Zimski dan. Tak, ki meji že na pomlad. Malo je še snega, a ob jutrih je še vseeno mrzlo, čez dan pa pribije sonce, ki začne topiti sneg. Zebe te, a to je normalno za zimo, mar ne? Že mesece si govoriš, da je danes res tisti dan, ko boš začel/a z dnevnimi sprehodi, mogoče rahlim tekom, če bo dan res dober. Samo, mrzlo je. Ampak, saj bo kmalu pomlad. Takrat pa res. Ko bo zunaj topleje, ko bo pobeljen sneg zamenjala zelena preproga in ko boš lahko bundo pospravil/a v omaro. Ja, pomlad je res pravi letni čas za nove začetke. Jebeš novoletne zaobljube.

Ponedeljek. Dan, ki ga večina ljudi sovraži. Spet ta ponedeljek. Nebodigatreba, ki ti uniči tak lep spomin na vikend, ko nisi počel/a nič. Ko si bil/a sam/a svoj šef in ti ni nihče narekoval ničesar. Ampak ta ponedeljek je drugačen kot vsi drugi ponedeljki. Ta ponedeljek je tisti, ko boš samozavestno stopil/a v pisarno in naredila toliko kot že dolgo ne. Šefu boš predstavil/a vse tiste predloge, ki jih že mesece in leta skrivaš v rokavu in v strastnem kotičku svojega srca. Ta ponedeljek je res tisti pravi za takšno potezo. Za korak naprej. Ampak odpreš email, kjer vidiš tri e-maile v katerem vsi nekaj težijo. Ta bi to, drugi bi tisto. Ma jebeš korak naprej. Vsi ti gredo na živce. Kako si drznejo prebivati v tvojem nabiralniku v ponedeljek, ko si imel/a tako visoke cilje? Naslednji ponedeljek pa res, danes so ga že zasrali.

Sredi tedna, zvečer. Cel dan na papriki in korenčku. Malo juhe, pa še ta je bila zelenjavna, eko, bio, vegi, brez vseh dodatkov. Kot da bi jo babica skuhala. Danes je pa res tisti dan, ko se bom cel dan držal/a in začel/a s to dieto. Cel dan. Res cel dan. Ura je že 19.00 in danes mi bo uspelo. Mama potrka na vrata s polnim krožnikom sveže pečenih muffinov.
“A boš, sveže pečeni?”
“Ne, hvala.”
“Čokoladni so, tvoji najljubši.”
“Vem, mama, hvala. Vem, da so moji najljubši, ampak ne bom. Dieta, saj veš.”
“Pa Tinka, eden ni noben, samo zate sem jih spekla. Moraš jesti, danes nisi še nič”. (op. a. prišla domov pred petimi minutami)
“MAMA, NE BOM, HVALA.”
“Saj, karkoli naredim ni dovolj dobro. Cel dan sem v službi, hitim domov, da naredim nekaj, kar je tebi najbolj dobro, ti mi pa vračaš takole. A naj pes požre?”
“Ok, no, enega, oprosti, nisem tako mislila.”
Poješ tisti muffin. Saj je še veliko dni, jutri pa res. Ok, pojutrišnjem, ker jih je spekla ful in nekdo mora to pojesti.

Jutro. Spet ni bilo njegovega smsa za lahko noč. Čutila si, da ga ne bo. A ravno zato si šla spat že ob 9ih, dala telefon potiho in ga obrnila okoli, da ne boš videla, če se bo lučka prižgala. Že nekaj časa veš, da nekaj ne štima. Ampak tudi pri tebi ne štima. Ni, da bi ga ti ljubila bolj kot vse na svetu, samo paše ti pozornost in nočeš končati tega … karkoli že to je. Samo danes še počakam, če danes ne piše, mu jutri res napišem, da se moreva čez vikendi dobiti in podebatirati, če je sploh še smiselno, da sva še dva meseca skupaj skupaj. Ker julija je poroka od dobre prijateljice. Naj grem tja sama?

Čakam. Čakaš. Čakamo vsi.

Na naslednjo uro, na naslednji dan, na prijatelje, na sodelavce, na starše. Vsi nekaj čakamo. Ves čas čakamo. Namesto, da bi si prisolili klofuto in se zavedali, da je vse točno v tem trenutku. V tem trenutku se lahko odločimo, ali bo naprej po naše ali po volji nekoga drugega.

Čakaš pomlad? Super. Ona mogoče ne čaka nate.
Čakaš naslednji ponedeljek? Super. On mogoče ne čaka nate. Ker vsak ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota, nedelja, so pravi dnevi za začetek.
Čakaš, da bo mamo minilo, da ti peče sladice? Ona defenitivno čaka, tvoje zdravje pa ne.
Čakaš, da ti bo pisal? On verjetno ne, drugače bi že. Te je strah, da boš sama? Verjamem.

Čakam, da bo jutri, da bo tisti perrfekten večer, da začnem s tistim, kar si obljubljam že mesece. Pa nikoli ni pravi dan. Danes je toliko serij za pogledati, ki ležijo na internetu že 10 let. Danes je toliko družbe, ki me čaka. Danes je toliko drugih stvari, ki mi stojijo na poti.

Vedno si na poti stojiš le sam. Ker čakaš. Čakaš, da bo bolje. A nič ne pride od zunaj.

Tudi ta zapis ni prefekten. Verjetno daleč od tega. A če bi čakala, da bo, ga nikoli ne bi zapisala. In bi v sebi zadržala tisto, kar me v tem trenutku najbolj boli.