Družbena omrežja

Z golo sliko do kave

Ah, Tinder. To magično orodje, ki ti v petih minutah “svajpanja” v levo in v desno prinese več sreče ter občutkov presenečenja kot Kinder jajčka. Včasih si vesel (kot pri jajčku, ko naletiš na tistega enega od treh smrkcev, ki jih ponujajo v Hoferju v paketu treh), a včasih žalosten (kot pri jajčku, ko naletiš na tistega, ki ima res bedno igračko).

Ne da delam kakšno posebno kategorizacijo fantov, ki so na tam velecenjenem omrežju, ampak, ko sem razmišljala, kako vam razložiti to moje mnenje, se neke “škatle” v katere bi lahko fante zložila, vsekakor pojavljajo.

  1. Imaš samo eno sliko, pa še ta ni ravno reprezentativna. Kako naj te ocenim na podlagi ene slike? Saj veš, mogoče si frontalno ok, ampak v eni drugi pozi mi pa nikakor ne potegneš. Ja ja, šteje srce, a vseeno … če bi štelo najprej samo srce, potem Tinder sploh ne bi omogočal profilnih slik.
  2. Imaš nekaj slik, a nobenega opisa. Saj ni treba napisati, kje si se rodil, kakšna je tvoja številka noge in katere vse knjige si prebral v lanskem letu, a vsaj kakšna malenkost, po možnosti s kančkom humorja, je dobrodošla. Da prebiješ led.
  3. Nimaš nobene slike. In nobenega opisa. Verjetno ste to tisti, ki samo gledate. Kot bi rekla moja prijateljica: seksal bi, ne bi ga pa noter dal.
  4. Imaš nekaj slik, kakšen simpatičen opis, a najin skupni interes je stran na Facebooku: “Iščem zaposlitev”. Kljub temu, da očitno to stran všečkava oba in da jaz imam službo, se ne morem znebiti občutka, da kaj si eden tistih, ki je brezposeln. Saj ne, da je konec sveta, če si, a roko na srce, bolje je, če nisi. V prihodnjih letih bi rada videla še nekaj sveta, moja plača pa ni tako visoka, da bi pokrila karte za oba.
  5. Imaš napol golo sliko, po možnosti iz fitnesa. Ali na pol golo sliko iz banje. Z mehurčki, cel namiljen in s poudarki na six packih, ki verjetno pri dnevni svetlobi niso tako izraziti.
  6. Imaš slike, kjer si pokril čisto vse športne ativnosti, ki si se jih v življenju udeležil, pa čeprav samo enkrat. Srfanje, kajtanje, plezanje, supanje, plavanje, planinarjenje, skok s padalom … absolvent na Krfu.
  7. …

A konec koncev, vsi smo samo ljudje in vsi smo si različni, tako da prosto po Prešernu. Kot mi je rekel zadnji znanec s tega omrežja: maš ti to. Prej ko slej se najde nekdo, ki ti sede. Vsaj toliko, da ga želiš spoznati v živo.

Da začnem bolj na začetku …

Bil je simpatičen. Toliko, da sem mu stisnila srček. Znal se je pogovarjati in imel je dejansko kaj pametnega za povedati. In tudi za pokazati. Zato se je nekega dne, še predno sva se spoznala v živo odločil, da mi bo poslal sliko sebe v boksarcah. Seveda z odrezano glavo, če bi se slučajno odločila komu to pokazati. Kar seveda sem, prijateljice res ne smejo biti prikrajšane. Situacija ni bila idealna (postava sicer ja), a konec koncev, ni mi poslal slike svojega spolnega uda. Kar je danes tudi svojevrsten dosežek. Od kod tipom ideja, da ženske padamo na takšne slike, če ga nisem prej še nikoli videla, ne vem. Skratka, zgodba se nadaljuje, beseda da besedo, dečko tudi tu in tam omeni kakšno bolj seksi temo … nič konkretnega, a človek bi rekel, da ne išče ravno samo  prijateljstva. Kakorkoli, zmeniva se za kavo, pivo, sok … nekaj od tega. Pila sem Cockto. Lagala bi, če bi rekla, da v njegovi družbi nisem uživala. Ker sem. A vsekakor mi ni bilo do blaznih zmenkarij in že po prvem zmenku sem vedela, da se z njim v kakšno resno zgodbo ne bi spuščala. No, po pijači nadaljujeva s pogovorom preko Tinderja, nakar kmalu sledi nova slika … tokrat gola, pri čemer je imel spolni ud pokrit z roko. Tudi tokrat z odrezano glavo (tisto zgornjo).

A, pa ga imamo. Očitno dečko, ki bi se rad malo pozabaval. Pa ok, zakaj pa ne. Dogovarjava se za naslednji zmenek, ko omeni kino. Čakaj, kako kino, kino res ni primeren prostor za prve zmenke. Ne glede na to ali se hočeš pogovarjati ali seksati, ne enega ali drugega ne počneš v kinu. Beseda spet da besedo in ko mu kot direktna gospodična pojasnim, kaj si jaz predstavljam, sem ugotovila, da to niti ni približno tisto, kar si je predstavljal on.

Ne vem, res da sem stara 32, a nisem vedela, da so nage slike dandanes zgolj kompliment in vabilo na dejansko … kavo.

Je vloganje res zame?

