Čakam je verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih besed na svetu.

Čakam na boljše čase. Čakam na partnerja. Čakam na službo. Čakam, da me pokliče. Čakam, da zavre. Čakam, da se stemni. Čakam, da se zbudi. Čakam, da se spremeni. Čakam, da bo boljše. Čakam. Čakam, no, da umrem.

Čas je relativna stvar. Včasih vemo, da imamo na voljo določeno število minut ali ur, da nekaj opravimo. Včasih smo v to prisiljeni – na primer, ko smo zmenjeni s prijateljem, a ta zamuja in moramo nekako prebroditi ta čas do trenutka, ko prijatelj pride. Včasih imamo občutek, da čas leti zelo hitro, včasih pa se nam vleče in vleče, čeprav vemo, da ima vsaka minuta 60 sekund. Nič več, nič manj.

Zelo kruto dejstvo je, da imamo vsi na voljo omejen čas. Vsi bomo enkrat umrli, a ne vemo kdaj. Zato je pomembno, da vsako uro, pa kaj uro, minuto, izkoristimo kar se da polno. Klišejsko, vem. Verjetno si bo kdo rekel, da zvenim kot guru, ki po 1000 eur / lekcijo prodaja svoja predavanja. Ampak je res, če si priznaš ali ne. To sicer ne pomeni, da moraš hoditi po robu vsak dan in se spravljati v nemogoče položaje, ker … nikoli ne veš. Veliko je ljudi, ki živijo na polno, vsak dan, ker ljubijo življenje in ker se zavedajo, kaj pomeni. Na žalost pa je na drugi strani polno ljudi, ki zabušavamo in se smilimo sami sebi, ker ne najdemo prave poti.

Ja, tudi jaz sem med njimi. Tudi jaz sem tista, ki sem včasih znala večino svojih čustev, tako ali drugače, izliti na papir in skozi ta medij, po navadi zelo subtilno, povedati, kaj čutim. A danes temu ni tako. Zdi se mi, da se mi skozi možgane pretaka sto in ena misel, ki jih ne želim dati na papir, ker preveč bolijo, ker so preveč resnične.

Dejstvo je, da se je moje razmilšljanje v zadnjih dveh letih obrnilo na glavo. Kar se tiče dela, življenja, varčevanja, potovanji in tako dalje. Moja glava razmišlja veliko bolj odprto, a se je po drugi strani zaprla. Vem, kaj me osrečuje, a tega ne počnem. Vem, da moram povedati na glas, a to počnem dosti manj. Včasih se prav pozitivno čudim ljudem, ki povedo vse in ki so srečni tudi, ko gre vse narobe. Občudujem tiste, ki s pozitivo korakajo v vsak nov dan, ker je to edina prava pot. Klanjam se tistim, ki se smejijo v obraz vsem kretenom, ki nam narekujejo, kako moramo delati in živeti.

Verjetno je tudi zato ta blog malce zamrl. Ampak ne skrbi, to ni eden od tistih zapisov, kjer jokajoče obljubim, da bo od danes naprej vse boljše in da bo zapisov več. Morda ja, morda ne.

Vem samo to, da zelo sede dati delček sebe v svet.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s