Ivo Boscarol je v enem izmed svojih intervjujev dejal: “Če si odgovoren delodajalec, res praktično nikoli ne izprežeš. Jaz sem odgovoren za 150 družin v Sloveniji in ne morem si privoščiti, da bi bilo zaradi mojega nedela ali zanemarjanja mojih dolžnosti s podjetjem kaj narobe. Od svojih zaposlenih ne morem pričakovati, da bodo odgovorni, če jaz ne bi bil.”

Resnično me zanima, koliko delodajalcev razmišlja podobno kot on? Na koga najprej pomislijo, ko zjutraj vstanejo in na koga zadnje, preden zaspijo? Jih skrbi le za svoje lastno dobro ali se zavedajo, koliko ljudi je odvisno od njih?

Po lastnih izkušnjah sodeč, je vse preveč delodajalcev takšnih, ki niti ne vedo točno, kaj želijo in nimajo začrtane jasne prihodnosti. Seveda se lahko vode v podjetništvu kaj hitro razburkajo, a z dobrimi strategijami se jih da precej dobro tudi umiriti. Zato lahko rečem, da je precej neodgovorno, če v službo vzameš človeka, ki mu ne daš tega, kar potrebuje (velja seveda tudi obratno).

Vsak zaposleni potrebuje različne stvari. Na prvem mestu je tu seveda plača, ker načeloma vsaj za polni delovni čas ne delaš zastonj. Plača ti zagotavlja varnost in višja kot je, bolje je, logično. To je temelj. Zaposleni potrebuje tudi prostor za rast. To se seveda razlikuje od vsakega posameznika, a verjetno nas je večina takih, ki se želimo v službah tudi nekaj naučiti. To znanje ti koristi, da lahko delo opravljaš bolje in si nabiraš prepotrebne izkušnje ter sčasoma zamenjaš delovno mesto, napreduješ ali celo zamenjaš delodajalca. Poleg tega potrebuješ občutek, da je tvoje delo cenjeno in da ne delaš tja v tri dni. To pomeni, da ne zapravljaš delovnega časa za ideje ali poročila, ki jih potem nihče ne prebere, nihče ne posluša ali sploh nihče ne vzame v obzir. Ne govorim o tem, da morda ideja ni dobra in se posledično ne izpelje, ampak o tem, da pretehtanju tvoje ideje nihče ne posveti niti kančka pozornosti ali pa si je vmes o načrtih za prihodnost že premislil in te o tem pozabil obvestiti.

Prav tako je nadvse smešno, da ko katera od teh potreb ni zadovoljena, delodajalec najprej poteši svoje, ki jih torej postavi pred zaposlenčeve. Primer: delodajalec zamuja s plačo, sam pa dan za dnem troši denar za nepotrebne nakupe in užitke. S tem sporoča, da mu je dejansko vseeno za zaposlene. Ker nima pravice v svoje roke vzeti presoje o tem, da morda zaposleni ne potrebuje denarja, sploh, če se ni nikoli pozanimal o tem, v kakšni situaciji vsak od zaposlenega živi, niti ni bil niti toliko, da bi o zamujanju plače kogarkoli zaposlil.

Želim si več Boscarolov.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s