Delo

Slovenci in njihova neskončna vprašanja

Človek bi pomislil, da se Slovenci v lastni državi najbolje znajdemo. Za to je več razlogov:

  • Slovenija je majhna država. Iz enega konca na drugega prideš relativno hitro, zato smo večino mest tekom življenja že obiskali.
  • Slovenci pišemo v slovenščini, kar posledično pomeni, da znamo brati usmerjevalne table in opozorila na parkiriščih.
  • Večina Slovencev tudi govori slovensko, kar pomeni, da razumemo drugega sodržavljana, ko se želi sporazumevati z nami (a kljub temu, da so nas osnov komunikacije naučili že v osnovni šoli, se včasih zdi, da je manira odletela nekam čez okno ob prvi močni burji).

A v turizmu ni tako. Včasih dobimo občutek, da je potrebno Slovencem največkrat odpisati na elektronska sporočila, jim nameniti največ minut telefonskih pogovorov in se z njimi ukvarjati veliko dlje, ko prestopijo prag recepcije. Seveda ne gre posploševati; 99 % jih je super, če niso zadeti.

Pošiljanje elektronskih sporočil

Gospod Gost (torek, 11. 10. 2016, 11.43)
Mate prosto v petek?

Receptor (torek, 11. 10. 2016, 12.33)
Pozdravljeni gospod Gost,

najlepša hvala za povpraševanje. Za odgovor na vaše vprašanje potrebujemo malo več informacij:

  • Kateri petek, mislite pojutrišnjem, 14. 10.?
  • Koliko oseb?
  • Za kakšno sobo se zanimate? Privat ali skupinsko (z več ležišči)?

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (torek, 11. 10. 2016, 16.55)
Ta petek, ki pride. Jaz in žena boma. Ne vem kolko pa to košta?

Recepcija (torek, 11. 10. 2016, 17.23)
Ta petek, 14. 10., imamo prosto privat sobo z zakonsko posteljo, s kopalnico v sobi, kar stane XY €. Ponudimo vama lahko tudi postelji v 4-posteljni sobi, kar znese XY € / osebo oz. posteljo. V ceno ni vključena turistična taksa, ki znaša 1,27 € / osebo na noč.

Prosimo sporočite, kaj vam bolj ustreza, da naredimo rezervacijo.

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (sreda, 12. 10. 2016, 4.21)
Ok dajte kar privat rezervirat. Če da jo pelem na večerjo za obletnco, pa da ne bo glih na nekih pogradih spala al kak mate to naret čeprav men je vseen. Pridema v petek že zjutri ob 7h.

Recepcija (sreda, 12. 10. 2016, 8. 34)
Pozdravljeni,

Potrjujemo rezervacijo. Recepcijo odpremo ob 8.00, takrat lahko opravite tudi prijavo. Vaša soba bo pripravljena po 14.00 uri, lahko pa zjutraj brezplačno pustite prtljago v naši sobi za prtljago. Odjava je do 10.00 ure naslednji dan.

Se vidimo in lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (sreda, 12. 10. 2016, 11.33)
Aja šele ob 8? Kam pa naj dam prej prtljago. Žena more bit ob 8 že na neki masaži, pa še en stol boma mela zram ko hčerka rabi v stanovanju pol naprej za Ljubljano (op. a. tu receptorja prvič zelo resno zaskrbi). A prej ko ob dveje pa ne morm notr? Ko mene noga boli, pa bi šou počivat. Sej sem rezerviru za petek?

Recepcija (sreda, 12. 10. 2016, 12.05)
Pozdravljeni gospod Gost,

kot že zapisano, recepcijo odpremo ob 8.00. Šele po tej uri lahko pri nas spravite prtljago, ob čemer opozarjamo, da prostora za stol žal nimamo. Kar se tiče prijave v sobo, se bomo potrudili, da bo le-ta ščiščena kaj prej, a nič ne moremo 100 % obljubiti. Rezervirali ste za petek, da, a ura prijave je 14.00, odjave pa 10.00 naslednji dan (v vašem primeru v soboto).

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod gost (sreda, 12. 10. 2016, 15.11)
Ja uredu. A parking mate?

Recepcija (sreda, 12. 10. 2016, 15.20)
Parking imamo v garažni hiši blizu naših sob. Cena je 8 € / dan bivanja. Kartico dobite pri nas na recepciji; v ulici pred našimi sobami je rampa, kjer vzamete listek – 15 min je zastonj, pridete na recepcijo, kjer bomo hitro uredili vse potrebno in se lahko nato sparkirate v garažni hiši. Nič ne skrbite, vse se bomo dogovorili, ko pridete k nam.

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (četrtek, 13. 10. 2016, 17.04)
Kuk ste že rekl, da je vaš naslov?

