Kako biti dober poslušalec

Saj veš, kako pravijo … no, je pravil Dalai Lama: “Če le govoriš, ponavljaš to, kar že veš. Če poslušaš, pa se lahko naučiš nekaj novega.”

Koliko od vas dejansko posluša sogovornika, ko govori? Ne samo navidez, ampak tako, da dejansko slišiš in razumeš, kaj pove? Tako poslušaš, da ga lahko na koncu argumentirano vprašaš, kar ne razumeš ali mu vrneš kontro in se vname strastna debata? Mu vmes ponudiš “piškotke”?

Tudi meni se včasih zgodi, da imam že od prej v glavi misel, ki jo na vsak način hočem povedati in posledično poslušam na pol. Ni lepa navada oziroma, če povem drugače, morda nisem lepo naučena.

Če pogledamo podrobneje, obstaja res mnogo knjig, kako biti dober govorec, ne pa tudi veliko knjig, kako biti dober poslušalec, čeprav je tudi to zelo pomembno. Zdi se mi, da ni tako zelo veliko ljudi, ki bi imeli tako karizmo, da jih poslušaš in slišiš ne glede na vse. Ne glede na to, kaj se ti je prej pletlo po glavi, ne glede na to, kakšne probleme imaš tisti trenutek v življenju.

Dober poslušalec mora govorečemu dati kakšno spodbudno besedo, s čimer pokaže, da je res vpleten v pogovor:

  • Nadaljuj …
  • A res?
  • Povej mi več …
  • Čakaj, kaj se je potem zgodilo?
  • Prosim, kaj ti je rekel?
  • Mhm.
  • Oooo, ja.
  • itd.

Zanimajo ga podrobnosti, zanima ga, zakaj si naredil določeno stvar, tako kot si jo, kaj se je zgodilo, kako si se počutil in tako naprej. Navezuje se na informacije, ki smo jih povedali že kdaj v preteklosti in nam da vedeti, da nas je dejansko poslušal in predvsem – da jim je mar. Če ti je mar, ker ti dejansko oseba nekaj pomeni, ali ker imaš od nje npr. poslovno korist, to pa je druga stvar. A še vseeno – najboljši so tisti poslovni partnerji, s katerimi se ujameš na različnih področjih, ne samo poslovnem.

Dober poslušalec tudi ne samo kima in se strinja z vsem. Saj nismo Nutella, da bi bil všeč vsem, pa še pri njej bi se dalo debatirati. Pove nam svojo perspektivo in tudi podrobnosti o svojem življenju.

Dober poslušalec prav tako dopušča različna mnenja in se nam, ko mu omenimo kakšno nerodno stvar iz našega življenja, ne posmehuje. Obsojanj je že tako ali tako preveč. To ne pomeni, da se mora z nami strinjati, daleč od tega. Če se kdaj ne strinjaš z nekom, še ne pomeni, da ne maraš osebe kot take.

Zato se trudimo biti dobri poslušalci. Predvsem v današnjem svetu, ko vse nori in ko nas obdaja nešteto informacij ter motenj. Odložimo telefon, ko smo z družino, sodelavci, prijatelji. Vzemimo si trenutek drug za drugega, od tega bomo tudi vsi vpleteni odnesli veliko več, kot če delamo stvari površinsko.

Na koncu ne štejejo stvari in govorice, ampak tiste besede ter življenjske izkušnje, ki ostanejo za vedno.

Zgoraj zapisane besede so nastale po vtisu ogleda tega videa:

Bi pa dodala še to, da obstajajo tudi govorci, ki jih enostavno ne moreš poslušati. Zato prosim, vprašaj se, če so informacije, ki jih posreduješ drugim, res tako zelo pomembne, ali so to le čenče, ki bi jih lahko zlahka zamenjal s pomembnejšimi temami?

