Akcija!

Na tem svetu smo zato, da ustvarjamo. Ni važno kaj … lahko elektroinštalacije, knjige, sladice, stavbe, noro okusne klobase, odnose, lepe frizure itd.

Izbire imamo ogromno. Toliko kot je ljudi, toliko je lahko načinov in pogruntavščin, kako neko stvar zapakirati drugače, kako jo narediti še boljšo. Vedno lahko delamo še boljše. Zato me izgovori, da se ne da in da je že preveč vsega, nič kaj veliko ne ganejo. Izgovori, da se ne da zaslužiti denarja, so tudi odveč. Ni težava v tem, da se ga ne da, težava je v tem, da ga ti ne znaš. Če lahko Španec, ki pride v Slovenijo s svojim bobnom in žogicami zasluži več v enem dnevu, kot večina Slovencev s povprečno plačo … torej se da, ponovno, težava je le v tem, da ti nočeš.

Tisti, ki me spremljate dlje časa veste, da jaz nisem verjela v jamranje: “kako se ne da najti službe” že v času, ko je bila kriza, tako da v to danes, ko je krize baje konec, verjamem še manj.

Vsak od nas ima ogromen potencial, razlika med nami je le v tem, koliko ga posameznik izkoristi. In resnično ne vem ali me jezi ali žalosti, ko gledam tudi nekatere znance in prijatelje, kako dobesedno trpijo v svojih službah (trpljenje, ki ti vpliva ne samo na duševno, ampak tudi že na fizično zdravje), a hkrati ne najdejo moči, da bi si poiskali drugo službo. Ali pa toliko enih talentiranih ljudi, pri katerih vidiš, da obvladajo svoj posel, a se enostavno ne vržejo v morje in začnejo s tem tudi služiti denar – kljub temu, da jim tudi sam želiš pomagati, a se ne dajo ter mučkajo in meljejo leta in leta.

Pri tem verjetno nič kaj dobrega ne doprinesejo starši in partnerji, ki vse to predolgo podpirajo. Vsekakor sem za idejo, da če nekdo želi slediti svojim sanjam, naj to tudi stori. A vse ima svojo mejo in po nekaj letih, ko iz tvoje ideje še vedno ne kaplja nič ali bore malo evrov, to pomeni, da je vmes šlo nekaj narobe. Lagodno življenje na račun drugih ljudi si lahko privoščiš, ko si mlad, ko hodiš v šolo, če je seveda to mogoče. Ko si star 30 in več, ko imajo nekateri že za sabo toliko enih uspešnih in manj uspešnih zgodb, pa nikakor ne. In žalostno je, da si to privoščijo sami in to, da jim to dovolijo drugi.

Ampak to je razlika med tistimi, ki se kljub temu, da vedo, da niso popolni (saj kdo pa je), vržejo v morje, poskusijo, morda padejo, a se vedno znova poberejo. In imaš na drugi strani tiste, ki celo svoje življenje plavajo v nekem varnem zalivčku, ki jim ne da ne sreče, ne obupa.

Meja med resničnim in vljudnim

Kar je šlo včasih od ust do ust, gre danes bolj od ekrana do ekrana.

Skoraj vsak izdelek ali storitev so le klik stran, s tem pa tudi pravica vsakogar, da dotični izdelek ali storitev tudi pokomentira.

Enako velja za turizem. Večina rezervacij se danes opravi preko spletnih rezervacijskih portalov, ki omogočajo, da vsak gost storitev tudi oceni in pokomentira. Če svoje rezervacije ne opravi na spletu, pa mu je možnost ocenitve dana z na primer vsem poznanim Trip Advisorjem.

Vse lepo in prav. Nekatera podjetja plačujejo mastne denarje za to, da izvejo, kaj točno si o njihovi ponudbi ali zaposlenih mislijo kupci. Tudi mi, torej tisti, ki delamo v turizmu, seveda vsakemu spletnemu rezervacijskemu portalu plačamo provizijo (manjšo ali večjo, odvisno, kje si in kaj hočeš), a se, predvsem, če izpostavim booking.com, ta povrne v odličnih storitvah, ki jih ta portal nudi.

