levo ali desno. BIlo je prijetno. Preračunajte, koliko pijače potrebujete, ker to, da eno uro po začetku koncerta zmanjka piva na katerem koli šanku je nedopustno. Pa piva ne pijem, samo povem vam, da drugi ga in niso veseli, če so žejni. Bi pa šli do drugega šanka? Ja, pa bi mogoče ravno čez kakšno uro prišli nazaj čez vso tisto gnečo.

Glede na to, da rada hodim na koncerte in da sem jih obiskala že kar nekaj – tudi precej razprodanih,  je bil tole daleč najslabši koncert na katerem sem bila. Pa z vsem spoštovanjam do Siddharte, a resnično ne razumem, zakaj so za svojo obletnico izbrali ravno Kurzschluss. Fantje, ni vam treba riniti v Stožice, če tega ne želite, ni vam treba ponovno napolniti bežigrajskega stadiona, čeprav si tega želimo mi, ampak kaj več od takšne organizacije včeraj, pa mislim, da si zaslužite vi in tudi tisti, ki vas radi poslušamo. Brez nas ni vas, kajne? Še dobro, da je bila karta dokaj poceni, čeprav bi veliko raje dala malo več, če bi to pomenilo, da bo vse skupaj bolj na nivoju.

Pismo, sem vedela, da bi morala na Plestenjaka včeraj.

Big Foot Mama @ Bowling Planeta Tuš Celje

Včeraj je blagovna znamka Tuš praznovala 20. let.  Ob tej priložnosti so naredili tudi zabavo kot se spodobi, ki se je končala na Bowlingu Planeta Tuš v Celju s koncertom Big Foot Mame. In ocena?

Člani Big Foot Mame: Všečno (+ Siniša Stojanovič, ki je prišel pomagat zaigrat eno pesem)

Glasba Big Foot Mame: Super

Vzdušje: Odlično

Kakorkoli, problem je bil edino v tem, da je Bowling Planeta Tuš premajhen za tak koncert. In ko je poleg tega še okoli tebe truma mladih punc, ki zganjajo evforijo in skačejo kot nore ter te skoraj s komolcem udarijo v uč, že skoraj obupaš in greš kam kjer je več prostora. Ampak smo se vživeli, vztrajali v sprednjih vrstah in zarockali.

tus-big-foot-mama-simona.jpg

tus-big-foot-mama-simona.jpg

tus-big-foot-mama-simona.jpg

tus-big-foot-mama-simona.jpg

Koncert Eroike, dvorana Union Celje

Najprej hvala ekipi Drugega sveta za dve vstopnici, ki sem jih zadela v njihovi nagradni igri. :)

Eroiko poznam že od njihovega medijskega začetka, ko so nastopili na Emi, s priredbo Omarjeve pesmi Stop. Priznati moram, da nisem posebej spremljala njihove glasbene poti, a vseeno sem že pred včerajšnjim koncertom poznala njihove priredbe pesmi kot so npr. Ko zvonovi zapojo, Ko mene več ne bo ..

Če ne bi na Drugem svetu prebrala, da bo njihov koncert v Celju, zanj drugače sploh ne bi vedela. Verjetno zato, ker se v zadnjem letu gibljem pretežno po Ljubljani. Moram reči, da sem izredno vesela, da sem bila včeraj tam, ker je bil koncert odličen, Eroika so trije fantastični pevci, ki zapojejo vsako pesem tako, da od navdušenja dobiš kurjo kožo. Res super in vse pohvale! Njihov album je bil najbolj prodajan slovenski album leta 2008, letos pa pripravljajo že drugega in prepričana sem, da bo tudi ta vsaj tako uspešen. Poleg izvrstnih glasov, pa imajo fantje tudi odličen smisel za humor. Predvsem Matjaž Robavs, ki je tudi povedal dosti o zasedbi med samim koncertom in na odličen način spravil celotno dvorano v smeh.

Moja ocena koncerta: 10. In fantje so od včeraj naprej na mojem seznamu izvajalcev, za katere se splača odšteti tistih nekaj (verjetno 20+) evrov, da greš na njihov koncert.

