Iskanje zaposlitve s pomočjo družbenih omrežij

Družbena omrežja so postala del našega vsakdana. Saj veš, kako pravijo: “če te ni na Facebooku, te ni.” Šalo na stran … dejansko zavidam vsem tistim, ki živijo enako kot pred nekaj leti. Daleč stran od vseh zaslonov, ki nam krojijo življenje. A družbena omrežja mi dajejo kruh in to rada počnem, zato bom stopila nazaj na “temno stran” :).

Družbena omrežja ti lahko pomagajo pri iskanju zaposlitve

Že takoj na začetku razčistimo – za takšne vrste iskanja ni magičnega napoja. Službe ne ležijo na cesti in zagotovo ne ležijo vse povprek na družbenih omrežjih. Razen, če si iznajdljiv/a. Ker se omrežja med seboj zelo razlikujejo, bom na podlagi lastnih izkušenj naštela nekaj lastnosti vsakega.

Facebook

Najprej poglejmo osebni profil. Delodajalci pregledovanje tega, po mojem mnenju, uporabljajo zgolj za firbec. Ker jih zanima, kaj objavljaš, kakšno profilno sliko imaš in če si tegan/a na pohodih od šanka do šanka. Ne verjamem, da bi te nekdo, ki te ne pozna, brez vez, prek njega kontaktiral (ali ima kdo drugačno izkušnjo?). Seveda je priporočljivo, da izpolniš podatke o izobrazbi in zaposlitvah, dodaš kontakt ter povezave do ostalih družbenih omrežij na katerih se nahajaš.

Druga zgodba so Facebook strani. Če si nekdo, ki lahko svoje delo predstavlja prek tega, je to zate en velik plus. Po drugi strani veliko podjetij na Facebooku objavlja oglase za delo. Lahko so to povezave do oglasa na zaposlitvenih portalih, po drugi strani pa gre velikokrat za iskanje zaposlenih prek ožjega kroga znancev in oboževalcev. Podjetje objavi oglas, tisti, ki podjetje poznajo to delijo med svoje prijatelje ali v komentarjih označijo tiste, ki so po njihovem mnenju primerni za to delovno mesto. Obrne se nekaj mailov, telefonov … in tako izberejo zaposlenega. Takšen način je včasih bolj primeren. Ker podjetja tako dobijo manj prošenj, a so tiste verjetno bolj relevantne.

Če povzamem: prek Facebooka te potencialni delodajalci verjetno ne bodo našli (če gre za prvi stik in osebni profil, druga zgodba so Facebook strani), lahko pa ti najdeš njih. K temu pripomore seveda spremljanje podjetij, ki so ti zanimiva in dovolj velika mreža prijateljev, ki delijo oglase za delo.

Twitter

Twitter je meni od vseh omrežij za iskanje zaposlitve še najbljižji. Ker tam sledim ljudem z mojega področja, skoraj vsakodnevno naletim tudi na oglase za zaposlitev. Da ne govorim o tem, da sem na svoj tvit, da iščem zaposlitev, pred nekaj meseci dobila ogromen odziv – nekaj deset retvitov in tudi priporočilo/kontakt od osebe, s katero se v živo sploh ne poznava. A tudi tukaj je pomembno, da imaš dovolj veliko mrežo ljudi, ki jim slediš in obratno. Ko si ustvariš dovolj velik bazen poznanstev, če tudi so to le ‘spletni prijatelji’, gre veliko lažje.

Pri tem omrežju je zelo pomembno, da ustvarjaš relevantno vsebino. Po tem te bodo namreč sledilci poznali. Če si zabavljač, sploh pa če si zabavljač, ki se predstavlja z vzdevkom, bo v trenutku resnosti pri iskanju službe težje podati pravo sliko. Deli povezave do člankov, ki te zanimajo, povej kakšno podrobnost iz svojega življenja … skratka, bodi to, kar si. Kar se križa s prejšnjim stavkom, ampak saj se razumemo, kajne? Določeno mero profesionalnosti je treba držati.

Linkedin

Linkedin je od vseh še najbolj poslovno usmerjen. Pravzaprav zgolj poslovno usmerjen. Jaz ga, poleg življenjepisa, redno uporabljam v kontaktih s potencialnimi delodajalci. Pri Linkedinu je najbolj pomembno, da skrbno izpolniš vse, kar se izpolniti da – od vseh delovnih izkušenj, izobrazbe, drugih izobraževanj, nagrad, priporočil. Ja, priporočila so zelo koristna in Linkedin tukaj precej prednjači, saj omogoča, da za priporočilo zaprosiš preko omrežja in tisti, ki želi, ti ga napiše direktno pod določeno delovno izkušnjo. Velika večina na Linkedinu piše v angleščini, tudi Slovencev. To se mi zdi zelo dobro. Tako te lahko namreč razumejo tudi tujci (ki ni nujno, da delajo v tujini), pri nas pa je angleščina tudi tako razširjena, da ni težav z razumevanjem.

Linkedin je namenjen tako fizičnim kot pravnim osebam. Tako lahko tudi tukaj slediš podjetjem. Ne samo, da tako zaslediš oglas za delo, slediš lahko tudi novicam in člankom, ki jih podjetja objavljajo. Če te neko področje res zanima, je to en velik plus. Na Linkedinu je tudi vidno kdo si ogleda tvoj profil (razen, če se kdo, ki uporablja Linkedin premium, skrije). Tudi to je dober namig o potencialnem delodajalcu.

Kljub temu, da v Sloveniji, vsaj po mojem občutku, Linkedin še ni tako razvit, sem imela že nekaj dobrih izkušenj. Do sedaj so me kontaktirali trije, ki so z mano videli potencialno možnost sodelovanja. Dva sicer vseeno nista bila meni zanimiva, z eno pa se v prihodnosti zna razviti zelo lepa zgodba. Seveda po tem, ko sva se spoznali še na kavi.

Kaj pa blog?

Bloganje ti vsekakor lahko koristi. Lahko je tvoj kotiček, kjer pišeš o tem, kar obvladaš. Ni lepšega kot to, da ti potencialnega delodajalca uspe poslati tja, kjer pokažeš kaj znaš, kako razmišljaš, kakšne ideje imaš. Slovenija je tudi tako majhna, da hitro izveš za dober blog.

Namesto zaključka

Vsaka stvar v življenju zahteva svoj čas. Če ga v družbena omrežja ne nameravaš vložiti, potem ti žal ne bodo veliko koristila. Edino omrežje, ki ti z dobro izpolnjenim profilom, brez da visiš tam vsak dan, lahko koristi, je po mojem mnenju Linkedin.

Ampak roko na srce. Če trenutno nimaš službe, imaš več časa. Kar pomeni, da ga lahko vložiš v iskanje zaposlitve po netradicionalnih poteh. Seveda je to odvisno od poklica, ki ga želiš opravljati. Meni družbena omrežja ne delajo težav, na vseh omenjenih sem prisotna že nekaj let. A res je, da tvitam iz zabave in ne zato, da bi tam spoznala nekoga, s katerim bom sklenila posel. To je le sladka posledica. Tudi blogam iz zabave, ker rada pišem o stvareh, ki me zanimajo in ker se rada naučim nekaj novega.