Vse bolj popularno vloganje je marca zajelo tudi mene. Po tednih gledanja Komotar Minute, Caseya Neistata, Mihe Žvižeja itd. sem rekla, zakaj ne bi poskusila tudi jaz posneti kak video. Pa ne zato, da bi se pridružila modni muhi, ampak zato, ker sem bila mnenja, da lahko z vlogom, še bolj kot z blogom, združim moje interese in znanja.

Ampak tu nastane ena težava. Meni se to ne da in priznam, malo me je sram. Poleg tega nočem pokazati toliko, kot bi večina drugih želela videti.

Sram? Ja, sram. Meni ni fora, da vedno sedim v svoji dnevni sobi ali pa na travniku, ko peljem psa na sprehod in govorim v kamero. Jaz hočem, da se dogaja. Ampak to pomeni, da moraš tudi kdaj stati sredi Prešernovega trga in govoriti v kamero. No, verjetno bi to bil problem samo prvič, drugič, mogoče še tretjič, nakar bi ugotovila, da se s tem obremenjujem bolj jaz kot pa drugi. Drugim verjetno dol visi zato, kaj jaz delam pred kamero. Potem je tukaj še dejstvo, da v videe ne želim vključevati sodelavcev, prijateljev, družine. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, da so v posnetkih, ampak zato, ker jih ne želim obremenjevati s tem. Vedno spraševati, če lahko, postane naporno in marsikomu znaš iti na živce. Seveda lahko posnameš marsikaj tudi brez tega, da so drugi ljudje vključeni, a potem spet … je to sploh še tako zanimivo?

Jaz menim, da je pri vsaki stvari, v kateri želiš zares uspeti, pomembno, da objavljaš veliko in redno. Ne enkrat na teden, ampak nekajkrat na teden ali po možnosti celo vsak dan. Pa ne da govoriš bedarije in izrabljaš novice, zato da udrihaš po njih in po drugih, ampak da ustvarjaš kvalitetno vsebino. In vloganje je naporno. V času, ko jaz napišem en blog, bi mogoče posnela le en insert vloga. Vloganje pomeni, da snemaš včasih tudi nekaj ur, da dobiš za nekaj minut materiala in to je potem potrebno še zmontirati. To delati poleg tega, da imaš redno službo? Ja, naporno. Veliko neprespanih noči.

Vlogi, vsaj taki, ki jih jaz rada gledam, so dostikrat velik poseg v zasebnost. In kljub temu da mi pozornost dostikrat sede, je zopet ne iščem tako zelo, da bi se spuščala v take podrobnosti.

Mogoče pa je bil tip vlogov, ki sem jih delala všečen. Vsaj nekaj ljudi mi je reklo, zakaj sem nehala in kdaj bo spet kakšen na sporedu. Pa ne vem, če sem pripravljena na hektiko, ki jo to s sabo prinese. Čeprav vem, da tovrstnega vloga, kot bi ga jaz dejansko želela snemati, pri nas ni.

Še vedno pa drži to, da je vloganje format, ki mi vsebinsko najbolj sede. Kaj pa vem, mogoče si premislim :).

Sem pa dala na kup tudi naše, domače vloge. Seznam najdeš TUKAJ. Če sem koga spregledala, javi in ga bom dodala. Bi pa vso zadevo z vloganjem razširila še na eno misel. Res si želim več realnih vlogov in malo manj lepotnih. Ko vidiš, da ima en vlog z noro dobro in poučno vsebino toliko manj podpore kot en, ki govori o tem, ali izbrati lak z bleščicami ali brez. Ampak … vsakemu svoje.

O tem, da so nekateri sposobni sproducirati celoten video ali blog zapis o podarjeni čokoladi ali parfumu in seveda o tem govoriti v presežnikih, pa bolje da nadaljujem v kakšnem drugem zapisu, ker je vsega preveč. Če ti podjetje diktira, da mora biti zapis pozitiven, potem nimaš z njimi kaj početi. Pika.

 

Pokaži nam več

V življenju sem videla že nešteto blogov, Instagram profilov, Facebook strani itd., ki začnejo zelo optimistično, a se vsa zabava konča tako hitro, kot se je začela. Če to ni nekaj, kar ti ustreza, če ne najdeš časa, volje, inspiracije – ok. Greš dalje in se posvetiš stvarem, ki so ti bližje.

A kar me pri tem najbolj zmoti, je naslednje. Deljenje s svetom, da si nekaj ustvaril/a, čeprav dejansko nisi naredil/a še nič konkretnega.

Poglejmo nekaj primerov (in vse, o čemer bom pisala, velja tako za podjetja kot tudi navadne občane).