Fenomen po imenu Damjan Murko

Kdo ga ne pozna .. našega slavčka. Mislim, da se ne bom veliko zmotila, če rečem, da večina Slovenije govori o njem. A najbolj smešno pri vsem tem je, da ga večina ljudi kritizira in o njem govori zasmehovalno, a še vseeno te iste osebe ves čas spremljajo kaj Murko počne, gledajo njegovo Akademijo za zvezdnike in mu ves čas pišejo komentarje v smislu ‘Murko ti si kreten, kdo pa tebe sploh gleda’, poleg tega pa je bil v letu 2008 največkrat iskani moški na iskalniku Najdi.si. Še danes mi ni jasno kaj je s tem Murkotom. Dejansko se mu cela Slovenija smeji, a to njega nič ne moti. Tudi meni je nadvse smešen in trapast, ne poznam ene njegove pesmi, ampak vseeno, če kdaj zasledim kaj o njem, preberem. Pa ne da bi mi bil všeč, ampak zabaven mi je njegov pristop. In očitno je ugotovil, da on ne bo nikakor drugače v Sloveniji dobil ‘oboževalcev’, kot da se dela norca sam iz sebe in da ljudem točno tisto kar hočejo, čeprav vsi govorimo kako je ta Murko beden, a še vseeno vsi spremljamo kaj počne. Ni nikakor butast, ljudem da to, kar želijo, o njem se piše, govori, to pa je vse kar očitno hoče. Resnično pa me zanima, koliko ima dejansko pevskih nastopov in koliko ljudi ga pride poslušat – dejansko poslušat njegove pesmi in se ne posmehovati. Mi je pa po eni strani žalostno, da vsi slovenski mediji usmerjajo energijo vanj, čeprav Sloveniji mislim da ne daje nič kaj kvalitetnega, namesto da bi se usmerili v kakšne druge izvajalce, ki pa se dejansko trudijo in ustvarjajo glasbo. On pa je kao glasbenik, čeprav se o njegovi glasbi sploh ne govori .. govori pa se o njegovi poroki, spolni usmerjenosti (ali kar o njegovem spolu in spolu njegove žene), njegovi akademiji .. skratka, fenomen, ki meni ni jasen, ampak, če ljudi zabava, je že tako prav. In kakorkoli je Murko smešen, lahko vseeno rečem ‘svaka mu čast’, ker očitno ve kaj dela in kaj mora dati medijem, da vedno znova skočijo nanj kot pes na kost.

Glasba

Glasba je nekaj, brez česar preprosto ne morem. Doma, v avtu, na poti na faks – vedno je z mano. Ko sedim za volanom, znam še posebej zakomplicirati, ker mora biti na radiu pesem, ki mi je všeč in seveda potem prestavljam med postajami, da grem včasih komu že pošteno na živce. Drugače pa poslušam vse, mislim, da ni zvrsti, ki v nekem trenutku ne bi šla v uho … je pa res, da je vse odvisno od razpoloženja in posamezne pesmi. Če imaš rad vso glasbo, ti je v življenju preprosto super, ker kamorkoli greš, se zabavaš, pa tudi, če te povabijo na rojstni dan kakšnega starejšega sorodnika, kateremu na praznovanju igra vaški muzikant. Drugače pa v zadnjem času opažam, da imamo v Sloveniji vse več novih pevcev in skupin, ki pa name ne naredijo posebnega vtisa – pesem poslušaš 3x in jo imaš že dovolj, zato vsaj na slovenski glasbeni sceni ostajam zvesta starim mačkom, kot so Nude, Tabu, Siddharta itd. Aja pa da ne pozabim – Rebeka Dremelj je zakon! V zadnjem času, pa se na moji playlisti znajde predvsem hrvaška glasba – Severina, Gibonni, Oliver Dragojevič, Karma, Colonia itd. Največkrat poslušana pesem pri meni v zadnjem času pa je: Gibonni feat Urban in Maya Azucena – Posoljeni zrak i razlivena tinta … vsaj zame, defenitivno eden boljših komadov vseh časov.

P.S. Kaj pa vi radi poslušate?