Ura je 6.42, ko prvič odprem svoje pasje oči. Pretegnem se v svoji veliki koči (hvala, gospodar a.k.a. ata Franc) in pomolim glavo skozi vhod. Tako lep razgled imam na balkon in dnevno sobo. Glavna kontrola. Vidim dve majhni žareči lučki, kako se premikata sem in tja. Spet kadita. Ona dva sta torej budna, a čez vikende me na dolge sprehode pelje ona. Tamlada. Potepuhinja. Ona, ki je, pa je spet ni.

Ne razumem. Mislim, vem, da je dlje časa ni, kot je. Vem tudi, da ko pride, hitro spet kam gre. In vem, da mi ves čas nekaj razlaga, kam ona hodi, pa zakaj je ni in Ljubljana ter služba levo desno. Kaj mene briga ta Ljubljana. Verjetno je nikoli ne bom videl in tudi je nočem. Predstavljam si, da so tam neki ekstra negovani mestni pudlji, ki si ne umažejo tac v lužah. Beeeeeedno. Čeprav je tudi en kup drugih, normalnih psov, ki vedo za kaj se splača živeti. Za nedeljsko kost iz goveje juhe na primer. Mljac. Po moje, da tudi v Ljubljani gospe to znajo kuhati svojim psom. No, kuhajo seveda zase, a vsi vemo, da kosmatinec naredi inventuro dnevnega kosila.

Ura je 8.23. Zagledam njene copate, ki vstopijo v kuhinjo. Počasi se približujejo balkonskim vratom, a vem, da to še ni to. Sedaj bo spet nekaj začela čebljati. 3, 2, 1:
“Ja dobro jutro, Luksek. Sj veš, neki na hitr pojem, kavico spijem, pa grema na sprehoda, ok?”

Ja, ok, mislim, a imam kako izbiro slučajno? Ti kar pojej na hitro, pa spij to svojo kavo, da bova potem divjala. Pa res hitro. Sicer ne vem čisto točno, kaj pomeni hitro v človeških minutah, ampak v pasjih se mi zdi, da ona te svoje zajtrke je celo večnost. Uležem se in čakam, da bo prišla še drugič s svojimi nebulozami. Do takrat seveda vsako minuto svojega življenja pospremim z glasnim cviljenjem in laježem. Če ona misli, da ne vem, kdaj se sprehaja po kopalnici, se moti. Uho Luksovo vse sliši. Aha, že gre s svojo drugo rundo: 3, 2, 1:
“Evo, sm pojedla. Sam preoblečem se, pa grema, ok?”

Ja, ok, mislim, a imam kako izbiro slučajno? Ti samo daaaaaj že. Jao mene, če bi se jaz tako počasi vlekel kot se ti, ne bi v življenju ujel nobene mačke. No, saj ne, da sem jo kdaj že. Ampak hipotetično.

Ura je 9.06. Toliko o tem, da bo hitra. Končno se zadekana do ušes privleče po stopnicah. Jaz skačem v zrak in ji dajem vedeti, da sem komaj čakal, da pride. Povedati ne znam, ampak saj verjetno razume, kaj moja dejanja pomenijo? Recimo da. Šolana je, ji že potegne verjetno. Zdaj pa pazite ta ritual, ki ga je ubrala pred časom. Najprej vzame neko črno vrvico, ki mi jo kasneje pripne na ovratnico. Občasno na sprehodu stopi do nje in od mene zahteva, da pridem do nje. Za tem dobim briket. En bogi briket. Ok, bolje kot nič. Če se mi da, pridem. Itak nima veze, ker če jaz res hočem, da bom nekam šel, bom šel. Naj ima veselje. Nato po balkonu nastavi žoge. Nekaj časa nazaj je ugotovila, da to pomiri moje nemirne zobe in živce. Uspelo ji je, svaka čast. Nato pa se začne, vsakič isto:
“Luks, sedi.” Ok, se vsedem.
“Počaka.” Mislim, kaj je s tabo? Čakal sem te ko kreten pet dni, da prideš iz Ljubljane, čakal sem, da poješ svoj zajtrk in spiješ kavo, sedaj pa naj še vedno čakam? Jok brate, odpade. Bom kar lepo skakal.
“Luks, prostor.” Ok, dam prostor.
“Počaka.” Pa ti to resno? Ok, bom počakal čisto malo, če ne bo tole trajalo še v nedogled.

