Meja med resničnim in vljudnim

Kar je šlo včasih od ust do ust, gre danes bolj od ekrana do ekrana.

Skoraj vsak izdelek ali storitev so le klik stran, s tem pa tudi pravica vsakogar, da dotični izdelek ali storitev tudi pokomentira.

Enako velja za turizem. Večina rezervacij se danes opravi preko spletnih rezervacijskih portalov, ki omogočajo, da vsak gost storitev tudi oceni in pokomentira. Če svoje rezervacije ne opravi na spletu, pa mu je možnost ocenitve dana z na primer vsem poznanim Trip Advisorjem.

Vse lepo in prav. Nekatera podjetja plačujejo mastne denarje za to, da izvejo, kaj točno si o njihovi ponudbi ali zaposlenih mislijo kupci. Tudi mi, torej tisti, ki delamo v turizmu, seveda vsakemu spletnemu rezervacijskemu portalu plačamo provizijo (manjšo ali večjo, odvisno, kje si in kaj hočeš), a se, predvsem, če izpostavim booking.com, ta povrne v odličnih storitvah, ki jih ta portal nudi.

Nadvse smo hvaležni, da imamo možnost, da od gostov izvemo, kaj si o nas mislijo (če se o tem ne pogovorimo že ob receptorskem pultu). Ne skrivamo napak in ob mnogih komentarjih izvemo tudi za kakšno napako ali pomanjkljivost, ki je sami morda niti nismo zaznali, kar nam da priložnost izboljšanja. Veseli smo, ko so gostje zadovoljni – tako z nastanitvijo, kot z odnosom in raznimi vezmi, ki smo jih z nekaterimi spletli.

Pri meni velja striktno pravilo in sicer to, da na čisto vsak komentar, ki ga nekdo odda preko Bookinga, Hostelworlda ali Trip Advisorja, odgovorim-o. Ne glede na to, ali je nekdo napisal grajo, pohvalo ali pa le kakšno besedo, ki sama po sebi komu drugemu ne bi bila niti omembe vredna.

S temi odgovori se želimo vsakemu zahvaliti, da je bival pri nas, ne glede na to, ali je bil zadovoljen ali ne. Kam se v odgovorih zgodba razvije, pa je odvisno od vsakega posameznega komentarja. Včasih smo veseli … ko so ljudje zadovoljni z našimi objekti, z Ljubljano na splošno, z osebjem, ki se vsako minuto delovnega dne trudi, da ponudi gostom vse, kar potrebujejo (in veš, da delo z ljudmi ni ravno najlažje). Včasih smo razočarani … ker gostje izpostavijo naše pomanjkljivosti, ki se jih zavedamo (ali pa kot že rečeno odkrijemo kakšno novo), a se žal kljub željam zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne dajo odpraviti tako hitro kot bi si želeli. In tisti, ki me poznate, veste, da me najbolj boli to, da človek pripotuje z drugega konca sveta v čudovito mesto in je na koncu razočaran. Včasih pa smo tudi jezni … predvsem takrat, ko nam gostje delajo krivico in se držijo načela, da je lažje pisati kot pa govoriti.

Veš kolikokrat se zgodi, da gosta vprašaš, če je bilo vse ok, pa ti z največjim nasmeškom odgovori: “super”. Ali pa si z njimi več dni in ne dobiš nobenega komentarja iz oči v oči in vse poteka normalno. Včasih že sam veš, da si nekaj zafrknil, se opravičiš in ti gost odgovori: “ni panike, vse je v redu”. A ko bereš komentarje na internetu, se dostikrat ti zgoraj omenjeni spremenijo v Prešerna in izlijejo svoje mišljenje, ki je precej drugačno od tistega, katerega si pričakoval, ko je bil še nastanjen pri nas. Nekaj primerov:

