Sneg je po malem naletaval skozi dan in tako kot so se snežinke počasi oprijemale utrujenih tlakovcev v mestu, so se v mojih mislih nabirale besede ter besede v zgodbo.

“Ni časa za lenobo,” sem si rekla in obula čevlje. Visoke piščančke brez zadrge. Pa saj se človek navadi. Le muditi se mu ne sme.

Stopila sem na hodnik, zaklenila vrata in si nadela rokavice. Že od nakupa verjetno številko prevelike in ker prsti po tridesetih ne rastejo več, so še danes malo predolge v prstih, če lahko tako rečem. S počasno hojo sem nadaljevala svoj sprehod od hiše skozi mesto. Po Ljubljanici niso plule ladjice, so se pa z golimi gležnji sprehajali določeni mimoidoči. Brr, brr, a ena od trditev je, da v gležnje ne zebe. Bi blo za preverit, samo ne na lastni koži. Včasih me kar prime, da bi koga ustavila in ga vprašala: “zakaj?” Pa se zadržim, ker dejansko res ni moja stvar, je pa fascinantna. Čeprav še vedno mislim, da mora pri -10 z golimi gležnji enako boleti, kot če bi si z lupilcem za krompir malo postrgal po koži.

Po približno petnajstih minutah hoje se ustavim ob Ljubljanici in se zazrem v hiše nasproti. V večih stanovanjih gori luč, a skozi eno okno vidim mlado žensko, ki se sprehaja gor in dol. Le kaj dela? Mogoče stoje bere? Razmišlja? Je živčna? Nabira korake, ker ji do današnjega cilja manjka le še 323 le teh?

Za mojih hrbtom zaslišim tiste znane, a popolnoma nerazumljive besede brezdomca in si v glavi štejem vse evre, ki jih zasluži več od mene. Ta stavek si ne zasluži prav nobenega linčanja. Vsak vsaj malo iznajdljiv brezdomec lahko zasluži precej več kot za povprečno plačo. Ampak mora imeti vsaj približno pospravljeno podstrešje. Enkrat sem sedela na stopnicah pred cerkvijo na Prešernovem trgu, ko je do mene prišel tisti znani “kralj ulice”, ki se malo dere na mimoidoče od časa do časa.
“Imaš kak evro?” me je vprašal.
“Imam,” sem mu rekla. “Samo da pojem do konca, prav, pa pogledam v denarnico.”
“Ok” je odvrnil. In pet minut za tem bruhal v kanto za smeti.

Obrnila sem pete in nadaljevala pot proti domu. Snega ni dovolj, da bi škripal pod nogami, a vseeno je nekaj magičnega v teh belih zimskih večerih, ko vsi hodijo po ulicah malo zasanjani. Tisoč zgodb lahko napleteš.

Moja je danes nasmejana.