Pusti službo

“Ta je pa zmešana, takle govori, danes, ko ni služb, pa so težki cajti, pa to …”.

Služba oblikuje naše življenje. In nad njo se večina ljudi pritožuje. Nato se pritožuje sicer spet, ko nimajo službe, a to je že druga zgodba. Zato ti priporočam, da pustiš službo, ki te uničuje, če jo le lahko. A zato moraš imeti seveda vsaj dva pogoja:

  • nekaj tisoč evrov na računu, zato, da lahko preživiš nekaj mesecev, leto … in
  • načrt, kaj boš počel/a po tem, ko službo pustiš.

Če to dvoje izpolnjuješ, potem ne vidim nobenega razloga, zakaj bi moral/a vztrajati v službi, ki te ne osrečuje, ti ne prinaša enormnih zneskov, ki bi vsaj malo utemeljili tvoje trpljenje in te sili, da delaš z ljudmi, ki nimajo istih nazorov kot ti.

Jaz sem brez zaposlitve ostala že nekajkrat – razlog odpovedi je bil enkrat na eni, drugič na drugi strani. A moram priznati, da nič na svetu ne osvobaja bolj kot to, da lahko počneš, kar tebi paše. Pa ne govorim o tem, da potem ležiš v postelji do kosila in zjaš nadaljevanke cele dneve. Ne, dan si zapolniš, a s stvarmi, ki ti dejansko ustrezajo. V mesecih, ko sem bila brez službe sem vedno napisala največ, vedno ustvarila največ, si vedno skuhala največ, vedno telovadila največ in se vedno tudi smejala največ. Vedno sem tudi iz sebe izstisnila največ – včasih se moraš namreč pognati do roba in skorajšnje nule na računu, da razturaš in se poženeš v nove projekte.

Ko si brez službe imaš namreč čas, da najdeš sebe in iz tega ustvariš nekaj novega.

A ni lepo, ko ti dan zapolnijo vredne stvari in ne ljudje ter opravila, ki ti samo pijejo živce? Zato ne razumem vas vseh, ki se cele dneve pritožujete nad tem, kaj delate in ne spremenite ničesar. Ne razumem tudi vas, ki kljub temu, da imate finančno zaledje, sprejmete službo samo zato, da jo imate, čeprav je jasno, da si nove potem še nekaj časa ne boste iskali? In ne razumem vas vseh, ki ne razumete, da imate vedno izbiro, če se znate znajti. Obdobje v katerem živimo, namreč ni naklonjeno tistim, ki delujejo po ustaljenih vzorcih.

Ampak ok, po eni strani nas razumem – delujemo za nek višji cilj. Po navadi je povezan z denarjem. Ker denar je sveta vladar baje. Ki pa ti nič kolikokrat ne da ničesar, ti pa lahko vse vzame.

P.S. A ni lepo, če si na ponedeljek nasmejan/a?

Advertisements

6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.

Sanjarjenje

“Ležala sem z nogami v zrak, s prečudovitim razgledom na gozd in oddaljene vasi ter mesta. Kot že neštetokrat prej, mi je družbo delal štirinožni prijatelj, tihi partner, razen, ko ga je zmotila kakšna srna v daljavi. Skoraj vsako prosto sončno popoldne se uležem na isto mesto in sanjarim. O vsem, kar se mi je lepega zgodilo in predvsem o tistem, kar se mi še lahko. Sanjarjenje je zdravo, čeprav ga mnogi odrasli, ki so izgubili stik z otrokom v sebi, zasmehujejo. Nima smisla, vi se kar smejte, ampak saj veste, da se tisti, ki se zadnji smeje, tudi najslajše smeje, kajne? Prav, bom pa travo zamenjala za pisarno s pogledom na mesto in bom v mislih vsaki zgradbi dala svojo zgodbo.”

Sanjarjenje ni tiščanje glave v oblak

Približno polovico časa, ko smo budni, namenimo sanjarjenju ali drugače rečeno stanju, ko nam misli odplavajo stran od tistega, kar trenutno počnemo. Posledično sanjarjenje marsikdo gleda malce postrani, kot na stanje lenobe. Pa ni, daleč od tega. Sanjarimo lahko o boljši prihodnosti in si tako postavimo cilje, seveda pa jih je nekega dne treba še izpolniti, drugače je sanjarjenje res najvišja točka, ki jo dosežemo. A seveda s sanjarjenjem, vsaj na kratek rok, ne moremo pokazati nobenih rezultatov, kar je verjetno glavni razlog, da ima negativni prizvok.

sanjarjenje

Sanjarjenje ima veliko pozitivnih plati. Med drugim pripomore k boljšemu samozavedanju, improvizaciji, mišljenju usmerjenemu k ciljem, iskanju globjih osebnih spominov in konec koncev k boljšemu razumevanju drugih. Z njim lahko odgovorimo na največja vprašanja v življenju, rešimo marsikatero težavo in ustvarimo kopico novih idej.