  • Hišnik opravi nujno opravilo v nekaj sobah. Tam, kjer so bili ta čas notri gostje, smo se jim opravičili in jih vprašali, če jih moti, da za minutko zadevo odpravimo, tam, kjer jih ni bilo, smo to vseeno storili (morda se to komu zdi sporno, a tudi čistilka vstopi v sobo). med tem do sobe, kamor je namenjen hišnik, hodita gosta. To jima povemo, se opravičimo in z nasmeškom odgovorita, da ni nobene panike. Komentar na internetu: v najini sobi je bil hišnik, le kaj bi se zgodilo, če ne bi prišla nazaj, to res ni ok.
  • Gostje pri nas bivajo 5 dni, brez kakršnega koli komentarja, da je kaj narobe. Ob odhodu naštejejo nekaj pomanjkljivosti in zaradi njih zahtevajo popust ali kakšno noč zastonj. S tem da bi lahko večino od teh pomanjkljivosti odpravili, če bi jih omenili takoj (kot je na primer ta, da luči ne delajo, a niso delale zato, ker jih je nekdo izklopil in dal polniti svoj telefon). Kot je rekla moja sodelavka – v gostilni tudi ne naročiš pice, celo poješ, nato pa rečeš, da ni bila dobra, kajne? Temu seveda tudi sledi spletni komentar, da je bilo vse narobe.

Naštela bi lahko še ogromno zgodb, a jih ne bom, ker to ni bistveno. Bistveno je to, da si ob slabem komentarju postavljen pred tisto znano načelo, da ima stranka vedno prav. A nima. Lahko bi bila ob odgovarjanju ves čas prijazna, se opravičila za vse, kar so omenili in gostom le “kimala”. Ampak ne morem. Ker s tem dam ostalim gostom vedeti, da je imel prav le tisti, ki je komentiral. Da smo mi krivi, da niso delale luči ali pa da ni delala klima (čeprav nismo vedeli, da ne dela, ker nam ni nihče povedal). Zato se seveda za vse napake vedno opravičimo (in to tudi resno mislimo), a ob tem tudi jasno in včasih osorno razložimo, kakšna je bila situacija, saj sta plati zgodbe vedno dve. Nismo nesramni, a včasih bolj kruto odkriti. Zato, ker želim, da ostali vedo, da stranka nima vedno prav, predvsem takrat, ko nam za določeno težavo, ki nastane sproti (kot je recimo nedelujoča klima, internet, ko zmanjka tople vode zaradi okvare na bojlerju) in žal na njih nimamo vpliva, ne povedo sproti.

Zavedam se, da je nekaterim ljudje lažje napisati kot govoriti, tudi sama dolgo nisem bila med tistimi, ki bi lahko zlahka v obraz povedala, kar si mislim. A jasno je, da smo vsi le ljudje. Vsekakor se lahko pritožiš nad vsako stvarjo, ki te zmoti, ker imaš to pravico, a po mojem mnenju nimaš pravice, da se naknadno pritožuješ nad stvarmi, ki bi jih lahko takoj rešili, če bi za njih vedeli. Še nobenemu nismo odrekli popusta, če smo utemeljeno zasrali. In vsak komentar sprejmemo, tudi zelo slabega, če je resničen.

Vsekakor me tudi včasih presenetijo tisti, ki so bili trn v peti ves čas, ko so pri nas, a podajo odličen komentar. Seveda je super, na papirju, a v resničnem življenju se težko spremeniš, če ne moreš operirati z realnimi podatki.

No, toliko. Človeški faktor je včasih res hudič :).

Advertisements

Pismo turističnim delavcem

Slovenci smo v letu 2015 preko Airbnbja ponujali 6.000 postelj in gostili skoraj 70.000 gostov (vir). Če v booking.com odtipkam “Ljubljana” dobim 369 zadetkov. OGROMNO!

In to je sporočilo vsem vam.

1 / Najprej se vprašaj, če delaš to samo zaradi denarja in ti je gladko vseeno, kako se tvoji gostje počutijo ali

2 / želiš izstopati iz množice in hkrati poskrbeti za ljudi, ki so pripotovali iz drugega konca sveta v našo prelepo deželo?

Naredi več.
Dostavi, kar si obljubil.
Bodi prijazen.
Ravnaj odgovorno.
Zabavaj.
Izobražuj.
Bodi praktičen.
Ne ustvarjaj problemov, išči rešitve.
Čisti.
Vprašaj, kaj gostje želijo. Če ne boš ti, bo nekdo drug in zaslužil namesto tebe.