Advertisements

Vsi nekaj čakamo

Zimski dan. Tak, ki meji že na pomlad. Malo je še snega, a ob jutrih je še vseeno mrzlo, čez dan pa pribije sonce, ki začne topiti sneg. Zebe te, a to je normalno za zimo, mar ne? Že mesece si govoriš, da je danes res tisti dan, ko boš začel/a z dnevnimi sprehodi, mogoče rahlim tekom, če bo dan res dober. Samo, mrzlo je. Ampak, saj bo kmalu pomlad. Takrat pa res. Ko bo zunaj topleje, ko bo pobeljen sneg zamenjala zelena preproga in ko boš lahko bundo pospravil/a v omaro. Ja, pomlad je res pravi letni čas za nove začetke. Jebeš novoletne zaobljube.

Ponedeljek. Dan, ki ga večina ljudi sovraži. Spet ta ponedeljek. Nebodigatreba, ki ti uniči tak lep spomin na vikend, ko nisi počel/a nič. Ko si bil/a sam/a svoj šef in ti ni nihče narekoval ničesar. Ampak ta ponedeljek je drugačen kot vsi drugi ponedeljki. Ta ponedeljek je tisti, ko boš samozavestno stopil/a v pisarno in naredila toliko kot že dolgo ne. Šefu boš predstavil/a vse tiste predloge, ki jih že mesece in leta skrivaš v rokavu in v strastnem kotičku svojega srca. Ta ponedeljek je res tisti pravi za takšno potezo. Za korak naprej. Ampak odpreš email, kjer vidiš tri e-maile v katerem vsi nekaj težijo. Ta bi to, drugi bi tisto. Ma jebeš korak naprej. Vsi ti gredo na živce. Kako si drznejo prebivati v tvojem nabiralniku v ponedeljek, ko si imel/a tako visoke cilje? Naslednji ponedeljek pa res, danes so ga že zasrali.

Sredi tedna, zvečer. Cel dan na papriki in korenčku. Malo juhe, pa še ta je bila zelenjavna, eko, bio, vegi, brez vseh dodatkov. Kot da bi jo babica skuhala. Danes je pa res tisti dan, ko se bom cel dan držal/a in začel/a s to dieto. Cel dan. Res cel dan. Ura je že 19.00 in danes mi bo uspelo. Mama potrka na vrata s polnim krožnikom sveže pečenih muffinov.
“A boš, sveže pečeni?”
“Ne, hvala.”
“Čokoladni so, tvoji najljubši.”
“Vem, mama, hvala. Vem, da so moji najljubši, ampak ne bom. Dieta, saj veš.”
“Pa Tinka, eden ni noben, samo zate sem jih spekla. Moraš jesti, danes nisi še nič”. (op. a. prišla domov pred petimi minutami)
“MAMA, NE BOM, HVALA.”
“Saj, karkoli naredim ni dovolj dobro. Cel dan sem v službi, hitim domov, da naredim nekaj, kar je tebi najbolj dobro, ti mi pa vračaš takole. A naj pes požre?”
“Ok, no, enega, oprosti, nisem tako mislila.”
Poješ tisti muffin. Saj je še veliko dni, jutri pa res. Ok, pojutrišnjem, ker jih je spekla ful in nekdo mora to pojesti.

Jutro. Spet ni bilo njegovega smsa za lahko noč. Čutila si, da ga ne bo. A ravno zato si šla spat že ob 9ih, dala telefon potiho in ga obrnila okoli, da ne boš videla, če se bo lučka prižgala. Že nekaj časa veš, da nekaj ne štima. Ampak tudi pri tebi ne štima. Ni, da bi ga ti ljubila bolj kot vse na svetu, samo paše ti pozornost in nočeš končati tega … karkoli že to je. Samo danes še počakam, če danes ne piše, mu jutri res napišem, da se moreva čez vikendi dobiti in podebatirati, če je sploh še smiselno, da sva še dva meseca skupaj skupaj. Ker julija je poroka od dobre prijateljice. Naj grem tja sama?

Čakam. Čakaš. Čakamo vsi.

Na naslednjo uro, na naslednji dan, na prijatelje, na sodelavce, na starše. Vsi nekaj čakamo. Ves čas čakamo. Namesto, da bi si prisolili klofuto in se zavedali, da je vse točno v tem trenutku. V tem trenutku se lahko odločimo, ali bo naprej po naše ali po volji nekoga drugega.