Že pred leti so s pomočjo aplikacije za iPhone izvedli raziskavo , ki je uporabnike v naključnih intervalih vprašala, kako se počutijo, kaj počnejo v danem trenutku in če razmišljajo o tem, kar počnejo ali o čem drugem. Iz te raziskave sledi podatek, ki sem ga omenila prej, da približno v 50 % razmišljamo o nečem drugem kot o tem, kar trenutno počnemo. Raziskava tudi pokazala, da smo bolj srečni med ljubljenjem, telovadbo in pogovarjanjem z drugimi, manj pa, ko počivamo, delamo ali uporabljamo računalnik. Logično sledi, da nam ob nesrečnem posedanju v pisarni, ob delu s katerim nismo zadovoljni, misli odplavajo nekam daleč stran, na lepše (s tem ne mislim samo Havajev).

Včasih je lahko sanjarjenje seveda tudi nevarno, na primer med vožnjo. Ko se po nekaj metrih zavemo, da niti pod razno ne vemo, kako smo jih prevozili. V nasprotju s situacijo, ko nimamo pojma, kako smo prebrali zadnjih nekaj odstavkov knjige in lahko stran obrnemo nazaj, žal pri vožnji časa ne moremo zavrteti.

Sanjarjenje in kreativnost

Ko nam postane malce dolgčas, začnemo razmišljati o stvareh, ki jih že vemo in te povežemo z nekimi novimi situacijami v katere smo bili postavljeni. Pred leti so naredili raziskavo, v kateri so nekaj več kot sto študentov postavili pred klasičen preizkus kreativnosti – v dveh minutah poiskati nove načine uporabe za popolnoma običajne predmete – obešalnike, opeko in podobno. Po tem preizkusu so jih razdelili v štiri skupine – tri od teh so lahko dvanajst minut počivale, počele nekaj zelo dolgočasnega, kar že samo po sebi izzove sanjarjenje ali pa opravile težek preizkus kratkoročnega spomina. Četrta skupina odmora ni imela. Vsem skupinam so nato ponovno dali isto nalogo klasičnega preizkusa kreativnosti, ki je vsebovala enake predmete. Uganete, katere skupine so bile uspešnejše? Tiste, ki so morale preživeti dvanajst dolgočasnih minut. V primeru novih predmetov pa so se vse skupine odrezale enako. Iz tega sledi, da vedno potrebujemo določen inkubacijski čas, da lahko kasneje razvijemo več idej, ki so vsekakor tudi bolj poglobljene. Saj veste, kaj pravimo … včasih je potrebno razmisliti in prespati.

Tudi sama opažam, da se nikoli ne odrežem dobro pod pritiskom in v dani minuti, ko se to od mene zahteva. Vedno mi koristi vsaj nekaj minut za premislek, v miru in tišini. Verjetno tudi ni presenetljivo, da podjetja kot so Google in 3M dovolijo zaposlenim določen del delovnega časa delati na projektih in na način, ki si ga sami izberejo. Včasih je enostavno potrebno sedeti križem rok ali z nogami v zrak in razmišljati, delodajalci pa to razumejo kot lenobo. Ko bi le vedeli, koliko koristi bi imeli od nas, ko z ‘lenarjenjem’ zaključimo.

|Te zanima, kaj ustvarjam jaz, po tem, ko tu in tam križem rok razmišljam? Klikni TUKAJ.|

Kje si, princ na starem kolesu?

To bo blog o samskih ženskah. Pretežno, ker bom verjetno umestila še kakšen stavek o tistih srečno zaljubljenih, ki ne vidijo pol metra pred sabo in jim vsi zavidamo. A jim ne? Komu lažeš, no? In to bo blog o pecanju in čustveni depriviranosti.

Večkrat katera od predstavnic ženskega spola reče, da dedci pa res niso več to, kar so bili včasih. Pustimo ob strani, da naša generacija tako ne ve, kako je včasih bilo, razen tistega, kar nam povedo mame, tete in babice, ki včasih dodajo kanček olepšanosti. Dokler jih nekega dne ne prime in ti povedo celotno življenjsko zgodbo, ki je ali pa ni tako zelo srečna, kot smo poslušali od plenic naprej. Ja, dedci so se spremenili. Nič več v vojsko, pa to. Kot da je vojska kriva. Ampak tudi ženske se spreminjamo. Če pod tole potegnemo črto, lahko rečemo, da se vsi spreminjamo in da so naši načini komuniciranja veliko bolj drugačni, kot takrat, ko so dedki dvorili našim babicam.

