Filozofiranja

Sanjarjenje

“Ležala sem z nogami v zrak, s prečudovitim razgledom na gozd in oddaljene vasi ter mesta. Kot že neštetokrat prej, mi je družbo delal štirinožni prijatelj, tihi partner, razen, ko ga je zmotila kakšna srna v daljavi. Skoraj vsako prosto sončno popoldne se uležem na isto mesto in sanjarim. O vsem, kar se mi je lepega zgodilo in predvsem o tistem, kar se mi še lahko. Sanjarjenje je zdravo, čeprav ga mnogi odrasli, ki so izgubili stik z otrokom v sebi, zasmehujejo. Nima smisla, vi se kar smejte, ampak saj veste, da se tisti, ki se zadnji smeje, tudi najslajše smeje, kajne? Prav, bom pa travo zamenjala za pisarno s pogledom na mesto in bom v mislih vsaki zgradbi dala svojo zgodbo.”

Sanjarjenje ni tiščanje glave v oblak

Približno polovico časa, ko smo budni, namenimo sanjarjenju ali drugače rečeno stanju, ko nam misli odplavajo stran od tistega, kar trenutno počnemo. Posledično sanjarjenje marsikdo gleda malce postrani, kot na stanje lenobe. Pa ni, daleč od tega. Sanjarimo lahko o boljši prihodnosti in si tako postavimo cilje, seveda pa jih je nekega dne treba še izpolniti, drugače je sanjarjenje res najvišja točka, ki jo dosežemo. A seveda s sanjarjenjem, vsaj na kratek rok, ne moremo pokazati nobenih rezultatov, kar je verjetno glavni razlog, da ima negativni prizvok.

sanjarjenje

Sanjarjenje ima veliko pozitivnih plati. Med drugim pripomore k boljšemu samozavedanju, improvizaciji, mišljenju usmerjenemu k ciljem, iskanju globjih osebnih spominov in konec koncev k boljšemu razumevanju drugih. Z njim lahko odgovorimo na največja vprašanja v življenju, rešimo marsikatero težavo in ustvarimo kopico novih idej.

Že pred leti so s pomočjo aplikacije za iPhone izvedli raziskavo , ki je uporabnike v naključnih intervalih vprašala, kako se počutijo, kaj počnejo v danem trenutku in če razmišljajo o tem, kar počnejo ali o čem drugem. Iz te raziskave sledi podatek, ki sem ga omenila prej, da približno v 50 % razmišljamo o nečem drugem kot o tem, kar trenutno počnemo. Raziskava tudi pokazala, da smo bolj srečni med ljubljenjem, telovadbo in pogovarjanjem z drugimi, manj pa, ko počivamo, delamo ali uporabljamo računalnik. Logično sledi, da nam ob nesrečnem posedanju v pisarni, ob delu s katerim nismo zadovoljni, misli odplavajo nekam daleč stran, na lepše (s tem ne mislim samo Havajev).

Včasih je lahko sanjarjenje seveda tudi nevarno, na primer med vožnjo. Ko se po nekaj metrih zavemo, da niti pod razno ne vemo, kako smo jih prevozili. V nasprotju s situacijo, ko nimamo pojma, kako smo prebrali zadnjih nekaj odstavkov knjige in lahko stran obrnemo nazaj, žal pri vožnji časa ne moremo zavrteti.

Sanjarjenje in kreativnost

Ko nam postane malce dolgčas, začnemo razmišljati o stvareh, ki jih že vemo in te povežemo z nekimi novimi situacijami v katere smo bili postavljeni. Pred leti so naredili raziskavo, v kateri so nekaj več kot sto študentov postavili pred klasičen preizkus kreativnosti – v dveh minutah poiskati nove načine uporabe za popolnoma običajne predmete – obešalnike, opeko in podobno. Po tem preizkusu so jih razdelili v štiri skupine – tri od teh so lahko dvanajst minut počivale, počele nekaj zelo dolgočasnega, kar že samo po sebi izzove sanjarjenje ali pa opravile težek preizkus kratkoročnega spomina. Četrta skupina odmora ni imela. Vsem skupinam so nato ponovno dali isto nalogo klasičnega preizkusa kreativnosti, ki je vsebovala enake predmete. Uganete, katere skupine so bile uspešnejše? Tiste, ki so morale preživeti dvanajst dolgočasnih minut. V primeru novih predmetov pa so se vse skupine odrezale enako. Iz tega sledi, da vedno potrebujemo določen inkubacijski čas, da lahko kasneje razvijemo več idej, ki so vsekakor tudi bolj poglobljene. Saj veste, kaj pravimo … včasih je potrebno razmisliti in prespati.

Tudi sama opažam, da se nikoli ne odrežem dobro pod pritiskom in v dani minuti, ko se to od mene zahteva. Vedno mi koristi vsaj nekaj minut za premislek, v miru in tišini. Verjetno tudi ni presenetljivo, da podjetja kot so Google in 3M dovolijo zaposlenim določen del delovnega časa delati na projektih in na način, ki si ga sami izberejo. Včasih je enostavno potrebno sedeti križem rok ali z nogami v zrak in razmišljati, delodajalci pa to razumejo kot lenobo. Ko bi le vedeli, koliko koristi bi imeli od nas, ko z ‘lenarjenjem’ zaključimo.

|Te zanima, kaj ustvarjam jaz, po tem, ko tu in tam križem rok razmišljam? Klikni TUKAJ.|

Kje si, princ na starem kolesu?