Nadvse smo hvaležni, da imamo možnost, da od gostov izvemo, kaj si o nas mislijo (če se o tem ne pogovorimo že ob receptorskem pultu). Ne skrivamo napak in ob mnogih komentarjih izvemo tudi za kakšno napako ali pomanjkljivost, ki je sami morda niti nismo zaznali, kar nam da priložnost izboljšanja. Veseli smo, ko so gostje zadovoljni – tako z nastanitvijo, kot z odnosom in raznimi vezmi, ki smo jih z nekaterimi spletli.

Pri meni velja striktno pravilo in sicer to, da na čisto vsak komentar, ki ga nekdo odda preko Bookinga, Hostelworlda ali Trip Advisorja, odgovorim-o. Ne glede na to, ali je nekdo napisal grajo, pohvalo ali pa le kakšno besedo, ki sama po sebi komu drugemu ne bi bila niti omembe vredna.

S temi odgovori se želimo vsakemu zahvaliti, da je bival pri nas, ne glede na to, ali je bil zadovoljen ali ne. Kam se v odgovorih zgodba razvije, pa je odvisno od vsakega posameznega komentarja. Včasih smo veseli … ko so ljudje zadovoljni z našimi objekti, z Ljubljano na splošno, z osebjem, ki se vsako minuto delovnega dne trudi, da ponudi gostom vse, kar potrebujejo (in veš, da delo z ljudmi ni ravno najlažje). Včasih smo razočarani … ker gostje izpostavijo naše pomanjkljivosti, ki se jih zavedamo (ali pa kot že rečeno odkrijemo kakšno novo), a se žal kljub željam zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne dajo odpraviti tako hitro kot bi si želeli. In tisti, ki me poznate, veste, da me najbolj boli to, da človek pripotuje z drugega konca sveta v čudovito mesto in je na koncu razočaran. Včasih pa smo tudi jezni … predvsem takrat, ko nam gostje delajo krivico in se držijo načela, da je lažje pisati kot pa govoriti.

Veš kolikokrat se zgodi, da gosta vprašaš, če je bilo vse ok, pa ti z največjim nasmeškom odgovori: “super”. Ali pa si z njimi več dni in ne dobiš nobenega komentarja iz oči v oči in vse poteka normalno. Včasih že sam veš, da si nekaj zafrknil, se opravičiš in ti gost odgovori: “ni panike, vse je v redu”. A ko bereš komentarje na internetu, se dostikrat ti zgoraj omenjeni spremenijo v Prešerna in izlijejo svoje mišljenje, ki je precej drugačno od tistega, katerega si pričakoval, ko je bil še nastanjen pri nas. Nekaj primerov:

  • Hišnik opravi nujno opravilo v nekaj sobah. Tam, kjer so bili ta čas notri gostje, smo se jim opravičili in jih vprašali, če jih moti, da za minutko zadevo odpravimo, tam, kjer jih ni bilo, smo to vseeno storili (morda se to komu zdi sporno, a tudi čistilka vstopi v sobo). med tem do sobe, kamor je namenjen hišnik, hodita gosta. To jima povemo, se opravičimo in z nasmeškom odgovorita, da ni nobene panike. Komentar na internetu: v najini sobi je bil hišnik, le kaj bi se zgodilo, če ne bi prišla nazaj, to res ni ok.
  • Gostje pri nas bivajo 5 dni, brez kakršnega koli komentarja, da je kaj narobe. Ob odhodu naštejejo nekaj pomanjkljivosti in zaradi njih zahtevajo popust ali kakšno noč zastonj. S tem da bi lahko večino od teh pomanjkljivosti odpravili, če bi jih omenili takoj (kot je na primer ta, da luči ne delajo, a niso delale zato, ker jih je nekdo izklopil in dal polniti svoj telefon). Kot je rekla moja sodelavka – v gostilni tudi ne naročiš pice, celo poješ, nato pa rečeš, da ni bila dobra, kajne? Temu seveda tudi sledi spletni komentar, da je bilo vse narobe.

