Prvi stavek, ki mi je padel na misel, ko sem začela pisati, je bil: odnosi v življenju so minljivi. Pa sem se kmalu popravila.

Stvari so minljive. Danes jo imaš, jutri je nimaš več. Odnosi pa niso minljivi. Vedno ostanejo v takšni ali drugačni obliki. Koliko je ljudi, ki jih nisem videla že vrsto let, pa se tu in tam pojavijo v mojem življenju, v mojih mislih, pa čeprav le za trenutek. Če tudi tista oseba kdaj pomisli name, imava verjetno neke vrste odnos. Ali pa imava vsaj spomine na čase, ki smo jih preživeli skupaj.

Vedno znova me tudi preseneti, kako se ljudje spreminjamo. To namreč povzroči, da nekoga, s katerim smo bili nekoč v odličnih odnosih, nerazdružljivi, danes morda ne prenesemo več. Ali pa po drugi strani nimamo več občutka, da ga v življenju potrebujemo. Zadostujejo samo voščila za rojstni dan in božič, ko se srečamo, pa pogovor steče tako zlahka kot da vmes ne bi minili meseci brez pravega pogovora. In tudi to je krasno.

A tega slednjega se še učim. Predvsem zato, ker mi gredo občasni smsi in druga sporočila dobro od rok, na drugi strani pa včasih ni odgovorov. Izgovor, da nimaš volje, mi je veliko bolj všeč kot izgovor, da nimaš časa. Kaj pa je ena minuta proti celemu življenju?

Ampak odnosi vseeno so minljivi, vsaj do te mere, da se z nekom še lahko vidimo ali vsaj slišimo njegov glas. Jutri ali nekega dne (ker to je tista privlačna črna luknja, ko se bomo videli vsi … nekega dne, enkrat pa že, ko bo čas, saj se bomo …) tebe ali mene več ne bo. Pred časom sem prebrala odlično pesem Jorga Bucaya. Ker knjige nimam poleg sebe, je žal ne morem v celoti prepisati, a bistvo gre nekako takole – čas beži zelo hitro in tega me ni strah, strah pa me je, da bo jutri že prepozno, da bi postoril vse, kar sem preložil na jutri.

In najbolj me žalosti to, da si včasih ne vzamem časa za obisk ljudi, ki mi pomenijo veliko. Pa bi si ga lahko, ker z malo organizacije in dobre volje se vse da. Vedno prelagam na drugi teden, na drugi mesec, ker imam to in ono. Dokler nekega dne ne izveš, da nekoga, ki ti pomeni ogromno, ni več. Jaz pa nisem šla še enkrat na obisk, ali pa sem šla in sem se že v osnovi odločila, da se mi mudi. Kam se mi mudi? V trgovino, ki bo stala točno tam še leta in leta. Po hlače, ki pa res niso minljive – kaj pa bi brez hlač? Pred televizijo, gledat brezvezno oddajo ali na pijačo z nekom, ki sva to pijačo tako ali tako prestavila v povprečju najmanj dvakrat. Ker ni bilo časa.

Pa saj nikoli ne veš, kdaj se zadnjič vidiš z nekom. Če bi bil, če bi bil le še en dan, bi vsi delali drugače in si vzeli več časa. A tako je. To ni izgovor. Tako je. Nimamo neomejeno časa, zato ga moramo pametno razporediti, čeprav večina ga razporeja precej butasto. Ne morem vsakič sedeti z nekom pet ur namesto eno in ne morem se z vsemi videti vsakih nekaj tednov, ker vas je preveč. Lahko pa si vseeno vzamem čas, ko mi notranji glas pravi, da si ga moram. Notranjemu glasu namreč zelo zaupam, ga pa ne ubogam vedno. In to je napaka, ki me vedno znova tepe po glavi.

In NEoprostite vsi tisti, ki vam tu in tam pošljem kak sms, ker pomislim na vas, vi pa verjetno že spet zavijate z očmi. Ko mi nekdo v življenju da nekaj lepega, pa če je bilo to samo eno bežno srečanje, kaj šele leta in leta poznanstva, ga ne morem kar tako izpustiti iz rok.

Ker jutri morda ne bo več dovolj časa, da bi postorila vse, kar sem preložila na jutri.