Čakaš pomlad? Super. Ona mogoče ne čaka nate.
Čakaš naslednji ponedeljek? Super. On mogoče ne čaka nate. Ker vsak ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja, so pravi dnevi za začetek.
Čakaš, da bo mamo minilo, da ti peče sladice? Ona defenitivno čaka, tvoje zdravje pa ne.
Čakaš, da ti bo pisal? On verjetno ne, drugače bi že. Te je strah, da boš sama? Verjamem.

Čakam, da bo jutri, da bo tisti perrfekten večer, da začnem s tistim, kar si obljubljam že mesece. Pa nikoli ni pravi dan. Danes je toliko serij za pogledati, ki ležijo na internetu že 10 let. Danes je toliko družbe, ki me čaka. Danes je toliko drugih stvari, ki mi stojijo na poti.

Vedno si na poti stojiš le sam. Ker čakaš. Čakaš, da bo bolje. A nič ne pride od zunaj.

Tudi ta zapis ni prefekten. Verjetno daleč od tega. A če bi čakala, da bo, ga nikoli ne bi zapisala. In bi v sebi zadržala tisto, kar me v tem trenutku najbolj boli.

Deževno popoldne

Ležim na postelji (in ne, to ne bo zapis, ki bi ga zlahka uporabili za Playboy) in zunaj dežuje. Hvala bogu. Nekaj dni se že bojujem z neke vrste … pa niti ni prehlad, rahlo povišana vročina, ki me po navadi totalno povozi. Tisti, ki me poznate, že veste. “Spet je bolana.” Spet sem bolana, ja. PIješ vitamine? Pijem, jem, gledam in voham vitamine. Ješ zelenjavo? Jem zelenjavo. Najraje papriko z domačega balkona, za katero nikoli nismo sigurni, če jo je pes poscal ali ne. Ješ sadje? Najraje ga popijem, če se le da, a tokrat ga tudi jem.

Skratka, deževno vreme je idealno, da si lahko bolan brez slabe vesti. Ležiš na postelji, pogledaš mnogo delov “How to get away with murder” (mimogrede – psiho noro dobra nadaljevanka) in na tviterju spremljaš komentarje, kako je na sporedu nov del Game of thrones. Kdor še ni pogledal niti enega dela, naj dvigne roko? Jaz ne morem, ker pišem z obema. Ampak ja, sem med njimi.

Enako sem delala v soboto in nedeljo. S tem, da je čez vikend zunaj sijalo močno sonce, kot si morda opazil/a in je bila slaba vest zato toliko večja.

Ampak nisem samo lenarila. Vsak dan se potrudim, da sem malce bližje cilju, ki sem si ga zastavila. Pa tudi če za 0,0001 %. Ob tem niti ne pozabljam težiti ljudem okoli mene, da se naj že enkrat prestavijo tja, kjer želijo biti. To neko jamranje in kako  se ne da … na ušesih mi ven gleda. Idemo!

A se še spomniš dneva … tam nekje spomladi je bilo … ko si v jopci trepetal/a na klopci in si govoril/a: “Kdaj bo poletje, da lahko hodim v šlapah okoli?” Poletje se je zgodilo in počasi gre mimo. Upam, da si si ga zapomnil/a za vedno. Pa ne še kar eno poletje. Ampak točno to poletje. Poletje 2017. Imaš nekaj slik v glavi, ki ti bodo za vedno ostale v spominu? Ne? Potem lahko samo upaš, da dobiš 2018 poletni popravni izpit.

Jamranje

Danes sem zasledila kup člankov, da povprečen Slovenec za dopust zapravi 212,61 EUR. Kako je to možno, mi še ni jasno … če kdo najde, kako je bila ta raziskava speljana, naj javi. Edina možna razlaga na hitro je, da vanjo niso vključili stroškov bivanja ali pa da so vključili tudi tiste, ki na dopust ne gredo, torej je njihov strošek 0 EUR.