Recepcija (četrtek, 13. 10. 2016, 18.15)
Pozdravljeni,

naš naslov je Pot popisane poti 32, Ljubljana (kot je tudi vidno v podpisu maila). Pri železniški postaji zavijete levo in na prvem križišču desno. Po 100 m boste zagledali zeleno hišo – to smo mi.

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gospod Gost (četrtek, 13. 10. 2016, 19.33)
Čakte kaka ljubljana? a niste vi v bohinju?

Recepcija (četrtek, 13. 10. 2016)
Ne, mi se nahajamo v Ljubljani, kot je že ves čas razvidno v podpisu maila in kot smo vam zapisali v zadnjem mailu. Morda ste mislili Sobe Krača v Bohinju? Mi pa smo Sobe Frača v Ljubljani.

Torej prekličemo rezervacijo?

Lep pozdrav,
recepcija

Sobe Frača
Pot popisane poti 32
1000 Ljubljana

Gost ne odpiše nikoli več in se verjetno krega s svojo ženo, a zagotovo bi imel veliko vprašanj tudi ko bi stopil čez vrata recepcije.

Kino Šiška in njihovo iskanje spletnega guruja

Guru je nekdo, ki je mojster oz. strokovnjak na svojem področju. In guruja išče tudi Kino Šiška. Spletnega guruja.

Kaj vse želijo od bodočega sodelavca, si preberite kar sami na tej povezavi, jaz pa bi želela nekaj več besed nameniti temu, kaj takšna služba za sabo potegne.

Spletno okolje se vsakodnevno spreminja. Facebook, Instagram, Twitter, Snapchat, mailingi, spletne strani, optimizacija, spletno oglaševanje … to so vse področja, na katerih dela ogromno ljudi in ki vsakodnevno delujejo v smeri izboljšanja uporabniške izkušnje, nadgradenj, dodatnih storitev, ki bi uporabnike navdušile in jih privabile k temu, da družbena omrežja uporabljajo še naprej. Posledično velja, da oseba, ki dela v spletnem okolju, nikoli ne počiva, saj mora dobesedno vsakodnevno spremljati novosti in jih prenesti v delo z naročniki. Da ne govorim o temu, da je potrebno čim bolj do potankosti poznati jezik, v katerem pišeš, saj denarja za lektoriranje ni.

Druga podrobnost, zaradi katere “spletni guru” nikoli ne spi je, da je spletno okolje dinamično. Uporabniki ne spijo in pričakujejo odgovore v zglednem času. Tudi neke v naprej sprogramirane objave delujejo mogoče za nekaj ur ali kakšen dan v naprej, vse ostalo ne deluje, sploh pri naročnikih, ki so odvisni od vsakodnevnega dogajanja (kar Kino Šiška vsekakor je), ki ga je treba kar se da hitro vkomponirati v objave in jih deliti z oboževalci.

Znanje, ki ga obvlada spletni guru, torej nekdo, ki obvlada vsa družbena omrežja in širšo spletno sfero, je pravzaprav neskončno. In za to znanje Kino Šiška ponuja plačilo v višini 800 EUR bruto za prve tri mesece in 1000 EUR bruto za nadaljnje mesece do enega leta. Torej je mojster svojega področja plačan malenkost več kot je v Sloveniji minimalna plača. Ne vem za vas, ampak meni je že samo ta podatek popolna bizarnost.

Poleg tega pričakujejo, da si vsakodnevno prisoten na lokaciji in pokrivaš okoli 20 dogodkov mesečno. To pomeni, da moraš v naprej najboljše, kakor lahko, spromovirati dotične dogodke, da se Kino Šiška napolni in biti prisoten na dogodkih, saj brez javljanja v živo vse skupaj nima pomena. Kot ekstra bombonček ponujajo še prost vstop na vse dogodke v produkciji Kina Šiška. Logično, verjetno ne bo spletni guru še sam plačal vstopnice zato, da lahko poslika dogodek in objavi to na družbena omrežja, isti ali naslednji dan pa na to temo spiše še kak blog.

Da ne govorim o tem, da mora spletni guru poleg obvladovanja vseh področij, ki se tičejo spletnega marketinga, poznati še vsa področja s katerimi se ukvarja Kino Šiška in teh ni malo. Že poznavanje vseh izvajalcev, da lahko res napišeš pristno objavo, zahteva nekaj časa.

Skratka, jaz sem nad to njihovo ponudbo zgrožena. Mislim da si za delo, ki ga tam opravljaš, zaslužiš veliko več kot minimalca. In žalosti me, da je to delo tako malo cenjeno. Na podlagi takih razpisov se niti ne čudim, da je to delo malo cenjeno tudi pri mnogih naročnikih. Hvala bogu, da obstaja nekaj tistih, ki vedo, kaj tovrstno delo vključuje in kaj lahko prinese, če se ga lotimo pravilno in z dovolj visokimi sredstvi.