Menim pa, da je spletna prisotnost danes zelo pomembna. Samo z nekaj kliki, lahko drug o drugem izvemo veliko. Po eni strani zaskrbljujoče, a takšna je resnica. Zato je pomembno, kaj na spletu predstavljamo. Po drugi strani splet prihrani ogromno časa. Namesto pregledovanja kupov sprintanih življenjepisov na mizah kadrovnikov, lahko potencialne kadre najdejo kjerkoli in kadarkoli le v nekaj minutah.

Imaš kakšno vprašanje? Ne veš, kako ustvariti spletno prisotnost? Piši mi in ustvarila jo bova skupaj!

Kako si nabrati izkušnje?

Izkušnje (delovne, ali kakšne drugačne) so danes tisto, kar največ šteje. So tisto, kar preklinjaš v skoraj vsakem razpisu za delovna mesta. Preklinjaš zato, ker je izkušenj premalo. In potem sledi tisti vsem poznan stavek: “pa od kje naj dobim izkušnje, če mi nihče ne da prve priložnosti”? S tem stavkom se strinjam samo deloma. Izkušnje si lahko v veliko primerih namreč ustvariš sam/a.

Kako do izkušenj, če nimam službe?

Veš, ko si doma in brez službe, imaš na voljo dvoje. Lahko se smiliš samemu sebi, objavljaš obupane statuse na Facebooku in pogledaš vseh 1547 delov najljubših nadaljevank. Lahko pa čas pametneje izkoristiš. Se naučiš nekaj novega, izpopolniš svoje znanje in napolniš svoj portfolio.

Seveda to žal ni možno pri vsakem delu. A pri marsikaterem je. Ne verjameš?

Primeri služb, kjer si lahko sam gospodar svoje usode

Programer, grafični oblikovalec, tekstopisec

Vse to so poklici, ki ne potrebujejo izgovorov. In ne potrebujejo delovnega mesta, da pokažeš kaj znaš. Na novo oblikuj spletno stran, ki ti ni všeč ali sprogramiraj aplikacijo, ki je ne najdeš na trgu. Piši blog. Ali knjigo. Ali pa kampanjo za najljubši jabolčni kis, ki ga mama vsak dan zlije na solato. Nekaj tednov in mesecev bo potrebno, a na koncu je lahko portfolio kar zajeten in dober – če ni dober, potem ti manjka še nekaj izkušenj. Uspeh nikoli ne pride čez noč.

Prodajalec

Prosi starše, brate, sestre in prijatelje, da posnamete serijo prodajnih sestankov. Tako boš zlahka prepričal/a bodoče delodajalce, da znaš prodajati. Predvsem zato, ker te bodo bližnji še bolj privili in ti nastavljali pasti :).

Cvetličar

Spomladi in poleti je na travnikih ogromno rož, ki bi jih drugače vzela kosa. Naberi jih in aranžiraj. Nato poslikaj in sestavi portfolio.

Kuhar

Mislim, da ta ne potrebuje posebne razlage, a vseeno. Kuhaj čim več (nekaj tako ali tako moraš jesti, kajne?), jedi poslikaj, odpri blog in objavljaj. Verjemi, da bo z dobro žilico za kuhanje, zate kmalu vedelo pol Slovenije.

Tržni raziskovalec

Poišči zanimive teme in jih raziskuj. Vse, kar te stane, je čas (in morda nekaj malega bencina ter kakšna kava). Na voljo imaš spletne ankete, intervjuje … malo morje možnosti, da vseeno dokažeš, da obvladaš svoj posel.

Organizator dogodkov

V Sloveniji je ogromno priložnosti, ki potrebujejo dobrodelno noto. Za organizacijo teh potrebuješ ogromno časa in volje, ampak se da. Pa tudi če ne gre za dobrodelne dogodke, za organizacijo dogodka ne potrebuješ svojega denarja. Moraš pa prepričati nekoga drugega, da ti da svojega ;).

Marsikdo lahko svojo pot tlakuje sam

he-habit2Ogromno je poklicev, vem, in ne trdim, da lahko vsak v svojem prostem času ustvarja nove izkušnje točno za željeno delovno mesto. Ali vsaj malce težje kot pri zgoraj opisanih. Ampak se da. A seveda je lažje sedeti križem rok in se pizditi nad vsemi ostalimi. Edino ti, in samo ti, si odgovoren/a za svojo prihodnost. Če ti spodleti na enem področju, se loti drugega. Veš, v čem so drugačni tisti, ki trenutno služijo dovolj in so zadovoljni s svojim življenjem? V tem, da ne sedijo križem rok. Ves čas ustvarjajo, iščejo priložnosti in ko jim nihče drug ne da dela, si ga ustvarijo sami.

Živimo v svetu, kjer je ogromno jamranja, po drugi strani pa čisto premalo samoiniciative. Čeprav so nam priložnosti za vsakodnevne izzive dane na pladnju.

Ne verjameš, da lahko ustvariš nove izkušnje brez pogodbe za zaposlitev? Piši mi in našla jih bova skupaj!

6 stvari, ki jih moraš nujno vedeti, preden dopolniš naslednji rojstni dan

e2a361da0e5e481e0d962f76aa93f394Najhujša stvar, ki si jo lahko rečeš je, da si prestar/a, da bi začel početi to, kar imaš rad/a. Ko sem nazadnje pogledala na koledar, se je izpisalo leto 2014 in ne 1800. Kaj pa danes pomenijo leta? Pri mojih 28-ih me še vedno sprašujejo za osebno. In če že zgledam tako mlada, ne vem zakaj ne bi še na drugih področjih življenja začela kakšno zgodbo čisto znova, kot pri rosnih 18-ih. Nimam partnerja in nimam otrok (in ne, to ni ženitveni oglas). Lahko sem v Sloveniji, ali pa na Maldivih – to drugo sicer zahteva malenkost več truda, ni pa neizvedljivo. In ne, ne selim se na Maldive, čeprav mi v tej mrzli jeseni res ne bi škodili.

1. V življenju lahko počneš kar hočeš

Sliši se klišejsko in  prežvečeno, ampak drži. Namesto, da iz dneva v dan jamraš, kako ti gre vse narobe in kako bi šefa utopil/a v žlici vode, raje spremeni svoje življenje. Posveti se tistim stvarem, ki jih rad/a počneš in iz njih potegni največ. A za dosego cilja je potrebno ogromno odrekanja – ravno to pa odvrne mnoge. Saj veš, da se brez muje še čevelj ne obuje?

2. Pošteno zaračunaj

Mnogo nas dela (na pol) zastonj. Z izgovori (v naši glavi), da se itak še učimo, da je to izhodišče za mastno plačano delo v nadaljevanju in podobno. Ampak kruta resnica je, da verjetno ne obstaja veliko ljudi, ki te bodo po poceni prvem projektu, naslednjič pošteno plačali. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš, pošteno zaračunaj (v skladu s tvojimi izkušnjami in znanji). Ti slučajno mesar vedno da 60 % popusta na krvavice? Ti mehanik zastonj pošraufa avtomobil? Ne. Zakaj bi bilo potem tvoje delo manj vredno?