  1. Nekdo, ki ima namen objavljati fotografije, ustvari svoj Instagram profil. Instagram o tem avtomatsko obvesti njegove Facebook prijatelje (Your Facebook friend Janez Novak is on Instagram as janez.novak). Že tukaj te takoj povleče, da klikneš na njegov profil. Nato ta oseba začne slediti določenim ljudem ali podjetjem. In kaj se zgodi? V obeh primerih kliknem na njegov profil, ker me zanima, kaj se tam dogaja. Če na profilu ne najdem nobene fotografije, mu ne bom začela slediti in zelo malo verjetno je, da se bo to zgodilo v prihodnosti (razen, če me v to nekako prepriča, a dosti težje kot ob prvi priložnosti).
  2. Nekdo, ki ima namen ustvarjati vsebino, odpre svoj blog. Napiše prvo objavo, ki po navadi vsebuje nekaj v smislu, da je to prvi blog in da se bodo res trudili objavljati, o čem bodo pisali, bla bla. Ok, s tem ni nič narobe. A že po tem prvem uvodnem blog zapisu, povezavo do bloga delijo s svojimi prijatelji, poslovnimi partnerji itd. Kaj se zopet zgodi? Kliknem na povezavo in preberem to prvo objavo. Da ne bo pomote – lahko je odlična, lahko je napisana zelo bogato, ampak v nobenem primeru ena objava ni dovolj, da me z njo prepričaš, da ti začnem 100 % slediti. Za to rabim nekaj več. Več objav, več tvojega razmišljanja, da vidim, če mi na dolgi rok tvoja vsebina ustreza, da si bom za njo vzela čas.
  3. Nekdo objavi Facebook stran za promocijo svojih izdelkov ali storitev. Še preden napiše nekaj objav in sploh podrobno dokonča vse opise ter kontaktne informacije, že k všečkanju povabi vse svoje prijatelje. Kako se naj na podlagi tvojega imena odločim, če ti želim slediti ali ne? Mogoče si moj dober prijatelj in ti bom naredila uslugo, ker boš imel en všeček več, a to še ne pomeni, da mi je tvoja vsebina dejansko všeč. No, saj sploh še ne vem, kakšna bo.

Kar želim povedati je, da je prva priložnost zelo pomembna. Ko odpiraš svoj profil na Instagramu, če seveda ni tvoj namen le slediti drugim, naloži nekaj slik že takoj. Prvo minuto. Da lahko, ko prvič kliknem na tvoj profil, že vidim, kam pes taco moli. Preden vsem naokoli poveš, da pišeš blog, napiši nekaj objav, potrudi se in daj ljudem nekaj materiala, da se lahko odločijo, če ti bodo sledili ali ne. Enako velja za Facebook stran. Ljudje, sploh tisti, ki te ne poznajo, ti ne bodo sledili samo zato, ker si prisoten tam nekje na spletu.

Povsem razumem tisto navdušenje, ko odpreš blog. Napišeš prvo objavo in takoj rabiš potrditev. Takoj rabiš všečke in komentarje, ker te bo morda to spodbudilo, da nadaljuješ. A vsega tega ne bo, če ne dostaviš svojega dela, ki pa mora biti predvsem danes, ko živimo v poplavi vsebine, dober, zanimiv in prepričljiv.

Zato ne stopi prehitro v digitalni svet, če tam nimaš namena ostati in predvsem se ne hvali z nedokončanim delom. Jaz resnično rada berem bloge, a kar me najbolj razjezi je to, da kliknem na blog, tam pa ne najdem nič ali neke ekstra stare objave, na katerih se nabirata pajčevina in prah.

Pa srečno :)!

 

Digitalni zapor (Izlet na Bled)

7.00. Stojim ob ljubljanski tržnici in čakam na prevoz. S Karmen se nisva videli že sto let ali če povem natančneje, se nisva videli štiri mesece in pet dni. Vse od tistega norega četrtka, ko je odvihrala s kave, kot bi ji nastavil bombo pod tazadnjo. To, da sestra rojeva, res ne izveš vsak dan. Čakam. Ura je že 7.03. Tako kot je v njeni navadi bo verjetno zamudila kakšnih deset minut, kot je v moji navadi, pa jaz tam stojim točno ali raje še kakšni dve minuti prej. Danes je res lep sončni vzhod. Neka taka oranžkasto rdeča svetloba se razprostira nad gradom. Instagram. Instagramovci bodo razumeli, kakšen zaklad je tako čudovit sončni vzhod. Ni sicer za trideset lajkov, ampak ene dvaindvajset bi jih pa morala dobiti. Ok bo. Evo, ravno pod pravim kotom stojim, super bo. Ravno, ko stisnem “objavi” in se spomnim, da sem pozabila fotko deliti še na Facebook, mi Karmen potrobi in navdušeno maha iz avtomobila. Telefon pospravim v žep, odprem vrata in jo močno stisnem k sebi. Po osnovnih in vljudnih vprašanjih: kako si, kaj dogaja, kako je služba, a magistrsko si že napisala, vzamem v roke telefon. Karmen seveda zraven povem, da naj še kar naprej razlaga, kako je morala tajnici pomagati skopirati cel kup poročil in da jo vsekakor poslušam. Pogledam na Instagram in vidim, da imam že dvanajst lajkov. Dvanajst stiskov srčkov. Noro lepo. Kliknem še na gumb deli in ta prečudovit vzhod delim še s Facebook prijatelji. Ja ja, vidim, da je isto foro objavila že Špela iz Prekmurja, Luka, ki je očitno spet na Primorskem in tudi Jaša, ki je pa tako ali tako vsak dan pri svoji punci na Štajerskem. Briga me, nihče od vas ni v Ljubljani. Kdo bo objavil prvi sončni vzhod iz prestolnice in to takšnega, na katerem se vidi grad? Kdo? Retorično vprašanje.

