Zadnjo uro brez pravega premora prijemam telefon v roke in gledam, če je že prišlo sporočilo. Ne briga me, če imam telefon nastavljen na najvišjo glasnost, ki bi v grobu zbudila še Tita. Po navadi nisem taka. Po navadi vzamem telefon v roke le na vsakih deset minut, a danes je poseben dan. Ne spomnim se, da bi že kdaj bila tako živčna. Sploh ne vem, če razumem, kaj se dogaja. Kako mora biti, ko si v taki situaciji.

Že zjutraj me je Martina vrgla po konci. Ob sedmih. To je zame sredi noči. Priznam, niti pomislim ne, da si kopica delavcev ob tej uri zasluži že sendvič s salamo in kumaricami. Ali da trume zagnancev takrat že švicajo na Rožniku. Ne, jaz sem nočni tip. Skoraj se že ne bi oglasila, a je Martina vztrajala do konca. Razloga, da me kliče tako zgodaj, sta bila lahko samo dva. Ali je zopet zagreznila v enem izmed lokalov, kamor je šla že zvečer samo na eno pijačo, ali pa se je nekaj zgodilo. V obeh primerih je zgodba dovolj dobra, da je očitno imela jajca tako zgodaj težiti po telefonu.

»Ja? Kdo je pa tebe vstati učil?« sem rekla z zaspanim glasom. »Stara, ne zajebavaj se. Umrla bom. Umrla. Daj, morem te videt. Zdle, takoj. Umrla bom.«

»Pa ajde, če boš umrla iz zdle na pol, a ne moreš počakat vsaj še kako uro?«

»Pa ne zajebavaj se, a misliš, da bi te klicala tak zgodi, če ne bi blo resno? Čez petnajst minut na Tromostovju,« je rekla in odložila telefon.

Martina, Martina. Zmešana kot vedno.

Oblekla sem se in se odpravila do mesta srečanja. Itak sem zamujala, v petnajstih minutah se jaz niti iz postelje ne vstanem, kaj šele, da bi prehodila tisti kilometer. Že na daleč sem jo videla, kako živčno postopa iz enega mesta na drugo in divje vleče svoje Marlboro rdeče. Hrana za raka. Hrana za živce.

»Pa kje si, Martina, ljubica? Kaj te tare, da je bilo treba sredi noči iz postelje?« jo vprašam. Ko me je pogledala v oči, sem vedela, da je nekaj prekleto narobe. Predlagala je, da se sprehodiva ob Ljubljanici do prvega prostega mesta za čvek. Aja, ura je pol osmih zjutraj. Povsod so prosta mesta za čvek.

Usedli sva se na lesena tla in ko je mimoplavajoča raca zobala travo v vodi in jo spretno izpljunila, je Martina padla v jok. »Pa stara, kaj ti je, ti nikoli ne jočeš?«

Po nekaj minutah hlipanja in dretja, se je končno umirila. »OK, moram ti nekaj povedati. Tega nisem povedala še nikomur. Nisem mogla, ker me je bilo preveč sram. Toliko enih težkih dogodkov, ki sem jih vsa ta leta držala v sebi. Se delala, da ni nič narobe. Ampak ne morem več.«

»Pa dobro, Martina, veš, da mi lahko zaupaš vse. Ni je stvari na svetu, ki bi se je mogla sramovati. Če smo preživeli tvoje golo poplesovanje sredi Kongresnega trga, potem mislim, da lahko brez obsojanja sprejmem tudi kakšno drugo stvar.«

»Ne razumeš. Tu se ne gre zame. V bistvu se gre, ampak … moj oče …«

»Ja, tvoj oče, Miro, človek, ki ga na vsake toliko srečam in crkujem od smeha od njegovih for?«

»Ja, ta Miro, ta oče, zabaven za ckrnit, res. Kar ne morem se nehat smejat, ko se spomnim,« Martina pripomni ironično. »Navzven že deluje zabaven, skrben, faca. Ampak ti ne veš. On že celo življenje pije. Pa prosim počakaj s komentarji, da povem do konca, preden borovničke popustijo.«

»Čakaj, čakaj, sori, ker te prekinjam, ampak, ti si danes že pila? Ob sedmih zjutraj? In razlagaš mi o pijanem fotru?«

»Pa, a sem ti rekla, da utihni? Če znaš bit tiho včasih ves čas, bodi še sedaj. Ja, spila sem dva deci borovničk in razlagam ti o pijanem fotru. Ampak jaz pijem iz istega razloga, kot piješ ti. Ker greš ven in se maš fajn. Ne piješ pa v zavetju svojega doma, zato, ker se ti sprdne sredi popoldneva. Čepravsem danes jaz storila isto. Mogoče pa res drži, da jabolko ne pade daleč od drevesa. On se ga napije, napije se ga, tako da se vstat ne more. Iz danes na jutri. Ne vem, kaj ga jebe. Drugače je res ok, saj veš. Skrbi zame, faca, ni da ni. Potem pa leži na pol mrtev v postelji še kak teden in se mu blede. Govori stvari, ki sploh ne obstajajo. O vesoljcih sredi spalnice in luknjah v parketu. Tako je grozno, res.« Martina je spet planila v jok.