3. Šola te ne nauči vsega (in ni nujno, da imaš visoko izobrazbo)

Zadnje čase mi je dobesedno slabo, ko poslušam različne zgodbe – od tega, da naj pri prošnjah za delo zamolčimo višjo stopnjo (recimo magisterij), do tega, da je bolje, če nekdo sploh ne diplomira. Če se je nekoč smatralo, da si brez izobrazbe slabše zaposljiv, v nekaterih primerih danes velja obratno. Vsekakor pa drži, da te šola ne nauči vsega. Zato se sam nauči vsega, kar želiš – danes je to popolnoma izvedljivo. In če bere to kak bruc – vpiši se v čim več obštudijskih dejavnosti.

4. Avtoriteta nima vedno prav

S tem imam v mislih šefe in direktorje, ki vodijo svoja podjetja po načelu diktature. Če je nekdo tvoj šef, še ne pomeni, da moraš požreti vsako stvar, ki pride iz njegovih ust. Sicer je to od nas Slovencev, ki veljamo za izredno hlapčevski narod, težko pričakovati. Vsak se boji za svoj stolček (ali prostor v kotu) in do določene mere razumem to ponižnost. Dokler ne začne trpeti še vse ostalo, ker sem prepričana, da zgodbe, ki jih tvoj šef ne sliši, zelo dobro poznajo tvoji prijatelji in partner.

5. Vozi svojo špuro

Prevečkrat iščemo potrditev od drugih. Verjetno zato, ker hočemo biti res prepričani v svoje odločitve. Sedaj pa si predstavljaj, koliko izumov in briljantnih idej še danes ne bi videli, če bi vsi ti ljudje iskali potrditev? Koliko so jih označili za norce, pa so vseeno uspeli? Verjetno so uspeli ravno zato, ker so bili norci. Če želiš nekaj početi – počni to, čeprav ti bodo pod noge metali polena. In če ti ne uspe? Imaš vsaj izkušnje, ki jih nekdo drug, ki nikoli ničesar ne poskusi, nima.

6. Ceni ljudi, ki si jih v življenju spoznal/a

Vsak človek, ki ga spoznaš, ti hočeš nočeš da nekaj, kar ti v življenju zelo koristi. Tudi zoprni šefi in prijatelji, ki so ti zasadili nož v hrbet. Vsem smo lahko hvaležni. Ker nas nekaj naučijo, ker nas naredijo močnejše in ker smo zaradi njih danes tam, kjer smo. Samo od tebe pa je odvisno, če si na boljšem ali slabšem. Še najbolj pa ceni tiste, ki vztrajajo ob tebi ne glede na to, kaj si izmisliš in kam greš. In te vedno znova podpirajo – in plačajo pivo, ko imaš le za vodo.

KDO SEM IN KAJ POČNEM? KLIKNI TUKAJ.

Uresničene otroške želje

Včeraj sem pri pospravljanju stare šare našla glasilo iz petega razreda. Poleg črnobelih slik vseh treh razredov (mimogrede – pri eni je bil izrezan en del, zato predvidevam, da sem izrezala takratno simpatijo :)), nas je takrat nekaj pogumnežev napisalo tudi svoje želje oz. odgovore na vprašanje: ‘Kaj boš, ko boš velik/a?’. In pri meni piše tole:

20140802_083526-1

Glede na to, da sem skozi vsa leta do konca srednje šole šla čez različne faze – od tega, da sem želela biti pravnica, pa študirati psihologijo in varnostne vede, do tega, da sem se na koncu odločila za ekonomijo, me je tale moja izjava presenetila. Zakaj? Zato, ker sem v petem razredu sicer res imela računalnik, ampak na njem, kaj več od tetrisa in prepisovanja besedil iz knjig (bom razložila) nisem niti mogla početi. Ja, prepisovanje besedil iz knjig. Če je človeku dolgčas in računalnik ne služi drugim namenom, počneš tudi to. Če ne drugega, danes bojda kar hitro tipkam :).

IMG_20140803_185805Zgleda, da sem 16 let nazaj zadela, kaj bom v življenju počela. Že nekaj let večino ne samo prostega časa, ampak tudi službenega, preživim za računalnikom. In čeprav me na vsake toliko prime, da bi raje gojila paradižnik in bila malo bolj v stiku z materjo naravo, je vseeno to, kar počnem v zadnjih nekaj letih, kar približno tisto, kar želim. Zakaj približno tisto? Ker iz službe v službo in iz hobija v hobi bolj ugotavljam, kaj mi je všeč in kaj mi ni. In glede na to, da nam je danes ogromno znanja na voljo zastonj, bom verjetno tudi jaz celo življenje iskala nove izzive.

O drugem delu – otrocih, prijaznosti in razumevanju, pa vam povem čez nekaj let ;).

 

 

Sanjarjenje

“Ležala sem z nogami v zrak, s prečudovitim razgledom na gozd in oddaljene vasi ter mesta. Kot že neštetokrat prej, mi je družbo delal štirinožni prijatelj, tihi partner, razen, ko ga je zmotila kakšna srna v daljavi. Skoraj vsako prosto sončno popoldne se uležem na isto mesto in sanjarim. O vsem, kar se mi je lepega zgodilo in predvsem o tistem, kar se mi še lahko. Sanjarjenje je zdravo, čeprav ga mnogi odrasli, ki so izgubili stik z otrokom v sebi, zasmehujejo. Nima smisla, vi se kar smejte, ampak saj veste, da se tisti, ki se zadnji smeje, tudi najslajše smeje, kajne? Prav, bom pa travo zamenjala za pisarno s pogledom na mesto in bom v mislih vsaki zgradbi dala svojo zgodbo.”

Sanjarjenje ni tiščanje glave v oblak

Približno polovico časa, ko smo budni, namenimo sanjarjenju ali drugače rečeno stanju, ko nam misli odplavajo stran od tistega, kar trenutno počnemo. Posledično sanjarjenje marsikdo gleda malce postrani, kot na stanje lenobe. Pa ni, daleč od tega. Sanjarimo lahko o boljši prihodnosti in si tako postavimo cilje, seveda pa jih je nekega dne treba še izpolniti, drugače je sanjarjenje res najvišja točka, ki jo dosežemo. A seveda s sanjarjenjem, vsaj na kratek rok, ne moremo pokazati nobenih rezultatov, kar je verjetno glavni razlog, da ima negativni prizvok.

sanjarjenje

Sanjarjenje ima veliko pozitivnih plati. Med drugim pripomore k boljšemu samozavedanju, improvizaciji, mišljenju usmerjenemu k ciljem, iskanju globjih osebnih spominov in konec koncev k boljšemu razumevanju drugih. Z njim lahko odgovorimo na največja vprašanja v življenju, rešimo marsikatero težavo in ustvarimo kopico novih idej.