Naštela bi lahko še ogromno zgodb, a jih ne bom, ker to ni bistveno. Bistveno je to, da si ob slabem komentarju postavljen pred tisto znano načelo, da ima stranka vedno prav. A nima. Lahko bi bila ob odgovarjanju ves čas prijazna, se opravičila za vse, kar so omenili in gostom le “kimala”. Ampak ne morem. Ker s tem dam ostalim gostom vedeti, da je imel prav le tisti, ki je komentiral. Da smo mi krivi, da niso delale luči ali pa da ni delala klima (čeprav nismo vedeli, da ne dela, ker nam ni nihče povedal). Zato se seveda za vse napake vedno opravičimo (in to tudi resno mislimo), a ob tem tudi jasno in včasih osorno razložimo, kakšna je bila situacija, saj sta plati zgodbe vedno dve. Nismo nesramni, a včasih bolj kruto odkriti. Zato, ker želim, da ostali vedo, da stranka nima vedno prav, predvsem takrat, ko nam za določeno težavo, ki nastane sproti (kot je recimo nedelujoča klima, internet, ko zmanjka tople vode zaradi okvare na bojlerju) in žal na njih nimamo vpliva, ne povedo sproti.

Zavedam se, da je nekaterim ljudje lažje napisati kot govoriti, tudi sama dolgo nisem bila med tistimi, ki bi lahko zlahka v obraz povedala, kar si mislim. A jasno je, da smo vsi le ljudje. Vsekakor se lahko pritožiš nad vsako stvarjo, ki te zmoti, ker imaš to pravico, a po mojem mnenju nimaš pravice, da se naknadno pritožuješ nad stvarmi, ki bi jih lahko takoj rešili, če bi za njih vedeli. Še nobenemu nismo odrekli popusta, če smo utemeljeno zasrali. In vsak komentar sprejmemo, tudi zelo slabega, če je resničen.

Vsekakor me tudi včasih presenetijo tisti, ki so bili trn v peti ves čas, ko so pri nas, a podajo odličen komentar. Seveda je super, na papirju, a v resničnem življenju se težko spremeniš, če ne moreš operirati z realnimi podatki.

No, toliko. Človeški faktor je včasih res hudič :).

Pismo turističnim delavcem

Slovenci smo v letu 2015 preko Airbnbja ponujali 6.000 postelj in gostili skoraj 70.000 gostov (vir). Če v booking.com odtipkam “Ljubljana” dobim 369 zadetkov. OGROMNO!

In to je sporočilo vsem vam.

1 / Najprej se vprašaj, če delaš to samo zaradi denarja in ti je gladko vseeno, kako se tvoji gostje počutijo ali

2 / želiš izstopati iz množice in hkrati poskrbeti za ljudi, ki so pripotovali iz drugega konca sveta v našo prelepo deželo?

Naredi več.
Dostavi, kar si obljubil.
Bodi prijazen.
Ravnaj odgovorno.
Zabavaj.
Izobražuj.
Bodi praktičen.
Ne ustvarjaj problemov, išči rešitve.
Čisti.
Vprašaj, kaj gostje želijo. Če ne boš ti, bo nekdo drug in zaslužil namesto tebe.

Potrudi se. Iz malega prostora lahko narediš čudeže. Lahko pa iz velikega narediš luknjo.

Vprašaj se, kaj sam hočeš? Kaj sam potrebuješ? Bi se ti počutil udobno, če bi spal v takšni sobi, kot jo ponujaš turistom?

Zavedaj se, da je izkušnja turista sestavljena iz nešteto majhnih delčkov. In ti si velik del te njegove izkušnje. Potovanja so spremenila življenje že marsikateremu človeku. Bodi del tega. V dobrem smislu.

Vlagaj. Vedno vlagaj. Od tistega, kar dobiš, vedno vsaj del vloži nazaj. In verjemi, da se ti bo povrnilo še 100x bolj.

Spoštuj ljudi, ki pridejo k tebi. Eni so res bolj tečni kot drugi, a tudi ti nimaš vsak dan najboljšega dneva, kajne? Ne laži, 100 % happy happy ne obstaja.

Spoštuj druge turistične delavce. To med drugim pomeni, da postavi pošteno ceno.

Ne delaj tega samo zaradi denarja. To se nikoli dobro ne konča. In turisti bodo to začutili. Slaba beseda pa potuje še dlje kot dobra.

P.S. Mogoče je naslov malce žaljiv. Če oddajaš luknje, ki jim praviš “soba / apartma / stanovanje”, vsekakor nisi turistični delavec. Si le nekdo, ki je zavohal denar v času, ko gredo številke turistov v Sloveniji le strmo navzgor.

