Dan se je začel podobno kot mnogi dnevi v mesecih poprej. Prva stvar, pardon, človek, ki ga vidim, ko vstopim v službo, je naš portugalski biser. Gost, ki ne dela (pre)velike škode  (razen psihične, ko sem ga nekega dne videla v samih spodnjicah sedeti na stolu in brati knjigo), redno prinaša denar, a zoprn je bolj kot vsi najbolj tečni sorodniki od levega do desnega kolena. Takšne so zime, ne prinesejo vedno snega, prinesejo pa takšne in drugačne sumljive goste.

Ko končno ugasne svoj francoski program na televiziji in za silo pobriše kuhinjo, odkoraka svojim dnevnim izzivom naproti. On namreč zelo gara za svoj dnevni zaslužek. Po mesecih ugibanja mi je namreč ptička končno prišepnila, da že tam od poletja prosjači po Ljubljani z besedami: “kako sem bogi, ker ne vem, kje bom dane spal”. Jaz na žalost vem, kje.

Čez par minut se vrne in razjarjen pove, da njegov cimer meče pepelnike po sobi. Po kratkem stiku, ko se vprašam: “zakaj za vraga so pepelniki v sobi in ne zunaj pred njo,” mu pripomnim, da mogoče je pa on kriv. Kolikor se sliši nesramno, verjemite mi, on je človek, ki te pripelje do roba, ko gledaš vse njegove kuhinjske packarije in ga poslušaš iz dneva v dan. Neverjetno koliko drobtin je on proizvedel v petih minutah prehranjevanja za mizo.

Zaloputne z vrati, se zopet vrne, preklinja in renči. Vsekakor ni ljubo, da se nekdo verbalno spravi nate, kot se je nekdo nanj, a vsaka zgodba ima dve plati. Malo kasneje se oglasi njegov cimer, “zlovešči” gospodič, ki meče pepelnike po sobi.

Jaz: “Šta je bilo?”
On: “Ništa.”
Jaz: “Šta ništa, ajde, v čemu je problem?”
On: “Pa tražio on rizlu od srba, probudio me.”
Jaz: “Pa dobro, ne meči stvari po sobi, šta ti je.”
On: “Pa nisam u sobi, vani sam. Da ga vidiš, kako on trči ko mala beba po ulici.”

No, priznam, vsaj nasmejali smo se.

Portugalca včeraj ni bilo nazaj. Tudi danes ne. Očitno smo se poslovili. Dolgoročni gostje so v hostlu problem, ker se enostavno počutijo preveč domače. In on se vsekakor je. Smo pa dobili nazaj svojo kuhinjo, televizijo in kanček svobode. Podrepen kot on je, bo tako ali tako vedno našel prostor pod soncem.

Naj še komu drugemu v Sloveniji obleke smrdijo po njegovem praženem česnu.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s