Potrudi se. Iz malega prostora lahko narediš čudeže. Lahko pa iz velikega narediš luknjo.

Vprašaj se, kaj sam hočeš? Kaj sam potrebuješ? Bi se ti počutil udobno, če bi spal v takšni sobi, kot jo ponujaš turistom?

Zavedaj se, da je izkušnja turista sestavljena iz nešteto majhnih delčkov. In ti si velik del te njegove izkušnje. Potovanja so spremenila življenje že marsikateremu človeku. Bodi del tega. V dobrem smislu.

Vlagaj. Vedno vlagaj. Od tistega, kar dobiš, vedno vsaj del vloži nazaj. In verjemi, da se ti bo povrnilo še 100x bolj.

Spoštuj ljudi, ki pridejo k tebi. Eni so res bolj tečni kot drugi, a tudi ti nimaš vsak dan najboljšega dneva, kajne? Ne laži, 100 % happy happy ne obstaja.

Spoštuj druge turistične delavce. To med drugim pomeni, da postavi pošteno ceno.

Ne delaj tega samo zaradi denarja. To se nikoli dobro ne konča. In turisti bodo to začutili. Slaba beseda pa potuje še dlje kot dobra.

P.S. Mogoče je naslov malce žaljiv. Če oddajaš luknje, ki jim praviš “soba / apartma / stanovanje”, vsekakor nisi turistični delavec. Si le nekdo, ki je zavohal denar v času, ko gredo številke turistov v Sloveniji le strmo navzgor.

 

Pokaži nam več

V življenju sem videla že nešteto blogov, Instagram profilov, Facebook strani itd., ki začnejo zelo optimistično, a se vsa zabava konča tako hitro, kot se je začela. Če to ni nekaj, kar ti ustreza, če ne najdeš časa, volje, inspiracije – ok. Greš dalje in se posvetiš stvarem, ki so ti bližje.

A kar me pri tem najbolj zmoti, je naslednje. Deljenje s svetom, da si nekaj ustvaril/a, čeprav dejansko nisi naredil/a še nič konkretnega.

Poglejmo nekaj primerov (in vse, o čemer bom pisala, velja tako za podjetja kot tudi navadne občane).

  1. Nekdo, ki ima namen objavljati fotografije, ustvari svoj Instagram profil. Instagram o tem avtomatsko obvesti njegove Facebook prijatelje (Your Facebook friend Janez Novak is on Instagram as janez.novak). Že tukaj te takoj povleče, da klikneš na njegov profil. Nato ta oseba začne slediti določenim ljudem ali podjetjem. In kaj se zgodi? V obeh primerih kliknem na njegov profil, ker me zanima, kaj se tam dogaja. Če na profilu ne najdem nobene fotografije, mu ne bom začela slediti in zelo malo verjetno je, da se bo to zgodilo v prihodnosti (razen, če me v to nekako prepriča, a dosti težje kot ob prvi priložnosti).
  2. Nekdo, ki ima namen ustvarjati vsebino, odpre svoj blog. Napiše prvo objavo, ki po navadi vsebuje nekaj v smislu, da je to prvi blog in da se bodo res trudili objavljati, o čem bodo pisali, bla bla. Ok, s tem ni nič narobe. A že po tem prvem uvodnem blog zapisu, povezavo do bloga delijo s svojimi prijatelji, poslovnimi partnerji itd. Kaj se zopet zgodi? Kliknem na povezavo in preberem to prvo objavo. Da ne bo pomote – lahko je odlična, lahko je napisana zelo bogato, ampak v nobenem primeru ena objava ni dovolj, da me z njo prepričaš, da ti začnem 100 % slediti. Za to rabim nekaj več. Več objav, več tvojega razmišljanja, da vidim, če mi na dolgi rok tvoja vsebina ustreza, da si bom za njo vzela čas.
  3. Nekdo objavi Facebook stran za promocijo svojih izdelkov ali storitev. Še preden napiše nekaj objav in sploh podrobno dokonča vse opise ter kontaktne informacije, že k všečkanju povabi vse svoje prijatelje. Kako se naj na podlagi tvojega imena odločim, če ti želim slediti ali ne? Mogoče si moj dober prijatelj in ti bom naredila uslugo, ker boš imel en všeček več, a to še ne pomeni, da mi je tvoja vsebina dejansko všeč. No, saj sploh še ne vem, kakšna bo.