 

Vse se postavi na pravo mesto

Veš kolikokrat sem že zapisala, da mi gre internet malo na živce? Da si želim, da bi lahko čas zavrteli nazaj … v obdobje, ko nismo dali kaj veliko ali pa sploh nič na mobilne telefone, računalnike in podobno? Kar nekajkrat.

A vseeno. Nekaj deset let nazaj je bilo veliko težje dati v svet nekaj, kar si ustvaril. Sliko si moral narisati in jo fizično nesti do nekoga, da jo je videl. Enako je bilo s pesmijo, knjigo, fotografijami. Tudi z videi in filmi. Moral si ga posneti, prenesti na določen medij in tudi tega dostaviti cilljni skupini. Nabor gledalcev je bil zato manjši, razen, če ti je uspel veliki met in je bil film objavljen recimo na televiziji.

In kljub temu, da bi rada včasih ugasnila internet, si kupila tisto staro, neuničljivo Nokio, ki jo bodo bojda spet prodajali, sem vesela, da živimo v času, ko lahko ustvarjamo še več kot smo kadarkoli prej (ker imamo za to na voljo tudi več cenovno zelo dostopne opreme) in to z minimalnimi ali celo ničnimi sredstvi delimo s svetom.

Pa da sploh razložim, kaj želim s tem današnjim zapisom povedati :). Kakšna dva meseca nazaj sem, iz danes ne vem več katerega razloga, začela zelo veliko prostega časa posvečati gledanju vlogov (vlog = video blog). Predvsem Komotar minuta, Casey Neistat in Miha Žvižej so redna slika in zvok na mojem ekranu (mimogrede: na hitro preračunano sem za Komotarja in njegove vloge porabila najmanj 15 ur). Osebe, ki se ukvarjajo z zanimivi poklici in nas s kamero spustijo v svoje tako poklicno kot zasebno življenje. Mnogi bi rekli, da pretiravajo, še več je tistih, ki v njihovih videih uživajo. Že podatek, da jaz gledam Komotar minuto, pa me avtomobili niti ne zanimajo kaj preveč, pove veliko (op. Ciril Komotar je avtomobilski novinar).

Po nekaj tednih sem dobila idejo, da bi tudi jaz posnela kakšen video. Zakaj? Zato, ker je po moje to medij, preko katerega lahko združim vse, kar mi je že od vedno všeč.

  • Razvijem idejo in na list papirja napišem zgodbo, ki jo kasneje v videu predstavim vam.
  • Naredim veliko več, kot si dejansko upam, ko stojim z nekom iz oči v oči (primer: jaz ne pojem … razen v videih, očitno :)).
  • Po eni strani nastopam, kar mi baje že od nekdaj ne gre slabo, a tega potenciala nisem nikoli uresničila, ker me je bilo preveč strah.
  • Pokažem vam lahko stvari, kraje, osebe, živali … ki me obdajajo, a jih ne morem nikoli tako dobro zapakirati niti v blog, Instagram, Facebook … objavo.

To ne pomeni, da ne bom več pisala blogov in fotografirala. Video je le nek podaljšek, v katerem vam lahko pokažem še več.

Namen mojih vlogov ni, da bom vsakodnevno snemala, kaj se mi dogaja, ker menim, da se mi ne dogaja toliko, da bi vam bila zanimiva na dnevni ravni. Moj namen je, da vzamem neko idejo (pa naj bo povezana s službo, družbo ali nečem, kar se dogaja v Sloveniji ali svetu) in jo preko nekaj minutnega vloga predstavim na čim bolj zanimiv način – v to vključim posnetke Ljubljane, domačega kraja ali pa kraja, kjer se bom tistega dne nahajala. Je logično? Upam, da ja.

Sedaj se moram samo še navaditi, da se snemam tudi, ko stojim sredi ulice oz. ko so v moji bližini ljudje. Ko bom naredila ta korak, menim, da bo vse skupaj postalo res zanimivo. Samo dajte mi čas, vsak teden bo boljše :).

Za pokušino spodaj moj prvi vlog, preostale tri pa si oglej na You Tube kanalu Simonin gobec, ki ga najdeš TUKAJ.

In zato mi je internet všeč. Ker lahko kadarkoli z vami delim svoje ideje in znanje, ki pa ga je iz dneva v dan več.