Me prav zanima, kdo bo novi spletni guru Kina Šiška. Bo to študent ali nekdo, ki niti svojega dela ne zna ceniti toliko, da bi rekel takšni ponudbi ne?

dovolj

Pusti službo

“Ta je pa zmešana, takle govori, danes, ko ni služb, pa so težki cajti, pa to …”.

Služba oblikuje naše življenje. In nad njo se večina ljudi pritožuje. Nato se pritožuje sicer spet, ko nimajo službe, a to je že druga zgodba. Zato ti priporočam, da pustiš službo, ki te uničuje, če jo le lahko. A zato moraš imeti seveda vsaj dva pogoja:

  • nekaj tisoč evrov na računu, zato, da lahko preživiš nekaj mesecev, leto … in
  • načrt, kaj boš počel/a po tem, ko službo pustiš.

Če to dvoje izpolnjuješ, potem ne vidim nobenega razloga, zakaj bi moral/a vztrajati v službi, ki te ne osrečuje, ti ne prinaša enormnih zneskov, ki bi vsaj malo utemeljili tvoje trpljenje in te sili, da delaš z ljudmi, ki nimajo istih nazorov kot ti.

Jaz sem brez zaposlitve ostala že nekajkrat – razlog odpovedi je bil enkrat na eni, drugič na drugi strani. A moram priznati, da nič na svetu ne osvobaja bolj kot to, da lahko počneš, kar tebi paše. Pa ne govorim o tem, da potem ležiš v postelji do kosila in zjaš nadaljevanke cele dneve. Ne, dan si zapolniš, a s stvarmi, ki ti dejansko ustrezajo. V mesecih, ko sem bila brez službe sem vedno napisala največ, vedno ustvarila največ, si vedno skuhala največ, vedno telovadila največ in se vedno tudi smejala največ. Vedno sem tudi iz sebe izstisnila največ – včasih se moraš namreč pognati do roba in skorajšnje nule na računu, da razturaš in se poženeš v nove projekte.

Ko si brez službe imaš namreč čas, da najdeš sebe in iz tega ustvariš nekaj novega.

A ni lepo, ko ti dan zapolnijo vredne stvari in ne ljudje ter opravila, ki ti samo pijejo živce? Zato ne razumem vas vseh, ki se cele dneve pritožujete nad tem, kaj delate in ne spremenite ničesar. Ne razumem tudi vas, ki kljub temu, da imate finančno zaledje, sprejmete službo samo zato, da jo imate, čeprav je jasno, da si nove potem še nekaj časa ne boste iskali? In ne razumem vas vseh, ki ne razumete, da imate vedno izbiro, če se znate znajti. Obdobje v katerem živimo, namreč ni naklonjeno tistim, ki delujejo po ustaljenih vzorcih.

Ampak ok, po eni strani nas razumem – delujemo za nek višji cilj. Po navadi je povezan z denarjem. Ker denar je sveta vladar baje. Ki pa ti nič kolikokrat ne da ničesar, ti pa lahko vse vzame.

P.S. A ni lepo, če si na ponedeljek nasmejan/a?

Kao copatarji, ki to sploh niso

11. marca so v Polnočnem klubu govorili o copatarjih. To naj bi bili moški, ki kuhajo, pospravljajo, perejo … skratka, pomagajo pri hišnih opravilih.

Prosim lepo? Od kdaj se moškemu, ki:

  1. več kot očitno zna poskrbeti zase,
  2. pomaga svoji partnerki, da ni za vsako jebeno stvar na tem svetu sama …

reče copata?

Copata je zame nekaj čisto drugega. Copata je moški, ki se ne postavi proti svoji ženski, ko se ne strinja z njo. Ali pa nekdo, ki je ne pošlje v k*, ko mu reče, da ne sme s prijatelji na pivo. Ali pa tak, ki mu ženska vsak dan sere po glavi, da jo vara in si zato niti za pol ure ne upa iti po svoje. Ali pa nekdo, ki ji vedno reče: “da draga”. Copata je tudi nekdo, ki nima svojega mnenja, ampak se vedno strinja s partnerko, ker se boji, da bo drugače spet ogenj v hiši. Ali pa tak, ki hodi vedno z njo gledati romantične osladne komedije, ne more ji pa reči: “ej, ljubica, danes greva pa gledat James Bonda, ker je bilo že dvakrat po tvoje”.

Da pa je copata nekdo, ki pere, lika, kuha in pospravlja? Ker dela stvari, ki jih mora znati vsak samostojen človek? Oziroma, da je moški copata zato, ker stopi naproti svoji partnerki, ki po vsej verjetnosti hodi ravno tako kot on v redno službo? In ima še druge obveznosti ter želje, posledično pa noče cele dneve posedati v službi, potem pa še celo popoldne postajati za štedilnikom? Je copata nekdo, ki je uvideven in pomaga svoji partnerki, zato da si lahko potem vzameta preostanek dneva le drug za drugega? Ali pa ker ji pomaga, ker ve, da je imela naporen teden ali pa je prehlajena?

