Veš kolikokrat sem že zapisala, da mi gre internet malo na živce? Da si želim, da bi lahko čas zavrteli nazaj … v obdobje, ko nismo dali kaj veliko ali pa sploh nič na mobilne telefone, računalnike in podobno? Kar nekajkrat.

A vseeno. Nekaj deset let nazaj je bilo veliko težje dati v svet nekaj, kar si ustvaril. Sliko si moral narisati in jo fizično nesti do nekoga, da jo je videl. Enako je bilo s pesmijo, knjigo, fotografijami. Tudi z videi in filmi. Moral si ga posneti, prenesti na določen medij in tudi tega dostaviti cilljni skupini. Nabor gledalcev je bil zato manjši, razen, če ti je uspel veliki met in je bil film objavljen recimo na televiziji.

In kljub temu, da bi rada včasih ugasnila internet, si kupila tisto staro, neuničljivo Nokio, ki jo bodo bojda spet prodajali, sem vesela, da živimo v času, ko lahko ustvarjamo še več kot smo kadarkoli prej (ker imamo za to na voljo tudi več cenovno zelo dostopne opreme) in to z minimalnimi ali celo ničnimi sredstvi delimo s svetom.

Pa da sploh razložim, kaj želim s tem današnjim zapisom povedati :). Kakšna dva meseca nazaj sem, iz danes ne vem več katerega razloga, začela zelo veliko prostega časa posvečati gledanju vlogov (vlog = video blog). Predvsem Komotar minuta, Casey Neistat in Miha Žvižej so redna slika in zvok na mojem ekranu (mimogrede: na hitro preračunano sem za Komotarja in njegove vloge porabila najmanj 15 ur). Osebe, ki se ukvarjajo z zanimivi poklici in nas s kamero spustijo v svoje tako poklicno kot zasebno življenje. Mnogi bi rekli, da pretiravajo, še več je tistih, ki v njihovih videih uživajo. Že podatek, da jaz gledam Komotar minuto, pa me avtomobili niti ne zanimajo kaj preveč, pove veliko (op. Ciril Komotar je avtomobilski novinar).

Po nekaj tednih sem dobila idejo, da bi tudi jaz posnela kakšen video. Zakaj? Zato, ker je po moje to medij, preko katerega lahko združim vse, kar mi je že od vedno všeč.

• Razvijem idejo in na list papirja napišem zgodbo, ki jo kasneje v videu predstavim vam.
• Naredim veliko več, kot si dejansko upam, ko stojim z nekom iz oči v oči (primer: jaz ne pojem … razen v videih, očitno :)).
• Po eni strani nastopam, kar mi baje že od nekdaj ne gre slabo, a tega potenciala nisem nikoli uresničila, ker me je bilo preveč strah.
• Pokažem vam lahko stvari, kraje, osebe, živali … ki me obdajajo, a jih ne morem nikoli tako dobro zapakirati niti v blog, Instagram, Facebook … objavo.

To ne pomeni, da ne bom več pisala blogov in fotografirala. Video je le nek podaljšek, v katerem vam lahko pokažem še več.

Namen mojih vlogov ni, da bom vsakodnevno snemala, kaj se mi dogaja, ker menim, da se mi ne dogaja toliko, da bi vam bila zanimiva na dnevni ravni. Moj namen je, da vzamem neko idejo (pa naj bo povezana s službo, družbo ali nečem, kar se dogaja v Sloveniji ali svetu) in jo preko nekaj minutnega vloga predstavim na čim bolj zanimiv način – v to vključim posnetke Ljubljane, domačega kraja ali pa kraja, kjer se bom tistega dne nahajala. Je logično? Upam, da ja.

Sedaj se moram samo še navaditi, da se snemam tudi, ko stojim sredi ulice oz. ko so v moji bližini ljudje. Ko bom naredila ta korak, menim, da bo vse skupaj postalo res zanimivo. Samo dajte mi čas, vsak teden bo boljše :).

Za pokušino spodaj moj prvi vlog, preostale tri pa si oglej na You Tube kanalu Simonin gobec, ki ga najdeš TUKAJ.

In zato mi je internet všeč. Ker lahko kadarkoli z vami delim svoje ideje in znanje, ki pa ga je iz dneva v dan več.