Delo

Ja pa sej nas je dost blogerjev takih

Ki na vsake toliko časa začnemo jamrati kako nič ne obljavljamo in kako zelo nam je žal ter da bomo v kratkem res spet kaj objavili … poznate to, ne?

No tudi jaz ne obljavljam ravno pogosto, zato sem mogoče izgubila kakšnega bralca, ki me je spremljal (saj je kdo tak kje, ne ;))? Služba, zadnji izpit in diploma. To so moji izgovori .. precej dobri, ne? Zato rajši ne objavljam, kot pa da bi nekaj pisala brez vsebine, ker nima smisla. ‘Bolje biti tiho in vsake toliko časa povedati nekaj pametnega, kot pa non stop gobcati in govoriti bedarije.’

Ne bom rekla, da bom napisala že kaj čez vikend, ko bom končno prosta, ker lahko da pač ne bom :) vsekakor pa v bližnji prihodnosti. Spodaj pa seveda ena fotka (kupa zapiskov, ki jih moram dobesedno požreti do četrtka), brez katerih pri meni v zadnjem času enostavno ne gre. Tudi zato se mi porajajo vprašanja kaj storiti v tej smeri .. ali obljavljati fotke tukaj ali odpreti še en blog ali .. bomo videli kaj bo čas prinesel, predvsem pa fotografsko poletje in intenzivno učenje fotografiranja, ki upam, da se začne v četrtek popoldne.

See ya .. oz. read ya =)

img1597.jpg

Za vsakega ekonomista bi bilo dobro, če bi bil najprej tajnik

In seveda enako velja za ženske :).

Ko si tajnik oz. administrator ali kakorkoli že, se naučiš posla z nule. Sploh, če delaš v manjšeš podjetju, ga tako spoznaš do potankosti in naučiš se mnogo stvari, ki bi ti bile na kakšnem drugem delovnem mestu neznane. Res je, da se zdi takšno delu marsikomu dolgočasno (tudi meni in to zelo) in izpod časti (kar pa je najbolj zgrešeno mišljenje), ampak je pa poučno in vredno veliko več kot si kdo misli.

Poleg tega je tajnica neko sito skozi katerega mora večina ljudi, ki pokliče v podjetje ali pošlje mail. Če te tajnica ne veže direktorju ali drugi odgovorni osebi, si pravzaprav pečen, zato je treba z njimi delati na pravi način.

Prav zato mislim vsakega naslednjega delodajalca prepričati, da so moje tajniške izkušnje vredne zlata in so dobra popotnica za katerokoli drugo delo povezano z ekonomijo! :)

Morebitna zvišana starostna meja za upokojitev

Na 65 let, za ženske in moške. ‘Ta stari’ delat ‘ta mladi’ pa na cesti. Starejša delovna sila ima izkušnje, a dosti jih nima primernega znanja, ker je le-to zastarelo, saj veliko podjetij premalo vlaga v izobraževanja, poleg tega se pa tudi starejši niso pripravljeni več toliko učiti, čeprav so tega zmožni. Samo špara, špara, špara, ta naša draga država. Prekleto narobe. Ne rečem, da je treba starejše dat takoj v penzion, ne, ampak naj, če že ne spodbujajo toliko zaposlovanja mlade delovne sile, poskrbijo za medgeneracijsko sodelovanje. Starejši učijo mlajše in obratno (skozi prakso). Tako bi se vsi naučili največ in tudi podjetja bi lahko iz tega potegnila več kot pa sedaj. A po mojem mnenju je do takšnega razmišljanja podjetij še dolga pot. Žal.

Direktorji bi morali znati reči ne

Direktorji različnih podjetij se vsakodnevno soočajo z raznimi klici na službene številke, elektronsko pošto, navadno pošto itd. Bombardirajo jih anketarji, ponudniki oglasnih prostorov, ponudniki storitev in izdelkov, katerim je to kontaktirano podjetje potencialna stranka. Če je podjetje manjše, potem v večini primerov do direktorja ni tako težko priti, če pa je podjetje večje, pa se seveda soočimo s tajnico, ki po navadi misli, da lahko odloča namesto direktorja, čeprav ji je bilo verjetno samo ‘ukazano’, da naj ne spusti mimo prav vsakega, ki v podjetje pokliče. Najboljši so tisti direktorji, ki ti že takoj na začetku rečejo da ali ne (slednjih je seveda mnogo več), problem pa se pojavi pri tistih, ki enostavno ne znajo reči ne in te dobesedno nategujejo v nedogled, pa čeprav to pomeni, da jih kličeš na vsaka dva dni in se pregovarjata gor in dol, dokler ga sam ne postaviš pred dejstvo, tako, da lahko potem odgovori samo z da ali ne. Res mi je zanimivo, da se da ljudem na takih položajih s tem ukvarjati. Če vsakemu, ki ga kontaktira, zavlačujejo v nedogled, potem se kar dosti svojega službenega časa ukvarjajo samo s tem. Na podlagi tega lahko morda malce grdo posplošim, da dosti direktorjev in direktoric manjših podjetij, nima dovolj managerskega znanja, kar se odseva v dosti stvareh, mislim pa, da je ena izmed zelo pomembnih ta, da je nekdo na vodilnem položaju dovolj odločen in da prav čas prepozna kaj lahko doprinese pozitivno vrednost k podjetju in se s tem potem ukvarja, vse ostale faktorje pa takoj izloči.