V oddaji oz. njenem opisu dodajo še, če je biti copata dandanes častno in nujno. Če je copata to, kar opisujem v prvem odstavku, potem to vsekakor ni ne častno, še manj pa nujno. Če pa je vaša definicija copate opravljanje človeških opravil, potem pa je to predvsem nujno, lahko tudi častno, če hočete. Ja, je častno, ker je lepo, da partner stopi svoji ženski naproti in se ne obnaša kot totalni kreten.

Odgovornost do zaposlenih

Ivo Boscarol je v enem izmed svojih intervjujev dejal: “Če si odgovoren delodajalec, res praktično nikoli ne izprežeš. Jaz sem odgovoren za 150 družin v Sloveniji in ne morem si privoščiti, da bi bilo zaradi mojega nedela ali zanemarjanja mojih dolžnosti s podjetjem kaj narobe. Od svojih zaposlenih ne morem pričakovati, da bodo odgovorni, če jaz ne bi bil.”

Resnično me zanima, koliko delodajalcev razmišlja podobno kot on? Na koga najprej pomislijo, ko zjutraj vstanejo in na koga zadnje, preden zaspijo? Jih skrbi le za svoje lastno dobro ali se zavedajo, koliko ljudi je odvisno od njih?

Po lastnih izkušnjah sodeč, je vse preveč delodajalcev takšnih, ki niti ne vedo točno, kaj želijo in nimajo začrtane jasne prihodnosti. Seveda se lahko vode v podjetništvu kaj hitro razburkajo, a z dobrimi strategijami se jih da precej dobro tudi umiriti. Zato lahko rečem, da je precej neodgovorno, če v službo vzameš človeka, ki mu ne daš tega, kar potrebuje (velja seveda tudi obratno).

Vsak zaposleni potrebuje različne stvari. Na prvem mestu je tu seveda plača, ker načeloma vsaj za polni delovni čas ne delaš zastonj. Plača ti zagotavlja varnost in višja kot je, bolje je, logično. To je temelj. Zaposleni potrebuje tudi prostor za rast. To se seveda razlikuje od vsakega posameznika, a verjetno nas je večina takih, ki se želimo v službah tudi nekaj naučiti. To znanje ti koristi, da lahko delo opravljaš bolje in si nabiraš prepotrebne izkušnje ter sčasoma zamenjaš delovno mesto, napreduješ ali celo zamenjaš delodajalca. Poleg tega potrebuješ občutek, da je tvoje delo cenjeno in da ne delaš tja v tri dni. To pomeni, da ne zapravljaš delovnega časa za ideje ali poročila, ki jih potem nihče ne prebere, nihče ne posluša ali sploh nihče ne vzame v obzir. Ne govorim o tem, da morda ideja ni dobra in se posledično ne izpelje, ampak o tem, da pretehtanju tvoje ideje nihče ne posveti niti kančka pozornosti ali pa si je vmes o načrtih za prihodnost že premislil in te o tem pozabil obvestiti.

Prav tako je nadvse smešno, da ko katera od teh potreb ni zadovoljena, delodajalec najprej poteši svoje, ki jih torej postavi pred zaposlenčeve. Primer: delodajalec zamuja s plačo, sam pa dan za dnem troši denar za nepotrebne nakupe in užitke. S tem sporoča, da mu je dejansko vseeno za zaposlene. Ker nima pravice v svoje roke vzeti presoje o tem, da morda zaposleni ne potrebuje denarja, sploh, če se ni nikoli pozanimal o tem, v kakšni situaciji vsak od zaposlenega živi, niti ni bil niti toliko, da bi o zamujanju plače kogarkoli zaposlil.

Želim si več Boscarolov.

Nikoli ne prenehaj z bloganjem

Včeraj sem naletela na članek z naslovom “5 razlogov zakaj bi morali prenehati z bloganjem“. Ne dvomim, da Matija ne ve, o čem govori, a vseeno se ne strinjam popolnoma z njim. Zato podajam kontro z nekaj mnenji o tem, zakaj nikoli ne prenehaj z bloganjem – ne glede na to, ali gre za poslovni ali zasebni blog.

Z bloganjem se učiš

Ne glede na to, kakšne vrste blog pišeš in o čem pišeš, vedno se pri tem nekaj novega naučiš. Mogoče raziskuješ že sproti, mogoče ti nekaj novega pove posameznik, ki na grd ali lep način pusti komentar pod tvojim zapisom. Vedno se moraš namreč čim bolj poglobiti v temo, o kateri pišeš, pa tudi če je nato zapis nadvse splošen. To je tako kot tisti uspeh, ki pride čez noč in za katerega moraš prej garati nekaj let. Enako je s pisanjem bloga. Prebrati moraš ogromno člankov, knjig in se pogovarjati z ljudmi, da lahko na koncu čisto “na izi” napišeš nekaj odstavkov. Če tega ne počneš, izpadeš amater in kmalu dobiš po glavi.

