2017 je v polnem zagonu in ta teden smo preživeli blue monday ali tako zvani najbolj depresiven dan v letu. To, da je mnogo ljudi iz dneva v dan, ko se januar bliža koncu, bolj depresivnih popolnoma razumem. Zadajo si namreč (ne)mogoče novoletne zaobljube, ki pa se jih večina ne drži. Verjetno si potem iz dneva v dan govorijo “bom jutri”, a ko ugotovijo, da temu ne bo tako, postane vse sivo. Brezveze. Poleg tega se decembrska evforija poleže, lučke se pospravijo, Melania se razžaga … in ostanejo prazne, od soli pobeljene ulice.

Jaz sem si zadala v življenju že kar nekaj zaobljub, ampak nikoli novoletnih. Zadnje čase pa se poskušam bolj držati načela, da je najboljši trenutek za nov začetek (česarkoli že) prav danes. Tukaj in zdaj. A to je najtežje, ker vedno najdeš sto in en izgovor, zakaj nečesa ne narediš. Zato tudi sama marsikatero takšno zaobljubo prekršim. Saj sem samo človek, kajne?

Tudi mene je zadel “blue monday”, verjetno bolj po naključju kot pa kaj drugega. Slaba volja že cel teden in čas je bil, da se izkopljem iz tega blata po katerem rovarim že kar nekaj časa. In veš kaj? Čisto preprosto je, a le, če na življenje pogledaš z drugega vidika.

  1. Mi kaj manjka? Popolnoma nič, razen nekaj kil. V  primerjavi z nekaterimi, ki se v življenju bojujejo s takšnimi in drugačnimi tegobami, sem super. To, da smo ljudje razvajeni in ne znamo ceniti, kar imamo, tudi če imamo zlato, pa je splošno znano.
  2. Sem žleht? Nisem. Vsaj ne namenoma. Znam komu povedati kakšno pikro, ampak to samo zato, ker si jo a) zasluži, b) se šalim.
  3. Sem zdrava? Mislim, da sem. Ne počutim se ravno najbolje, ampak človek ne more pričakovati, da bo hodil po oblakih, če se ne prehranjuje zdravo, skoraj nič ne telovadi in kadi.
  4. Mi hoče kdo drug kaj slabega? Ne da bi vedela. Imam nekaj nerazrešenih zadev, ampak mislim da v ozadju niso slabi nameni. Upam.
  5. Imam dovolj denarja? Pa ja. Pravim, da če se lahko imaš cel mesec fajn, ob tem pomagaš še komu drugemu in ti še ostane nekaj za “dati v štumf”, potem imaš dovolj denarja.

Kar mi predvsem hodi po glavi je to, da včasih želim preveč spremeniti ljudi okoli sebe. Prevečkrat sem slabe volje, ker mi to ne uspe oziroma, ker se nasprotna stran obnaša, kakor sama najbolje ve in hoče. Moja naloga nikakor ni, da spremenim nekoga drugega, jaz moram spreminjati sebe in to vedno le na bolje. S tisto drugo osebo pa lahko ubereva le dve poti – ali ga sprejmem takega kot je ali pa se razideva. Sliši se preprosto. Važno je le to, da te nekdo drug ne spremeni na slabše. Kot mi je pred kratkim rekla prijateljica: tisti zgoraj vidi dobro in slabo. Čeprav sama ne verjamem čisto najbolj v to celotno zgodbo, pa verjamem, da nekdo tam zgoraj je. Če tudi moj končni izkupiček vsakodnevnega dela in truda ni takšen, kot si želim, pa imam vsaj dobro vest, da sem se potrudila po najboljših močeh. Prekleto zelo pa verjamem v usodo. Tista nikogar ne izpusti. Torej, če delam dobro, se mi bo vrnilo dobro.

Vem, da je prekleto težko v teh časih ohranjati trezno glavo in pozitivno razmišljanje. Če ne drugega, te, ko s slednjim preveč pretiravaš, povozijo na internetih (čeprav eni so res nadležni). Prav tako je toliko motečih dejavnikov. Pastirju, ki cele dneve preživi s svojimi ovcami, je to verjetno lažje. Tako ali tako se bolj kot ne pogovarja sam s sabo in to so vedno najboljši pogovori.

Upam, da si tudi ti v redu in da boš vedno izbral/a svojo pot. Je prava? A, to pa ni nujno.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s