Vsi govorijo čez tebe že mesece in mesece. Jaz pa bi rada izkoristila tale zapis, da te pohvalim in da skupaj najdeva nekaj pozitivnega.

V začetku leta sem imela v glavi čisto drugačna pričakovanja kot verjetno mi vsi. Kam me bo zaneslo v karieri, kam na koncerte, kam na potovanja, s kom na pijačo, se bo razvila tudi letos kakšna romanca? Res je, leto 2020 je bilo drugačno in težko, a vseeno polno lepih stvari in predvsem neke samorefleksije, ki mi bo v 2021 zagotovo koristila.

Res je, da sem imela za letos čisto drugačne plane za potovanja. Po februarskem še zadnjem sproščenem oddihu v Španiji in na Portugalskem, ki smo ga res res ujeli še za mišji rep, niso sledila vsa tista planirana nekaj tedenska potovanja, sem pa obiskala moje najljubše kotičke Slovenije. Posočje, Bohinj, Piran, Prekmurje in pred zadnjim zaklepom še Veliko planino (v megli, a je bilo vseeno fajn). Pa jih verjetno ne bi, vsaj letos ne, če ne bi bilo korone, tako da hej, za to ti hvala!

Marca, ko so nas zaprli, sem iz heca, iz pozitive in da spodbudim sebe ter druge, začela pisati pesmi. 40 dni zapored. Priznam, da sem bila presenečena sama nad sabo, da sem vztrajala, nad vašim krasnim odzivom in nad tem, da je konec novembra izšla zbirka Karantenskih 40. Čisto prava pesniška zbirka, v knjižici, taki lični, tiskani, z ilustracijami moje drage Nine Kovačič. 40 kratkih misli in pesmi, ki so hudomušen odraz obdobja, v katerem smo se znašli. Mislim, da se bomo tudi s pomočjo te zbirke še dolgo spominjali tega čudnega leta v katerem smo se znašli. In ja, to je vsekakor velik dosežek tudi zame, predvsem, ko vidim odzive in ko mi kdo od vas napiše “hvala, da si nas nasmejala, hvala, da si dodala pozitivo v to leto”. Ne znam opisati občutkov, ko sem pisala vsa posvetila, vam, moji dragi prijatelji in znanci. Ko sem pisala posvetila vašim prijateljem, ker ste jim mojo knjigo podarili za letošnje praznike. Uau. V neizmerno čast mi je, da sem lahko delček pozitive delila z vami in jo še vedno (moj EPP partner vam sporoča, da knjige so še. TUKAJ. :). Hvaležna sem, da ste nesebično knjigo naročili in mi omogočili, da sem jo dala še v ponatis in nekaj izvodov poslala tudi v DSOje in materinske domove. Hvala, tisočkrat!

Imela sem neskočno, neskončno časa biti sama s sabo in početi stvari, za katere drugače ne najdemo minut, kaj šele ur. Sicer je človeška lenoba razlog, da kaj kmalu pozabimo na takšne stvari in se predamo lenobi, ampak tudi ta je potrebna tu in tam. Ko si toliko časa bolj zase, tudi lažje ugotoviš, koga pogrešaš in koga res ne potrebuješ več v svojem življenju. Distanca je potrebna, da naredimo korak naprej in tudi za to ti korona, hvala! Res je, da sem bila daleč največ zdoma letos (po navadi odidem k staršem vsak drugi vikend), a sem že drugič doma za teden ali dva, kar mi prej že dolgo ni uspelo. In ravno tako, kot uživam v mestu, uživam tudi doma. V eni izmed pesmi sem napisala: “Veliko sem v mestu, malo doma, kjer me še pes več ne prepozna.” K sreči me, samo včasih rabi malo dlje ;).

Tako da, ko pogledam nazaj, je bilo to leto vsekakor en velik znak za vse nas. Pokazala so se čustva, taka in drugačna, pokazala se je solidarnost, pokazalo se je, kdo je nima in vidi samo sebe pa še dolgo dolgo nič. Pokazala so se prava prijateljstva, stkala nova, zbledeli nepotrebni odnosi. Korona je v ljudeh prebudila kreativnost in na plano potisnila krasne projekte.

Vem, da je bilo za marsikoga to leto tudi neizmerno težko, tudi polno podjetniških tegob, zaprtih poslov in dolgov. Zato 2020 ne želim podcenjevati, le pravim, da je meni dalo nekaj posebnega, kar se drugače ne bi zgodilo in kar bom nosila s sabo do konca življenja. Lahko bi rekla, da sem zaradi leta 2020 postala boljši človek, predvsem do same sabe, kar pa je vedno začetek tudi za vse dobre odnose z ostalimi ljudmi v našem življenju.

Sr(e)čno in tisti, ki želite – pozabno leto 2020.