7.00. Stojim ob ljubljanski tržnici in čakam na prevoz. S Karmen se nisva videli že sto let ali če povem natančneje, se nisva videli štiri mesece in pet dni. Vse od tistega norega četrtka, ko je odvihrala s kave, kot bi ji nastavil bombo pod tazadnjo. To, da sestra rojeva, res ne izveš vsak dan. Čakam. Ura je že 7.03. Tako kot je v njeni navadi bo verjetno zamudila kakšnih deset minut, kot je v moji navadi, pa jaz tam stojim točno ali raje še kakšni dve minuti prej. Danes je res lep sončni vzhod. Neka taka oranžkasto rdeča svetloba se razprostira nad gradom. Instagram. Instagramovci bodo razumeli, kakšen zaklad je tako čudovit sončni vzhod. Ni sicer za trideset lajkov, ampak ene dvaindvajset bi jih pa morala dobiti. Ok bo. Evo, ravno pod pravim kotom stojim, super bo. Ravno, ko stisnem “objavi” in se spomnim, da sem pozabila fotko deliti še na Facebook, mi Karmen potrobi in navdušeno maha iz avtomobila. Telefon pospravim v žep, odprem vrata in jo močno stisnem k sebi. Po osnovnih in vljudnih vprašanjih: kako si, kaj dogaja, kako je služba, a magistrsko si že napisala, vzamem v roke telefon. Karmen seveda zraven povem, da naj še kar naprej razlaga, kako je morala tajnici pomagati skopirati cel kup poročil in da jo vsekakor poslušam. Pogledam na Instagram in vidim, da imam že dvanajst lajkov. Dvanajst stiskov srčkov. Noro lepo. Kliknem še na gumb deli in ta prečudovit vzhod delim še s Facebook prijatelji. Ja ja, vidim, da je isto foro objavila že Špela iz Prekmurja, Luka, ki je očitno spet na Primorskem in tudi Jaša, ki je pa tako ali tako vsak dan pri svoji punci na Štajerskem. Briga me, nihče od vas ni v Ljubljani. Kdo bo objavil prvi sončni vzhod iz prestolnice in to takšnega, na katerem se vidi grad? Kdo? Retorično vprašanje.

Ob tem ugotovim, da Karmen dejansko nisem poslušala, ker je z napol groznim glasom rekla, če me bo morala še trikrat vprašati, kako mi kaj gre s tistim pobčem iz Novega Mesta, pri katerem sem prespala, ko sva se nazadnje videli. “Pusti tega pobča,” sem ji rekla in sva preklopili na pomembnejšo temo – kam bova šli na kosilo, ko prispeva na Bled? Ko sva se končno zmenili, da greva najprej na sprehod okoli jezera in potem na kosilo na poti domov, sva že prispeli na končno destinacijo. Zazvoni mi telefon. Sporočilo od sodelavca: “Sori, ker te motim na tvojem izletu in verjetno boš to videla šele zvečer, ampak če slučajno utegneš, daj mi samo napiši cifro od tistega modela iz papirnice, da mi končno pošlje ponudbo.” Odgovorim takoj: “Jutro. Ni panike, sem ravno na telefonu. Evo, tole je cifra: 000 000 000. Fajn se mejte, čao.” Zakaj bi se človek trudil in pretvarjal, da ni videl sporočila, če ga je?