Že pred leti so s pomočjo aplikacije za iPhone izvedli raziskavo , ki je uporabnike v naključnih intervalih vprašala, kako se počutijo, kaj počnejo v danem trenutku in če razmišljajo o tem, kar počnejo ali o čem drugem. Iz te raziskave sledi podatek, ki sem ga omenila prej, da približno v 50 % razmišljamo o nečem drugem kot o tem, kar trenutno počnemo. Raziskava tudi pokazala, da smo bolj srečni med ljubljenjem, telovadbo in pogovarjanjem z drugimi, manj pa, ko počivamo, delamo ali uporabljamo računalnik. Logično sledi, da nam ob nesrečnem posedanju v pisarni, ob delu s katerim nismo zadovoljni, misli odplavajo nekam daleč stran, na lepše (s tem ne mislim samo Havajev).

Včasih je lahko sanjarjenje seveda tudi nevarno, na primer med vožnjo. Ko se po nekaj metrih zavemo, da niti pod razno ne vemo, kako smo jih prevozili. V nasprotju s situacijo, ko nimamo pojma, kako smo prebrali zadnjih nekaj odstavkov knjige in lahko stran obrnemo nazaj, žal pri vožnji časa ne moremo zavrteti.

Sanjarjenje in kreativnost

Ko nam postane malce dolgčas, začnemo razmišljati o stvareh, ki jih že vemo in te povežemo z nekimi novimi situacijami v katere smo bili postavljeni. Pred leti so naredili raziskavo, v kateri so nekaj več kot sto študentov postavili pred klasičen preizkus kreativnosti – v dveh minutah poiskati nove načine uporabe za popolnoma običajne predmete – obešalnike, opeko in podobno. Po tem preizkusu so jih razdelili v štiri skupine – tri od teh so lahko dvanajst minut počivale, počele nekaj zelo dolgočasnega, kar že samo po sebi izzove sanjarjenje ali pa opravile težek preizkus kratkoročnega spomina. Četrta skupina odmora ni imela. Vsem skupinam so nato ponovno dali isto nalogo klasičnega preizkusa kreativnosti, ki je vsebovala enake predmete. Uganete, katere skupine so bile uspešnejše? Tiste, ki so morale preživeti dvanajst dolgočasnih minut. V primeru novih predmetov pa so se vse skupine odrezale enako. Iz tega sledi, da vedno potrebujemo določen inkubacijski čas, da lahko kasneje razvijemo več idej, ki so vsekakor tudi bolj poglobljene. Saj veste, kaj pravimo … včasih je potrebno razmisliti in prespati.

Tudi sama opažam, da se nikoli ne odrežem dobro pod pritiskom in v dani minuti, ko se to od mene zahteva. Vedno mi koristi vsaj nekaj minut za premislek, v miru in tišini. Verjetno tudi ni presenetljivo, da podjetja kot so Google in 3M dovolijo zaposlenim določen del delovnega časa delati na projektih in na način, ki si ga sami izberejo. Včasih je enostavno potrebno sedeti križem rok ali z nogami v zrak in razmišljati, delodajalci pa to razumejo kot lenobo. Ko bi le vedeli, koliko koristi bi imeli od nas, ko z ‘lenarjenjem’ zaključimo.

|Te zanima, kaj ustvarjam jaz, po tem, ko tu in tam križem rok razmišljam? Klikni TUKAJ.|

Ivan Šarić na Creative Mornings Ljubljana

Creative Mornings  so mesečni dogodki (vsak drugi petek v mesecu) namenjeni kreativcem, beseda pa že sama po sebi pove, da so na sporedu ob jutrih. Izvirajo iz New Yorka, kmalu pa so se razširili po vsem svetu, pred nekaj meseci na našo srečo tudi v Ljubljano. Vsak mesec imajo določeno temo, o kateri govori gost kreativnega jutra, ki, po besedah enega od organizatorjev, Gregorja Žaklja, pove svojo zgodbo in nas z njo prepriča za kaj živi. Globalna tema tega meseca je bila ‘uporništvo’, gost pa Ivan Šarić.

Ivan  Šarić je komik, pisec, kreativec, predavatelj, voditelj in še in še. Njegov cilj je nekoč delati za Johna Stewarta, v ta namen je slabo leto nazaj posnel tudi video/prošnjo za službo z naslovom Hire me Jon Stewart, ki mu službe sicer ni prinesel, odprl pa mu je pot do mnogih drugih priložnosti, zaradi katerih ima polne roke dela.

Kreativnih juter se nisem mogla udeležiti, ker pa je ekipa super, si lahko govore vedno TUKAJ ogledate v živo oz. tudi kasneje. Ivan je imel zelo dober in navdihujoč govor, zato bom nekaj njegovih misli delila z vami. Vsekakor pa priporočam ogled, ker je najboljši le original!

Kaj pravi Ivan Šarić?

Bodi ti. / Razen, če si ‘šupak’, potem to pravilo ne drži. Lahko pa si želiš biti npr. Batman – Ivan pravi, da je to lik po katerem se lahko zgledujemo v vseh primerih. Je enostavno junak.

Vedno zapiši ideje. / Ideje in prebliski nam padejo na pamet tudi ob najbolj čudnih trenutkih. Zato je važno, da jih takrat zapišemo, ker nam lahko nekega dne pridejo prav. Si tudi vi kdaj rečete, da jih boste zapisali kasneje? Ne bo šlo, ker jih boste verjetno pozabili.

Ne kaditi trave. Vsak dan. / Ivan pravi, da veliko kreativcev živi v prepričanju, da dobre ideje padejo z neba ali kot posledica kajenja trave ali uživanja alkohola. To žal ne drži, ker je za vsako idejo potrebno trdno delo – usedi se in delaj. In vsaki ideji moramo dodati še tisto malo zraven, da postane najboljša, je pa ta del tudi najtežji. Premakniti se moramo torej od ‘tole je ok’ do ‘tole je super’.

Nauči se prebrati ljudi. / Velikokrat nam lahko pomaga, da preučimo obnašanje nekoga drugega in njegovo govorico telesa. Tako se lahko približamo nekomu, ki mu sprva morda nismo bili všeč. Konec koncev smo vsi samo ljudje in ščitimo svoj osebni prostor, zato moramo, predvsem v poslovnem življenju, najti načine, kako se približati drugim. Tudi v ljubezni pride to zelo prav.

Nisi najpametnejši. / Nikoli ne moremo biti najpametnejši, niti nam ne bi koristilo, če bi bili obkroženi z ‘butastimi’ ljudmi, ob katerih bi se morda počutili najpametnejše. Obkroženi moramo biti s pametnimi in jih poslušati, ker se lahko od njih marsikaj naučimo.

Ampak nisi tudi najbolj butast. / Treba se je boriti zase in izboriti svoje mesto. Ne smemo pustiti, da hodijo po nas. Seveda  je na poti do uspeha potrebno veliko požreti in delati stvari, ki nam niso najbolj po godu, ampak vse nam koristi za nadaljnjo pot. Vedno lahko rečeš ‘to bi jaz naredil bolje’, se naučiš, trudiš in dejansko nekega dne to narediš bolje. Bunjenje brez prave podlage pa nas seveda lahko pokoplje.

Motiviraj se. / Vsi imamo v sebi dve plati; eno, ki nam pravi, kako smo super in fajn ter tisto drugo, cinično, ki nam pravi, da nismo za nikamor. Poslušati moramo obe plati in ko znamo motivirati sami sebe, ne da to ves čas počnejo drugi, je to pot do uspeha.