Še jaz se spomnim časov v osnovni šoli, ko so se začele prve simpatije, listki med poukom, pisma za valentinovo, sramežljivi pogledi na hodnikih. Še v srednji šoli je bilo drugače. Če si želel, da te nekdo opazi, je bilo treba imeti jajca. Takrat se mi zdi, da so jih moški imeli še veliko več. Potrudili so se, da so dobili tvojo telefonsko, ali pa vsaj nažicali sošolko, da ti omeni, da si mu všeč, potem pa je naprej že nekako šlo. Pa povabila na kavo, s kolesom v sosednjo vas, tričetrt ure vožnje, pa trije hribi vmes. Danes pa te sredi noči ‘pokne’ na Facebooku. Kaj pa jaz vem, kaj mi želiš s tem povedati? Lahko, da si le pijan tapkal po Facebooku ali pa si tako ‘napreden’, da misliš, da bo katera ženska tvoj poke dojela kot povabilo na zmenek. Pitaj boga, kaj se komu plete po glavi.

Zdi se mi, da je to ravno največji problem. Ne znamo se več spoznavati, ne da bi prej mačo popil dva močna koktejla, po katerem že sloko hodi in mi pogumno piska na uho in ni šans, da se moja številka znajde v njegovem imeniku. Vzamem v zakup, da jim je težko. Tudi meni bi bilo, če bi morala pristopiti do neznanca, se mu predstaviti in tvegati, da mi reče ‘ej sori, tole pa ne bo šlo’. A vseeno, kdaj vam bo, dragi moški, jasno, da si ne želimo žvižgov po ulici in šlatanja po tazadnji od neznancev sredi lokala? Vsaj zame, je najboljši prvi pristop tisti, ki je spontan, prijazen, normalen. Sproščen (ja, ja vem, živci) pozdrav, vprašanje kako si … in počasi se razvije pogovor. Seveda lahko tudi ženske storimo prvi korak, a ga dostikrat prepustimo vam. Ali pa vam vsaj prej konkretno nakažemo, da ga lahko.

Kje si, princ na starem kolesuZakaj mislim (in po vseh več enakih pogovorih sodeč, nisem sama), da je danes veliko več samskih, moških in žensk, kot včasih? Zakaj? So krive kariere, smo preveč zaprti, izbirčni, ne znamo povedati, kaj hočemo, nedružabni? Včasih je bilo verjetno veliko bolj ‘normalno’ spoznavati nove ljudi na nekih dogodkih, v lokalih, morda celo kar na ulici. Danes pa se precej (ne pravim, da vsi) držimo svoje družbe, ne minglamo in povrh vsega preveč visimo na računalniku. Verjetno nam matere ne rečejo tu in tam zastonj, da doma na vrata že ne bo prišel trkat. Čeprav ne izključujem dejstva, da lahko spoznam krovca, keramičarja ali pa morda poštarja, če ne bi prvih dveh funkcij pri naši hiši opravljal kar moj oče. Je morda tudi razlog, da si ženske želimo preveč? Niti ne. Vsaj ne vse. Čeprav me velikokrat kdo vpraša, kakšnega moškega si želim, mu, poleg tega, da povem, da je to eno najbolj bedastih vprašanj, lahko rečem, da mora biti razgledan in v življenju imeti cilje, ki sežejo dlje od večernega sedenja pred televizorjem. Ni treba, da vozi dober avto, lahko ima kolo, skiro ali pa vsaj spodobne čevlje. Pa da se me ne boji.

Ne glede na to, kdo s kom je in kdo s kom ni, mislim, da gre naša družba tudi v medosebnih odnosih vse globje in globje v drek. Z zagotovostjo lahko trdim, da so moški nekaj desetletij nazaj bolje poznali snubitvene procese, marjetice na travniku in gentlemansko držo. Pa da so imeli več jajc. Ne dobesedno, čeprav je bilo včasih več kokošnjakov, kot danes. Kako že gre tisto … ženske smo z Venere, moški pa z Marsa?

Da ne bom preveč pametna. Kaj pa moški pravite na to? Kaj je krivo, da se težje spravimo skupaj, kot včasih? 

p.s. Vsa domnevanja so povzeta po resničnih pričevanjih (in mojih povzemanjih) širše množice žensk, ki so najbolj kul na svetu, pametne, razgledane, pa še kuhati znajo.