Pismo turističnim delavcem

Slovenci smo v letu 2015 preko Airbnbja ponujali 6.000 postelj in gostili skoraj 70.000 gostov (vir). Če v booking.com odtipkam “Ljubljana” dobim 369 zadetkov. OGROMNO!

In to je sporočilo vsem vam.

1 / Najprej se vprašaj, če delaš to samo zaradi denarja in ti je gladko vseeno, kako se tvoji gostje počutijo ali

2 / želiš izstopati iz množice in hkrati poskrbeti za ljudi, ki so pripotovali iz drugega konca sveta v našo prelepo deželo?

Naredi več.
Dostavi, kar si obljubil.
Bodi prijazen.
Ravnaj odgovorno.
Zabavaj.
Izobražuj.
Bodi praktičen.
Ne ustvarjaj problemov, išči rešitve.
Čisti.
Vprašaj, kaj gostje želijo. Če ne boš ti, bo nekdo drug in zaslužil namesto tebe.

Potrudi se. Iz malega prostora lahko narediš čudeže. Lahko pa iz velikega narediš luknjo.

Vprašaj se, kaj sam hočeš? Kaj sam potrebuješ? Bi se ti počutil udobno, če bi spal v takšni sobi, kot jo ponujaš turistom?

Zavedaj se, da je izkušnja turista sestavljena iz nešteto majhnih delčkov. In ti si velik del te njegove izkušnje. Potovanja so spremenila življenje že marsikateremu človeku. Bodi del tega. V dobrem smislu.

Vlagaj. Vedno vlagaj. Od tistega, kar dobiš, vedno vsaj del vloži nazaj. In verjemi, da se ti bo povrnilo še 100x bolj.

Spoštuj ljudi, ki pridejo k tebi. Eni so res bolj tečni kot drugi, a tudi ti nimaš vsak dan najboljšega dneva, kajne? Ne laži, 100 % happy happy ne obstaja.

Spoštuj druge turistične delavce. To med drugim pomeni, da postavi pošteno ceno.

Ne delaj tega samo zaradi denarja. To se nikoli dobro ne konča. In turisti bodo to začutili. Slaba beseda pa potuje še dlje kot dobra.

P.S. Mogoče je naslov malce žaljiv. Če oddajaš luknje, ki jim praviš “soba / apartma / stanovanje”, vsekakor nisi turistični delavec. Si le nekdo, ki je zavohal denar v času, ko gredo številke turistov v Sloveniji le strmo navzgor.

 

Vse se postavi na pravo mesto

Veš kolikokrat sem že zapisala, da mi gre internet malo na živce? Da si želim, da bi lahko čas zavrteli nazaj … v obdobje, ko nismo dali kaj veliko ali pa sploh nič na mobilne telefone, računalnike in podobno? Kar nekajkrat.

A vseeno. Nekaj deset let nazaj je bilo veliko težje dati v svet nekaj, kar si ustvaril. Sliko si moral narisati in jo fizično nesti do nekoga, da jo je videl. Enako je bilo s pesmijo, knjigo, fotografijami. Tudi z videi in filmi. Moral si ga posneti, prenesti na določen medij in tudi tega dostaviti cilljni skupini. Nabor gledalcev je bil zato manjši, razen, če ti je uspel veliki met in je bil film objavljen recimo na televiziji.

In kljub temu, da bi rada včasih ugasnila internet, si kupila tisto staro, neuničljivo Nokio, ki jo bodo bojda spet prodajali, sem vesela, da živimo v času, ko lahko ustvarjamo še več kot smo kadarkoli prej (ker imamo za to na voljo tudi več cenovno zelo dostopne opreme) in to z minimalnimi ali celo ničnimi sredstvi delimo s svetom.