Ker vidim, da tole ne pelje nikamor, se malenkost umirim, da mi lahko pripne to svojo magično črno vrvico in me odpne z verige, ki me tako lepo čuva, ko nikogar ni zraven. Odpet sem, AKCIJA. Hitro pograbim eno od žog in že letiva na travnik. Dejansko mi je kar všeč ta njen pristop. Imam celo eno igračo v obliki kosti, na kateri piše 1000 kg. Haha, močen Luks, močen. Po nekaj metrih grem hitro naprej, čeprav vem, da ne bi smel. Zakaj? Ker takoj zaslišim: “Luks, pridi, Luks počakaj … Luuuuuuks, halooooooo.” Smešna je, res. Saj jo bom počakal na vrhu hriba, samo tako počasi kot pa ona hodi … ne gre. Jaz sem mlad, poskočen, to šiba sem in tja. Čez kakšno minutko pride za mano in reče: “O, Luks.” Seveda … jaz sem, koga pa si pričakovala, divjega prašiča? Saj sem ti rekel, da te bom počakal, samo v pasjem jeziku hahahaha. Počasi se sprehodiva do gozda. Vsake toliko izvede ta svoj vrvičarski manever, ko stopi na vrvico in potem moram jaz do nje in mi da briket. Ampak ok, briket je le briket, pa še vidim jo, kako se trapasto smeje, ko naredim nekaj, kar mi ukaže. Sprehajava se, letava sem in tja, jaz lovim žoge in voham krtine. Juj, veselje. Noro, noro, noro. Ko se malo utrudim, grem do nje in ji nastavim ta zadnjo. Malo me počoha in že spet divjava naprej. Nato pa se, kot vedno, odloči, da greva domov. B.E.D.N.O. Ampak, hahaha, ampak, preden prideva domov, bom naredil še en ovinek. Tam jo vedno prehitim, ni šans, da me ujame. Vsakič, ko je le možno, zgasnem k sosedom, kjer sta dva psa. Sicer oba nenormalno lajata name in renčita, ampak se kaj veliko ne sekiram. Dejansko hodim tja samo zato, da Simoni pokažem, da lahko tudi jaz grem kam, ne samo ona. Čez par minutk, ko že vse po Šentjanžu laja in se buni, pride za mano, me pripne in tako odcapljava domov. Če je res nepozorna, ji uidem še enkrat. Saj vem, da ne smem, ampak če je tako zabavno.

“Luks, ne smeš tja, kolikokrat ti še naj to povem?” me vpraša. Jaz sem mislil, da bi mi mogoče to povedala še ene 1287x.
“Luks, zakaj nisi priden? Zakaj to delaš?” Ammm, ker je fajn?
Luks, priden si, priden.” Ja, no, saj to ti razlagam že ves čas. Odločiti se pa ne znaš ravno najbolj.

Zamenja mi vodo in mi vrže super gumijasto rumeno žogo iz katere … pazi to … padajo briketi!! Ne vem točno, kako je to možno, ampak dejansko ni važno. Mečem jo v zrak, jo s taco kotalim levo in desno ter si tako priborim malico. Hvala bogu za izume, vam rečem.

Kasneje se odpelje in zopet ista zgodba:
“Luks, priden bodi, pridem kmalu, veš … samo … 1, 2, 4, 5x greš spat, pa bom zopet nazaj.”

Mhm, ti samo pojdi, o tem, da ne boš pridna, pa jaz vem veliko več, kot si ti misliš!

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s