A kar me še bolj preseneča kot članki sami (številke so le številke in kot take držijo, odvisno je samo, kako si jih razlagamo), so komentarji pod njimi. Res je, da sem jih brala na strani Slovenskih novic in o tem mediju imam svoje mnenje, ki ni ravno cvetoče, a vseeno me žalosti, ko berem takšne stvari. Spodaj zapisano je povzeto iz komentarjev …

Kaj pomaga dober avto in dopust, če nimaš potem za hrano?” Se strinjam s prvim delom. Raje star avtomobil ali pa z avtobusom na dopust. No, če bi morala izbirati med avtomobilom in dopustom, bi vsekakor izbrala slednjega. V življenju štejejo le izkušnje. Če se z avtomobilom ne moreš voziti po našem prelepem svetu, ti doma parkiran čisto nič ne koristi. Kvečjemu tepe po denarnici. Ampak sosed … sosed bo pa ljubosumen, če imaš dober avtomobil in to pri nekaterih žal šteje največ.

“Dve mali plači za petčlansko družino.” Še vedno verjamem, da si si za malo plačo kriv sam. Vedno imaš izbiro, tu se ne bom več ponavljala. A najlažje je kriviti državo in delodajalce, namesto, da bi ukrepal sam in poiskal načine, da lahko zaslužiš več. Vsak “genij” ali pa uspešen poslovnež na tem svetu ni nič več od tebe – nne razpravljaj o tem, kako bi lahko bilo in kako ti je hudo, razmišljaj o idejah in kako jih uresničiti. Če že v štartu veš, da imaš nizko plačo in nisi pripravljen narediti tisti korak naprej, da bi imel višjo, mogoče imeti več otrok tudi ni najbolj pametna izbira … a vem, da se tudi z malo da narediti veliko.

“Za dopust sem dal letos krepko prek 4000 EUR.” … in podkomentar “To je lahko za vas, ko vam starši za hrbtom stojijo.” Če niso starši, so pa tajkuni, a ne? Res smo neprivoščljiv narod. In 4000 EUR za konkreten dopust nekje na drugem koncu sveta sploh ni nič čudnega.

“Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še manj, ker nam bodo strici vse pojedli.” To, da nekdo nima, ni kriv noben stric. Res je, da bi lahko celotno zadevo z davki drugače zapeljali ali pa bi lahko vsi delodajalci vsaj ne na črno zaposlovali.

“Ne morem si privoščiti dopusta, ker je vse tako drago.” Ne razumem. Če delaš, se trudiš, vztrajaš, kako nimaš denarja za oddih? Poleg tega pa ni povsod tako drago in ni vse drago.

Ni moj namen, da zmerjam zgoraj omenjene ljudi, le ne razumem, kako je lahko naš šport, da samo jamramo in jamramo in jamramo. A se vi sploh zavedate, koliko bi lahko ustvarili, če bi namesto jamranja pomislili, da nam je pravzaprav lepo in da je vsakemu od nas dano, da ustvari nekaj več? Nihče vam ne stoji s pištolo na glavi in vas sili, da po 10, 20, 30 ali 40 let delate za minimalca. Tudi, če ste iz najbolj zabačene vasi v Sloveniji. Vedno lahko greste drugam.  Tudi moja starša sta bolj kot ne celo življenje delala za malo več kot minimalca in tudi jaz bi lahko, če ne bi že leta in leta hodila po svetu z odprto glavo in želela nekaj več. Pa ne samo v smislu denarja, ampak tudi sreče in da nimam niti en dan občutka, da delam nekaj narobe. Pa da lahko nekam grem, ko se mi zahoče. Na izlet, na dopust, na kavo, na tortico. Pa to ni nobeno preseravanje, ampak uživanje v izkušnjah, ki nam jih ponuja življenje, če jih le znamo izkoristiti.