Odgovornost do zaposlenih

Ivo Boscarol je v enem izmed svojih intervjujev dejal: “Če si odgovoren delodajalec, res praktično nikoli ne izprežeš. Jaz sem odgovoren za 150 družin v Sloveniji in ne morem si privoščiti, da bi bilo zaradi mojega nedela ali zanemarjanja mojih dolžnosti s podjetjem kaj narobe. Od svojih zaposlenih ne morem pričakovati, da bodo odgovorni, če jaz ne bi bil.”

Resnično me zanima, koliko delodajalcev razmišlja podobno kot on? Na koga najprej pomislijo, ko zjutraj vstanejo in na koga zadnje, preden zaspijo? Jih skrbi le za svoje lastno dobro ali se zavedajo, koliko ljudi je odvisno od njih?

Po lastnih izkušnjah sodeč, je vse preveč delodajalcev takšnih, ki niti ne vedo točno, kaj želijo in nimajo začrtane jasne prihodnosti. Seveda se lahko vode v podjetništvu kaj hitro razburkajo, a z dobrimi strategijami se jih da precej dobro tudi umiriti. Zato lahko rečem, da je precej neodgovorno, če v službo vzameš človeka, ki mu ne daš tega, kar potrebuje (velja seveda tudi obratno).

Vsak zaposleni potrebuje različne stvari. Na prvem mestu je tu seveda plača, ker načeloma vsaj za polni delovni čas ne delaš zastonj. Plača ti zagotavlja varnost in višja kot je, bolje je, logično. To je temelj. Zaposleni potrebuje tudi prostor za rast. To se seveda razlikuje od vsakega posameznika, a verjetno nas je večina takih, ki se želimo v službah tudi nekaj naučiti. To znanje ti koristi, da lahko delo opravljaš bolje in si nabiraš prepotrebne izkušnje ter sčasoma zamenjaš delovno mesto, napreduješ ali celo zamenjaš delodajalca. Poleg tega potrebuješ občutek, da je tvoje delo cenjeno in da ne delaš tja v tri dni. To pomeni, da ne zapravljaš delovnega časa za ideje ali poročila, ki jih potem nihče ne prebere, nihče ne posluša ali sploh nihče ne vzame v obzir. Ne govorim o tem, da morda ideja ni dobra in se posledično ne izpelje, ampak o tem, da pretehtanju tvoje ideje nihče ne posveti niti kančka pozornosti ali pa si je vmes o načrtih za prihodnost že premislil in te o tem pozabil obvestiti.

Prav tako je nadvse smešno, da ko katera od teh potreb ni zadovoljena, delodajalec najprej poteši svoje, ki jih torej postavi pred zaposlenčeve. Primer: delodajalec zamuja s plačo, sam pa dan za dnem troši denar za nepotrebne nakupe in užitke. S tem sporoča, da mu je dejansko vseeno za zaposlene. Ker nima pravice v svoje roke vzeti presoje o tem, da morda zaposleni ne potrebuje denarja, sploh, če se ni nikoli pozanimal o tem, v kakšni situaciji vsak od zaposlenega živi, niti ni bil niti toliko, da bi o zamujanju plače kogarkoli zaposlil.

Želim si več Boscarolov.

Digitalni zapor (Izlet na Bled)

