Pred časom sem se pogovarjala s pesnikom, katerega besede so mi ostale v glavi. Rekel je nekaj v smislu, da mu smešno vsakdanje rimanje ni ravno pri srcu. Da s(m)o to novodobni pesniki in češ, da mislimo, da danes lahko pesni vsak (s to izjavo se mimogrede popolnoma strinjam). Od takrat se praktično nisva več slišala, jaz pa sem vmes že večkrat prebrala njegovo pesniško zbirko – nekatere pesmi so mi všeč, spet drugih ne razumem, ker vsaj zame nimajo smisla. A to ne pomeni, da je on slab pesnik, niti, da sem jaz slaba bralka. Da razumeš Prešerna tudi moraš imeti jeklene živce, ali pa vsaj deci šnopsa pod klobukom, pa vseeno velja za največjega slovenska pesnika. Sogovornik ima svoj stil, ki ga z meseci in leti razvija. Prav je tako. Je na nivoju.

Kljub določenim pesniškim “pravilom”, ki smo se jih učili že v osnovni šoli, pa jaz vedno sem in verjetno vedno bom ubrala svojo pot. Ko sem srečna, pišem o sreči, ko sem žalostna pišem o tem, ko sem zaljubljena, pišem o njem in ko sem navihana pišem o vsakdanjih stvareh – tudi o palačinkah, joškah in plaži. Pišem večinoma v rimah, tako da teče. To je edino pravilo, ki se ga držim.

Vem, da lahko izboljšam še nešteto stvari in jih tudi bom, ker vaja dela mojstra, a kar je najbolj pomembno, je slednje – pišem zato, da mi je lepše. Vedno je lažje, ko dam na papir žalost in vedno sem bolj nasmejana, ko spesnim nekaj zabavnega. V vseh pesmih se prelivata dve strani – ljubezen in smeh.

Pesnim tudi po domače. V pesmih je veliko slovnično nepravilnih zapisov. Zakaj? Ker je to moja govorica. Jezikoslovci, prekrižajte se. Pa tudi vem, da takšnih pesmi – ne danes, ne čez nekaj let, ko bodo vedno boljše in boljše – ne bo podprla nobena večja založba. Hvala bogu, ker bi zagotovo hoteli, da pišem v nekih okvirjih. Težko bi bilo, če bi pisala, da bi preživela. Tako pa pišem za dušo. Svojo in tvojo. Ob tem me žene neka neprisiljena sproščenost.

Kam me bo ta neprisiljena sproščenost pripeljala, ne vem. Vem pa, da si želim le ene stvari in to je, da se nasmejiš, ko prebereš moje pesmi in zgodbe. Da rečeš: to je pa res. Da so tako življenjske in vsakdanje, da se v njih prepoznaš. Ne pa da so tako globoke, da niti ti, niti jaz ne veva, kaj delava. Ker živimo v svetu, ki je že po svoje tako zelo zapleten, da ne potrebujemo dodatnega zavijanja v papir, ki ga prepozna le malokdo. Zakaj bi morala pisati tako, kot pravijo drugi?

To je moja pot, ti pa uberi svojo.