Živimo od skrbi

Zdi se mi, da me danes obkrožata dve vrsti informacij. Z ene strani šum vsega, čemur smo priča … od napredka tehnologij in posledično izpostavljenosti informacijam 24/7, od česar se ti lahko dobesedno zmeša. Predvsem, če ne filtriraš, kaj boš spravil vase – če to počneš, pa je živeti danes naravnost super, ker se lahko naučiš karkoli želiš. Po drugi strani me obkroža toliko nasvetov, kako živeti, kako spremeniti način mišljenja, kako ostati zdrav jada jada jada. Jada jada jada ne pravim zato, ker tem nasvetom ne bi verjela, ampak zato, ker jih govori že toliko “strokovnjakov”, da je to absurdno. Ampak, nič zato. Kot že rečeno, mora imeti vsak posameznik lasten filter, kaj spusti vase in kaj ne.

Jasno je, da vsak živi po nekih pravilih in vzgoji, ki so nam jo podali od plenic naprej. In vsak od nas lahko to krši. Morda bo s tem razjezil druge ljudi, a nič ti ne pomaga, da so drugi srečni, če sam nisi. Zato se na to ne oziraj. Bo boleče, ampak še bolj je, če pri XY letih na svoji smrtni postelji ugotoviš, da bi moral/a živeti drugače.

Predno zopet zatavam, gremo raje k bistvu. Danes živimo od skrbi. Živimo od skrbi za zdravje – tukaj po eni strani lahko poskrbimo za to, po drugi spet ne moremo. Tudi, če živiš zdravo, se lahko zgodi, da boš zbolel. Živimo od skrbi za bližnje. Starše skrbi za otroke, ker ne živijo, tako kot bi starši hoteli (narobe že od začetka). Mene skrbi za starše, ker mislim, da bi morala bolj uživati v penzionu. Ampak konec koncev uživata v tem, da cele dneve prčkata po vrtu in okoli hiše. Vem, da bi verjetno oba zbolela, če bi se ustavila, ker enostavno nista navajena počivati. Živimo tudi od skrbi za denar. Na grbo si nakopljemo kredit – za avto, za stanovanje, za računalnik, za j* parni sesalec itd.

Če bi mène kdo vprašal še tri leta nazaj, bi verjetno odgovorila enako – želim si stabilne službe, da si bom lahko nekaj privoščila, kupila avto, mogoče nekoč stanovanje itd. Itak bom imela partnerja in mogoče pri tridesetih že otroke. Veliko večji cilj kot danes mi je bila neka pozicija – pa ne toliko zaradi denarja ali zaradi tega, da lahko rečem, da je naziv mojega delovnega mesta to in to … bolj iz vidika rasti, nadgradnje, potrditve, da sem šla v pravo smer.

No, v pravo smer sem vsekakor šla. Danes mi je popolnoma vseeno, kako se reče mojemu delovnemu mestu. Hvaležna sem, da imam službo, ki me izpopolnjuje. Da imam sodelavce, ki mi pomenijo ogromno in s katerimi lahko združujem tako zasebno kot službeno življenje. Da imam solidno plačo, ki mi omogoča udoben način življenja. Hvaležna sem, da lahko nekaj vrnem nazaj ljudem, čeprav me vedno znova nekdo pri tem ovira.

Predvsem pa sem hvaležna, da se vsak dan učim. Da sem našla tisto, kar me žene naprej in to pri tridesetih. Jasno mi je, da nekateri še pri 50, 60ih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Hvaležna sem, da živim sama zase. Grem sicer vsak drugi vikend k staršem, kjer me brezpogojno sprejmeta in nahranita, ampak v vseh drugih pogledih sem samostojna in stremim k temu, da gre denar od mene k njima in ne več obratno. Ker vsi tisti, ki se še pri mojih letih naslanjate na svoje starše, ker ne veste, kaj bi počeli sami s sabo, vas je lahko sram.