7.00. Stojim ob ljubljanski tržnici in čakam na prevoz. S Karmen se nisva videli že sto let ali če povem natančneje, se nisva videli štiri mesece in pet dni. Vse od tistega norega četrtka, ko je odvihrala s kave, kot bi ji nastavil bombo pod tazadnjo. To, da sestra rojeva, res ne izveš vsak dan. Čakam. Ura je že 7.03. Tako kot je v njeni navadi bo verjetno zamudila kakšnih deset minut, kot je v moji navadi, pa jaz tam stojim točno ali raje še kakšni dve minuti prej. Danes je res lep sončni vzhod. Neka taka oranžkasto rdeča svetloba se razprostira nad gradom. Instagram. Instagramovci bodo razumeli, kakšen zaklad je tako čudovit sončni vzhod. Ni sicer za trideset lajkov, ampak ene dvaindvajset bi jih pa morala dobiti. Ok bo. Evo, ravno pod pravim kotom stojim, super bo. Ravno, ko stisnem “objavi” in se spomnim, da sem pozabila fotko deliti še na Facebook, mi Karmen potrobi in navdušeno maha iz avtomobila. Telefon pospravim v žep, odprem vrata in jo močno stisnem k sebi. Po osnovnih in vljudnih vprašanjih: kako si, kaj dogaja, kako je služba, a magistrsko si že napisala, vzamem v roke telefon. Karmen seveda zraven povem, da naj še kar naprej razlaga, kako je morala tajnici pomagati skopirati cel kup poročil in da jo vsekakor poslušam. Pogledam na Instagram in vidim, da imam že dvanajst lajkov. Dvanajst stiskov srčkov. Noro lepo. Kliknem še na gumb deli in ta prečudovit vzhod delim še s Facebook prijatelji. Ja ja, vidim, da je isto foro objavila že Špela iz Prekmurja, Luka, ki je očitno spet na Primorskem in tudi Jaša, ki je pa tako ali tako vsak dan pri svoji punci na Štajerskem. Briga me, nihče od vas ni v Ljubljani. Kdo bo objavil prvi sončni vzhod iz prestolnice in to takšnega, na katerem se vidi grad? Kdo? Retorično vprašanje.

Ob tem ugotovim, da Karmen dejansko nisem poslušala, ker je z napol groznim glasom rekla, če me bo morala še trikrat vprašati, kako mi kaj gre s tistim pobčem iz Novega Mesta, pri katerem sem prespala, ko sva se nazadnje videli. “Pusti tega pobča,” sem ji rekla in sva preklopili na pomembnejšo temo – kam bova šli na kosilo, ko prispeva na Bled? Ko sva se končno zmenili, da greva najprej na sprehod okoli jezera in potem na kosilo na poti domov, sva že prispeli na končno destinacijo. Zazvoni mi telefon. Sporočilo od sodelavca: “Sori, ker te motim na tvojem izletu in verjetno boš to videla šele zvečer, ampak če slučajno utegneš, daj mi samo napiši cifro od tistega modela iz papirnice, da mi končno pošlje ponudbo.” Odgovorim takoj: “Jutro. Ni panike, sem ravno na telefonu. Evo, tole je cifra: 000 000 000. Fajn se mejte, čao.” Zakaj bi se človek trudil in pretvarjal, da ni videl sporočila, če ga je?

S Karmen se sprehajava ob jezeru in dan je res lep. Toliko si imava za povedati. Midve sva takšni – ne vidiva se pogosto, a ko se, je tako kot da vmes ne bi minili meseci. Razlagava si, kaj vse se je zgodilo v času, ko se nisva videli, niti slišali in sočasno pridno slikava vse naokoli. Kot bi bili prvič na Bledu. Tamkajšnih labodov še ni videl nihče, zato jih je obvezno potrebno fotografirati z vseh možnih kotov. Prav tako razgled na otoček in cerkev – fotke, kjer se mimo turna sprehaja oblak v obliki oblaka res ne vidiš vsak dan. Uf, Twiter, na Twiter nisem nič dala že dva dni, saj bodo ljudje mislili, da me je pobralo. Hitro jih malo spodbodem, kako preživljam svoj prosti petek. Podaljšan vikend, “prjatli”. Uou, dve ikonci za Instagram, torej je padel vsaj en komentar. Že 28 lajkov in dva komentarja. Pismo ej, ne bi si mislila, da bo tale vzhod takšen hit. Bom počakala še kakšno uro, da objavim tega laboda, kako tišči glavo v vodo, da bo še tisto vžgalo.