Kar želim povedati je, da je prva priložnost zelo pomembna. Ko odpiraš svoj profil na Instagramu, če seveda ni tvoj namen le slediti drugim, naloži nekaj slik že takoj. Prvo minuto. Da lahko, ko prvič kliknem na tvoj profil, že vidim, kam pes taco moli. Preden vsem naokoli poveš, da pišeš blog, napiši nekaj objav, potrudi se in daj ljudem nekaj materiala, da se lahko odločijo, če ti bodo sledili ali ne. Enako velja za Facebook stran. Ljudje, sploh tisti, ki te ne poznajo, ti ne bodo sledili samo zato, ker si prisoten tam nekje na spletu.

Povsem razumem tisto navdušenje, ko odpreš blog. Napišeš prvo objavo in takoj rabiš potrditev. Takoj rabiš všečke in komentarje, ker te bo morda to spodbudilo, da nadaljuješ. A vsega tega ne bo, če ne dostaviš svojega dela, ki pa mora biti predvsem danes, ko živimo v poplavi vsebine, dober, zanimiv in prepričljiv.

Zato ne stopi prehitro v digitalni svet, če tam nimaš namena ostati in predvsem se ne hvali z nedokončanim delom. Jaz resnično rada berem bloge, a kar me najbolj razjezi je to, da kliknem na blog, tam pa ne najdem nič ali neke ekstra stare objave, na katerih se nabirata pajčevina in prah.

Pa srečno :)!

 

Slovenci in njihova neskončna vprašanja

Človek bi pomislil, da se Slovenci v lastni državi najbolje znajdemo. Za to je več razlogov:

  • Slovenija je majhna država. Iz enega konca na drugega prideš relativno hitro, zato smo večino mest tekom življenja že obiskali.
  • Slovenci pišemo v slovenščini, kar posledično pomeni, da znamo brati usmerjevalne table in opozorila na parkiriščih.
  • Večina Slovencev tudi govori slovensko, kar pomeni, da razumemo drugega sodržavljana, ko se želi sporazumevati z nami (a kljub temu, da so nas osnov komunikacije naučili že v osnovni šoli, se včasih zdi, da je manira odletela nekam čez okno ob prvi močni burji).

A v turizmu ni tako. Včasih dobimo občutek, da je potrebno Slovencem največkrat odpisati na elektronska sporočila, jim nameniti največ minut telefonskih pogovorov in se z njimi ukvarjati veliko dlje, ko prestopijo prag recepcije. Seveda ne gre posploševati; 99 % jih je super, če niso zadeti.

Pošiljanje elektronskih sporočil

Gospod Gost (torek, 11. 10. 2016, 11.43)
Mate prosto v petek?

Receptor (torek, 11. 10. 2016, 12.33)
Pozdravljeni gospod Gost,

najlepša hvala za povpraševanje. Za odgovor na vaše vprašanje potrebujemo malo več informacij:

  • Kateri petek, mislite pojutrišnjem, 14. 10.?
  • Koliko oseb?
  • Za kakšno sobo se zanimate? Privat ali skupinsko (z več ležišči)?

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (torek, 11. 10. 2016, 16.55)
Ta petek, ki pride. Jaz in žena boma. Ne vem kolko pa to košta?

Recepcija (torek, 11. 10. 2016, 17.23)
Ta petek, 14. 10., imamo prosto privat sobo z zakonsko posteljo, s kopalnico v sobi, kar stane XY €. Ponudimo vama lahko tudi postelji v 4-posteljni sobi, kar znese XY € / osebo oz. posteljo. V ceno ni vključena turistična taksa, ki znaša 1,27 € / osebo na noč.

Prosimo sporočite, kaj vam bolj ustreza, da naredimo rezervacijo.

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (sreda, 12. 10. 2016, 4.21)
Ok dajte kar privat rezervirat. Če da jo pelem na večerjo za obletnco, pa da ne bo glih na nekih pogradih spala al kak mate to naret čeprav men je vseen. Pridema v petek že zjutri ob 7h.