Pa da sploh razložim, kaj želim s tem današnjim zapisom povedati :). Kakšna dva meseca nazaj sem, iz danes ne vem več katerega razloga, začela zelo veliko prostega časa posvečati gledanju vlogov (vlog = video blog). Predvsem Komotar minuta, Casey Neistat in Miha Žvižej so redna slika in zvok na mojem ekranu (mimogrede: na hitro preračunano sem za Komotarja in njegove vloge porabila najmanj 15 ur). Osebe, ki se ukvarjajo z zanimivi poklici in nas s kamero spustijo v svoje tako poklicno kot zasebno življenje. Mnogi bi rekli, da pretiravajo, še več je tistih, ki v njihovih videih uživajo. Že podatek, da jaz gledam Komotar minuto, pa me avtomobili niti ne zanimajo kaj preveč, pove veliko (op. Ciril Komotar je avtomobilski novinar).

Po nekaj tednih sem dobila idejo, da bi tudi jaz posnela kakšen video. Zakaj? Zato, ker je po moje to medij, preko katerega lahko združim vse, kar mi je že od vedno všeč.

  • Razvijem idejo in na list papirja napišem zgodbo, ki jo kasneje v videu predstavim vam.
  • Naredim veliko več, kot si dejansko upam, ko stojim z nekom iz oči v oči (primer: jaz ne pojem … razen v videih, očitno :)).
  • Po eni strani nastopam, kar mi baje že od nekdaj ne gre slabo, a tega potenciala nisem nikoli uresničila, ker me je bilo preveč strah.
  • Pokažem vam lahko stvari, kraje, osebe, živali … ki me obdajajo, a jih ne morem nikoli tako dobro zapakirati niti v blog, Instagram, Facebook … objavo.

To ne pomeni, da ne bom več pisala blogov in fotografirala. Video je le nek podaljšek, v katerem vam lahko pokažem še več.

Namen mojih vlogov ni, da bom vsakodnevno snemala, kaj se mi dogaja, ker menim, da se mi ne dogaja toliko, da bi vam bila zanimiva na dnevni ravni. Moj namen je, da vzamem neko idejo (pa naj bo povezana s službo, družbo ali nečem, kar se dogaja v Sloveniji ali svetu) in jo preko nekaj minutnega vloga predstavim na čim bolj zanimiv način – v to vključim posnetke Ljubljane, domačega kraja ali pa kraja, kjer se bom tistega dne nahajala. Je logično? Upam, da ja.

Sedaj se moram samo še navaditi, da se snemam tudi, ko stojim sredi ulice oz. ko so v moji bližini ljudje. Ko bom naredila ta korak, menim, da bo vse skupaj postalo res zanimivo. Samo dajte mi čas, vsak teden bo boljše :).

Za pokušino spodaj moj prvi vlog, preostale tri pa si oglej na You Tube kanalu Simonin gobec, ki ga najdeš TUKAJ.

In zato mi je internet všeč. Ker lahko kadarkoli z vami delim svoje ideje in znanje, ki pa ga je iz dneva v dan več.

Odgovornost do zaposlenih

Ivo Boscarol je v enem izmed svojih intervjujev dejal: “Če si odgovoren delodajalec, res praktično nikoli ne izprežeš. Jaz sem odgovoren za 150 družin v Sloveniji in ne morem si privoščiti, da bi bilo zaradi mojega nedela ali zanemarjanja mojih dolžnosti s podjetjem kaj narobe. Od svojih zaposlenih ne morem pričakovati, da bodo odgovorni, če jaz ne bi bil.”

Resnično me zanima, koliko delodajalcev razmišlja podobno kot on? Na koga najprej pomislijo, ko zjutraj vstanejo in na koga zadnje, preden zaspijo? Jih skrbi le za svoje lastno dobro ali se zavedajo, koliko ljudi je odvisno od njih?

Po lastnih izkušnjah sodeč, je vse preveč delodajalcev takšnih, ki niti ne vedo točno, kaj želijo in nimajo začrtane jasne prihodnosti. Seveda se lahko vode v podjetništvu kaj hitro razburkajo, a z dobrimi strategijami se jih da precej dobro tudi umiriti. Zato lahko rečem, da je precej neodgovorno, če v službo vzameš človeka, ki mu ne daš tega, kar potrebuje (velja seveda tudi obratno).

