V življenju imaš vedno dve možnosti: lahko izbereš, da nekoga zafrkneš, lahko pa izbereš, da nekomu pomagaš.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je druga možnost veliko bolj primerna, dobra, sprejemljiva in tako naprej. Največkrat, ko ljudje izberejo tisto prvo možnost pa je, ko je v igri denar. Zaslužek. Čim več. Takoj.

Ne zatiskam si oči. Vem, da je v Sloveniji in vse drugje po svetu toliko podlih situacij in podjetnikov. Razen morda v nekaterih koščkih sveta, ki še poznajo srečo in živijo dobro. Ne dobro, v smislu, da imajo vse bedarije, ki jih ceni potrošniški svet, ampak dobro, da znajo ceniti drug drugega.

Tam, kjer ne vedo za zlobo,
tam še vedno rože cvetijo,
tam luna sveti rumeno,
ko pod njo se ljubimci dobijo.

Vedno je odločitev na vsakem posamezniku. Ni mi jasno, kako lahko nekdo žrtvuje življenje ostalih  samo zato, da njemu ostane več. Koliko prispevkov ni bilo plačanih, koliko ljudi zaposlenih na črno, koliko nizkih urnih postavk dodeljenih, koliko regresov vrnjenih samo zato, da je več denarja, ki gre v počitnice, nove hiše, nov avto, vikend na morju in mogoče tudi kurbe.

Dejansko niti ne razumem, s kakšno pravico za svojo srečo žrtvuješ srečo nekoga drugega. Da daš sebi v žep, ko že imaš tako ali tako preveč in s tem odvzameš nekomu drugemu. Ne vem, a se vsi ti “podjetniki” z nasmehom na obrazu uležejo v posteljo zvečer in potrepljajo po rami?

Res je, da je podjetnikom marsikatera pot v Sloveniji otežena. Da so prispevki in davki visoki. A tako je, vedno imaš možnost oditi drugam. To, da je tukaj nekaj predrago, ti še ne daje pravice, da drugim odvzemaš njihove. Sploh, ker vsi vemo, da marsikateri podjetnik nekoga ne zaposli na črno, ker si prispevkov ne bi mogel privoščiti, ampak zato, da njemu enostavno ostane več.

Na koncu ne štejejo kupi denarja, ampak to, kar nosiš v srcu.