Se spomniš, ko je geograf v malem princu le temu dejal, da ne more popisati njegove vrtnice, ker minljivih stvari ne moremo imeti za orientacijsko točko? Mali princ je bil ob tem žalosten in moram reči, da ni edini. Res je, da je geograf na cvetlico gledal iz svojega vidika, a dajmo jo prenesti v bolj filozofske vode.     

                            
Strinjam se, da se minljivih stvari ne smemo oklepati, ker so z razlogom minile. Vsekakor pa jih lahko jemljemo kot orientacijsko točko. Ko stvar mine, lahko na nas pusti ogromen pečat, od vsakega posameznika pa je odvisno, kaj bo iz dane situacije odnesel.

Meni sta se v zadnjem dobrem letu zgodili dve cvetlici. Dve stvari, ki sta minili. Obeh se zavedam, obe sta v meni pustili neizmeren pečat, a še vedno nisem dovolj zrela, da bi dano situacijo spremenila.

Zato je jamranje nedopustno, ker če se nečesa zavedaš in lahko to spremeniš, a nočeš, potem jebi ga … šuti i trpi.

Kot pravi Bucay: “Nikoli ne počni, česar nočeš.” Jaz v zadnjem letu počnem toliko stvari, ki jih nočem … a so po drugi strani tako zelo udobne, da  resnično sedejo. Ljudje smo res čudna bitja.
                             
Marsikaj mine, a včasih se ljudje neverjetno navežemo na neke občutke. Ne pogrešamo človeka, s katerim smo bili mesece, leta, ampak pogrešamo, da smo imeli nekoga. Vemo, da nas služba uničuje*, a se je še vseeno oklepamo zaradi določenih pozitivnih občutkov, denar je velikokrat drugotnega pomena. Ljudje smo res čudna bitja.

*Baje se je v zadnjih letih zelo povečalo število psihičnih bolezni povezanih s službo. Nikoli ne počni, česar nočeš. Pika. Ker ko počneš nekaj, česar nočeš, te to uničuje, tisti drugi pa ob tem proslavlja. Tako je v ljubezni in delu. A po navadi se tega zaveš po določenem času iz neke druge perspektive. Prekleti zamiki. Če jih ne bi bilo, bi vse razčistila že v danem trenutku.