Vsak zaposleni potrebuje različne stvari. Na prvem mestu je tu seveda plača, ker načeloma vsaj za polni delovni čas ne delaš zastonj. Plača ti zagotavlja varnost in višja kot je, bolje je, logično. To je temelj. Zaposleni potrebuje tudi prostor za rast. To se seveda razlikuje od vsakega posameznika, a verjetno nas je večina takih, ki se želimo v službah tudi nekaj naučiti. To znanje ti koristi, da lahko delo opravljaš bolje in si nabiraš prepotrebne izkušnje ter sčasoma zamenjaš delovno mesto, napreduješ ali celo zamenjaš delodajalca. Poleg tega potrebuješ občutek, da je tvoje delo cenjeno in da ne delaš tja v tri dni. To pomeni, da ne zapravljaš delovnega časa za ideje ali poročila, ki jih potem nihče ne prebere, nihče ne posluša ali sploh nihče ne vzame v obzir. Ne govorim o tem, da morda ideja ni dobra in se posledično ne izpelje, ampak o tem, da pretehtanju tvoje ideje nihče ne posveti niti kančka pozornosti ali pa si je vmes o načrtih za prihodnost že premislil in te o tem pozabil obvestiti.

Prav tako je nadvse smešno, da ko katera od teh potreb ni zadovoljena, delodajalec najprej poteši svoje, ki jih torej postavi pred zaposlenčeve. Primer: delodajalec zamuja s plačo, sam pa dan za dnem troši denar za nepotrebne nakupe in užitke. S tem sporoča, da mu je dejansko vseeno za zaposlene. Ker nima pravice v svoje roke vzeti presoje o tem, da morda zaposleni ne potrebuje denarja, sploh, če se ni nikoli pozanimal o tem, v kakšni situaciji vsak od zaposlenega živi, niti ni bil niti toliko, da bi o zamujanju plače kogarkoli zaposlil.

Želim si več Boscarolov.

Digitalni zapor (Izlet na Bled)

7.00. Stojim ob ljubljanski tržnici in čakam na prevoz. S Karmen se nisva videli že sto let ali če povem natančneje, se nisva videli štiri mesece in pet dni. Vse od tistega norega četrtka, ko je odvihrala s kave, kot bi ji nastavil bombo pod tazadnjo. To, da sestra rojeva, res ne izveš vsak dan. Čakam. Ura je že 7.03. Tako kot je v njeni navadi bo verjetno zamudila kakšnih deset minut, kot je v moji navadi, pa jaz tam stojim točno ali raje še kakšni dve minuti prej. Danes je res lep sončni vzhod. Neka taka oranžkasto rdeča svetloba se razprostira nad gradom. Instagram. Instagramovci bodo razumeli, kakšen zaklad je tako čudovit sončni vzhod. Ni sicer za trideset lajkov, ampak ene dvaindvajset bi jih pa morala dobiti. Ok bo. Evo, ravno pod pravim kotom stojim, super bo. Ravno, ko stisnem “objavi” in se spomnim, da sem pozabila fotko deliti še na Facebook, mi Karmen potrobi in navdušeno maha iz avtomobila. Telefon pospravim v žep, odprem vrata in jo močno stisnem k sebi. Po osnovnih in vljudnih vprašanjih: kako si, kaj dogaja, kako je služba, a magistrsko si že napisala, vzamem v roke telefon. Karmen seveda zraven povem, da naj še kar naprej razlaga, kako je morala tajnici pomagati skopirati cel kup poročil in da jo vsekakor poslušam. Pogledam na Instagram in vidim, da imam že dvanajst lajkov. Dvanajst stiskov srčkov. Noro lepo. Kliknem še na gumb deli in ta prečudovit vzhod delim še s Facebook prijatelji. Ja ja, vidim, da je isto foro objavila že Špela iz Prekmurja, Luka, ki je očitno spet na Primorskem in tudi Jaša, ki je pa tako ali tako vsak dan pri svoji punci na Štajerskem. Briga me, nihče od vas ni v Ljubljani. Kdo bo objavil prvi sončni vzhod iz prestolnice in to takšnega, na katerem se vidi grad? Kdo? Retorično vprašanje.

