Zdi se mi, da me danes obkrožata dve vrsti informacij. Z ene strani šum vsega, čemur smo priča … od napredka tehnologij in posledično izpostavljenosti informacijam 24/7, od česar se ti lahko dobesedno zmeša. Predvsem, če ne filtriraš, kaj boš spravil vase – če to počneš, pa je živeti danes naravnost super, ker se lahko naučiš karkoli želiš. Po drugi strani me obkroža toliko nasvetov, kako živeti, kako spremeniti način mišljenja, kako ostati zdrav jada jada jada. Jada jada jada ne pravim zato, ker tem nasvetom ne bi verjela, ampak zato, ker jih govori že toliko “strokovnjakov”, da je to absurdno. Ampak, nič zato. Kot že rečeno, mora imeti vsak posameznik lasten filter, kaj spusti vase in kaj ne.

Jasno je, da vsak živi po nekih pravilih in vzgoji, ki so nam jo podali od plenic naprej. In vsak od nas lahko to krši. Morda bo s tem razjezil druge ljudi, a nič ti ne pomaga, da so drugi srečni, če sam nisi. Zato se na to ne oziraj. Bo boleče, ampak še bolj je, če pri XY letih na svoji smrtni postelji ugotoviš, da bi moral/a živeti drugače.

Predno zopet zatavam, gremo raje k bistvu. Danes živimo od skrbi. Živimo od skrbi za zdravje – tukaj po eni strani lahko poskrbimo za to, po drugi spet ne moremo. Tudi, če živiš zdravo, se lahko zgodi, da boš zbolel. Živimo od skrbi za bližnje. Starše skrbi za otroke, ker ne živijo, tako kot bi starši hoteli (narobe že od začetka). Mene skrbi za starše, ker mislim, da bi morala bolj uživati v penzionu. Ampak konec koncev uživata v tem, da cele dneve prčkata po vrtu in okoli hiše. Vem, da bi verjetno oba zbolela, če bi se ustavila, ker enostavno nista navajena počivati. Živimo tudi od skrbi za denar. Na grbo si nakopljemo kredit – za avto, za stanovanje, za računalnik, za j* parni sesalec itd.

Če bi mène kdo vprašal še tri leta nazaj, bi verjetno odgovorila enako – želim si stabilne službe, da si bom lahko nekaj privoščila, kupila avto, mogoče nekoč stanovanje itd. Itak bom imela partnerja in mogoče pri tridesetih že otroke. Veliko večji cilj kot danes mi je bila neka pozicija – pa ne toliko zaradi denarja ali zaradi tega, da lahko rečem, da je naziv mojega delovnega mesta to in to … bolj iz vidika rasti, nadgradnje, potrditve, da sem šla v pravo smer.

No, v pravo smer sem vsekakor šla. Danes mi je popolnoma vseeno, kako se reče mojemu delovnemu mestu. Hvaležna sem, da imam službo, ki me izpopolnjuje. Da imam sodelavce, ki mi pomenijo ogromno in s katerimi lahko združujem tako zasebno kot službeno življenje. Da imam solidno plačo, ki mi omogoča udoben način življenja. Hvaležna sem, da lahko nekaj vrnem nazaj ljudem, čeprav me vedno znova nekdo pri tem ovira.

Predvsem pa sem hvaležna, da se vsak dan učim. Da sem našla tisto, kar me žene naprej in to pri tridesetih. Jasno mi je, da nekateri še pri 50, 60ih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Hvaležna sem, da živim sama zase. Grem sicer vsak drugi vikend k staršem, kjer me brezpogojno sprejmeta in nahranita, ampak v vseh drugih pogledih sem samostojna in stremim k temu, da gre denar od mene k njima in ne več obratno. Ker vsi tisti, ki se še pri mojih letih naslanjate na svoje starše, ker ne veste, kaj bi počeli sami s sabo, vas je lahko sram.

In v tem trenutku res nimam skrbi in si jih niti ne želim nakopati na glavo. Jasno mi je, da skrbi pridejo – predvsem s strani zunanjih dejavnikov na katere ne morem vplivati. A vse ostalo … ne, ne bom imela avta dokler to ne bo nujno potrebno. Niti pod točko razno nočem kupiti stanovanja (saj ne, da ga lahko, ampak ok), ker nimam pojma kje bom živela čez nekaj časa. Veliko ljudi mi pravi naj že koga spoznam oz. naj se potrudim, da ga bom, a se nočem. Ker mi je super tako kot je. Ko mi več ne bo, se bomo drugače pogovarjali. V tem trenutku si niti ne predstavljam, da bi kdaj imela otroke, čeprav je bila še dobro leto nazaj slika povsem drugačna. Ne vem zakaj bi se morala sekirati, da sem pri trisedetih samska in brez otrok, če mi je popolnoma super? Ker sem bila naučena, da tako mora biti? Lepo vas prosim …

In ljudje skrbimo. Na obroke. Za v naprej. Še preden sploh vemo, kaj se bo zgodilo, skrbimo. Kako bom to, kako bom ono. Ženemo se za denarjem, za uspehom, za zvezami, veliko ljudi pa pri vsem tem sploh ni srečnih. In kar me najbolj preseneča je, da si vse te skrbi na glavo nakopljemo sami. Zato sta okoli nas dva pola – eni, ki cele dneve garajo in kupčkajo svoj denar in po drugi strani tisti, ki živijo minimalnistično v svojih nekaj kvadratov velikih prikolicah in potujejo po svetu.

Če sem iskrena, niti točno ne vem, kaj je bistvo tega zapisa. Želela sem le spraviti na ekran, kar mi je ležalo na duši. Mogoče je bistvo ravno to, da se je boljše naslanjati na trenutke in doživetja kot pa na denar. Seveda rabiš denar, da lahko kasneje tudi uživaš. Torej, ko ga dobiš, ko ga imaš, se resno vprašaj, za kaj ga želiš zapraviti.

Zapravi ga za svobodo in ne za stvari, ki iz tebe delajo še večjega zapornika.