Na tem svetu smo zato, da ustvarjamo. Ni važno kaj … lahko elektroinštalacije, knjige, sladice, stavbe, noro okusne klobase, odnose, lepe frizure itd.

Izbire imamo ogromno. Toliko kot je ljudi, toliko je lahko načinov in pogruntavščin, kako neko stvar zapakirati drugače, kako jo narediti še boljšo. Vedno lahko delamo še boljše. Zato me izgovori, da se ne da in da je že preveč vsega, nič kaj veliko ne ganejo. Izgovori, da se ne da zaslužiti denarja, so tudi odveč. Ni težava v tem, da se ga ne da, težava je v tem, da ga ti ne znaš. Če lahko Španec, ki pride v Slovenijo s svojim bobnom in žogicami zasluži več v enem dnevu, kot večina Slovencev s povprečno plačo … torej se da, ponovno, težava je le v tem, da ti nočeš.

Tisti, ki me spremljate dlje časa veste, da jaz nisem verjela v jamranje: “kako se ne da najti službe” že v času, ko je bila kriza, tako da v to danes, ko je krize baje konec, verjamem še manj.

Vsak od nas ima ogromen potencial, razlika med nami je le v tem, koliko ga posameznik izkoristi. In resnično ne vem ali me jezi ali žalosti, ko gledam tudi nekatere znance in prijatelje, kako dobesedno trpijo v svojih službah (trpljenje, ki ti vpliva ne samo na duševno, ampak tudi že na fizično zdravje), a hkrati ne najdejo moči, da bi si poiskali drugo službo. Ali pa toliko enih talentiranih ljudi, pri katerih vidiš, da obvladajo svoj posel, a se enostavno ne vržejo v morje in začnejo s tem tudi služiti denar – kljub temu, da jim tudi sam želiš pomagati, a se ne dajo ter mučkajo in meljejo leta in leta.

Pri tem verjetno nič kaj dobrega ne doprinesejo starši in partnerji, ki vse to predolgo podpirajo. Vsekakor sem za idejo, da če nekdo želi slediti svojim sanjam, naj to tudi stori. A vse ima svojo mejo in po nekaj letih, ko iz tvoje ideje še vedno ne kaplja nič ali bore malo evrov, to pomeni, da je vmes šlo nekaj narobe. Lagodno življenje na račun drugih ljudi si lahko privoščiš, ko si mlad, ko hodiš v šolo, če je seveda to mogoče. Ko si star 30 in več, ko imajo nekateri že za sabo toliko enih uspešnih in manj uspešnih zgodb, pa nikakor ne. In žalostno je, da si to privoščijo sami in to, da jim to dovolijo drugi.

Ampak to je razlika med tistimi, ki se kljub temu, da vedo, da niso popolni (saj kdo pa je), vržejo v morje, poskusijo, morda padejo, a se vedno znova poberejo. In imaš na drugi strani tiste, ki celo svoje življenje plavajo v nekem varnem zalivčku, ki jim ne da ne sreče, ne obupa.