Recepcija (sreda, 12. 10. 2016, 8. 34)
Pozdravljeni,

Potrjujemo rezervacijo. Recepcijo odpremo ob 8.00, takrat lahko opravite tudi prijavo. Vaša soba bo pripravljena po 14.00 uri, lahko pa zjutraj brezplačno pustite prtljago v naši sobi za prtljago. Odjava je do 10.00 ure naslednji dan.

Se vidimo in lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (sreda, 12. 10. 2016, 11.33)
Aja šele ob 8? Kam pa naj dam prej prtljago. Žena more bit ob 8 že na neki masaži, pa še en stol boma mela zram ko hčerka rabi v stanovanju pol naprej za Ljubljano (op. a. tu receptorja prvič zelo resno zaskrbi). A prej ko ob dveje pa ne morm notr? Ko mene noga boli, pa bi šou počivat. Sej sem rezerviru za petek?

Recepcija (sreda, 12. 10. 2016, 12.05)
Pozdravljeni gospod Gost,

kot že zapisano, recepcijo odpremo ob 8.00. Šele po tej uri lahko pri nas spravite prtljago, ob čemer opozarjamo, da prostora za stol žal nimamo. Kar se tiče prijave v sobo, se bomo potrudili, da bo le-ta ščiščena kaj prej, a nič ne moremo 100 % obljubiti. Rezervirali ste za petek, da, a ura prijave je 14.00, odjave pa 10.00 naslednji dan (v vašem primeru v soboto).

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod gost (sreda, 12. 10. 2016, 15.11)
Ja uredu. A parking mate?

Recepcija (sreda, 12. 10. 2016, 15.20)
Parking imamo v garažni hiši blizu naših sob. Cena je 8 € / dan bivanja. Kartico dobite pri nas na recepciji; v ulici pred našimi sobami je rampa, kjer vzamete listek – 15 min je zastonj, pridete na recepcijo, kjer bomo hitro uredili vse potrebno in se lahko nato sparkirate v garažni hiši. Nič ne skrbite, vse se bomo dogovorili, ko pridete k nam.

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (četrtek, 13. 10. 2016, 17.04)
Kuk ste že rekl, da je vaš naslov?

Recepcija (četrtek, 13. 10. 2016, 18.15)
Pozdravljeni,

naš naslov je Pot popisane poti 32, Ljubljana (kot je tudi vidno v podpisu maila). Pri železniški postaji zavijete levo in na prvem križišču desno. Po 100 m boste zagledali zeleno hišo – to smo mi.

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (četrtek, 13. 10. 2016, 19.33)
Čakte kaka ljubljana? a niste vi v bohinju?

Recepcija (četrtek, 13. 10. 2016)
Ne, mi se nahajamo v Ljubljani, kot je že ves čas razvidno v podpisu maila in kot smo vam zapisali v zadnjem mailu. Morda ste mislili Sobe Krača v Bohinju? Mi pa smo Sobe Frača v Ljubljani.

Torej prekličemo rezervacijo?

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gost ne odpiše nikoli več in se verjetno krega s svojo ženo, a zagotovo bi imel veliko vprašanj tudi ko bi stopil čez vrata recepcije.

Kino Šiška in njihovo iskanje spletnega guruja

Guru je nekdo, ki je mojster oz. strokovnjak na svojem področju. In guruja išče tudi Kino Šiška. Spletnega guruja.

Kaj vse želijo od bodočega sodelavca, si preberite kar sami na tej povezavi, jaz pa bi želela nekaj več besed nameniti temu, kaj takšna služba za sabo potegne.

Spletno okolje se vsakodnevno spreminja. Facebook, Instagram, Twitter, Snapchat, mailingi, spletne strani, optimizacija, spletno oglaševanje … to so vse področja, na katerih dela ogromno ljudi in ki vsakodnevno delujejo v smeri izboljšanja uporabniške izkušnje, nadgradenj, dodatnih storitev, ki bi uporabnike navdušile in jih privabile k temu, da družbena omrežja uporabljajo še naprej. Posledično velja, da oseba, ki dela v spletnem okolju, nikoli ne počiva, saj mora dobesedno vsakodnevno spremljati novosti in jih prenesti v delo z naročniki. Da ne govorim o temu, da je potrebno čim bolj do potankosti poznati jezik, v katerem pišeš, saj denarja za lektoriranje ni.