Najbolj nadležni oglasi (pop-up)

Večini ljudi gredo oglasi precej na živce. Ampak npr. na televiziji lahko preklopimo na drug kanal, prav tako lahko naredimo to, če poslušamo radio, v reviji obrnemo stran itd. Potem pa so tu še oglasi na internetu – od različnih bannerjev, do manjših oglasov (npr. ADpartner, Toboads …), ki so po mojem mnenju zelo nevsiljivi. So tam, če jih želiš pogledati in prebrati, jih, ter mogoče še klikneš na njih, če ne pa pač ne. So pa tu še pop-up oglasi. To pa so tisti, ki se ti pojavijo na sredini strani, ko želiš prebrati nek članek na internetni strani. Teh oglasov je polna predvsem stran 24ur.com in jaz dosti manj berem njihove članke kot sem jih včasih in to prav zaradi teh oglasov (pustimo ob strani njihovo vse manj kvalitetno objavljanje člankov). Po mojem mnenju so ti oglasi neke vrste poseg v zasebnost, saj ne moreš prebrati v miru članka, ker moraš prej ali pogledati tisti oglas ali pa stisniti križec v zgornjem desnem kotu oglasa in te vrste oglasov so po mojem mnenju skrajno vsiljive. Tudi razne raziskave kažejo, da gredo ti oglasi ljudem najbolj na živce, poleg spam elektronske pošte. A te se mi zdi, da je vse manj, saj se moraš po navadi na neko obveščevanje naročiti, lahko pa se tudi takoj odjaviš, če mailov ne želiš prejemati več. Namen oglasov je, da te vidijo in s pop-up oglasi očitno oglaševalci mislijo, da so zadeli terno, a mogoče pa ne pomislijo na to, da bralec znori, ko vidi tak oglas in ga sploh ne pogleda, ampak samo stisne X.

Zakaj je bolje/slabše delati za tekočim trakom, kot pa hoditi v šolo?

V Sloveniji je po podatkih, ki sem jih dobila v knjižici Slovenija v številkah 2008 (dostopna na strani http://www.stat.si) bilo v l. 2002 (na žalost so ti podatki kar stari) 7% ljudi (starih nad 15 let, ki jih je bilo v letu 2002 1 692 898), ki nimajo izobrazbe oz. dokončane osnovne šole, 26,1% jih ima končano osnovno šolo, 54,1% srednjo šolo, 5,1% višjo šolo in 7,9% končano visoko šolo. Torej, ljudi z višjo in visoko izobrazbo ni prav veliko, če to primerjamo s številom ljudi, ki ima končano samo srednjo šolo.

Ne razumem mladih, ki se raje kot za študij, odločijo, da bodo raje hodili v službo, kjer delajo kot norci, za to pa so plačani slabo. No tudi taki morajo biti, drugače nekih preprostih, slabo plačanih del, ne bi nihče opravljal. Razumem tiste, ki si študija ne morejo privoščiti, takemu na žalost ne ostane veliko več kot to, da si najde čim boljšo službo, ki pa je še vseeno slaba. Seveda je to odvisno tudi od sposobnosti in samoinicativnosti, ker tudi nekdo, ki ima končano samo srednjo šolo, lahko doseže marsikaj, mogoče celo več kot nekdo, ki ima v žepu celo magisterij. Ne vem pa zakaj nekateri vržejo puško v koruzo, pa imajo čas, imajo denar in tudi sposobnosti, da naredijo nekaj iz sebe. Očitno se jim preprosto ne da, vprašanje je samo zakaj? So se sami tako odločili? Je kriva slaba vzgoja? Slaba družba?

Že Tito je rekel: ‘Učite se, učite se in še enkrat, učite se.’