To bo blog o samskih ženskah. Pretežno, ker bom verjetno umestila še kakšen stavek o tistih srečno zaljubljenih, ki ne vidijo pol metra pred sabo in jim vsi zavidamo. A jim ne? Komu lažeš, no? In to bo blog o pecanju in čustveni depriviranosti.

Večkrat katera od predstavnic ženskega spola reče, da dedci pa res niso več to, kar so bili včasih. Pustimo ob strani, da naša generacija tako ne ve, kako je včasih bilo, razen tistega, kar nam povedo mame, tete in babice, ki včasih dodajo kanček olepšanosti. Dokler jih nekega dne ne prime in ti povedo celotno življenjsko zgodbo, ki je ali pa ni tako zelo srečna, kot smo poslušali od plenic naprej. Ja, dedci so se spremenili. Nič več v vojsko, pa to. Kot da je vojska kriva. Ampak tudi ženske se spreminjamo. Če pod tole potegnemo črto, lahko rečemo, da se vsi spreminjamo in da so naši načini komuniciranja veliko bolj drugačni, kot takrat, ko so dedki dvorili našim babicam.

Še jaz se spomnim časov v osnovni šoli, ko so se začele prve simpatije, listki med poukom, pisma za valentinovo, sramežljivi pogledi na hodnikih. Še v srednji šoli je bilo drugače. Če si želel, da te nekdo opazi, je bilo treba imeti jajca. Takrat se mi zdi, da so jih moški imeli še veliko več. Potrudili so se, da so dobili tvojo telefonsko, ali pa vsaj nažicali sošolko, da ti omeni, da si mu všeč, potem pa je naprej že nekako šlo. Pa povabila na kavo, s kolesom v sosednjo vas, tričetrt ure vožnje, pa trije hribi vmes. Danes pa te sredi noči ‘pokne’ na Facebooku. Kaj pa jaz vem, kaj mi želiš s tem povedati? Lahko, da si le pijan tapkal po Facebooku ali pa si tako ‘napreden’, da misliš, da bo katera ženska tvoj poke dojela kot povabilo na zmenek. Pitaj boga, kaj se komu plete po glavi.

Zdi se mi, da je to ravno največji problem. Ne znamo se več spoznavati, ne da bi prej mačo popil dva močna koktejla, po katerem že sloko hodi in mi pogumno piska na uho in ni šans, da se moja številka znajde v njegovem imeniku. Vzamem v zakup, da jim je težko. Tudi meni bi bilo, če bi morala pristopiti do neznanca, se mu predstaviti in tvegati, da mi reče ‘ej sori, tole pa ne bo šlo’. A vseeno, kdaj vam bo, dragi moški, jasno, da si ne želimo žvižgov po ulici in šlatanja po tazadnji od neznancev sredi lokala? Vsaj zame, je najboljši prvi pristop tisti, ki je spontan, prijazen, normalen. Sproščen (ja, ja vem, živci) pozdrav, vprašanje kako si … in počasi se razvije pogovor. Seveda lahko tudi ženske storimo prvi korak, a ga dostikrat prepustimo vam. Ali pa vam vsaj prej konkretno nakažemo, da ga lahko.

Kje si, princ na starem kolesuZakaj mislim (in po vseh več enakih pogovorih sodeč, nisem sama), da je danes veliko več samskih, moških in žensk, kot včasih? Zakaj? So krive kariere, smo preveč zaprti, izbirčni, ne znamo povedati, kaj hočemo, nedružabni? Včasih je bilo verjetno veliko bolj ‘normalno’ spoznavati nove ljudi na nekih dogodkih, v lokalih, morda celo kar na ulici. Danes pa se precej (ne pravim, da vsi) držimo svoje družbe, ne minglamo in povrh vsega preveč visimo na računalniku. Verjetno nam matere ne rečejo tu in tam zastonj, da doma na vrata že ne bo prišel trkat. Čeprav ne izključujem dejstva, da lahko spoznam krovca, keramičarja ali pa morda poštarja, če ne bi prvih dveh funkcij pri naši hiši opravljal kar moj oče. Je morda tudi razlog, da si ženske želimo preveč? Niti ne. Vsaj ne vse. Čeprav me velikokrat kdo vpraša, kakšnega moškega si želim, mu, poleg tega, da povem, da je to eno najbolj bedastih vprašanj, lahko rečem, da mora biti razgledan in v življenju imeti cilje, ki sežejo dlje od večernega sedenja pred televizorjem. Ni treba, da vozi dober avto, lahko ima kolo, skiro ali pa vsaj spodobne čevlje. Pa da se me ne boji.

Ne glede na to, kdo s kom je in kdo s kom ni, mislim, da gre naša družba tudi v medosebnih odnosih vse globje in globje v drek. Z zagotovostjo lahko trdim, da so moški nekaj desetletij nazaj bolje poznali snubitvene procese, marjetice na travniku in gentlemansko držo. Pa da so imeli več jajc. Ne dobesedno, čeprav je bilo včasih več kokošnjakov, kot danes. Kako že gre tisto … ženske smo z Venere, moški pa z Marsa?

Da ne bom preveč pametna. Kaj pa moški pravite na to? Kaj je krivo, da se težje spravimo skupaj, kot včasih? 

p.s. Vsa domnevanja so povzeta po resničnih pričevanjih (in mojih povzemanjih) širše množice žensk, ki so najbolj kul na svetu, pametne, razgledane, pa še kuhati znajo.