Bodi najboljši v tem kar delaš. / Ne delaj komedije/filmov/oglaševalskih del/kant za smeti/kozarcev za vodo, ki so dobri ‘le za Slovenijo’ ali ‘le za Hrvaško’ – naredi nekaj, kar bo dovolj dobro za cel svet.

Navduši se. / Najprej moraš navdušiti sebe, da lahko potem še druge. In dokler nisi navdušen nad določeno idejo, to pomeni, da enostavno ni dovolj dobra. Pika.

Vedno lahko odideš. / Vsi znamo jamrati, a vedno lahko odidemo – iz slabega partnerskega odnosa, lahko pustimo službo, lahko se izselimo iz države, lahko pustimo projekt, ki nam pije živce in v njem ne vidimo prihodnosti.  Šarič je delal kot kreativec za tri največje radijske postaje na Hrvaškem.  Imel je super plačo, dobre projekte in sodelavce, ampak vse te radijske postaje so vedno kradle tuje ideje. In po parih mesecih prevajanja tujih idej v hrvaške, je imel enostavno dovolj, ker je vedel, da lahko naredi(jo) bolje in seveda uspejo z lastnimi idejami.

Kaj so koristi naših idej? / Pri vsaki stvari, ki jo ustvarimo, se moramo vprašati točno to – kaj so koristi. Prepogosto ima korist le en ali pa nekaj posameznikov – na primer glavna nagrada v tem in tem žrebanju, redkokdaj pa stvar zastavimo tako, da imajo od določene kampanje korist vsi. In še dober primer, ki ga je povedal: na radiu slišimo novico, kako sta se v Indiji zaletela dva vlaka, pri tem pa je umrlo ogromno ljudi. Rečemo si lahko, ok, tragično, ampak, kaj ima to veze z nami, Indija je daleč? Radio pa lahko pokliče na Slovenske železnice in povpraša, če se kaj takega lahko zgodi tudi pri nas. Od te informacije pa imajo korist vsi poslušalci. Tudi on, ko dela stand up nastope, želi v vse šale skriti sporočila, ki marsikomu odprejo oči.

ivan_saric_creative_mornings_ljubljana

Kot sem že zapisala, priporočam ogled – Ivan je faca in od njega se lahko marsikaj naučimo in se mu nasmejimo. Kot sam pravi, se je skozi življenje vedno prebijal s humorjem, kar mu gre fenomenalno od rok.

Zakaj ne bi delala v pisarni, ki mi da vse in še več, kar imam doma

Saj vem, da vas je veliko takih, ki orgazmirate nad, na primer, Googlovimi  pisarnami. Mize za biljard, fitnes, pralnica, sušilnica, vrtec za otroke, igranje video igric, različni vrhunsko oblikovani delovni kotički  in še in še. Kdo bi se branil takšnega delavcem prijaznega okolja, kjer lahko počnete praktično vse, kar vam srce poželi? Konec koncev, kdo  bi ob takih pogojih sploh želel domov?

Koliko udobja je pravzaprav preveč?

Ravno v tej kopici razvajanja na delovnem mestu, osebno, vidim problem. Ko delaš v takih pisarnah, si, sploh, če te doma nihče ne čaka, včasih sploh ne želiš iti iz službe. In to je filozofija delodajalcev, ki gredo, v vnemi, da bi se delavci počutili dobro, pogosto predaleč. Vsekakor je moja želja, da se v službi počutim dobro. Da imam prijazne sodelavce, s katerimi se razumem, lepo, udobno pisarno, delujoč računalnik, ki ne zašteka vsake pol ure, prostor, kamor se lahko umaknem, če res potrebujem mir in morda manjšo kuhinjo, da si lahko pripravim čaj ali na hitro pogrejem kosilo. To pa mislim, da je tudi vse, kar jaz ali kdorkoli drug resnično potrebuje.

Čeprav v službah preživimo v povprečju najmanj tretjino dneva, mora biti cilj, tako naš osebni, kot naših delodajalcev, da si želimo iti domov, v fitnes na drugi strani mesta, k fantu v sosednjo ulico, na večerjo s prijateljem, delat otroke, skratka, nekam drugam, kjer se odklopimo od službenih izzivov in si napolnimo baterije za nov delovni dan ter sledimo tudi drugim življenjskim ciljem. A veliko delodajalcev dela ravno nasprotno – delavce želijo za čim več časa prikleniti v pisarne, čeprav to v svojih koreninah nima prav nobenega smisla, ker vsi vemo, da lahko delamo zares učinkovito le nekaj ur na dan, vse ostalo je bluzenje, ki pa je tudi zdrav del vsakega delovnega procesa.

sprostitev_med_delovnim_casom

So agencije, ki delajo drugače

Pred časom sem naletela na Tedxov govor Jasona Frieda, ustanovitelja agencije 37signals, ki ima precej zanimivo delovno okolje, zato sem pričela raziskovati o sami agenciji in njihovem načinu dela.

  • Od maja do oktobra delajo le štiri dni na teden. To ne pomeni, da tiste štiri dni delajo po več kot osem ur na dan, ampak vsi vemo, da lahko v krajšem času naredimo ravno toliko, če ne celo več, kot v daljšem. Bluzenje v tem primeru odpade, kar je edino pravilno.
  • V pisarni se ne pogovarjajo. Vsa sporočila si predajo preko internega sistema za komuniciranje ali elektronske pošte, tako tisti, ki ga naslavljajo, pogleda sporočilo, ko je sam pripravljen na to, ne pa da ga egoistično zmotijo ostali sodelavci – to roko na srce počnemo vsi, Jason pa pravi, da s tem dajemu drugemu vedeti, da je naš čas/opravilo pomembnejše kot njegovo, čeprav v resnici najverjetneje ni in lahko zlahka počaka za nekaj ur. Če je nekaj res nujno, se pri pogovoru umaknejo v drugo sobo, da ne motijo ostalih. Tudi sestanke načrtujejo zelo skrbno in kar se da poredko. Osebno si to težko predstavljam, a če zares dobro pomislimo – sigurno je večina sestankov, ki jih imamo, nepotrebnih, če ne nepotrebnih pa vsekakor predolgih. Tako da naslednjič, ko ga boste načrtovali, se raje vprašajte, če je res smiselno odtrgati od dela toliko in toliko zaposlenih, da boste uro ali več debatirali o stvareh, ki bi jih lahko rešili tudi drugače.
  • Skrbno skrbijo za to, da delavce spravijo iz pisarne in se trudijo, da so zadovoljni na dolgi rok, zato v pisarni ni nobenih posebnih ‘prednosti’ zaradi katerih bi delavci želeli ostati tam do večera. Vodstvo skupaj z zaposlenimi načrtuje počitnice/izlet za celotno družino, ki je seveda plačan s strani podjetja. Ko je nekdo v podjetju zaposlen že tri leta, dobi en mesec prosto, brez kakršnega koli sledu o službi. V pisarni ni fitnesa, ampak ker je zdravje vseeno na prvem mestu, podjetje prispeva pri karti za fitnes, pri nakupu novega kolesa in podobno.

Prav ali narobe?