Z bloganjem učiš druge

Vsak, ki bere tvoj blog, se ob tem nekaj nauči. Mogoče te na koncu vseeno skritizira, a glej ga zlomka, nekaj ga je vseeno pritegnilo k branju. Če pišeš poslovni blog, z njim učiš druge in jim daš vedeti, da veš, o čem govoriš. Poglejmo primer. Si nekdo, ki se ukvarja s spletnim oglaševanjem. Roko na srce, veliko ljudi je o tem že slišalo, a dejansko ne vedo točno, kaj to je, kaj se da s spletnim oglaševanjem doseči in podobno. Slišali so tudi, da si ti eden izmed tistih, ki ve, kaj dela na tem področju. Zato te poguglajo (ker to pa obvladajo) in začnejo brati tvoj blog. Če je dovolj preprosto napisan, bodo z njim izvedeli malo več o tem, kaj počneš in ti začeli zaupati. Poleg tega boš imel ti malo manj dela, ker s svojim blogom izobražuješ množice, namesto čisto vsakega posameznika, ki vstopi v tvojo pisarno.

Z bloganjem pokažeš, kaj in kdo si

Ne glede na to, ali gre za poslovni ali zasebni blog, se mi zdi nadvse pomembno, da vanj daš tudi delček sebe. Pokaži, kje delaš in kako delaš, katere so vrednote, ki so ti v življenju pomembne. S tem daš vedeti, da si človek kot vsi drugi in kljub temu, da imaš znanje, ki ga nekdo drug nima, to še ne pomeni, da si nekaj več. Sama ljudi, s katerimi delam, namreč izbiram tudi po vrednotah, ki jim v življenju sledijo. Če je oseba, ki sedi nasproti mene, popolno nasprotje in mi prodaja nekaj, v kar ne verjamem, potem do sodelovanja zagotovo ne bo prišlo. In žal je veliko prodajalcev, ki bi prodali dušo, zato, da bi jim podpisal tisti kos papirja, ki se ji reče pogodba. Če pa smo na enaki valovni dolžini, bodo sledili mojim argumentom, jih razumeli in mi skušali pomagati, ne pa me nategniti.

Bloganje ti prinese dodano vrednost

Če pišeš blog samo zaradi denarja, potem lahko imaš velik problem, vsaj v Sloveniji. Problem je tudi ta, da veliko piscev ne zna ovrednotiti vrednost bloga. Da lahko to storiš, potrebuješ namreč zelo natančno analitiko, ki ti pove, kaj je bralec tvojega bloga storil, med ali po tem, ko ga je prebral. Se je naročil na e-novice, je kupil izdelek, je izpolnil obrazec in se naročil na sestanek? Veš, da je morda nekdo, ki je dve leti nazaj izvedel zate preko tvojega bloga, šele danes postal tvoja stranka? A ne glede na to, ali s svojim blogom služiš ali ne, vsekakor prinaša dodano vrednost. Kot sem že zapisala, z njim pokažeš, kaj veš in znaš. Poleg tega si razširiš mrežo bralcev, kar v tako majhni državi kot je Slovenija, ni težko, če pišeš dobro. Zato dejstvo, da za blog zapraviš preveč časa, lahko drži ali pa ne drži. Če pišeš o stvareh, ki so blizu tebi, in se ob tem, kot že omenjeno, nekaj naučiš, lahko potem sploh rečemo, da je to stran vržen čas? Morda, če zaposleni v podjetju piše blog med delovnim časom, kadar bi lahko svoj čas veliko hitreje spremenil v denar. A če to počne, potem je problem v cilju bloga, kar omenja tudi Matija. Iz tega lahko zato zapišem slednje: če imaš jasen cilj, potem je pisanje bloga vedno dobra ideja.

zakaj_ne_prenehati_z_bloganjem

Sem jaz s svojim blogom dobila kaj denarja? Neposredno nikakor. Posredno? Vsekakor. V pretekllih letih je bil ta blog namreč izhodiščna točka za moj življenjepis in mnogo bivših ter sedanjih sodelavcev ga je prebralo še preden smo se prvič spoznali v živo. In če bi na njegovi podlagi mislili, da nimam pojma, kaj počnem, potem me vsekakor ne bi zaposlili. Sem morda na račun tega bloga kakšnega delodajalca odvrnila? Verjetno. A če ne verjamejo v to, v kar verjamem jaz, potem tako ali tako nimamo kaj početi skupaj. Pa še ena o cilju. Moj blog ga mogoče trenutno nima. Z njim še vedno želim pokazati, kaj me zanima, kaj znam in kaj me žene v življenju. A po eni strani pisanje o spletnem oglaševanju, po drugi strani pa objavljanje zgodb in pesmi, zna biti konfuzno. Mogoče pa je konfuznost moj prepoznavni znak?