Ob tem ugotovim, da Karmen dejansko nisem poslušala, ker je z napol groznim glasom rekla, če me bo morala še trikrat vprašati, kako mi kaj gre s tistim pobčem iz Novega Mesta, pri katerem sem prespala, ko sva se nazadnje videli. “Pusti tega pobča,” sem ji rekla in sva preklopili na pomembnejšo temo – kam bova šli na kosilo, ko prispeva na Bled? Ko sva se končno zmenili, da greva najprej na sprehod okoli jezera in potem na kosilo na poti domov, sva že prispeli na končno destinacijo. Zazvoni mi telefon. Sporočilo od sodelavca: “Sori, ker te motim na tvojem izletu in verjetno boš to videla šele zvečer, ampak če slučajno utegneš, daj mi samo napiši cifro od tistega modela iz papirnice, da mi končno pošlje ponudbo.” Odgovorim takoj: “Jutro. Ni panike, sem ravno na telefonu. Evo, tole je cifra: 000 000 000. Fajn se mejte, čao.” Zakaj bi se človek trudil in pretvarjal, da ni videl sporočila, če ga je?

S Karmen se sprehajava ob jezeru in dan je res lep. Toliko si imava za povedati. Midve sva takšni – ne vidiva se pogosto, a ko se, je tako kot da vmes ne bi minili meseci. Razlagava si, kaj vse se je zgodilo v času, ko se nisva videli, niti slišali in sočasno pridno slikava vse naokoli. Kot bi bili prvič na Bledu. Tamkajšnih labodov še ni videl nihče, zato jih je obvezno potrebno fotografirati z vseh možnih kotov. Prav tako razgled na otoček in cerkev – fotke, kjer se mimo turna sprehaja oblak v obliki oblaka res ne vidiš vsak dan. Uf, Twiter, na Twiter nisem nič dala že dva dni, saj bodo ljudje mislili, da me je pobralo. Hitro jih malo spodbodem, kako preživljam svoj prosti petek. Podaljšan vikend, “prjatli”. Uou, dve ikonci za Instagram, torej je padel vsaj en komentar. Že 28 lajkov in dva komentarja. Pismo ej, ne bi si mislila, da bo tale vzhod takšen hit. Bom počakala še kakšno uro, da objavim tega laboda, kako tišči glavo v vodo, da bo še tisto vžgalo.

Prideva okoli jezera in stisnem en selfie. Potem še pograbim Karmen in skupaj stisneva en selfie. Ona ga sicer ne objavi, ker je bolj čudne sorte in sploh nima Facebooka, jaz pa tudi ne, ker imam en resen mozolj na obrazu. Vsedeva se v avto in se odpeljeva proti Ljubljani. Mislim, da je že čas za sliko laboda. Ali bi raje tisto, ko se je Iztok Čop sprehajal mimo? Ma ne, bom danes laboda, pa jutri Čopa. Jutri bom bolj doma, pa tako ne bom imela materiala za objavit. Končno prideva do najine priljubljene restavracije, se vsedeva in naročiva solato. Vmes ji še nekako uspem povedati zgodbo, kako je bilo super na poroki bivše sosede, ko na mizo že pride solata – cezarjeva, moja najljubša. Res sem že lačna. Zaželim ji dober tek in na vilico nataknem prvi kos jajca. Nesem ga v usta, ko se za trenutek ustavim in razmišljam ali naj ga izpljunem ali prežvečim. Mater, mater, mater, sem točno vedela, kaj se bo zgodilo. Velikokrat se mi to zgodi. Pa kako si lahko takšna budala, da daš v usta predno slikaš??? Pa tako je bilo lepo dekorirano – štiri rezine jajčka razporejene v nekakšno rožo na vrhu solate. Malo pobrkljam po njej in skušam rešiti, kar se rešiti da. Karmen me gleda izpod čela in mislim, da ji vse skupaj že ni več smešno. Ko ona poje že polovico svoje porcije, jaz le ujamem pravi kot, dodam filter in objavim na Instagramu. Tole pa ne bo šlo še na Facebook. Že jutranja objava ni dobila nobenega komentarja. Čeprav tale bi lahko. Solata. Vegani. Aja ne, jajca je zraven. Ne ne, ne bo komentarjev.

Pojeva, se še malo posmejiva in greva vsaka na svoj konec. Jaz peš domov, kjer še ujamem čudovit sončni zahod – pa kaj smo zadeli na lotu danes ali kaj? Lep dan je bil. Veliko materiala za objavit. Pa Karmen je tudi lepo bilo videti, no.

Ne bodi trapast-a. Naredi kakšno fotko, a ne pusti, da gre življenje mimo tebe. Tista cerkev bo stala tam, dokler boš živ-a, solato pa tudi delajo v skoraj vsaki restavraciji. Karmen te bo še dvakrat takole gledala, ko se boš dobil-a z njo, potem pa te bo poslala v k*. Ker Karmen posluša in se z vsem svojim bitjem posveča medosebnim odnosom. Pa Karmen bo enkrat stara in tudi ti boš enkrat star-a. Ugotovil-a boš, da je življenje šlo mimo tebe. Res je, da ti bodo stene krasili prečudoviti kolaži Instagram fotografij, a veliko bolj je drag spomin na občutek, kako je bilo ležati v visoki travi z osebo, ki jo imaš najraje na svetu in gledati sončni zahod.

Ker veš – sončni zahod ni na fotki nikoli tako lep kot v živo! Slikaj, se umiri in odklopi kdaj pa kdaj. 

 

S Postercat.io do najboljših Instagram fotografij v tiskani obliki

Kakšni dve minuti po tem, ko mi zvoni budilka, v rokah držim telefon in brskam po Instagramu. Moj jutranji ritual ali bolje rečeno celodnevni, ker se proces ponovi večkrat čez dan, razen da takrat ne ležim več v postelji. Od dneva, ko je Instagram postal na voljo tudi uporabnikom Androida, pa do danes, sem posnela 900 objav. 900 ujetih trenutkov in skoraj vsak izmed njih je nekaj posebnega.