Ob tem ugotovim, da Karmen dejansko nisem poslušala, ker je z napol groznim glasom rekla, če me bo morala še trikrat vprašati, kako mi kaj gre s tistim pobčem iz Novega Mesta, pri katerem sem prespala, ko sva se nazadnje videli. “Pusti tega pobča,” sem ji rekla in sva preklopili na pomembnejšo temo – kam bova šli na kosilo, ko prispeva na Bled? Ko sva se končno zmenili, da greva najprej na sprehod okoli jezera in potem na kosilo na poti domov, sva že prispeli na končno destinacijo. Zazvoni mi telefon. Sporočilo od sodelavca: “Sori, ker te motim na tvojem izletu in verjetno boš to videla šele zvečer, ampak če slučajno utegneš, daj mi samo napiši cifro od tistega modela iz papirnice, da mi končno pošlje ponudbo.” Odgovorim takoj: “Jutro. Ni panike, sem ravno na telefonu. Evo, tole je cifra: 000 000 000. Fajn se mejte, čao.” Zakaj bi se človek trudil in pretvarjal, da ni videl sporočila, če ga je?

S Karmen se sprehajava ob jezeru in dan je res lep. Toliko si imava za povedati. Midve sva takšni – ne vidiva se pogosto, a ko se, je tako kot da vmes ne bi minili meseci. Razlagava si, kaj vse se je zgodilo v času, ko se nisva videli, niti slišali in sočasno pridno slikava vse naokoli. Kot bi bili prvič na Bledu. Tamkajšnih labodov še ni videl nihče, zato jih je obvezno potrebno fotografirati z vseh možnih kotov. Prav tako razgled na otoček in cerkev – fotke, kjer se mimo turna sprehaja oblak v obliki oblaka res ne vidiš vsak dan. Uf, Twiter, na Twiter nisem nič dala že dva dni, saj bodo ljudje mislili, da me je pobralo. Hitro jih malo spodbodem, kako preživljam svoj prosti petek. Podaljšan vikend, “prjatli”. Uou, dve ikonci za Instagram, torej je padel vsaj en komentar. Že 28 lajkov in dva komentarja. Pismo ej, ne bi si mislila, da bo tale vzhod takšen hit. Bom počakala še kakšno uro, da objavim tega laboda, kako tišči glavo v vodo, da bo še tisto vžgalo.

Prideva okoli jezera in stisnem en selfie. Potem še pograbim Karmen in skupaj stisneva en selfie. Ona ga sicer ne objavi, ker je bolj čudne sorte in sploh nima Facebooka, jaz pa tudi ne, ker imam en resen mozolj na obrazu. Vsedeva se v avto in se odpeljeva proti Ljubljani. Mislim, da je že čas za sliko laboda. Ali bi raje tisto, ko se je Iztok Čop sprehajal mimo? Ma ne, bom danes laboda, pa jutri Čopa. Jutri bom bolj doma, pa tako ne bom imela materiala za objavit. Končno prideva do najine priljubljene restavracije, se vsedeva in naročiva solato. Vmes ji še nekako uspem povedati zgodbo, kako je bilo super na poroki bivše sosede, ko na mizo že pride solata – cezarjeva, moja najljubša. Res sem že lačna. Zaželim ji dober tek in na vilico nataknem prvi kos jajca. Nesem ga v usta, ko se za trenutek ustavim in razmišljam ali naj ga izpljunem ali prežvečim. Mater, mater, mater, sem točno vedela, kaj se bo zgodilo. Velikokrat se mi to zgodi. Pa kako si lahko takšna budala, da daš v usta predno slikaš??? Pa tako je bilo lepo dekorirano – štiri rezine jajčka razporejene v nekakšno rožo na vrhu solate. Malo pobrkljam po njej in skušam rešiti, kar se rešiti da. Karmen me gleda izpod čela in mislim, da ji vse skupaj že ni več smešno. Ko ona poje že polovico svoje porcije, jaz le ujamem pravi kot, dodam filter in objavim na Instagramu. Tole pa ne bo šlo še na Facebook. Že jutranja objava ni dobila nobenega komentarja. Čeprav tale bi lahko. Solata. Vegani. Aja ne, jajca je zraven. Ne ne, ne bo komentarjev.