 

Nihče ne mara vzvišenosti

Si predstavljaš, da se ne razumeš s svojimi sodelavci? Da se v prostoru, kjer si najmanj osem ur na dan, ne počutiš dobro? Čista j* je, če tam trpiš.

Zelo pomembno se mi zdi, da se delodajalci že ob prvem stiku potrudijo, da se počutiš dobro. Seveda v prepletu z visoko mero profesionalnosti. Ne govorim o tem, da mi mora nekdo, ne doma, ne v službi, položiti rdečo preprogo pred noge, ko stopim čez vrata. Tudi ne govorim o tem, da me mora na mizi čakati kava preden pričnem z delom. Bistvo tiči nekje drugje in se začne že ob stisku roke.

Prvi stik je najpomembnejši – tako za delodajalca kot za iskalce zaposlitve

Moti me, da vse prevečkrat poudarjamo samo vidik kandidatov, ki zasedamo prosta delovna mesta. Kako moramo izstopati, biti samozavestni, nasmejani, profesionalni, skratka oh in sploh super, da bomo prepričali delodajalca.

Prva naloga iskalca zaposlitve seveda je, da si prebere vse, kar je možno najti o  podjetju, kjer ima razgovor. V petek sem bila na skupinski predstavitvi, kjer ena od kandidatk na vprašanje, če smo si pogledali spletno stran delodajalca, ni dvignila roke. Seveda obstaja možnost, da se ji enostavno ni ljubilo dvigniti prstov v zrak, a v obeh primerih je tak odnos nerazumljiv. Delodajalca moraš spoznati, da dobiš tisti prvi občutek, če tam želiš delati in po drugi strani njemu pokazati dovolj velik interes.

Menim pa, da je tudi prva naloga delodajalca, da se ustrezno predstavi. Tudi, če gre za najbolj znano podjetje v Sloveniji ali v svetu. Povejte, kdo ste, s čim se ukvarjate in zakaj razpisujete prosto delovno mesto – pa tukaj nimam v mislih samo opisa v oglasu za delo, ampak predvsem odnos, ko se s kandidatom srečate na razgovoru za delo. Če tega ne storite, vsaj pri meni ustvarite občutek, kot da ste nekdo, ki ne potrebuje predstavitve in se postavite na zelo visok prestol, na katerega nikoli ne bom želela splezati. To, da delodajalec ne bi povedal ničesar o sebi, se mi skoraj nikoli ne zgodi, a ko se mi, že po koncu razgovora vem, da tam ne želim delati. “A ti veš, kdo sem jaz” odnos, ki kljub vprašanju ne zahteva predstavitve, ne pelje nikamor. Vzvišenost in zavijanje z očmi namesto toplega odgovora. Hvala bogu, da želim postavljati vprašanja o službi, kjer bom preživela najmanj 40 ur na teden, po vsej verjetnosti pa še več. Res je, da je poleg mene še cela vrsta kandidatov, ki se grebe za to delovno mesto, a tudi vi niste edini delodajalec (kljub razmeram na trgu).

S takim odnosom dobim občutek, da imam izključno samo jaz nalogo, da prepričam delodajalca, da me zaposli. Ampak ta odnos je obojestranski. Oba se morava počutiti dobro. In nihče od naju ne sme biti preveč poln samega sebe. Enako ne sme nihče lagati v sami predstavitvi. Vsi tisti kičasti opisi za privabljanje kandidatov, ki se na prvem razgovoru izkažejo za nekaj čisto drugega. Po drugi strani pa vse laži kandidatov, ki lahko prej ko slej privedejo do težav, sploh, če jih delodajalec ne preveri sproti. Wie geht? Was? Ammmmm. Do you speak English? Oba skrbiva za ugled, ki ga bova doživljala v prihodnosti.

Vsi smo samo ljudje

Ne glede na izobrazbo, dosedanje izkušnje in uspehe – vsi smo samo ljudje. Ne glede na to, na kateri strani mize sedimo, je potrebno ustvariti občutek domačnosti. Samo tako, se bosta tako delodajalec kot kandidat počutila dobro. Ne pravimo kar tako v tri dni, da so nekateri sodelavci naša druga družina, kajne?

Kdo sem? Simona. Me veseli. Če se še ne poznava, klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.