Kljub vsemu, pa imam še vedno rada stvari, ki dišijo po tiskarni. Pred nekaj meseci so Mojca, Jure in Goran predstavili aplikacijo Postercat.  Postercat ti omogoča, da v manj kot minuti ustvariš plakat velikosti 50×70 cm s svojimi najbolj všečkanimi Instagram fotografijami. Izdelava plakata je res preprosta. Na strani se prijaviš s svojim Instagram računom, na podlagi katerega sistem izbere 35 fotografij, ki jih lahko po želji tudi zamenjaš. Nato vpišeš svoje kontaktne podatke in opraviš plačilo s kreditno kartico ali preko PayPala. Se ti zdi, da bi takšen plakat bil odlično darilo? Prijateljem lahko podariš tudi darilno kartico, s katero si lahko sami ustvarijo svoj plakat in to ne glede na to, kje živijo, saj Postercat deluje globalno.

Kot velika navdušenka nad Instagramom, sem seveda želela imeti ta plakat. Rekla sem si, da ga bom naročila takoj, ko se bom zopet selila. K sreči je Postercat ekipa januarja organizirala nagradno igro:

 

in še večja sreča je, da so izžrebali ravno mene :)! Tako mojo steno po novem krasi plakat, ki me spominja na vse čudovite trenutke zadnjih nekaj let.

 

Naj omenim še to, da je Pošta Slovenije uspešno založila prvi paket. Za to bi se jim rada ob tej priložnosti še posebej zahvalila. Veliko iznajdljivosti je potrebno, da se “izgubi” pol metra dolga škatla. Upam vsaj, da je našla pametnega lastnika ali pa se bo vrnila nazaj k Postercatu – v tem primeru imam čudovito idejo, kako bi lahko iz tega naredili nekaj dobrega. Skratka, najlepša hvala ekipi, da mi je velikodušno natisnila še en plakat in ga ponovno poslala. To je odnos, ki dela velike razlike in pusti pri uporabnikih več kot pozitiven občutek. “Od nas je paket šel, ni šans, da se nahaja v kakšnem od skladišč”, pa je bil odgovor zaposlene na Pošti Slovenija, ki je ta vedeževalski stavek izrekla kar iz naslonjača svojega pisarniškega stola.

Postercat je sicer prvi skupen projekt omenjene ekipe, vsak izmed njih pa drugače počne še ogromno stvari:

  • Mojca je uspešna podjetnica, ki digitalni marketing spreminja na bolje v agenciji Super Spicy Media,
  • Jure je programer, ki je ustvaril že kar nekaj projektov – predlagam, da o njih poslušaš sam/a v podcastu Work Smart Play Hard, ki ga ustvarjata skupaj z Mojco. V njem boš izvedel/a o njuni življenjski poti, grajenju osebne blagovne znamke, postavljanju ciljev … skratka o vsem, kar loči slabe podjetnike od dobrih,
  • Goran pa je poleg aplikacije Postercat, soustanovitelj dveh aplikacij. Bookagram je iPad/iPhone aplikacija, s katero lahko ustvariš svojo Instagram foto knjigo, Calendargram pa ti omogoča, da ustvariš Instagram koledar.

Postercat, hvala še enkrat za čudovito izkušnjo in veliko uspehov še naprej. Že komaj čakam kakšen nov projekt :).

Instagram ni samo prostočasna dejavnost. Z njim lahko blagovna znamka doseže in navduši svoje ciljne skupine. Te zanima več? Klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.

Kako pravilno uporabljati hashtage

Hashtag je oznaka (#), s pomočjo katere lahko razporedimo teme na družbenih omrežjih, tisti “malo starejši” pa se je boste spomnili tudi iz časov IRCa. Posamezen hashtag lahko vpišemo v iskalnik omrežja ali pa nanj kliknemo v posamezni objavi. S tem se nam odprejo vse druge objave, ki prav tako vsebujejo določen hashtag, kar olajša iskanje po temah, ki nas zanimajo. Njihova uporaba je sicer veliko bolj pogosta, kot bi si želela. Uporabljajo se tudi izven družbenih omrežij, na primer v tiskanih medijih. Hecno, kajne? Takole klikati po časopisu.