Popolnoma odvisno od vsakega posameznika, kaj mu bolj ustreza. Se pa vsekakor strinjam s tem, da je v službah vse preveč ‘luftanja’. Res je, da se sliši zelo privlačno, da lahko na primer med delovnim časom, da se malce odklopiš, odigraš eno igro biljarda s svojimi sodelavci, odvoziš par krogov v noro hudem Porscheju na računalniškem zaslonu ali pa na mizo vržeš karte. Ampak, a to res potrebujemo? Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se najbolj odklopimo, ko smo daleč stran od službenih sten, klicev z vseh strani, pogovorov o projektih in tako naprej. Noben sprostitveni kotiček v službi nas ne more sprostiti tako zelo, kot pijača s prijateljem v starem delu mesta, ki nima vonja po službi. Predpostavljam, da bi tudi v petih urah v službi, brez prekinitev telefonskih klicev in sestankov, naredili veliko več, kot v osmih. Tako pa se dogaja, da nas včasih tolikokrat zmotijo, da v delovnem času ne naredimo predvidenega in zato delamo še doma ali ostanemo dlje. Posledično to privede do slabe volje in manjše učinkovitosti.

Vse tole je le kanček mojega razmišljanja, ki je trenutno še precej razdrobljeno, mi pa že nekaj tednov ne gre iz glave. Ker je skrajni čas, da se lotim tudi moje magistrske naloge, je tale tema moja prva izbira.

Veste za kakšno slovensko podjetje, ki ima noro odbite pisarne? Mnenja, pohvale in kritike dobrodošle!

Startup (Weekend Ljubljana)

O startup (zagonskih) podjetjih lahko že kar nekaj časa slišimo veliko uspešnih in tudi neuspešnih zgodb. Kaj sploh je startup podjetje? Lahko bi rekli, da je to podjetje/skupina motiviranih, kreativnih, zagnanih posameznikov, ki razvije nek nov produkt ali storitev, skratka poslovno idejo. V to idejo so pripravljeni vložiti veliko (ali celo vse) in vsekakor se zavedajo dejstva, da delajo v zelo negotovih okoliščinah. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj uspešnih startupov (nekaj si jih lahko ogledate tukaj), torej tistih v dober tim združenih posameznikov, ki so verjeli in uspeli. Izpostaviti pa je treba dejstvo, da je veliko takih, ki jim prvič ni uspelo. A ker vsi vemo, da puška v koruzi nima kaj iskati, so poskusili še drugič, tretjič … in s tem ni nič narobe, prav nasprotno, iz tega se lahko naučimo vsi, da moramo vztrajati, če res verjamemo v naše ideje. Nobena ideja ni slaba, morda jo le želimo realizirati v neprimernih okološčinah. Morda zanjo nimamo dovolj sredstev, a k sreči se tudi na tem področju zadeve odvijajo na bolje in če se dobro pozanimate, je v Sloveniji ogromno ljudi, ki vam lahko pomagajo, prvi klik je lahko vsekakor namenjen strani www.startup.si.

V časih, ko vsi tako radi pojamramo kako ni priložnosti, kako ne gre in kaj vse nas še čaka, lahko kar precej dobro usodo vzamemo v svoje roke. Sploh, če ste še študentje (sedaj mi je kar precej žal, da o tem ne morem več govoriti v prvi osebi).

Prijavi se na Startup vikend

V Ljubljani bo naslednji vikend (22.-24.11) dogajalo. Študentje lahko namreč v enem vikendu uresničite svoje podjetniško idejo, če ideje nimate, pa se lahko priključite kakšni drugi ekipi pri razvijanju ali pa skupaj ugotovite, kaj je tisto, s čimer bi lahko doprinesli k boljšemu in preprostejšemu jutri. Ideje boste razvijali po najsodobnejših metodologijah (»d.school«, »lean startup« in »business model generation«) in se ob tem tudi zabavali. Podjetniški vikend bo sočasno potekal tudi v Mariboru, Kopru, Novi Gorici in Novem mestu.

start_up_weekend_ljubljana

Kaj potrebuješ in kaj dobiš?

V prvi vrsti potrebuješ predvsem kreativnost in zagnanost, podjetniške ambicije, znanje ter željo postati del startup tima. Ekipa izkušenih podjetniških mentorjev bo poskrbela, da boš domov odšel še z več podjetniškega znanja. Spoznal/a boš ogromno ljudi, dobil/a možnost vključitve v nacionalne programe Start:up Geek House in Master of Start:ups ter LUI predinkubacijo. Brez skrbi, imel/a boš tudi streho nad glavo in poln želodec.

Ne čakaj na jutri

No, v tem primeru bo treba počakati na naslednji vikend, a vseeno … kar želim povedati je, da se vsakemu študentu po glavi podi nešteto idej. Razlika med enimi in drugimi je le v tem, da eni jih uresničijo, drugi pa ne. Seveda ni lahko, a kdo je rekel, da bo? Kot sem že ničkolikokrat zapisala, je nekaj najlepšega delati tisto, kar te veseli. Zato … go for it, dokler ne bo prepozno.

Več informacij si preberi na tem naslovu: http://ljubljana.startupweekend.org/ in se prijavi.

Kreativca ne moreš ujeti v čas

O času govorimo ves čas. Vsak dan ga imamo na razpolago točno toliko, kot vse dni prej, a vedno ga zmanjka. V norišnici, v kateri se nahajamo že dolgo – torej tisti, ki se glasi nekako takole: ‘manj denarja pomeni manj časa’, se verjetno vsi kdaj radi spomnimo na obdobje, ko so kreativci (in še marsikdo drug) lahko dlje časa uživali v ustvarjanju, se zabavali, popili kakšen kozarec viskija, pokadili škatlico cigaret, se spomnili vrhunskih idej in bili zanje še mastno plačani. Ne da bi želela v službi piti viski in se  zajebavati, a vseeno, popolnoma obratne razmere, ki smo jim priča danes v marsikaterem podjetju, niso nikomur v veselje.

Divjanje v zadnji minuti

Veliko ljudem, vključno z mano, se zdi, da bolje delujemo pod pritiskom. Veliko stvari delam zadnji trenutek, se tolčem po glavi in si vedno znova rečem, da bom naslednjič začela prej in z določeno mero discipline mi to celo kdaj uspe. Dejansko se v ozadju vsakega skriva veliko več. Ogromno prebranih knjig, člankov, teh in onih raziskav, pogovorov in radovednosti. Vse to se na koncu združi in z veliko truda pretvori v ideje in dobre končne rezultate. Več časa kot imamo za vse to, boljši smo na koncu, seveda pa je potrebno časovno obdobje omejiti tudi navzgor, če tudi bi realno imeli za določeno stvar neomejeno časa.

calvin-and-hobbes-last-minute-panic

Mnoge raziskave so preučevale kreativnost v odvisnosti od časa. Ne, ni bilo lahko raziskovati nekaj včasih tudi neotipljivega v odvisnosti od različnih dejavnikov. A kljub vsemu, rezultati so bili vedno isti. Večina nas ima pod časovnim pritiskom občutek, da smo bolj kreativni, a dejansko so končni rezultati slabši. Če temu ne verjamete, dajte dvema človekoma v roke list papirja in preprosto risarsko nalogo, enemu in drugemu pa na voljo različno časa. Kdo bo narisal več ter se bolj poglobil? Seveda tudi v kratkem časovnem obdobju pridemo do idej, ampak, a je ta ideja res najboljša? Mogoče, ali pa tudi ne, je pa ‘končna’ rešitev, ker za drugo enostavno nismo imeli časa.