Kako pravilno uporabljati hashtage

Hashtag je oznaka (#), s pomočjo katere lahko razporedimo teme na družbenih omrežjih, tisti “malo starejši” pa se je boste spomnili tudi iz časov IRCa. Posamezen hashtag lahko vpišemo v iskalnik omrežja ali pa nanj kliknemo v posamezni objavi. S tem se nam odprejo vse druge objave, ki prav tako vsebujejo določen hashtag, kar olajša iskanje po temah, ki nas zanimajo. Njihova uporaba je sicer veliko bolj pogosta, kot bi si želela. Uporabljajo se tudi izven družbenih omrežij, na primer v tiskanih medijih. Hecno, kajne? Takole klikati po časopisu.

Nekaj nasvetov

  1. V objavi uporabi le nekaj hashtagov. Twitter ima samo 140 znakov in če 3/4 tega prostora porabiš za hashtage, to verjetno pomeni, da nisi povedal/a nič pametnega. Na Instagramu pa jih lahko umestiš v komentar in ne v opis fotografije. Če sliko objaviš recimo še na katerem drugem družbenem omrežju, lahko kup hashtagov izgleda zelo nepregledno. V komentarju pa si lahko na Instagramu daš duška in jih objaviš do 30. Ampak resno … kdo bo to bral?
  2. Vsekakor uporabljaj hashtage. Raziskave namreč kažejo, da imajo tviti s hashtagi večji odziv kot tisti brez. Očitno črna tam nikomur ne sede.
  3. Ne uporabljaj jih samo zato, ker so kao kul. Kljub temu, da različni avtorji zagovarjajo različne nasvete, sama pravim, da nam uporaba preveč splošnih hashtagov ne koristi. Glede na število objav, ki se po celem svetu zgodijo vsako sekundo, je utopično pričakovati, da nas bo s hashtagi #me #sun #beautiful #morning #view kdo našel. Mogoče tu in tam, ampak kaj veliko novih ogledov in posledično sledilcev verjetno ne bo.
  4. Ne zmišljuj si čisto svojih hashtagov, ker jih nihče ne išče. Razen v primeru načrtovanih in večjih dogodkov, oddaj, blogov … kjer bodo z veliko medijsko podporo ljudje tudi uporabljali ta hashtag.
  5. Omrežje, kjer je še vedno najmanj uporabe hashtagov, je Facebook. Tudi sama sem tam kliknila nanje mogoče samo v nekaj primerih, ker mi je to nenaravno okolje za njihovo uporabo. Ko prideš na Facebook se sprehodiš skozi newsfeed in po vseh stotih objavah tvojih prijateljev ne greš raziskovati še ostale strokovne vsebine. Drugače je za upravljalce Facebook strani, ki lahko preko hashtagov pridejo do zanimive vsebine, ki jo lahko delijo na svoji strani.
  6. Na vseh družbenih omrežjih uporabljaj enak hashtag za določeno vsebino.
  7. Včasih uporabniki sami od sebe pričakujejo, da je uradni hashtag določenega dogodka ali oddaje nekaj drugega, kot so si zamislili organizatorji. Primer: #planetbar (narobe), #barplanet (pravilno).
  8. Ne uporabljaj hashtagov med stavkom, ker to precej oteži branje.
  9. Pred objavo preveri, če določen hastag prinese dodano vrednost tvoji objavi. Je podobnih hashtagov že preveč ali pa si morda želel/a objaviti takega, ki ga ni uporabil še nihče drug?
  10. Če je objava v slovenščini, ne dodaj hashtaga v tujem jeziku.

Praktični primeri

Da bi najbolje razumeli pravilno in nepravilno uporabo hastagov, je najbolje, da si pogledamo nekaj praktičnih primerov.

Uporaba hashtagov je na Twitterju zelo koristna v času resničnostnih šovov in oddaj, ob katerih imamo tviteraši vedno polne roke dela.

Če želim do zanimivih tem s področja digitalnega marketinga, v iskalnik vpišem #digitalmarketing in branje se lahko začne.

Enako velja na Instagramu. Tam so hashtagi velikokrat del nagradnih iger ali določene “skupnosti”. IG Slovenia je ena izmed njih. Vsako sliko, ki je označena z #igslovenia namreč uredniki pregledajo in dnevno objavijo njim najbolj zanimivo, s čimer posamezni avtor dobi ogromno pozornosti, ostali pa lahko digitalno raziskujemo lepote Slovenije.

 

S pomočjo reposta in uporabe hashtaga #postercatgiveaway, pa sem sama sodelovala v nagradni igri. S pomočjo uporabe določenega hashtaga, lahko organizatorji nagradne igre identificirajo tiste, ki v njej sodelujejo.

Ker gre za slike, je uporaba hashtagov na Instagramu zelo praktična. Če si ljubitelj sončnih vzhodov, vpišeš #sunrise in že uživaš v nešteto lepih razgledih.