»Ok, Martina pomiri se. Pa od kdaj se to dogaja? Ne morem verjeti, pa ne da te obsojam, ampak prijateljici sva že pet let. Najboljši prijateljici. Res je, da ne hodim velikokrat k tebi domov, ampak vseeno. Niti sanjalo se mi ni, da se kaj takega dogaja v tvojem življenju.«

»Ja, ker se to zgodi enkrat na leto. Mogoče dvakrat. In vsakič, ko se zgodi, mi v solzah obljublja, da se ne bo več ponovilo. Veš, kako je to grozno. Ko ne veš, kdaj ga bo prijelo in zakaj sploh to dela? Dogaja se pa že od vedno. Od vedno. No, verjetno od vedno, saj veš, ko si mali, se ne zavedaš ravno, da je tvoj foter pijanec. Včasih se ti zdi malo čuden, to je pa to. Se spomniš, ko sem ti razlagala o plesnem nastopu v osmem razredu? Nastop za katerega sem pol leta scala kri, da smo ga izpilili do onemoglosti?«

»Seveda se spomnim. Vesele račke, al kaj ste že bli? Ko se je tvoj soplesalec spotaknil in odletel k razdredničarki v naročje?«

»Hahahahaha, to ja. To je bilo to. No, ta nastop mi je res pomenil vse na svetu. Rada sem plesala, ostali so bili super, koreografijo smo izpilili do onemoglosti. Še pet drugih skupin je prišlo, iz šol po Sloveniji. Še televizija nas je prišla snemat. Par tednov prej sem govorila samo o tem. Koliko mi pomeni in oba, foter in mama sta rekla, kako sta ponosna in da komaj čakata, da nas prideta pogledat. Foter je celo rekel, da bo končno kupil kamero, ki jo je sanjal že dolgo časa, in me posnel. No, kaj se je zgodilo … teden pred tem sem ga našla mrtvo pijanega, ko sem pršla iz šole. Pridem domov in ga najdem v postelji. V pižami. Z litrom viskija ob postelji. Takrat je imel ravno dopust. Ne vem ali je dopust planiral zato, da se ga napije ali? Prijela sem tisto steklenico in jo vrgla čez balkon. Takrat sem sklatila desno ogledalo sosedinega avta, ampak me nikoli ni dobila. Preden je mama prišla iz službe, sem obrnila vsak centimeter stanovanja in vrgla stran vsako kapljico alkohola. Pobrala sem mu ključe od stanovanja, avta, kolesa, vse. Mama je itak zdolgočaseno sprejela vse. Nikoli nisem vedela, še danes ne vem, kako sprejema vse skupaj. Ali ji dol visi, se sekira? Ne vem. Vem samo to, da sem ga takrat hotela streznit do petka. Do nastopa. Da bi res prišel. Nekako se je spravil k sebi čez vikend in res je že vse kazalo, da bo do petka tip top. Tudi rekel je, da si želi, da pride. No, nakar ga isti dan kličem dopoldan in se spet ne javi. Kličem enkrat, nič, kličem drugič, nič. Kar stemnilo se mi je pred očmi in vedela sem, kako je na stvari. Točno sem vedela. Šla sem domov, s tresočimi rokami odklenila vrata in pogledala v spalnico. Tam je ležal. Tokrat z literco ob postelji. Samo pobrala sem stvari in šla v šolo. Nastop je sicer uspel in je še vedno eden od najlepših dogodkov v mojem življenju, ampak tako boli. Tako prekleto boli, ko se spomnim na ta dan. Ene slike ali video posnetka ne morem pogledati od tistega dne. Nič. Kot da ne obstaja.«

»Fak, Martina. Tako mi je žal. Res, če bi vedela že prej, bi ti kako skušala pomagati. Ti stala ob strani. Ampak vem, težko je to spraviti iz sebe. Ampak ne sramuj se. To je on, to nisi ti. Nisi kriva, da je tako. Ampak povej mi … je tudi danes kaj narobe? Se je spet ponovilo?«

»Seveda se je.  Predvčerajšnjim. Na polno. Dva dni je na pol mrtev ležal na kavču. Včeraj zvečer pa pridem domov, mama je že spala, in najdem kri na vratih. Valda stečem v dnevno in ga najdem na tleh. Vrgla sem se na kolena, ker me noge niso več zdržale in samo molila, da je živ. Bil je. Zbudila sem mamo in takoj sva poklicali rešilca.«

»O moj bog. A je vse ok?«

»Ne vem. Jaz sem ostala doma. Ne dvigujem mami na telefon, čeprav je klicala samo enkrat. Prej je poslala SMS, da je baje hudo in da naj pridem. Ne morem. Videt ga ne morem. Naj se spravi k sebi, potem pa ga grem obiskat. Pa odselila se bom. Ne morem.«

»Pa daj. Vem, da je hudo. Ampak pojdi tja. Pokliči mamo. Karkoli. Tvoj foter je konec koncev. Ne predstavljam si, kaj moreš doživljat, ampak lej … kaj če je, bog ne daj, res kaj narobe? Kaj boš? Pojdi tja, da vidiš, kako je. Očitala si boš. Očitno ima res probleme, ki jih mora rešiti. Podpiram, da odrežeš, podpiram, da se odseliš, ampak pojdi tja in se prepričaj,da je ok.«

Martina je planila v jok. Po dvajsetih minutah, ko sva brez besed sedeli druga zraven druge in ko naju je že tretjič brezdomec vprašal, če imava kaj za pit, ironično kajne, se je končno pomirila. Niti dojamem ne, kaj se je pravkar zgodilo. Ampak sedaj ni čas, da razumem jaz. Glavno je, da se on postavi na noge in Martina razreši tole situacijo. Šla je. Šla je v bolnico. Jaz pa čakam na njen SMS. Že jebene tri ure.

 

Advertisements

2 thoughts on “Potlačena preteklost

  1. Alkohol je res sranje! Moj stari oče je bil pijanec, moj oče pa ni nikoli niti poizkusil alkohola. Najbrž je zaradi očeta pijanca doživljal razne neprijetne stvari. Šodobne ali hujše kot Martina.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s