Pojeva, se še malo posmejiva in greva vsaka na svoj konec. Jaz peš domov, kjer še ujamem čudovit sončni zahod – pa kaj smo zadeli na lotu danes ali kaj? Lep dan je bil. Veliko materiala za objavit. Pa Karmen je tudi lepo bilo videti, no.

Ne bodi trapast-a. Naredi kakšno fotko, a ne pusti, da gre življenje mimo tebe. Tista cerkev bo stala tam, dokler boš živ-a, solato pa tudi delajo v skoraj vsaki restavraciji. Karmen te bo še dvakrat takole gledala, ko se boš dobil-a z njo, potem pa te bo poslala v k*. Ker Karmen posluša in se z vsem svojim bitjem posveča medosebnim odnosom. Pa Karmen bo enkrat stara in tudi ti boš enkrat star-a. Ugotovil-a boš, da je življenje šlo mimo tebe. Res je, da ti bodo stene krasili prečudoviti kolaži Instagram fotografij, a veliko bolj je drag spomin na občutek, kako je bilo ležati v visoki travi z osebo, ki jo imaš najraje na svetu in gledati sončni zahod.

Ker veš – sončni zahod ni na fotki nikoli tako lep kot v živo! Slikaj, se umiri in odklopi kdaj pa kdaj. 

 

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.

GOAT MUG – čisto posebna skodelica za kavo

Nekaj stoletij nazaj je pastir opazil, da njegove koze ponoči ne spijo in čudno poskakujejo. Saj veš, tako kot ti, ko spiješ kakšno skodelico kave preveč. Pastir je potožil menihom, oni so sledili kozam in ugotovili, da jedo rdeče plodove na grmičevju. Eden od menihov je plodove prevrel in s pomočjo napitka, tako kot koze, ostal buden celo noč. Verjetno pa ni ravno poskakoval. Ali pač?

Ta zgodba je bila navdih za ekipi My Eque in Desnehemisfere, ki sta ustvarili posebno skodelico za kavo – Goat mug. Verjetno to uspešno zgodbo že poznaš, če ne … čakaj, kako ne?

Goat mug

Skodelica v obliki kozjega rogu

Zjutraj, ko me odeja na noben način noče spustiti iz objema, včasih ne uspem spiti kave. Ne glede na to, ali si jo skuham sama ali jo vzamem v kavarni na poti, se srečujem z naslednjimi težavami:

  • pri skodelicah iz kavarn moram paziti, da se kava ne polije – skodelico moram ves čas držati v rokah, kolo pride težko v poštev,
  • skodelice so (pre)vroče in po navadi zraven ne dobim držala,
  • skodelice, ki so na voljo v trgovinah so … no, lahko bi bile tudi lepše.

Goat mug rešuje vse te težave. Poleg skodelice lahko dobiš še dva pasova (krajšega za okoli roke in daljšega za čez ramo) in držalo, ki ga snameš in uporabiš kot podstavek. Ker logično – rog ne stoji sam od sebe. Razen na kozi.

4ef72e965b7e32900f626a3342bf849a_large

Prav tako skodelico odlikujeta še najmanj dve odlični prednosti: 100 % tesnenje in nobenih sledi zdravju škodljive snovi BPA.

Goat mug na Kickstarterju

Goat story je 4. decembra začel svoj pohod na Kickstarterju in v dveh dneh in pol že dosegel cilj – $25.000. Danes, 13 dni pred koncem kampanje, je številka že na več kot $287.000. Ne samo, da je že izdelek sam po sebi dizajnersko totalno odpičen, ekipi pridno skrbita, da tekom kampanje ponujata nove in nove stvari.

Tako so poleg osnovnih dveh barvnih kombinacij

10806208_754985351242983_2488866738381479318_n

kmalu ponudili še barvni hit prihodnjega leta, panton barvo Marsalo

99e6d0c5e4d806665be0bdd69fef41aa_large

in kasneje še model za tiste z malo bolj sproščenim stilom (s simpatično vrečo, ki jo bo dobil vsak skupaj s svojo skodelico, ne glede na barvo)

e3c99f33f7c3de98d9f624b0cfa2ab2a_large

Zadnji objavljen cilj pa je večja skodelica. To bo ekipa dala v ponudbo, ko na Kickstarterju doseže cilj $350.000. Glede na začetni uspeh, mislim da je v naslednjih slabih 14 dneh tudi to dosegljivo.

