Veš, da v življenju na koncu ne šteje nobena stvar? Ampak le spomini in doživetja?

Da ti prstan, ki ti ga je podarila babica in slika, ki jo je naslikal tvoj najboljši prijatelj sama po sebi ne pomenita NIČ? Da dejansko pomeni spomin, ki ga imaš ob tem na ti dve osebi? Na trenutek, ko sta ti to dala v roke s čistim in iskrenim namenom? Da je v ozadju zgodba, kako je babici dejansko prstan kupil dedek in to z denarjem, ki ga je trdo prigaral? Da je prijatelj sliko naslikal po še eni pijanski noči s tabo, ko sta do treh ponoči sedela na klopci v parku in debatirala o življenju?

Da je avto le avto? In se po vseh prevoženih kilometrih spomniš najbolj ljudi, ki so sedeli poleg tebe? In vseh komadov, ki so bobneli iz radia, vseh pozdravov na ulico in tistih z užitkom zaužitih kebabov sredi noči? Da ne glede na to ali voziš Mutlplo ali Mercedesa CLS, pleh na koncu ostane samo pleh?

Na koncu nobena stvar ne pomeni popolnoma nič. Denar, status, slava so samo iluzije, ki nam diktirajo življenje.

Moja plača je le nekajmestno število, ki mi da smisel, ko z njo ustvarim spomine. Da sem lahko zaradi tega, ker pridem vsak dan v službo z ljudmi, ki jih imam najraje na tem svetu in hkrati spoznam ljudi iz celega sveta. Od veselih, navdušenih, malo jeznih, utrujenih, hvaležnih, nadrkanih, radovednih, porednih …

Iti na sprehod …
izlet ….
potovanje ….
izkusiti nekaj novega …
sam, v družbi … kakorkoli ti je ljubše …
spoznati neko novo okolje …
nove ljudi ….
deliti z njimi svoje življenje in v svojega spustiti neke nove izkušnje …
ki niso vedno lahke in so po navadi prepletene vsaj s kančkom adrenalina …

to je nekaj, kar si zasluži vsak človek v tem norem in pokvarjenem svetu, kjer nam življenje krojijo budale, ki ne vidijo prek svojega praga.

Potovanja so nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi. Ker v nas vzbudijo najlepša čustva, nas postavijo na mejo razumljivega in so dejansko edini pravi spomini, ki v življenju nekaj štejejo.

In vsak, ki se igra s temi čustvi in izkorišča pozitivno energijo nekoga, ki si želi samo vzeti nekaj trenutkov za pobeg iz norega tempa življenja, je zame zgolj nekdo, ki je pozabil živeti. In se bo spomnil na tisto najbolj pomembno, ko bo vse že prepozno.

Na koncu si samo človek. Brez kakršnih koli dodatkov. In to je nekaj najlepšega. In to je nekaj, kar najbolj boli.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s