Druga podrobnost, zaradi katere “spletni guru” nikoli ne spi je, da je spletno okolje dinamično. Uporabniki ne spijo in pričakujejo odgovore v zglednem času. Tudi neke v naprej sprogramirane objave delujejo mogoče za nekaj ur ali kakšen dan v naprej, vse ostalo ne deluje, sploh pri naročnikih, ki so odvisni od vsakodnevnega dogajanja (kar Kino Šiška vsekakor je), ki ga je treba kar se da hitro vkomponirati v objave in jih deliti z oboževalci.

Znanje, ki ga obvlada spletni guru, torej nekdo, ki obvlada vsa družbena omrežja in širšo spletno sfero, je pravzaprav neskončno. In za to znanje Kino Šiška ponuja plačilo v višini 800 EUR bruto za prve tri mesece in 1000 EUR bruto za nadaljnje mesece do enega leta. Torej je mojster svojega področja plačan malenkost več kot je v Sloveniji minimalna plača. Ne vem za vas, ampak meni je že samo ta podatek popolna bizarnost.

Poleg tega pričakujejo, da si vsakodnevno prisoten na lokaciji in pokrivaš okoli 20 dogodkov mesečno. To pomeni, da moraš v naprej najboljše, kakor lahko, spromovirati dotične dogodke, da se Kino Šiška napolni in biti prisoten na dogodkih, saj brez javljanja v živo vse skupaj nima pomena. Kot ekstra bombonček ponujajo še prost vstop na vse dogodke v produkciji Kina Šiška. Logično, verjetno ne bo spletni guru še sam plačal vstopnice zato, da lahko poslika dogodek in objavi to na družbena omrežja, isti ali naslednji dan pa na to temo spiše še kak blog.

Da ne govorim o tem, da mora spletni guru poleg obvladovanja vseh področij, ki se tičejo spletnega marketinga, poznati še vsa področja s katerimi se ukvarja Kino Šiška in teh ni malo. Že poznavanje vseh izvajalcev, da lahko res napišeš pristno objavo, zahteva nekaj časa.

Skratka, jaz sem nad to njihovo ponudbo zgrožena. Mislim da si za delo, ki ga tam opravljaš, zaslužiš veliko več kot minimalca. In žalosti me, da je to delo tako malo cenjeno. Na podlagi takih razpisov se niti ne čudim, da je to delo malo cenjeno tudi pri mnogih naročnikih. Hvala bogu, da obstaja nekaj tistih, ki vedo, kaj tovrstno delo vključuje in kaj lahko prinese, če se ga lotimo pravilno in z dovolj visokimi sredstvi.

Me prav zanima, kdo bo novi spletni guru Kina Šiška. Bo to študent ali nekdo, ki niti svojega dela ne zna ceniti toliko, da bi rekel takšni ponudbi ne?

dovolj

Pusti službo

“Ta je pa zmešana, takle govori, danes, ko ni služb, pa so težki cajti, pa to …”.

Služba oblikuje naše življenje. In nad njo se večina ljudi pritožuje. Nato se pritožuje sicer spet, ko nimajo službe, a to je že druga zgodba. Zato ti priporočam, da pustiš službo, ki te uničuje, če jo le lahko. A zato moraš imeti seveda vsaj dva pogoja:

  • nekaj tisoč evrov na računu, zato, da lahko preživiš nekaj mesecev, leto … in
  • načrt, kaj boš počel/a po tem, ko službo pustiš.

Če to dvoje izpolnjuješ, potem ne vidim nobenega razloga, zakaj bi moral/a vztrajati v službi, ki te ne osrečuje, ti ne prinaša enormnih zneskov, ki bi vsaj malo utemeljili tvoje trpljenje in te sili, da delaš z ljudmi, ki nimajo istih nazorov kot ti.

