Trdno ga je prijela za roko kot da je zadnjič. Stisnil jo je nazaj in ji s tem pričaral nasmeh na obraz. Zadnje tedne je slutila, da je ne gleda več tako kot včasih. Da je nekaj narobe. In vsaka malenkost, vsaka pozornost, ki ji jo je namenil, je bila zanjo vse. Rešilna bilka. Most čez reko. Luč na koncu tunela. Mini obljuba, da se bo vse dobro izteklo.

Pod toplim spomladanskim soncem sta se sprehodila po ozki poti do gradu, kjer jima je naproti  prišel zelo star gospod. Star kot zemlja in premikal se je s polžjo hitrostjo. Ko ju je zagledal, je z  globokim glasom začel s svojim monologom: “Vama pa gre v hrib, ko sta še mlada … pa zaljubljena. Jaz pa počasi. Počasi, ja. Že 64 let. Skoraj vsak dan. Gor, pa nazaj. Na tem gradu sva se spoznala z mojo ženo. Kako je bila lepa. V svetlo roza obleki s takimi drobnimi rožicami. In svetlimi kodrastimi lasmi. Kraljica. Moja kraljica. Že 6 let je ni več.. Pa hodim in vsakič dam vrtnico na obzidje, kjer sem jo prvič videl.” Za trenutek je utihnil, Špela in Jakob pa sta obstala kot vkovana, s cmokom v grlu in kislim nasmeškom na obrazu. Lepa zgodba, hkrati vesela in žalostna. Nevsakdanja. Gospod je počasi nadaljeval pot, ko se je še enkrat obrnil in tokrat glasneje dodal: “Ti, mladenič … ji prineseš kdaj rože? Ženske imajo rade rože. Tudi, če nočejo priznati.”

Špela je v oči dobila solze. Krokodilje solze, ki pa jih je v zadnjem času uspela obvladovati. Ni želela, da bi Jakob dejansko videl, kako žalostna je. Vsaj odkar jo je videl jokati, a se niti ni pretirano potrudil, da bi raziskal zakaj. Verjetno je že vedel. Pogoltnila je slino, si na obraz dala fejk nasmešek, in odkorala sta naprej. Ves čas je njeno roko trdno držal v svoji. Tudi, ko sta se sprehajala skozi sobane na gradu, tudi, ko sta sedela na kavi v grajski kavarni in tudi, ko sta po poti srečala njeno prijateljico. Ves čas. Kot njen zaveznik, kot nekdo, ki je nikoli ne bo izpustil iz rok. Vmes sta klepetala o zgodovini, o dinozavrih in o ubitih vojščakih. Špeli in Jakobu namreč nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor. Tudi iz najmanjše bedarije, kot je na primer manjkajoč kot stare listine, sta izpeljala celo debato in se ob tem smejala kot da sta na drogah. Bila sta ko duši dvojčici. Uigran par, ki je brez vidnih težav plul skozi brzice življenja.

Ura je bila že šest, ko sta se počasi odpravljala nazaj proti avtu. Na mestu, kjer sta pred tem srečala tistega starega gospoda, so se v Špelinih očeh spet nabrale solze. Vedela je, da ima Jakoba rada, a prekleta naj bo, če spet počne nekaj, kar je v nasprotju z njenimi načeli. Jakob ji ne nosi rož. Jakob ji ne da več poljuba za dobro jutro, niti za lahko noč. Jakob je dostikrat raje na telefonu, kot da bi se pogovarjal z njo. A še vseeno je ob njej. Še vedno je njen. Še vedno pravi, da je vse v najlepšem redu in da jo ima rad. Še vedno jo stisne k sebi in je ne izpusti. Takrat ko se njemu zahoče.

Visela je nad prepadom. Ve, da se bo nekaj zgodilo, a nima pojma kaj. Laže. Ve, kaj se bo zgodilo, a si na upa tega izreči na glas. Ker ko nekaj izrečeš na glas, to potem postane realnost. A kot ji je pred dnevi dejala prijateljica: “Ne glede na to, kaj rečeš in kdaj rečeš … na koncu bo isto.” Že skoraj bi se lahkotno vsedla v avto, pustila, da pot do doma mine kot da nič in zaspi v njegovem na pol hladnem objemu. A se ni.

Precej samozavestno, čeprav se je dejansko počutila kot najbolj povoženo in ubogo bitje na svetu, ga je vprašala: “A je med nama vse v redu?” Jakob je kot iz topa izstrelil: “Ne vem. V bistvu ni.”

Tako je izrekla stavek, ki je spremenil vse. Stavek, ki bi ga lahko odlašala še tedne in mogoče mesece. A na koncu bi bilo isto. Res bi bilo isto. Še vedno bi bila Špela punca, ki ima vse, a hkrati zelo malo. Le, da je iz meseca v mesec starejša in si končno želi tistega balkona. Za dva.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s