Budilka je moj osovraženi nasprotnik v jesenskih in zimskih mesecih. Nikakor se ne moreva zmeniti, da bi se bilo tudi v teh letnih časih odlično zbuditi zgodaj zjutraj. Pa naju vedno znova premaga dremež. Samo še malo, samo še petnajst minut.

Ko končno dvignem rit, še vseeno zjutraj, najprej stopim do balkona. Tam me čaka Luks, naš (z)mešanec, ki komaj čaka, da greva na sprehod. In da me prinese okoli ter pobegne k sosedovim. Upornik prve kategorije. Razložiti mu moram, da sta najprej na vrsti zajtrk in kava, potem pa greva. S cviljenjem pospremi moj celoten jutranji ritual. Najem se, spijem črno nesladkano in se oblečem v oblačila, ki jih ni škoda. Z Luksom ne poznava pravil lepega oblačenja, ker bova čez eno uro umazana do vratu. Aja, ne. Jaz ne poznam pravil lepega oblačenja, on je odet v čudovit,  kosmat, počesan suknjič, ki mu piko na i doda kvečjemu kakšna posušena travna biljka. Stopim do njega in po parih minutah pregovarjanja se nama le uspe dokaj kulturno odpeti. Kmalu zatem drviva v hrib, kjer lovi svojo najljubšo žogo. Moji čevlji so že po nekaj metrih mokri od rose, a nič zato. Pred nama je čudovita pot, ki je odeta v meglo in kanček sonca.

img_20161018_205101

Takšna so moja najljubša jutra. Ko je že navsezgodaj zjutraj sonce, ni megle, nebo je brez oblačka, to pomeni takojšnjo akcijo. Ko pa sonce utira svojo pot, mi tako da ravno dovolj časa, da se naužijem miru in hkrati uživam v čudovitem razgledu z našega hriba. Mislim da se tudi Luks popolnoma strinja. Tudi njemu neznosna vročina že navsezgodaj zjutraj ni po godu.

V takšnih jutrih razmišljam drugače. Počasneje. Zunaj je manj ljudi (kot da na najini poti sploh koga srečava) in moja glava gre po svoje. Odkar je Luksa obiskala učiteljica (hvala, Valentina) in nama pokazala nekaj praktičnih vaj, je veliko bolj umirjen, kar pomeni, da sem mirna tudi jaz. Tako da lahko zares uživava v najinih sprehodih.

Tako zelo, da mi je vsakič neznansko hudo, ko moram ponovno spakirati kufer in oditi nazaj v Ljubljano. Saj ima tudi najlepše mesto na svetu (nje) svoje prednosti, a vedno bolj se mi po glavi podi misel, da morda mestno življenje ni zame. Ne da mi dihati in me ves čas sili v neko dogajanje. Tudi jutra v Ljubljani niso enaka. Pa čeprav so meglena in na redke trenutke prepletena s soncem. So po svoje čudovita, a drugačna. Preveč napeta. Po svoje umirjena, a brez pravega cilja. Včasih čudna. Zapolnjena s prekrasnimi ljudmi, a še vseeno z grenkim priokusom. Tisti, ki me poznate, veste o čem govorim.

Hvala bogu za vikende. Ko moj svet dobi popolnoma drugačno dimenzijo.

A ti ne živi le zanje. Potrudi se, da bo vsak dan v tvojem življenju vsaj malo kot vikend. Če ne drugače, v tiste pol ure zgodaj zjutraj, ko je vse tako kot ti hočeš preden stopiš realnosti naproti.

Zapis, ki je nastal z namenom omembe jesenskih juter, končal pa se je s filozofiranjem o mojem življenju. Tipično ;)! 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s