S Karmen se sprehajava ob jezeru in dan je res lep. Toliko si imava za povedati. Midve sva takšni – ne vidiva se pogosto, a ko se, je tako kot da vmes ne bi minili meseci. Razlagava si, kaj vse se je zgodilo v času, ko se nisva videli, niti slišali in sočasno pridno slikava vse naokoli. Kot bi bili prvič na Bledu. Tamkajšnih labodov še ni videl nihče, zato jih je obvezno potrebno fotografirati z vseh možnih kotov. Prav tako razgled na otoček in cerkev – fotke, kjer se mimo turna sprehaja oblak v obliki oblaka res ne vidiš vsak dan. Uf, Twiter, na Twiter nisem nič dala že dva dni, saj bodo ljudje mislili, da me je pobralo. Hitro jih malo spodbodem, kako preživljam svoj prosti petek. Podaljšan vikend, “prjatli”. Uou, dve ikonci za Instagram, torej je padel vsaj en komentar. Že 28 lajkov in dva komentarja. Pismo ej, ne bi si mislila, da bo tale vzhod takšen hit. Bom počakala še kakšno uro, da objavim tega laboda, kako tišči glavo v vodo, da bo še tisto vžgalo.

Prideva okoli jezera in stisnem en selfie. Potem še pograbim Karmen in skupaj stisneva en selfie. Ona ga sicer ne objavi, ker je bolj čudne sorte in sploh nima Facebooka, jaz pa tudi ne, ker imam en resen mozolj na obrazu. Vsedeva se v avto in se odpeljeva proti Ljubljani. Mislim, da je že čas za sliko laboda. Ali bi raje tisto, ko se je Iztok Čop sprehajal mimo? Ma ne, bom danes laboda, pa jutri Čopa. Jutri bom bolj doma, pa tako ne bom imela materiala za objavit. Končno prideva do najine priljubljene restavracije, se vsedeva in naročiva solato. Vmes ji še nekako uspem povedati zgodbo, kako je bilo super na poroki bivše sosede, ko na mizo že pride solata – cezarjeva, moja najljubša. Res sem že lačna. Zaželim ji dober tek in na vilico nataknem prvi kos jajca. Nesem ga v usta, ko se za trenutek ustavim in razmišljam ali naj ga izpljunem ali prežvečim. Mater, mater, mater, sem točno vedela, kaj se bo zgodilo. Velikokrat se mi to zgodi. Pa kako si lahko takšna budala, da daš v usta predno slikaš??? Pa tako je bilo lepo dekorirano – štiri rezine jajčka razporejene v nekakšno rožo na vrhu solate. Malo pobrkljam po njej in skušam rešiti, kar se rešiti da. Karmen me gleda izpod čela in mislim, da ji vse skupaj že ni več smešno. Ko ona poje že polovico svoje porcije, jaz le ujamem pravi kot, dodam filter in objavim na Instagramu. Tole pa ne bo šlo še na Facebook. Že jutranja objava ni dobila nobenega komentarja. Čeprav tale bi lahko. Solata. Vegani. Aja ne, jajca je zraven. Ne ne, ne bo komentarjev.

Pojeva, se še malo posmejiva in greva vsaka na svoj konec. Jaz peš domov, kjer še ujamem čudovit sončni zahod – pa kaj smo zadeli na lotu danes ali kaj? Lep dan je bil. Veliko materiala za objavit. Pa Karmen je tudi lepo bilo videti, no.

Ne bodi trapast-a. Naredi kakšno fotko, a ne pusti, da gre življenje mimo tebe. Tista cerkev bo stala tam, dokler boš živ-a, solato pa tudi delajo v skoraj vsaki restavraciji. Karmen te bo še dvakrat takole gledala, ko se boš dobil-a z njo, potem pa te bo poslala v k*. Ker Karmen posluša in se z vsem svojim bitjem posveča medosebnim odnosom. Pa Karmen bo enkrat stara in tudi ti boš enkrat star-a. Ugotovil-a boš, da je življenje šlo mimo tebe. Res je, da ti bodo stene krasili prečudoviti kolaži Instagram fotografij, a veliko bolj je drag spomin na občutek, kako je bilo ležati v visoki travi z osebo, ki jo imaš najraje na svetu in gledati sončni zahod.

Ker veš – sončni zahod ni na fotki nikoli tako lep kot v živo! Slikaj, se umiri in odklopi kdaj pa kdaj. 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s