Nekaj nasvetov

  1. V objavi uporabi le nekaj hashtagov. Twitter ima samo 140 znakov in če 3/4 tega prostora porabiš za hashtage, to verjetno pomeni, da nisi povedal/a nič pametnega. Na Instagramu pa jih lahko umestiš v komentar in ne v opis fotografije. Če sliko objaviš recimo še na katerem drugem družbenem omrežju, lahko kup hashtagov izgleda zelo nepregledno. V komentarju pa si lahko na Instagramu daš duška in jih objaviš do 30. Ampak resno … kdo bo to bral?
  2. Vsekakor uporabljaj hashtage. Raziskave namreč kažejo, da imajo tviti s hashtagi večji odziv kot tisti brez. Očitno črna tam nikomur ne sede.
  3. Ne uporabljaj jih samo zato, ker so kao kul. Kljub temu, da različni avtorji zagovarjajo različne nasvete, sama pravim, da nam uporaba preveč splošnih hashtagov ne koristi. Glede na število objav, ki se po celem svetu zgodijo vsako sekundo, je utopično pričakovati, da nas bo s hashtagi #me #sun #beautiful #morning #view kdo našel. Mogoče tu in tam, ampak kaj veliko novih ogledov in posledično sledilcev verjetno ne bo.
  4. Ne zmišljuj si čisto svojih hashtagov, ker jih nihče ne išče. Razen v primeru načrtovanih in večjih dogodkov, oddaj, blogov … kjer bodo z veliko medijsko podporo ljudje tudi uporabljali ta hashtag.
  5. Omrežje, kjer je še vedno najmanj uporabe hashtagov, je Facebook. Tudi sama sem tam kliknila nanje mogoče samo v nekaj primerih, ker mi je to nenaravno okolje za njihovo uporabo. Ko prideš na Facebook se sprehodiš skozi newsfeed in po vseh stotih objavah tvojih prijateljev ne greš raziskovati še ostale strokovne vsebine. Drugače je za upravljalce Facebook strani, ki lahko preko hashtagov pridejo do zanimive vsebine, ki jo lahko delijo na svoji strani.
  6. Na vseh družbenih omrežjih uporabljaj enak hashtag za določeno vsebino.
  7. Včasih uporabniki sami od sebe pričakujejo, da je uradni hashtag določenega dogodka ali oddaje nekaj drugega, kot so si zamislili organizatorji. Primer: #planetbar (narobe), #barplanet (pravilno).
  8. Ne uporabljaj hashtagov med stavkom, ker to precej oteži branje.
  9. Pred objavo preveri, če določen hastag prinese dodano vrednost tvoji objavi. Je podobnih hashtagov že preveč ali pa si morda želel/a objaviti takega, ki ga ni uporabil še nihče drug?
  10. Če je objava v slovenščini, ne dodaj hashtaga v tujem jeziku.

Praktični primeri

Da bi najbolje razumeli pravilno in nepravilno uporabo hastagov, je najbolje, da si pogledamo nekaj praktičnih primerov.

Uporaba hashtagov je na Twitterju zelo koristna v času resničnostnih šovov in oddaj, ob katerih imamo tviteraši vedno polne roke dela.

Če želim do zanimivih tem s področja digitalnega marketinga, v iskalnik vpišem #digitalmarketing in branje se lahko začne.

Enako velja na Instagramu. Tam so hashtagi velikokrat del nagradnih iger ali določene “skupnosti”. IG Slovenia je ena izmed njih. Vsako sliko, ki je označena z #igslovenia namreč uredniki pregledajo in dnevno objavijo njim najbolj zanimivo, s čimer posamezni avtor dobi ogromno pozornosti, ostali pa lahko digitalno raziskujemo lepote Slovenije.

 

S pomočjo reposta in uporabe hashtaga #postercatgiveaway, pa sem sama sodelovala v nagradni igri. S pomočjo uporabe določenega hashtaga, lahko organizatorji nagradne igre identificirajo tiste, ki v njej sodelujejo.

Ker gre za slike, je uporaba hashtagov na Instagramu zelo praktična. Če si ljubitelj sončnih vzhodov, vpišeš #sunrise in že uživaš v nešteto lepih razgledih.

Na splošno je najboljši nasvet pri uporabi hashtagov naslednji: ko ga zapišeš, se vprašaj, če bi klik nanj koristil tebi, ko bi ta isti hashtag prebral/a nekje drugje. Zato hashtagi kot so #aveš, #dejno, #nemoreš, #resje, #great … niso ravno najbolj smiselni.

Hashtagi dopuščajo veliko možnosti za kreativno uporabo, če so seveda uporabljeni premišljeno. Pa ti premisliš, preden jih uporabiš?

Sem Simona. Uporabljam hashtage. Tudi pri svojem delu.

Zakaj ne podpiram povezovanja računov družbenih omrežij

Ob branju zanimivega članka z naslovom “15 Ways to Increase the Click-Through Rate on your Tweets” sem naletela na ne tako spodbudno misel. Avtor pravi, da je eden izmed teh načinov povezovanje Twitter računa z ostalimi računi družbenih omrežij. Mnenja sem, da obstajajo primernejši načini komuniciranja.

Povezuj le osnovne informacije

Ljudje, ki so naleteli nate, si ne bodo vzeli večnosti, da ugotovijo, kje vse si prisoten/a. Razen stalkerji in natančni kadrovniki. Zato je smiselno, da osnovne informacije izpostaviš na različnih omrežjih. Na Twitterju zapišeš svojo spletno stran in vzdevek na Instagramu, podobno narediš na Facebooku. Na Linkedinu objaviš povezavo do svojega Twitter računa in podobno. To je eden izmed odličnih načinov, kako človeku, ki pride s tabo v stik, pokažeš, kje vse si aktiven/a. Če ga zanima, bo kliknil na povezavo ter si vzel čas za tvoje tvite, fotografije in podobno. A kako naprej?

Vsako omrežje ima svoj način komuniciranja

Tako, kot se ne pogovarjaš enako s svojo mamo in bodočo naročnico, ki jo vidiš prvič v življenju, tako ne moreš enako komunicirati na vseh družbenih omrežjih hkrati. Vsako ima svoja pravila. Avtor že omenjenega članka je zapisal, da lahko s tem, ko na Linkedinu objaviš svoje tvite, dosežeš, da imajo višji CTR (click-through-rate). To vsekakor drži, ampak, se ti ne zdi malce vsiljivo, da se na Linkedinu večkrat na dan pojavljaš s svojo vsebino, ki hočeš nočeš, nima vedno poslovnega pridiha? Razen, če je vse skrbno premišljeno, a žal po navadi temu ni tako.