Telefonska komunikacija

Danes je telefonska komunikacija nekaj, brez česar preprosto ne gre. Telefoni so postali del našega vsakdana in mislim, da brez njih tako ali drugače ne moremo. Tudi če kdo slučajno še nima mobilnega telefona (ker eni se temu vztrajno upirajo) ima pa sigurno navadni telefon. Če pa se pogovarjamo o podjetjih, pa brez telefona sploh ne bi mogli poslovati. In tako je telefon tudi neke vrste kanal preko katerega vzpostavimo stik z ljudmi, do katerih imamo tak ali drugačni interes. Tudi pri meni je telefonsko komuniciranje prisotno na vsakodnevni ravni, saj preko telefona v službi komuniciramo s potencialnimi in že obstoječimi strankami. Pri tem pa je pomembno, da poznamo določena pravila telefonske komunikacije, saj lahko drugače že s prvim stavkom zafrknemo celotno situacijo in s tem seveda zgubimo dragocen čas in denar.

Preden sploh zavrtimo neko številko, moramo imeti v glavi cilj oz. namen s katerim nekoga kličemo. Če tega nimamo, nas lahko karkoli preseneti, pri pogovoru se nam bo zatikalo, kar pa bo zmanjšalo možnost našega uspeha. Seveda se je treba prilagajati sogovorniku, a ne preveč, saj je treba prej kot slej priti do bistva, drugače nima smisla, da nekoga sploh kličemo (sploh če se gre za poslovne namene). O (potencialni) stranki se je treba prej tudi malo pozanimati, zato, da ima občutek, da jo na nek način poznamo in da ni samo ena izmed številk, ki smo jo zavrteli. Pomemben je ton našega glasu. Če bomo nekoga klicali z dolgočasnim, zaspanim glasom, brez prave energije, nimamo veliko možnosti, da bomo uspeli. Izžarevati moramo energijo, saj bo to sogovornik takoj začutil in bo tako pogovor lažje stekel. Govoriti moramo razločno in ne prehitro, da nas sogovornik razume. Treba je pozorno poslušati in poskusiti ugotoviti kakšne volje je tisti na drugi strani. Če slišimo, da v ozadju nekaj ropota ali pa da je mogoče sogovornik bolan, zadihan ali kakorkoli, ga je dobro vprašati, če ga motimo. Če tega ne vprašamo in ga bomo pri nečem zmotili, potem je mala verjetnost, da bomo uspeli, saj se nas bo hotel po hitrem postopku znebiti. Če se bomo s tistim na drugi strani linije ujeli, potem smo že na dobri poti do uspeha, no razen, če našega izdelka ali storitve res ne potrebuje, potem tudi dobre komunikacijske in prodajalske sposobnosti ne pomagajo. So pa seveda tudi mojstri, ki prodajo nekomu nekaj, česar ne potrebuje, ampak o tem kdaj drugič. Sogovorniku ne smemo skakati v besedo. Seveda mu predstavimo tekom pogovora vse kar mu moramo, a pri tem mu pustimo, da aktivno sodeluje v pogovoru. Problem se pojavi pri tistih, ki so bolj kot ne tiho. Ti mu razlagaš in ne veš ali mu greš na živce ali si mu sploh zanimiv ali ga dolgočasiš itd. Najboljši pogovori pa nastanejo s tistimi, ki jih stvari zanimajo, te sprašujejo, ali pa preprosto razlagajo – dobro je če o poslu in tudi o kakšnih drugih stvareh, saj tako ustvariš nek kolegialni odnos, seveda pa je s tem pogovor sproščen, to pa je dobra pot do uspeha. Glavni predpogoj da sploh pokličemo je pa ta, da dobro poznamo izdelek ali storitev, ki jo predstavljamo, saj imamo tako odgovor na vsa vprašanja, ki jih dobimo, drugače pa uspeha ni, saj nihče ne bo kupil nekaj od nekoga, ki ne pozna 100% stvari, ki jo prodaja.

To je nekaj skromnih nasvetov za telefonsko komuniciranje. Nek strokovnjak defenitivno nisem, a vseeno, če se držite tega kar piše zgoraj je zmaga že skoraj vaša. Mogoče ne boste dosegli cilja, boste pa vsaj opravili kvaliteten pogovor, ki pa tudi nekaj šteje. Če že ne dobite denarja, pa dobite vsaj dobre izkušnje.