In v tem trenutku res nimam skrbi in si jih niti ne želim nakopati na glavo. Jasno mi je, da skrbi pridejo – predvsem s strani zunanjih dejavnikov na katere ne morem vplivati. A vse ostalo … ne, ne bom imela avta dokler to ne bo nujno potrebno. Niti pod točko razno nočem kupiti stanovanja (saj ne, da ga lahko, ampak ok), ker nimam pojma kje bom živela čez nekaj časa. Veliko ljudi mi pravi naj že koga spoznam oz. naj se potrudim, da ga bom, a se nočem. Ker mi je super tako kot je. Ko mi več ne bo, se bomo drugače pogovarjali. V tem trenutku si niti ne predstavljam, da bi kdaj imela otroke, čeprav je bila še dobro leto nazaj slika povsem drugačna. Ne vem zakaj bi se morala sekirati, da sem pri trisedetih samska in brez otrok, če mi je popolnoma super? Ker sem bila naučena, da tako mora biti? Lepo vas prosim …

In ljudje skrbimo. Na obroke. Za v naprej. Še preden sploh vemo, kaj se bo zgodilo, skrbimo. Kako bom to, kako bom ono. Ženemo se za denarjem, za uspehom, za zvezami, veliko ljudi pa pri vsem tem sploh ni srečnih. In kar me najbolj preseneča je, da si vse te skrbi na glavo nakopljemo sami. Zato sta okoli nas dva pola – eni, ki cele dneve garajo in kupčkajo svoj denar in po drugi strani tisti, ki živijo minimalnistično v svojih nekaj kvadratov velikih prikolicah in potujejo po svetu.

Če sem iskrena, niti točno ne vem, kaj je bistvo tega zapisa. Želela sem le spraviti na ekran, kar mi je ležalo na duši. Mogoče je bistvo ravno to, da se je boljše naslanjati na trenutke in doživetja kot pa na denar. Seveda rabiš denar, da lahko kasneje tudi uživaš. Torej, ko ga dobiš, ko ga imaš, se resno vprašaj, za kaj ga želiš zapraviti.

Zapravi ga za svobodo in ne za stvari, ki iz tebe delajo še večjega zapornika. 

 

Tista jutra

Budilka je moj osovraženi nasprotnik v jesenskih in zimskih mesecih. Nikakor se ne moreva zmeniti, da bi se bilo tudi v teh letnih časih odlično zbuditi zgodaj zjutraj. Pa naju vedno znova premaga dremež. Samo še malo, samo še petnajst minut.

Ko končno dvignem rit, še vseeno zjutraj, najprej stopim do balkona. Tam me čaka Luks, naš (z)mešanec, ki komaj čaka, da greva na sprehod. In da me prinese okoli ter pobegne k sosedovim. Upornik prve kategorije. Razložiti mu moram, da sta najprej na vrsti zajtrk in kava, potem pa greva. S cviljenjem pospremi moj celoten jutranji ritual. Najem se, spijem črno nesladkano in se oblečem v oblačila, ki jih ni škoda. Z Luksom ne poznava pravil lepega oblačenja, ker bova čez eno uro umazana do vratu. Aja, ne. Jaz ne poznam pravil lepega oblačenja, on je odet v čudovit,  kosmat, počesan suknjič, ki mu piko na i doda kvečjemu kakšna posušena travna biljka. Stopim do njega in po parih minutah pregovarjanja se nama le uspe dokaj kulturno odpeti. Kmalu zatem drviva v hrib, kjer lovi svojo najljubšo žogo. Moji čevlji so že po nekaj metrih mokri od rose, a nič zato. Pred nama je čudovita pot, ki je odeta v meglo in kanček sonca.

img_20161018_205101

Takšna so moja najljubša jutra. Ko je že navsezgodaj zjutraj sonce, ni megle, nebo je brez oblačka, to pomeni takojšnjo akcijo. Ko pa sonce utira svojo pot, mi tako da ravno dovolj časa, da se naužijem miru in hkrati uživam v čudovitem razgledu z našega hriba. Mislim da se tudi Luks popolnoma strinja. Tudi njemu neznosna vročina že navsezgodaj zjutraj ni po godu.

V takšnih jutrih razmišljam drugače. Počasneje. Zunaj je manj ljudi (kot da na najini poti sploh koga srečava) in moja glava gre po svoje. Odkar je Luksa obiskala učiteljica (hvala, Valentina) in nama pokazala nekaj praktičnih vaj, je veliko bolj umirjen, kar pomeni, da sem mirna tudi jaz. Tako da lahko zares uživava v najinih sprehodih.