Sama sem naletela že na kar nekaj blagovnih znamk, ki počnejo ravno to. Po navadi povežejo Facebook in Twitter. In kaj se zgodi? Vemo, da ima Twitter na voljo samo 140 znakov. Če v tvit dodaš še URL povezavo, se število razpoložljivih znakov zmanjša na 117. Tako pride do tega, da ima Facebook objava rep in glavo, tvit pa žal ne, kar posledično zmanjša CTR.

Velja tudi obratno. Če na Facebooku objaviš svoj tvit in po možnosti vanj dodaš fotografijo, bo ta na Facebooku majhna. Vemo pa, da miniaturne fotografije ali objave brez fotografij, na Facebooku ne prinesejo visoke vpletenosti. Prav tako vse skupaj deluje precej vsiljivo, če tvitaš veliko.

Ob takšnem povezovanju pomislim na lenobo in neprimerno komuniciranje. Ločeni objavi bi tej osebi vzeli le nekaj minut več. In če daš na tehtnico ‘nekaj minut več dela’ in ‘odsledila te bom, ker svoje komunikacije ne prilagajaš’, kaj boš izbral/a?

Manj je več

“Na spletu sem prisoten, ker moram biti, tam so vsi”, ni pravi način razmišljanja. Meni je bližji tale: “na spletu bom prisoten/a le toliko, kolikor mi znanje in čas dopuščata.” Ne bo konec sveta, če ne boš prisoten/a povsod. Bolje, da na enem izmed omrežij komuniciraš dobro in redno, kot da si prisoten/a povsod na pol.

Če si želiš prihraniti nekaj časa, lahko uporabiš katerega izmed orodij za upravljanje večih omrežij naenkrat. Eden izmed takšnih je na primer Hootsuite. Vse, kar je potrebno, je le nekaj minut časa več, da prilagodiš komunikacijo posameznemu kanalu. In daš svojim oboževalcem tisto, česar si želijo.

|Na družbenih omrežjih se počutim kot otrok v peskovniku. Te zanima, kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Družbena omrežja in razlika v letih

Kam so šle vse divje objave mojih Facebook prijateljev? Ponočevanja, bikinke na hrvaških plažah in strastni poljubi z novopečenim fantom?

Ameriška raziskava je pokazala, da se je 56 % internetnih uporabnikov starejših od 65 let, vpisalo na enega izmed družbenih omrežij. To predstavlja kar eno tretjino vseh “seniorjev” v Ameriki. Po drugi strani ima polovica mladih med 18. in 29. letom raje Instagram. Kar polovica od teh ga uporablja dnevno.

Res da podatki veljajo za Ameriko, a že po mojih izkušnjah sodeč, bi te številke znale držati tudi pri nas. Na Facebooku so po objavah skoraj bolj aktivni starši mojih prijateljev, kot pa prijatelji sami. Poleg malo starejših, so aktivne tudi novopečene mamice. Ampak tem ravno ne moremo zameriti, kajne? Tudi če na časovnico zato kdaj prileti kakšna slika umazane pleničke. Po drugi strani pa je vse več mojih vrstnikov aktivnih na Instagramu. Postali smo pravi obsedenci z objavami kosil in sončnih zahodov. Miklavž je napekel na tone piškotov.

Družbena omrežja skozi oči najstnika

Pred časom smo iz prve roke izvedeli, kaj si najstniki mislijo o družbenih omrežjih. Članek je bil potrebna svežina, saj vedno znova beremo le o predvidevanjih, ki jih pišejo vsaj deset let starejši posamezniki, čeprav mnogim statističnim številkam ne gre ugovarjati.

Facebook

Facebook je za najstnike mrtev. Kot pravi avtor: “…now is seen as an awkward family dinner party we can’t really leave”. Točno o tem govorijo tudi raziskave. Na Facebooku so danes tudi naši (stari) starši, ki so tako dobili čisto nov vpogled v naša življenja. Če smo jih sprejeli med prijatelje, seveda. A po drugi strani je popolnoma nenormalno, če Facebooka nimaš. Kako ga nimaš? Kako pa naj te kontaktiram? Očitno gumb za klicanje na telefonu nima več pravega pomena.

Izpostavljena prednost so po avtorjevem mnenju skupine in Messenger. Slednjega precej uporabljam tudi sama, tako za zasebne kot službene namene, čeprav funkcija “Seen tor. at 17:46” priliva čisto preveč olja na ogenj, kot je potrebno. Meka za ljubosumne punce.

Prav tako lahko preko Facebooka lažje najdeš ljudi (beri: stalkaš). Ali punco povprašaš po Facebooku, ker ti je nerodno vprašati za številko. Posledično je tudi lažje stisniti gumb block, če gre kaj narobe.

Instagram

Instagram je daleč najbolj priljubljeno omrežje za najstnike. Čeprav jih je še vseeno več na Facebooku, so tam precej neaktivni. Razlika je torej v aktivnosti. Avtor tudi pravi, da večine mlajših (10-16 let) sploh ni na Facebooku in da je Instagram vse, kar potrebujejo.

In zakaj imajo najstniki raje Instagram?