84b0bdfdc7c8372a456ef0a4eba2657a_large

Ko sem Goat mug prvič zagledala, sem si rekla: WTF? Priznati moramo, da je dizajn precej poseben :). Ampak že po nekaj dodatnih pogledih, mi je postala blazno všeč, ker je lepa in praktična. Tako kot vsi izdelki My Eque. Že kakšni dve leti me spremlja njihova CMYK SQUEEZE YELLOW in še danes je kot nova.

Želiš svojo skodelico? Podpri Goat mug na Kickstarterju in dobiš jo že marca. Lahko jo kupiš tudi kasneje, ampak takrat bo baje dražja. Ne reci, da te nisem opozorila ;).

3711437cfd5a24400e9e23c3bf60c9e7_large

Pri športu se ne želimo deliti na naše in vaše

Pod XXII. zimske olimpijske igre smo potegnili črto. So najuspešnejše v zgodovini samostojne Slovenije. Čeprav je bila letvica še pred odhodom športnikov v Soči postavljena visoko, si verjetno nihče ni upal na glas napovedati, da bomo dosegli takšne uspehe. Kapo dol. Osem medalj in ogromno zavidljivo visokih mest in praktično ves čas v igrah s stotinkami do odra za zmagovalce.

Krasno je videti, kako nas šport povezuje, a ne? Ne morem si pomagati, ampak enostavno govorim kar v množini. Uspelo nam je. Zasledila sem namreč veliko komentarjev, ki govorijo o tem, da te medalje niso naše, ampak so od Tine, Petra, Vesne, Teje in Žana. Oni trenirajo, oni se odpovedujejo in oni so stali na stopničkah. Seveda. Nihče drug si ne želi polastiti kakršnihkoli zaslug, razen seveda ožje ekipe, brez katere ne bi šlo, družin in tako naprej. Brala sem tudi o tem, da Slovenija nima medalj, imajo jih posamezniki in da smo takšni, da si želimo deliti le dobro – to sicer sploh ni presenetljivo, kajne? A vseeno se sprašujem – a je potreba po tej delitvi? A ni lepo, da končno pri eni stvari rečemo, uspelo nam je, ej, Sloveniji je uspelo? Naši športniki so odlični, super in ponosni smo, da smo Slovenci.

thumbs_up

Res se mi zdi, da nas danes resnično povezuje le še šport. Čudoviti trenutki, ko obstane vse – prekine se pouk, v službah puste slike na ekranih zamenjajo bele strmine, če smo kje na poti imamo prižgane prenose po radiu, iz vsepovsod odmevajo vzkliki in smeh, ter seveda žal tudi kletvice, ko nam ne uspe. Ja, navijali smo za vse – tudi za tiste, ki so bili na nižjih mestih in ki jih žal ne omenjamo toliko. Na, pa spet govorim o nas. Če niste opazili, tudi športniki govorijo o nas. Seveda se vsi zavedamo, da so za uspeh zaslužni le oni in njihove ekipe, procent ali dva pa pripomoremo tudi navijači. Vsak športnik se zahvali navijačem, mi pa se zahvalimo športnikom.

Upam pa, da bo naša država bolj podprla športnike. Glede na vloženo, dosegamo prekleto dobre rezultate in upam tudi, da bo naš predsednik poleg tistih nekaj ur drsanja, naredil še kakšno konkretno potezo, da bodo tudi vse naslednje olimpijske igre tako, če ne še bolj uspešne. Da bomo denar namesto v vreče kradljivcev, vložili tudi v bodoče generacije športnikov in izgradnjo potrebne infrastrukture. Bodo naši športniki sploh še želeli biti del slovenske reprezentance ali jo bodo zamenjali za kakšno drugo? Ja, zelo se delimo na naše in vaše. Smo del športnih uspehov, ne želimo pa biti mnogih podlih poslov, ki se dogajajo v naši državi.