Čas je denar

Seveda to razumem, sploh moram glede na pridobljeno izobrazbo, in popolnoma jasno mi je, da morajo lastniki podjetij vse izmeriti, da vidijo, če se jim splača in da jih na koncu leta v denarnici ne pričaka tema. A vseeno je potrebno dejavnik časa v določenih primerih izločiti ali vsaj za božjo voljo zapakirati v veliko bolj prijazne besede.

Kreativci s(m)o drugačni in dovolite mi, da s kreativci označim vse tiste, ki nekaj ustvarjamo, ne glede na področje. Seveda morajo tudi njihova dela temeljiti na raziskavah, a vseeno, v tem primeru bi lahko ljudi razdelila na dva dela: na tiste, ki imajo radi številke in tik takanje ure ter na tiste druge. Kreativnosti se namreč ne da oceniti s številkami in časom (pustimo tiste številke na koncu, ki naročnikom polnijo blagajne, a tiste so posledica še mnogih drugih dejavnikov in nadaljnjih korakov) in kreativne agencije niso fabrike, kjer lahko v enem dnevu naštancamo potrebno število izdelkov. Če jih, bi težko rekli, da so res kreativne, kajne?  Seveda vedno znova poslušam/o, da je to popolnoma jasno, ampak realni način dela na žalost kaže drugače.

“Genius is 1% inspiration and 99% perspiration!” -Thomas Edison-

Ustvarjanje nečesa novega je nekaj najlepšega na svetu. Ko se iz bežne ideje, ki jo preliješ na papir ali ekran, o njej razglabljaš in jo morda nič kolikokrat preoblikuješ, razvije dober končni rezultat, je to tisto, zaradi česar vsak, ki je začel, tudi vztraja. In če je to ena izmed najlepših stvari, je omejevanje s časom nekaj najbolj groznega. Seveda obstajajo roki, žal je malo primerov, ko si jih lahko postavimo čisto sami, ampak danes se ne pogovarjamo v rokih le v smislu dni, ampak tudi ur. Spomni se/napiši/nariši nekaj v dveh urah. Jaz lahko napišem blog v eni uri, ampak verjetno bom pisala o nečem, kar že poznam in posledično sem o tem že pisala, lahko pišem o nečem, kar mi je nepoznano, ampak vi boste brali nepreverjena dejstva. Lahko pa si vzamem čas, preberem nekaj člankov, iz njih izluščim pomembna dejstva in jih zapakiram v zapis, ki je sestavljen iz raziskav ter seveda mojih izkušenj in razmišljanj. Tega se v uri ali dveh ne da narediti, vsi pa vemo, da se to v realnosti, ko gre za plačane projekte, pričakuje. V nasprotnem primeru smo v minusu. A jebi ga.

Morda sestanek čez dan ali x?

Ni potrebno, da govorimo o urah. Moramo pa si postaviti omejitve. Če vem, da moram v petek oddati to in ono, si bom sama razporedila čas do takrat. Včasih v času delavnika, velikokrat tudi izven. Morda oddelala kaj na kosilu ali zvečer pred spanjem.

“If I had an hour to solve a problem I’d spend 55 minutes thinking about the problem and 5 minutes thinking about solutions.” – Albert Einstein-

Če mislim, da bo ideja veliko boljša, če zanjo zapravim še pet dodatnih ur, ker se bom pogovorila s človekom, ki o tem veliko ve in prebrala šest člankov, ker se je tri mesece nazaj o tem blazno pisalo, bom. In če bo potrebno, da namestu v dveh, raje kar v štirih urah opišem to idejo, ki se bo na koncu prodala, bom. V nasprotnem primeru ne opisujte tovrstno delo kot kreativno, ker ni. V tem drugem primeru, torej, ko je glavna tema pogovora (kratek)  čas, delo ni kreativno, ampak je posledica naših ustaljenih vzorcev ali dela drugih, ki ga včasih tudi podzavestno prenesemo na našega.

Kava res sede

Ko se spominjam za nekaj let nazaj, na vse manjše ali večje projekte pri katerih sem sodelovala, za službo ali faks, je veliko lepih in tudi grenkih spominov. Vedno je tako. A na koncu pride tisto pravo zadovoljstvo, čeprav si na poti do tja izumil triinšestdeset novih kletvic in porabil pet paketov robčkov. Skratka, najlepši spomini so na tista sodelovanja, kjer smo se lahko v miru vsedli za mizo, naj bo to v sejni sobi ali pa na kavi in se pogovarjali o idejah. Nismo po domače povedano ‘luftali’, delali smo, ampak drugače kot pod pritiskom. In vedno znova so se pojavile težave, ko se je omenil čas in da o nečem ne moremo dobro premisliti, ker ni denarja ali časa. Kava? Kava včasih nima nič z idejami, sploh, če je ne piješ, je pa moja prispodoba za nekaj, kar počnem v miru in z veseljem. Zato nisem in ne bom nikoli razumela vodij, ki čas postavljajo v prvi plan. Razumem, kaj vse to pomeni, ampak če ne drugega, to zapakirajte v kreativcem prijazno navodilo.

Nekaj, kar počneš s srcem in veseljem, je lahko gonilo lepšega jutri. Če to uničiš, si uničil sebe in ideje, s tem pa vse, za kar se trudiš.

A kreativca res ne moreš ujeti v čas? Ne. Kreativca NE SMEŠ ujeti v čas!

Sta prevoz in malica nova plača?

Zadnje čase lahko vse več slišimo o priložnostih. Priložnosti si moramo poiskati sami, pravijo, včasih se ti priložnost sama uleže na prag, največkrat, in prav je tako, pa ti je priložnost ponujena, ker trdo delaš in se izkažeš.

O tem, ali delati zastonj ali ne, sem že pisala. In vsekakor je jasno, da se moraš kdaj v življenju poslužiti tovrstnega dela, da si nabereš izkušnje, čeprav se morda počutiš izkoriščenega, ti je obljubljeno kaj v zameno, a tega nikoli ne dočakaš, ker si preveč naiven ali pa to delaš z dobrimi nameni pomagati drugim. Predvsem nimam nič proti praksam, ki so nekje celo obvezne in po mojem mnenju se pri praksi v okviru izobraževanja lahko tudi največ naučiš ali pa vsaj ugotoviš, da ti določeno delo dejansko ustreza. Vse dokler gre za majhen procent tovrstnega dela ob deležu vseh ostalih, dobro plačanih del. Da ne govorim o tem, da so nekatere prakse tudi plačane, bravo.