Tako zelo, da mi je vsakič neznansko hudo, ko moram ponovno spakirati kufer in oditi nazaj v Ljubljano. Saj ima tudi najlepše mesto na svetu (nje) svoje prednosti, a vedno bolj se mi po glavi podi misel, da morda mestno življenje ni zame. Ne da mi dihati in me ves čas sili v neko dogajanje. Tudi jutra v Ljubljani niso enaka. Pa čeprav so meglena in na redke trenutke prepletena s soncem. So po svoje čudovita, a drugačna. Preveč napeta. Po svoje umirjena, a brez pravega cilja. Včasih čudna. Zapolnjena s prekrasnimi ljudmi, a še vseeno z grenkim priokusom. Tisti, ki me poznate, veste o čem govorim.

Hvala bogu za vikende. Ko moj svet dobi popolnoma drugačno dimenzijo.

A ti ne živi le zanje. Potrudi se, da bo vsak dan v tvojem življenju vsaj malo kot vikend. Če ne drugače, v tiste pol ure zgodaj zjutraj, ko je vse tako kot ti hočeš preden stopiš realnosti naproti.

Zapis, ki je nastal z namenom omembe jesenskih juter, končal pa se je s filozofiranjem o mojem življenju. Tipično ;)! 

Pusti službo

“Ta je pa zmešana, takle govori, danes, ko ni služb, pa so težki cajti, pa to …”.

Služba oblikuje naše življenje. In nad njo se večina ljudi pritožuje. Nato se pritožuje sicer spet, ko nimajo službe, a to je že druga zgodba. Zato ti priporočam, da pustiš službo, ki te uničuje, če jo le lahko. A zato moraš imeti seveda vsaj dva pogoja:

  • nekaj tisoč evrov na računu, zato, da lahko preživiš nekaj mesecev, leto … in
  • načrt, kaj boš počel/a po tem, ko službo pustiš.

Če to dvoje izpolnjuješ, potem ne vidim nobenega razloga, zakaj bi moral/a vztrajati v službi, ki te ne osrečuje, ti ne prinaša enormnih zneskov, ki bi vsaj malo utemeljili tvoje trpljenje in te sili, da delaš z ljudmi, ki nimajo istih nazorov kot ti.

Jaz sem brez zaposlitve ostala že nekajkrat – razlog odpovedi je bil enkrat na eni, drugič na drugi strani. A moram priznati, da nič na svetu ne osvobaja bolj kot to, da lahko počneš, kar tebi paše. Pa ne govorim o tem, da potem ležiš v postelji do kosila in zjaš nadaljevanke cele dneve. Ne, dan si zapolniš, a s stvarmi, ki ti dejansko ustrezajo. V mesecih, ko sem bila brez službe sem vedno napisala največ, vedno ustvarila največ, si vedno skuhala največ, vedno telovadila največ in se vedno tudi smejala največ. Vedno sem tudi iz sebe izstisnila največ – včasih se moraš namreč pognati do roba in skorajšnje nule na računu, da razturaš in se poženeš v nove projekte.

Ko si brez službe imaš namreč čas, da najdeš sebe in iz tega ustvariš nekaj novega.

A ni lepo, ko ti dan zapolnijo vredne stvari in ne ljudje ter opravila, ki ti samo pijejo živce? Zato ne razumem vas vseh, ki se cele dneve pritožujete nad tem, kaj delate in ne spremenite ničesar. Ne razumem tudi vas, ki kljub temu, da imate finančno zaledje, sprejmete službo samo zato, da jo imate, čeprav je jasno, da si nove potem še nekaj časa ne boste iskali? In ne razumem vas vseh, ki ne razumete, da imate vedno izbiro, če se znate znajti. Obdobje v katerem živimo, namreč ni naklonjeno tistim, ki delujejo po ustaljenih vzorcih.

Ampak ok, po eni strani nas razumem – delujemo za nek višji cilj. Po navadi je povezan z denarjem. Ker denar je sveta vladar baje. Ki pa ti nič kolikokrat ne da ničesar, ti pa lahko vse vzame.

P.S. A ni lepo, če si na ponedeljek nasmejan/a?