Jaz sem brez zaposlitve ostala že nekajkrat – razlog odpovedi je bil enkrat na eni, drugič na drugi strani. A moram priznati, da nič na svetu ne osvobaja bolj kot to, da lahko počneš, kar tebi paše. Pa ne govorim o tem, da potem ležiš v postelji do kosila in zjaš nadaljevanke cele dneve. Ne, dan si zapolniš, a s stvarmi, ki ti dejansko ustrezajo. V mesecih, ko sem bila brez službe sem vedno napisala največ, vedno ustvarila največ, si vedno skuhala največ, vedno telovadila največ in se vedno tudi smejala največ. Vedno sem tudi iz sebe izstisnila največ – včasih se moraš namreč pognati do roba in skorajšnje nule na računu, da razturaš in se poženeš v nove projekte.

Ko si brez službe imaš namreč čas, da najdeš sebe in iz tega ustvariš nekaj novega.

A ni lepo, ko ti dan zapolnijo vredne stvari in ne ljudje ter opravila, ki ti samo pijejo živce? Zato ne razumem vas vseh, ki se cele dneve pritožujete nad tem, kaj delate in ne spremenite ničesar. Ne razumem tudi vas, ki kljub temu, da imate finančno zaledje, sprejmete službo samo zato, da jo imate, čeprav je jasno, da si nove potem še nekaj časa ne boste iskali? In ne razumem vas vseh, ki ne razumete, da imate vedno izbiro, če se znate znajti. Obdobje v katerem živimo, namreč ni naklonjeno tistim, ki delujejo po ustaljenih vzorcih.

Ampak ok, po eni strani nas razumem – delujemo za nek višji cilj. Po navadi je povezan z denarjem. Ker denar je sveta vladar baje. Ki pa ti nič kolikokrat ne da ničesar, ti pa lahko vse vzame.

P.S. A ni lepo, če si na ponedeljek nasmejan/a?

Kao copatarji, ki to sploh niso

11. marca so v Polnočnem klubu govorili o copatarjih. To naj bi bili moški, ki kuhajo, pospravljajo, perejo … skratka, pomagajo pri hišnih opravilih.

Prosim lepo? Od kdaj se moškemu, ki:

  1. več kot očitno zna poskrbeti zase,
  2. pomaga svoji partnerki, da ni za vsako jebeno stvar na tem svetu sama …

reče copata?

Copata je zame nekaj čisto drugega. Copata je moški, ki se ne postavi proti svoji ženski, ko se ne strinja z njo. Ali pa nekdo, ki je ne pošlje v k*, ko mu reče, da ne sme s prijatelji na pivo. Ali pa tak, ki mu ženska vsak dan sere po glavi, da jo vara in si zato niti za pol ure ne upa iti po svoje. Ali pa nekdo, ki ji vedno reče: “da draga”. Copata je tudi nekdo, ki nima svojega mnenja, ampak se vedno strinja s partnerko, ker se boji, da bo drugače spet ogenj v hiši. Ali pa tak, ki hodi vedno z njo gledati romantične osladne komedije, ne more ji pa reči: “ej, ljubica, danes greva pa gledat James Bonda, ker je bilo že dvakrat po tvoje”.

Da pa je copata nekdo, ki pere, lika, kuha in pospravlja? Ker dela stvari, ki jih mora znati vsak samostojen človek? Oziroma, da je moški copata zato, ker stopi naproti svoji partnerki, ki po vsej verjetnosti hodi ravno tako kot on v redno službo? In ima še druge obveznosti ter želje, posledično pa noče cele dneve posedati v službi, potem pa še celo popoldne postajati za štedilnikom? Je copata nekdo, ki je uvideven in pomaga svoji partnerki, zato da si lahko potem vzameta preostanek dneva le drug za drugega? Ali pa ker ji pomaga, ker ve, da je imela naporen teden ali pa je prehlajena?

V oddaji oz. njenem opisu dodajo še, če je biti copata dandanes častno in nujno. Če je copata to, kar opisujem v prvem odstavku, potem to vsekakor ni ne častno, še manj pa nujno. Če pa je vaša definicija copate opravljanje človeških opravil, potem pa je to predvsem nujno, lahko tudi častno, če hočete. Ja, je častno, ker je lepo, da partner stopi svoji ženski naproti in se ne obnaša kot totalni kreten.