Žal pa nas ‘slabi časi’, ki jih vsi tako radi poudarjamo, očitno silijo v povečevanje zastonjskega dela. Tako bodo lahko tisti, ki imajo, imeli še več (ne mi o tem, kako so tudi tisti na minimalnih plačah, če ne tukaj, si pa denar dobro zaslužijo drugje), vsi ostali, ki si želimo delati za pošteno plačilo, pa bomo morali tega iskati še bolj. Na kar nekaj tovrstnih ponudb sem naletela v zadnjih mesecih. Aja, se opravičujem, ni zastonjsko delo, delaš za malico in prevoz ter si s tem ustvariš priložnost. DURS na primer, opredeli, kako dolgo moraš delati volontersko pripravništvo (10 ali 8 mesecev), ki ga lahko opravljaš le, če imaš dokončano izobrazbo (visokošolska strokovna, višja strokovna ali višješolska), priložnosti pa ni in je še nekaj časa ne bo, ker vemo, da DURS ne sme zaposlovati. Zelo popularna so tudi socialna podjetja, ki obljubljajo priložnosti na podlagi dela za malico in prevoz. Ne povedo pa, koliko dolgo moraš garati, porabljati svoje ure in se truditi za uspeh, da ti bo ta priložnost dana, če sploh. Da ne govorim o podjetjih, ki preko študentske napotnice v službo jemljejo absolvente z obljubami o redni zaposlitvi, ki je nikoli ni, čeprav je študent uspešen in pohvaljen s strani večine članov ekipe. Vsi vemo, da je najlažje najti izgovor ‘nimamo denarja, ne moremo te zaposliti’. A v takih primerih si vsaj plačan za izkušnje in za pot do tako obljubljene priložnosti, ki jo boš moral poiskati druge. Veliko seveda štejejo tudi pridobljena poznanstva, ki pa jih more vsak znati obrniti v svoj prid. A ko se znajdeš pred vrati Zavoda, ni vse tako rožnato.

Delo za malico in prevoz

Kdo mi bo plačal stanovanje?

Da si lahko po končani izobrazbi privoščiš delo za malico in prevoz celo do 10 mesecev, kot v primeru DURSa, to pomeni, da moraš imeti dovolj denarja. Torej moraš živeti blizu pisarne in ne plačevati najemnine (torej si stanovanje kupil že prej, kar je malo verjetno glede na starost, ga podedoval, živiš doma ali pa pri partnerju), morda imaš starše, ki te lahko vzdržujejo očitno tudi 20 ali 30 let ali vse dokler si ne prislužiš te obljubljene priložnosti ali pa bogatega partnerja. Lahko, da si delal tudi prej in si denar pridno nalagal na stran, ne vem, vem pa, koliko stane življenje v Ljubljani, če si doma iz kakšnega oddaljenega kraja in vem, da se tako ne moreš preživeti le z malico in prevozom. Torej komu za vraga je potem ponujena ta priložnost? Tistim, ki imajo že v osnovi večje zaledje ali pa tistim, ki v upanju na boljšo prihodnost dobesedno životarijo, namesto, da bi bili za svoje delo pošteno plačani. In da ne bo pomote, ne govorim o nekaj urah na teden, ki jih marsikdo od nas brez problema posveti dobrodelnim dejavnostim ali pa projektom, ki obetajo, a se pri njih zavedamo, da v začetku od njih ne moremo biti plačani. Govorim o polnem delovniku, torej 40, po navadi pa še več ur na teden.

Kako naj pomagam drugim, če ne morem sebi?

Priznam, na računu imam dovolj denarja (imam ga zato, ker so me v preteklosti dobro plačali za delo, ki sem ga opravljala), da lahko delam tri mesece zastonj, tudi v Ljubljani in si tam plačujem stanovanje ter vse stroške, ki pridejo zraven, brez, da mi vi ali oni plačajo malico ter prevoz. Lahko garam, lahko pustim dušo v vaših lepo opremljenih pisarnah, lahko se spoznavam z ljudmi, ki mi koristijo pri moji nadaljnji poti in morda dajo tisto tako obljubljeno priložnost, lahko z vami delim moje znanje in z odprtimi usti sprejemam vašega, lahko se smejim, a vseeno delam osem ur in več na dan, lahko prinesem še svoj računalnik, ker mi ga vi morda ne morete zagotoviti, lahko pišem lepe članke, takšne, ki krasno govorijo o poslu, ki ga opravljate in vas na podlagi njih kličejo ljudje, ki so navdušeni nad projekti, ki jih ustvarjate, lahko sem srečna, da lahko delam, čeprav zastonj. Ker danes moremo biti srečni, da imamo delo, tudi, če ni plačano, ker s tem koristimo družbi, postavljamo našo ljubo državo na noge, se smehljamo in smo koristni. S tem seveda tudi hranimo našo dušo, ki se tako pridno polni z našim zastonjskim 40, 50 ali 60 urnim delovnikom.

Znanje ni poceni

Raje na potegnem črte pod stroški, ki so bili potrebni v zadnjih osmih letih, da imam danes v žepu diplomo iz ekonomije in drugo leto tudi magisterij ter kup hvala bogu plačanih delovnih izkušenj. Najemnine, prevozi, kosila, prosti čas … vse to stane. In danes nisem pripravljena delati zastonj, ne za polni delovni čas, lahko pa nekaj ur tedensko posvetim projektom, ki obetajo. Po vrhu vsega tisti, ki potrebujejo prostovoljce, velikokrat od tebe zahtevajo še izkušnje. Torej ne samo, da moraš biti izobražen, nekoč te je moral nekdo (ali pa tudi ne) plačati za to, da si pridobil izkušnje in da lahko danes delaš zastonj.

Draga podjetja, če morate imeti v svojih vrstah polno zaposlene izkušene delavce, ki delajo za malico in prevoz, potem očitno nimate dovolj sredstev, da lahko poslujete, kot morajo podjetja poslovati. Torej vam naj pomagamo vsi tisti izkušenj željni posamezniki, da lahko vi preživite?

Saj se lahko pogovarjamo, da to ustvarja priložnosti, ker jih res. Ena dobra zgodba je Kamenkova, ki je tudi ‘zaposlil’ dva za malico in prevoz ter bil napaden z vseh koncev in krajev, a on je svojo obljubo držal, oba sta dobila ponudbo za sodelovanje. Koliko pa je takšnih, ki je ne? Lahko delam brezplačno, če mi obljubite, da ste me vzeli zaradi določenega znanja in me boste, če se izkažem, tudi zaposlili, če ne vi, pa nekdo drug, ki ga poznate, ker z delom pri vas širim mrežo poznanstev, vaših poznanstev in prijateljev. Ampak to danes ne gre tako zlahka, ker je vsak naslednji prostovoljec za nekaj tisoč evrov na letni ravni cenejši od mene. Pa veliko jih ima izkušnje in znanje, na mnogih priznanih fakultetah, celo tujih so jih dobili.

Ne obljubljajte, česar ne morete izpolniti in če ne morate svojih delavcev pošteno plačati, raje zaprite svoja vrata. Ker velikokrat ne gre za dobrodelne zgodbe, ki smo jim pripravljeni dati svoj čas, ampak za ustvarjanje dobička, ki ga potem pobere nekdo drug, tisti, ki mu je pomagal, pa še vedno životari.

Kaj pa vi? Imate ali poznate kakšno dobro ali slabo izkušnjo s pripravništvi ter drugimi oblikami dela za malico in prevoz ali celo zastonj? Delite jo z mano.