Prideva okoli jezera in stisnem en selfie. Potem še pograbim Karmen in skupaj stisneva en selfie. Ona ga sicer ne objavi, ker je bolj čudne sorte in sploh nima Facebooka, jaz pa tudi ne, ker imam en resen mozolj na obrazu. Vsedeva se v avto in se odpeljeva proti Ljubljani. Mislim, da je že čas za sliko laboda. Ali bi raje tisto, ko se je Iztok Čop sprehajal mimo? Ma ne, bom danes laboda, pa jutri Čopa. Jutri bom bolj doma, pa tako ne bom imela materiala za objavit. Končno prideva do najine priljubljene restavracije, se vsedeva in naročiva solato. Vmes ji še nekako uspem povedati zgodbo, kako je bilo super na poroki bivše sosede, ko na mizo že pride solata – cezarjeva, moja najljubša. Res sem že lačna. Zaželim ji dober tek in na vilico nataknem prvi kos jajca. Nesem ga v usta, ko se za trenutek ustavim in razmišljam ali naj ga izpljunem ali prežvečim. Mater, mater, mater, sem točno vedela, kaj se bo zgodilo. Velikokrat se mi to zgodi. Pa kako si lahko takšna budala, da daš v usta predno slikaš??? Pa tako je bilo lepo dekorirano – štiri rezine jajčka razporejene v nekakšno rožo na vrhu solate. Malo pobrkljam po njej in skušam rešiti, kar se rešiti da. Karmen me gleda izpod čela in mislim, da ji vse skupaj že ni več smešno. Ko ona poje že polovico svoje porcije, jaz le ujamem pravi kot, dodam filter in objavim na Instagramu. Tole pa ne bo šlo še na Facebook. Že jutranja objava ni dobila nobenega komentarja. Čeprav tale bi lahko. Solata. Vegani. Aja ne, jajca je zraven. Ne ne, ne bo komentarjev.

Pojeva, se še malo posmejiva in greva vsaka na svoj konec. Jaz peš domov, kjer še ujamem čudovit sončni zahod – pa kaj smo zadeli na lotu danes ali kaj? Lep dan je bil. Veliko materiala za objavit. Pa Karmen je tudi lepo bilo videti, no.

Ne bodi trapast-a. Naredi kakšno fotko, a ne pusti, da gre življenje mimo tebe. Tista cerkev bo stala tam, dokler boš živ-a, solato pa tudi delajo v skoraj vsaki restavraciji. Karmen te bo še dvakrat takole gledala, ko se boš dobil-a z njo, potem pa te bo poslala v k*. Ker Karmen posluša in se z vsem svojim bitjem posveča medosebnim odnosom. Pa Karmen bo enkrat stara in tudi ti boš enkrat star-a. Ugotovil-a boš, da je življenje šlo mimo tebe. Res je, da ti bodo stene krasili prečudoviti kolaži Instagram fotografij, a veliko bolj je drag spomin na občutek, kako je bilo ležati v visoki travi z osebo, ki jo imaš najraje na svetu in gledati sončni zahod.

Ker veš – sončni zahod ni na fotki nikoli tako lep kot v živo! Slikaj, se umiri in odklopi kdaj pa kdaj. 

 

Slovenija in množično (ne)financiranje

Slovenija je kot sod brez dna, skozi katerega se pretaka precej dobro vino. Sicer nisem ekspert za vino, ampak recimo, da skozi teče nekaj v rangu Kristančiča? Cabernet sauvignon, če lahko izbiram.

Mnogo področij je kritičnih, to že vemo. Eno od teh je področje množičnega financiranja. Skoraj vsak mesec beremo o zelo uspešnih slovenskih zgodbah, pardon, o zgodbah Slovencev. Kaj pa država naredi pri vsem tem? Izkazuje svojo moč drugje, med tem ko se na tisoče zgodb zaradi nemoči podjetij spreminja v prah.

Množično financiranje v Sloveniji in previsoke ovire zakonov

Tisti, ki množično financiranje poznate, veste, da je v Sloveniji praktično onemogočeno. Nanj pri nas namreč vpliva kar 17 zakonov. Temu se niti ne čudim, ker če smo Slovenci politiki v čem dobri, je to sprejemanje zakonov, ki večkrat kaj preprečujejo kot pa odobravajo, če tudi gre za odlično stvar, ki bi slovensko gospodarstvo pomagala postaviti na noge. Skratka, 17 zakonov, ki se jih trudijo spremeniti, da bi lahko tudi pri nas vzpostavili platformo za množično financiranje, ki bi bila konkurenčna na svetovni ravni. Tako vsaj piše v tem članku. Je danes na tem področju kaj posebej novega?

Če želiš svoj projekt izpeljati na Kickstarterju, moraš zato imeti prebivališče v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji. Krasno. Predvsem, če pogledamo, koliko slovenskih ekip (s pomočjo tistih v tujini) je svoje izdelke že predstavilo na Kickstarterju in uspešno zaključilo projekt:

Seštevek vseh zbranih sredstev znaša 2.530.965 dolarjev. Lepa številka, ki bi bila še veliko višja, če bi dodala vse uspešne projekte z drugih platform za množično financiranje in upoštevala prodajo izdelkov po koncu kampanj. Mogoče sem tudi kakšen projekt pozabila dodati. Če je tako, se opravičujem (opomni me prosim v komentarju).