Hvala vam, dragi športniki, za vse uspehe ob katerih smo ponosni, da smo Slovenci. Hvala za vse nasmehe in solze sreče. Hvala, ker vztrajate, čeprav vam ni lahko. In prosim, vsi si jih vzemimo za vzgled. Bodimo ponosni na uspehe drug drugega – pa naj si bo to v športu, izobrazbi ali službi. Trudimo se, da bo vsem bolje, ne le posamezniku. Če bi za vse navijali tako srčno kot za športnike in če bi se vsi trudili, kot se trudijo oni za svoje uspehe, bi tudi nam uspelo.

|Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.|

Startup (Weekend Ljubljana)

O startup (zagonskih) podjetjih lahko že kar nekaj časa slišimo veliko uspešnih in tudi neuspešnih zgodb. Kaj sploh je startup podjetje? Lahko bi rekli, da je to podjetje/skupina motiviranih, kreativnih, zagnanih posameznikov, ki razvije nek nov produkt ali storitev, skratka poslovno idejo. V to idejo so pripravljeni vložiti veliko (ali celo vse) in vsekakor se zavedajo dejstva, da delajo v zelo negotovih okoliščinah. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj uspešnih startupov (nekaj si jih lahko ogledate tukaj), torej tistih v dober tim združenih posameznikov, ki so verjeli in uspeli. Izpostaviti pa je treba dejstvo, da je veliko takih, ki jim prvič ni uspelo. A ker vsi vemo, da puška v koruzi nima kaj iskati, so poskusili še drugič, tretjič … in s tem ni nič narobe, prav nasprotno, iz tega se lahko naučimo vsi, da moramo vztrajati, če res verjamemo v naše ideje. Nobena ideja ni slaba, morda jo le želimo realizirati v neprimernih okološčinah. Morda zanjo nimamo dovolj sredstev, a k sreči se tudi na tem področju zadeve odvijajo na bolje in če se dobro pozanimate, je v Sloveniji ogromno ljudi, ki vam lahko pomagajo, prvi klik je lahko vsekakor namenjen strani www.startup.si.

V časih, ko vsi tako radi pojamramo kako ni priložnosti, kako ne gre in kaj vse nas še čaka, lahko kar precej dobro usodo vzamemo v svoje roke. Sploh, če ste še študentje (sedaj mi je kar precej žal, da o tem ne morem več govoriti v prvi osebi).

Prijavi se na Startup vikend

V Ljubljani bo naslednji vikend (22.-24.11) dogajalo. Študentje lahko namreč v enem vikendu uresničite svoje podjetniško idejo, če ideje nimate, pa se lahko priključite kakšni drugi ekipi pri razvijanju ali pa skupaj ugotovite, kaj je tisto, s čimer bi lahko doprinesli k boljšemu in preprostejšemu jutri. Ideje boste razvijali po najsodobnejših metodologijah (»d.school«, »lean startup« in »business model generation«) in se ob tem tudi zabavali. Podjetniški vikend bo sočasno potekal tudi v Mariboru, Kopru, Novi Gorici in Novem mestu.

start_up_weekend_ljubljana

Kaj potrebuješ in kaj dobiš?

V prvi vrsti potrebuješ predvsem kreativnost in zagnanost, podjetniške ambicije, znanje ter željo postati del startup tima. Ekipa izkušenih podjetniških mentorjev bo poskrbela, da boš domov odšel še z več podjetniškega znanja. Spoznal/a boš ogromno ljudi, dobil/a možnost vključitve v nacionalne programe Start:up Geek House in Master of Start:ups ter LUI predinkubacijo. Brez skrbi, imel/a boš tudi streho nad glavo in poln želodec.

Ne čakaj na jutri

No, v tem primeru bo treba počakati na naslednji vikend, a vseeno … kar želim povedati je, da se vsakemu študentu po glavi podi nešteto idej. Razlika med enimi in drugimi je le v tem, da eni jih uresničijo, drugi pa ne. Seveda ni lahko, a kdo je rekel, da bo? Kot sem že ničkolikokrat zapisala, je nekaj najlepšega delati tisto, kar te veseli. Zato … go for it, dokler ne bo prepozno.