  • Ob všečkanju ali komentiranju ni strahu, da se bo zaradi tega objava pojavila na vrhu Newsfeeda. Malo več zasebnosti, torej.
  • Slediš lahko le željenim profilom. Ko skrolaš po vsebini, v njej torej resnično uživaš, ne pa da se ti ob tem pojavijo kakšni biseri … umazane pleničke, na primer. Na tem mestu bi dodala le, da se da tudi na Facebooku to zelo lepo urediti. Slediš le tistim stranem, ki so ti všeč, pri malo bolj zoprnih prijateljih pa uporabiš gumb “Unfollow” ali celo “Unfriend”.
  • Vsebina na Instagramu je bolj kvalitetna. Ljudje si vzamejo čas in uredijo fotografije, jim dodajo različne filtre in podobno. Izberejo tudi le eno fotografijo, ki povzame dogajanje celotnega kosila/večera/dneva. S tem se precej strinjam, čeprav kot povsod, tudi tukaj obstajajo izjeme. Če Instagram spremenim v lastno poimenovanje: danes je vsak lahko “fotograf”.
  • Instagram ima pretežno mlajše uporabnike, kar pomeni, da še vedno velja za “hip” in “cool”.
  • Prednost je tudi taganje. Čeprav se da to s predhodno potrditvijo lepo urediti tudi na Facebooku, se na Instagramu ne more zgoditi, da neželjene fotke pridejo na vrh Newsfeeda. Predno jih dobijo v roke zlobni stalkerji, se lahko na Instagramu pravočasno odtegaš.
  • Instagram ne omogoča objave linkov. To prednost obožujem tudi sama, saj tako ni nezaželenih reklam in spemanja.

Na Instagramu smo veliko bolj vpleteni v samo vsebino. A če pogledamo z druge plati – vsebina so fotografije, ki jim seveda pripadajo komentarji, ampak odkrito – sama jih dostikrat niti ne preberem. Drži pa, da skoraj nobena fotografija ne gre mimo mene.

SplitShire_5678

Twitter

Twitterja najstniki ne razumejo. Tam tudi težje najdeš svoje prijatelje, večina pa ga uporablja le za pritoževanje čez šolo, saj je manj verjetnosti, da bodo tvite prebrali njihovi starši. Na Twitterju ti sledi kup neznancev, kakšen izmed tvitov pa te zna udariti po glavi v prihodnosti, ko ga prebere tvoj delodajalec.

Twitter naj bi imel tri skupine uporabnikov:

  1. Tisti, ki ga uporabljajo za pritoževanje in preko tvitov izražajo sami sebe.
  2. Tisti, ki upajo, da bodo njihove tvite videli potencialni delodajalci.
  3. Tisti, ki zgolj berejo in občasno stisnejo kakšen retvit.
Linkedin in Pinterest

Če povzamem: Linkedin je “obvezen”, na Pinterestu pa so same punce in hipsterji. O slednjem ne teče beseda ravno pogosto.

Snapchat

Snapchat postaja eden od najbolj uporabljenih družbenih omrežij. Sama ga ne uporabljam, uporablja pa ga kar precej mlajših kolegov. Avtor članka pravi, da si na Snapchatu lahko resnično ti, brez pretvarjanja, saj svoje zasebne trenutke (le za določeno število sekund/minut, potem se slika izbriše) pokažeš nekaj ožjim prijateljem. Ni všečkov in ni komentarjev, kar odvzame veliko pritiska. Brez slabe vesti lahko objaviš najbolj zdolgočaseno fotografijo. Meni pa je zanimivo predvsem to mnenje – veliko najstnikov skrbi, da Snapchat dejansko ne briše slik, ampak se shranjujejo v njihovi bazi. Konec koncev pa objavljajo le selfije in na trenutke sramotne fotke, ne pa svojih številk kreditne kartice. Posledično zato ne ve, zakaj bi jih zasebnost tako skrbela.

Celoten članek z naslovom “A Teenager’s View on Social Media”, si lahko prebereš TUKAJ.

Kaj vse to pomeni?

Te informacije so zelo koristne za podjetja. Že dolgo vemo, da je na Facebooku precej težko animirati najstnike oz. to zna le redka peščica blagovnih znamk. Po drugi strani je za blagovne znamke očitno zelo velika priložnost Instagram, ki pa ga po mojem mnenju veliko premalo uporabljajo ali ga ne uporabljajo dovolj dobro. Ravno tako je zelo velik izziv pritegniti mladino na Twitterju.

Ampak še vedno velika večina blagovnih znamk ne upošteva teh informacij. Objavljajo vsebino, a se dejansko ne vprašajo dovolj dobro, za koga objavljajo. Kako bo ciljna skupina sprejela informacije? Jih bo sploh prebrala? In še bolj pomembno – jih bo delila naprej?

V pogovorih z ljudmi, ki delajo na področju družbenih omrežij, vedno znova izvem, da se vsi ukvarjamo z enakim problemom – podjetja še vedno ne razumejo dovolj dobro, čemu točno so družbena omrežja namenjena in kako jih pravilno uporabljati. Ravno zato niso pripravljena vložiti v pravilno komunikacijo nobenih sredstev, ali pa zelo malo. Posledično se s tem zopet ukvarja morje tistih, ki se še vedno obešajo na zmage Tine Maze in čudovite sončne vzhode.

Čudovito bi bilo, da bi se vsak, ki skrbi za vsebino na spletu, vprašal, kako nanjo gleda določena ciljna skupina. Kaj jih sploh zanima? To je prvi korak, ki pa žal velikokrat sploh ni del strategij. In ravno zato, je vse preveč ljudi, ki menijo, da lahko na spletu v imenu blagovnih znamk komunicira prav vsak.

Kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.