Se zavedaš, da veliko slovenskih podjetij v celem letu ali celo celem svojem obstoju ne zbere toliko sredstev kot kateri od teh projektov v dveh mesecih? Ni to žalostno in spodbudno obenem?

Zakaj naša država ne more v korak s časom?

Vprašanje za milijon evrov. Dejstvo je, da imamo težave z viri financiranja in ko želijo podjetja ustvariti nekaj dobrega, so postavljena pred zid, ki ga v večini primerov zelo težko preplezajo. Banke se bojijo dati denar iz svojih rok, podjetja pa ne morejo zagotoviti, da bodo kredite lahko odplačala. K sreči je tu veliko načinov, kako priti do zagonskega kapitala. Množično financiranje je eden od njih.

Ljudje plačajo za izdelek ali storitev le, če projekt doseže ali preseže zastavljen cilj. Po koncu projekta ustvarjalci plačajo nekaj procentov platformi, nekaj procentov za transakcije in dobijo sredstva za zagon proizvodnje ter seveda – plačajo davek.

Seveda ni vse postlano z rožicami, ker morajo ustvarjalci projektov vložiti določena sredstva ne glede na to ali je projekt uspešen ali ne – izdelati morajo vsaj prototip izdelka, če so pametna, narediti dobro raziskavo trga in pripraviti odlično kampanjo. Tu so tudi slajše težave – kako proizvesti nekaj 100 % več izdelkov v primeru zelo uspešne kampanje?

Kakorkoli, množično financiranje je v velikem porastu in Slovenci smo s svojimi projekti zelo zelo uspešni. Kot država pa zopet capljamo nekje zadaj. Vse potrebne zakone bomo verjetno spremenili in sprejeli ravno v času pobiranja zadnjih drobtinic na področju množičnega financiranja. Projekte se seveda da izpeljati tudi brez pomoči države. Veliko podjetij tudi kasneje nadaljuje uspešno zgodbo v Sloveniji. A vseeno … da moramo Slovenci obiti zakone in denar zbirati v tujini, med tem ko doma večina ljudi jamra, kako ne moremo postaviti gospodarstva na noge, je resnično žalostno. Tragedija največjih razsežnosti.

Ne obupaj in poskusi izven meja

Strah me je pomisliti, koliko je posameznikov in podjetij, ki obupajo. Koliko je takšnih, ki zaradi naše zakonodaje ne poiščejo drugih rešitev in ne zbirajo sredstev v tujini. Koliko je dobrih idej, ki nikoli niso realizirane, ker se jih v Sloveniji ne da izpeljati. In koliko je izgubljenega časa, ki ga porabimo za pregledovanje zakonov, namesto da bi se takrat ukvarjali z razvojem novih idej, ki bi na koncu prinesle dobiček ter cekine v državno blagajno.

Nisem zagovornik bežanja v tujino. Sama verjetno ne bom nikoli šla delati čez mejo. Ampak v določenih primerih ni druge izbire. Tudi, če ostanemo doma, se sprehajamo po domači zemlji, pijemo naše pivo in najamemo naše nepremičnine, lahko še vseeno delamo za tuje podjetje.

Zakaj sploh pišem o tem? Ker sem del zgodbe, ki se ukvarja z idejo, ki je v Sloveniji ne moremo realizirati. Ampak hvala bogu ne mislimo obupati in tudi ti ne smeš. Z dobro idejo premikaj skale, če bo potrebno. Obrni vse zakone na glavo, doma in v tujini. Verjemi, da nekje pod soncem so ljudje, ki bodo z odprtimi rokami sprejeli to, kar želiš ustvariti. Vmes pa bodo v Sloveniji morda začeli veljati zakoni, ki bodo dovoljevali ravno to, kar mnogi delajo že leta.

P.S. Ne delaj pa tega, kar delata moška na sliki. Saj veš, da te kdo ne obtoži stav ali dela na črno.

Te zanima kdo sem in kaj počnem? Klikni TUKAJ.