Več informacij si preberi na tem naslovu: http://ljubljana.startupweekend.org/ in se prijavi.

Vez-je.org – računalnik mladim iz družin z nizkimi dohodki

Misija ekipe Vez-je.org je dobiti v dar ali pa s pridobljenimi donacijami kupiti čim bolj ugoden, a še delujoč računalnik, ki ga seveda primerno popravijo in podarijo mladim iz družin z nizkimi dohodki, ki si računalnika ne morejo privoščiti.

Ko pišem tole, ne morem mimo misli, da tipkam, na sicer že malo več kot tri leta star, a vseeno super prenosnik, ki mi je pomagal tako pri študiju, kot poklicni poti. Če ga ne bi imela, tudi vi danes verjetno ne bi brali tega bloga. Čeprav sem imela računalnik že tudi v srednji šoli, ko ga roko na srce, vsaj prva tri leta, nisem potrebovala za učenje ali pisanje seminarskih nalog, se danes časi spreminjajo. Tehnologija je napredovala in s tem tudi sistemi učenja. Mladi potrebujejo računalnike za učenje in pridobivanje novih informacij ter pisanje seminarskih nalog. Nekateri lahko do njih dostopajo v šoli, a vsi vemo, da je opreme po navadi dovolj le za majhen odstotek nadebudnih šolarjev, ki pa jim lahko tovrstna oprema ogromno pomaga pri nadaljnji študijski in poklicni poti.

Vsi pa si računalnika ne morejo privoščiti, mogoče bi lahko dobili v dar kakšnega rabljenega, a ga ne znajo popraviti in pripraviti tako, da bo živel v polni funkcionalnosti. Mnogi pa uživajo v popravljanju nedelujočih naprav in ravno tu, je Jan Ferme dobil idejo – zakaj ne bi popravil sicer še nekako delujočih računalnikov in jih podaril tistim mladim iz socialno ogroženih družin? Tako je nastalo društvo Vez-je, ki ga danes sestavljajo Jan Ferme (idejni vodja, popravilo računalnikov), Katarina Pirš (sestavljanje spletnih vsebin), Tilen Držan (postavitev in vzdrževanje spletnega mesta), Tina Rozman (družbena omrežja, PR), Aljoša Siljanoski (promocija), pridružila pa sta se jim tudi dva nova člana, Peter Pečenko in Jernej Baša. Pa kaj bi razlagala – septembra so posneli super predstavitveni video:

Če imate doma računalnik, ki še dela, a ga ne uporabljate več, ga podarite Vez-ju. Obiščite njihovo spletno stran, Facebook ali Twitter in si preberite, kako in kakšen računalnik lahko podarite. Če ste na drugi strani in računalnik potrebujete ali poznate koga, ki ga, storite isto in stopite v kontakt s fanti in puncami, ki se bodo potrudili, da vam olajšajo vašo situacijo.

Če ne sodite v nobeno kategorijo, pa lahko tudi donirate kakšen evro, ali pa vsaj poveste vsem, ki jih poznate, za tale super projekt!

Bojkotiranje Hrvaške – Da/Ne

Vsi vemo, da je Slovenija prižgala Hrvaški rdečo luč za vstop v EU. Že par dni nazaj sem bila na Facebooku povabljena v skupino Rdeča luč Hrvaški, danes pa še v skupino NE gremo na hrvaško morje. Ustanovitelj skupine vabi Slovence, da bojkotiramo hrvaške izdelke, prav tako, kot oni naše. No, pa ste se pripravljeni odpovedati izdelkom ali destinacijam na Hrvaškem?

Torej ne več iti na hrvaško morje in poleg tega nehati piti Cedevito, jesti Zdenka sira in Gavrilovič paštete ter Kraševe izdelke, uporabljati Vegete? Ne boste nikoli več poslušali hrvaške glasbe?

Ne pravim, da se moremo ukloniti Hrvaški ali ona nam, ampak dokler bodo oni bojkotirali nas in mi njih nazaj, smo mi na čisto isti ravni kot oni. Kam pa to pelje? Nikamor!