Na splošno je najboljši nasvet pri uporabi hashtagov naslednji: ko ga zapišeš, se vprašaj, če bi klik nanj koristil tebi, ko bi ta isti hashtag prebral/a nekje drugje. Zato hashtagi kot so #aveš, #dejno, #nemoreš, #resje, #great … niso ravno najbolj smiselni.

Hashtagi dopuščajo veliko možnosti za kreativno uporabo, če so seveda uporabljeni premišljeno. Pa ti premisliš, preden jih uporabiš?

Sem Simona. Uporabljam hashtage. Tudi pri svojem delu.

Kje do brezplačnih stock fotografij

Lepe fotografije so ključ do človeških src in večje odzivnosti. Lepe in dobre fotografije pa te znajo velikokrat tudi udariti po denarnici. Vem, da denarja ni nikoli preveč, zato spodaj najdeš nekaj spletnih strani, kjer lahko fotografije snameš brezplačno. Vsaka ima svoja pravila in omejitve, kje vse lahko fotografije uporabiš. Nekatera zahtevajo tudi navedbo avtorja, tako da preveri sam/a pri vsaki posamezni strani, kakšna so pravila glede na tvoje potrebe.

Zakaj nekdo omogoča dolpoteg brezplačnih fotografij? Fotografi posnamejo na tisoče in tisoče fotografij. Mnogo je takšnih, ki jih ne bodo uporabili nikjer. Valjale se bodo po mapah na zunanjem disku in morda nekoč romale v koš. Zato se dobre duše odločijo, da jih bodo dale v življenje. Če so fotografije dobre, boš na tega fotografa pomislil tudi, ko boš potreboval še boljše fotografije, ki si jih pripravljen tudi plačati. Dostikrat se avtorji ukvarjajo še s kakšno drugo dejavnostjo, ki jo promovirajo preko te strani. Nekaj dodatnih razlogov pa tudi v opisih spodaj.

Gratisography

Spletna stran umetnika/dizajnerja/fotografa … Ryana McGuierja. Tematike fotografij so čisto različne, tako da se najde za vsakogar nekaj.

LIFE OF PIX

V ozadju te spletne strani je oglaševalska agencija in njeni fotografi, fotografije pa lahko prispevajo tudi ostali, če pridejo skozi sito izbora. V zameno za objavo fotografij navedejo (spletno stran) avtorja. Zakaj to počnejo? “Don’t let your beautiful pictures die on a hard drive. CONTRIBUTE!”

StockSnap.io

Tukaj so na kupu zbrane fotografije različnih fotografov. Enako kot pri Life of Pix, so avtorji navedeni, prav tako njihove spletne strani. Razlog za brezplačno razdajanje? Ustvariti neverjetno skupnost fotografov.

Startup Stock Photos

Kot se za startupe spodobi, je na tej strani kup fotografij Applovih računalnikov in telefonov ter njihovih lastnikov v njihovem naravnem okolju – pisarni.

Snapwire Snaps

Vsakih sedem dni, sedem novih fotografij. Tudi tukaj so dobrodošli fotografi iz vseh vetrov v zameno za navedbo avtorja in link na njihovo spletno stran. Gre pa, kot tudi samo ime strani pove, za snaps. Poleg brezplačnih, lahko dostopaš tudi do njihovih premium fotografij, ki jih je seveda potrebno plačati.

Jay Mantri

Vsak četrtek sedem novih fotografij Jaya Mantrija. Iz vseh vetrov, predvidevam pa, da veliko potuje.

Foodie’s Feed

Hrana, hrana in še enkrat – hrana. S temačnim filtrom, tako da fotografije niso primerne za vsak okus.

SplitShire

Tudi tukaj najdeš zelo različne fotografije – od porok, tehnologije, ljudi, mode, narave itd. Avtor je Daniel Nanescu in kot sam pravi – Italijani so zelo radodarni ljudje, zato brezplačne fotografije. S tem pomaga kolegom dizajnerjem, hkrati pa širi vest o svojem fotografskem delu.

 

Pixabay

Najprej hvala Maji in Sanjuši za predlog :). Tudi na tej strani najdeš ogromno brezplačnih fotografij, ki so zelo kakovostne in hkrati vsestransko uporabne – mislim, da najbolj od vseh prej navedenih strani.

 

To je moj izbor strani, ki jih trenutno uporabljam pri svojem delu. Vedno lahko do podobnih strani prideš z nekaj preprostimi kliki in vpisom “free stock photos” v iskalnik. Poleg vseh prednosti, ki jih te strani prinašajo, jih ima večina tudi eno pomanjkljivost in ta je, da nimajo filtrov glede na tematiko fotografij. Tako ti iskanje vzame več časa, sploh, če iščeš točno določen motiv.

Kdo in sem in kaj počnem? Moja pot od digitalnega fotoaparata do družbenih omrežij :). Več TUKAJ.

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.