Adrenalinski park

Prejšnji vikend smo bili s sodelavci v okviru izobraževalnega vikenda, tudi v adrenalinskem parku (team building). Pisala sem že o tem, da me je strah višine, no in zato adrenalinski park ni ravno ena izmed lokacij na kateri se bi z veseljem znašla. Ampak dobro, nisem razmišljala o tem kam grem, sem se prepustila in si rekla kar bo, pač bo. Najprej smo morali splezati na 8m visok steber, stopiti nanj, se obrniti za 180 stopinj in se vržti dol. Pri tem si seveda varno privezan, z vrvmi pa te držijo tudi ostali v skupini. To sem preživela, prav tako tudi naslednjo nalogo (Orjaška gugalnica), ko te z vrvmi potegnejo na gugalnico na višino 8. metrov in potem se sam odpneš ter se gugaš in gugaš – NORO. Ok, bila sem bleda kot stena, ampak vseeno mi ni bilo tako grozno. Na tisto bi šla še enkrat.  Zataknilo pa se je pri zadnjih nalogah, ko moraš prav tako na 8. metrih hoditi po nekem hlodu, pa čez gume, čez migajoče deske privezane na vrveh, čez žico in se ob tem primeš samo za neke vrvi (glej sliko spodaj, Vir) … tisto je pa grozno, pa čeprav si varno pripet, tako da ta del sem spustila. Čeprav nisem opravila vseh nalog, mi je bilo super in sem vesela, da sem imela priložnost iti v adrenalinski park. Sem si pa še enkrat potrdila, da me je noro strah višine in da takšne stvari niso zame. Saj vem, da je varno in da se ti tam nič ne more zgoditi, ampak vseeno sem se po domače povedano usrala. Ampak kaj čmo, nismo vsi za vse =). Je pa vseeno to ena fajn izkušnja, predvsem pa je bil celotni vikend in druženje z novimi sodelavci super!!

Ko te zadane delo

V eni izmed mojih prvih objav sem pisala o tem, da iščem službo. No in sem jo našla. Delam kot svetovalka za trženje in prodajo. Delo mi je pisano na kožo in počutim se več kot super =). To vse pa je tudi razlog, da je blog zadnji teden malo na stranskem tiru. Dogaja se mi ogromno stvari, pripravljam se na delo (da bo kaj iz mene =)), tako da ima včasih dan premalo ur. Vsekakor pa bo pisanje bloga prišlo spet na svoj račun, ko se ‘ulaufam’. Je pa pavza po eni strani tudi dobra, bom imela potem več za povedati=). Se beremo

Je stopnja izobrazbe partnerja pomembna?

Ker je možnosti kar nekaj, se bom omejila na eno: en partner ima končano srednjo šolo, drugi pa je študent oz. ima že univerzitetno izobrazbo in je zaposlen. Gre to skupaj ali ne? Jaz sem mnenja, da ja in ne. Odvisno od posameznika in od tega zakaj se tisti, s končano srednjo šolo ni izobraževal še naprej – je to zato, ker se mu ni dalo, ker ni imel denarja, ker ni zmogel? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da to stvar vidim takole … tisti s končano srednjo šolo gre v službo (tam opravlja manj odgovorno delo, kot tisti z univerz. izobr.), pride domov in ima veliko prostega časa (seveda so možne izjeme), študentje pa moramo hoditi na faks, se učiti, delati seminarske naloge itd. V času izpitov smo nemogoči in ko nam teče voda v grlo se učimo tudi cele dneve. Tega pa tisti manj izobražen partner včasih ne razume. Saj reče: ‘ja itak, da razumem, da se moreš učit’, po drugi strani, pa si verjetno misli: ‘pa kako se more učit kar cele dneve, jaz sem se v srednji šoli samo par uric pred testom.’ Razlika je tudi v tem, da smo študentje ves čas navajeni sprejemati neke nove informacije, spremljati razno razne medije in dogodke, ki se dogajajo pri nas in po svetu, tisti s končano srednjo šolo so tega navajeni manj. Še enkrat poudarjam, so izjeme! Kar je pomembno (vsaj zame) je to, da je človek razgledan (včasih je kdo z nižjo stopnjo razgledan 1000x bolj, kot tisti s končanim faksom). Da ne vidi pred seboj samo to, kako bo končal službo in se po tem doma vrgel na kavč ali pa celo popoldne presedel pred računalnikom ali pa s prijatelji(cami) prečvekal v nekem baru. Pomembno mi je to, da imaš in znaš v življenju še kaj več, kot je pa nujno potrebno za tvojo službo, šolo in da se ukvarjaš z različnimi stvarmi, ki dajo tvojemu življenju nek smisel. Bistveno je, da imaš cilje h katerim stremiš in za katere se trudiš iz dneva v dan, da nisi pasiven, kar pa mnogi so. Način življenja dveh s popolnoma različno izobrazbo je lahko zelo podoben, lahko pa je tudi popolnoma različen. Lahko se ujameta, lahko se ne. So seveda izjeme, ampak vseeno mislim, da je več tistih, ki bi se strinjali z mano, če rečem, da je lažje, če se najdeta dva s podobno izobrazbo. Prevelika odstopanja v eno ali drugo stran, pa niso dobra. Je pa to, kot sem že rekla, odvisno od vsakega posameznika in načina življenja. Kot pravimo: sto ljudi, sto čudi.