»Eno željo ti izpolnim, samo eno, zato dobro premisli«, je rekel modrec in se usedel na skalo. Uprl je svoje zgarane roke na kolena in si mrmral staro pesem, ki mu jo je še kot otrok pel njegov oče. Vedel je, da bo trajalo. Vedno traja, da se spomnijo, kaj je tisto, kar bi radi počeli v drugem življenju.

Na podrtem deblu je sedela četrt stoletja mlada dama. »To je torej to«, si je mislila. Kot bi tlesknil s prsti. Trenutek in te več ni. Pa verjetno nima več smisla objokovati, ker je to počela že zadnje tri dni. Odkar ji je modrec povedal, da bo žal odšla na drugi svet, a da ji lahko da novo priložnost. Izbere si lahko katerokoli življenje hoče. Kjerkoli na svetu. Bogata ali revna. Črna ali bela. Visoka ali majhna. Marsikdo bi bil navdušen nad takšno priložnostjo, ona pa malo manj. Če pusti ob strani grozen občutek, ker zapušča vse na tej strani, je tudi takšna priložnost po svoje … strašna. Kaj izbrati? Kaj je res tisto, kar si želi? Kam? S kom? Kako? Ali si sploh želi? Bo lahko zaživela na novo, če ve, kaj zapušča v tem življenju?

»Vem, kaj razmišljaš. Ne boš se spomnila. Ničesar. Boš samo ti, v nekem danem trenutku. Tam, kjer boš želela. Počutila se boš domače. A od tam naprej je na tebi.« S temi besedami jo je modrec malo potolažil in se sam pri sebi nasmejal. »Vsi imajo isti pogled. Točno vem, o čem razmišljajo.«

Pol ure kasneje so počasi začele padati dežne kaplje. Ena. Dva. Tri. Nasmejala se je. Komaj je čakala, da dež spere z nje vse tisto, kar mora očitno pustiti za sabo in oditi v nov svet. Kam? Že od vedno je potihem sanjala … in zgodilo se je.

Jutranje sonce si je prebijalo pot skozi plasti zaves na ogromnem oknu. Našlo je točno eno linijo in posijalo na moj obraz. Rulete so se mi od vedno zdele precenjene. Sploh, ker so jutra moj najljubši del dneva. Škoda jih je prespati. Pa ogromna postelja, ki jo prekriva bela, sveže oprana posteljnina. Smuknem iz postelje, odgrnem zavese ter odhitim nazaj pod odejo. Ta razgled. Hribi in doline, drevesa in rože, vse odeto v čudovito zeleno barvo, ki je ne bi znal naslikati niti Bojan. Ozka cesta, ki se vije mimo hiše je na varnem, vsi domačini in turisti so vsaj nekaj sto metrov stran. Popoln mir, ko ga rabiš in velika terasa za obiske, ko jih hočeš. Res je, da so mi všeč tudi mesta. Kar je pravzaprav smešno, glede na to, kakšne krokodilje solze sem točila pred leti, ko je bilo treba ostati v mestu. A podeželje ima svoj čar. Sploh, če je nekaj minut vožnje stran še morje. Nisem vedela, da takšni kraji sploh obstajajo. Hvala, modrec.

S pogledom na desno vidim kuhinjo. Ravno prav velika za dva in obiske. Otok s šestimi stoli. In ponve, ki visijo nad njim. V življenju mora biti vedno prostor za dvoje – za sanje in dobro hrano. Dobra hrana je pot do srca in odprtega uma. Čeprav te včasih slaba hrana popelje še dlje. Pa rože. Takšne bolj zelene, ki krasijo kote mojega malega domovanja. Takšne, ki ne potrebujejo pozornosti ves čas. Sploh, ker obožujem prevetritev možgan tudi kje drugje. Bolj v trušču ali še bolj v miru. Kakor zapaše.

Dovolj bo. Vstanem se in se počasi odpravim v kopalnico. Obraz si umijem pod tušem, ker umivalnika ni. Ob vselitvi je bil tam tisti štirioglat. Kot vsaka prava ženska sem tudi jaz dovolj pametna, da vem, da je to grozota za čiščenje. In smo ga zamenjali. No, ga bomo zamenjali. Pogledam se v veliko ogledalo in si odenem kopalni plašč. Nekaj najlepšega pri življenju na samem je tudi to, da se lahko sprehajaš gol kjerkoli želiš. V hiši, ob hiši, celo na velikem vrtu pred hišo. Osvobaja. Odpravim se v kuhinjo in pristavim za čaj. Kave ne pijem več. Mogoče bi bila to še ena od želja za modreca, a nisem razmišljala, da bi na seznam dala tudi – zopet lahko pijem kavo, brez da me boli želodec. Vsega res ne morem imeti. Ura bo počasi osem in počasi bi se moral vrniti.

Saj niste mislili, da v tej postelji spim sama? In da to življenje živim sama? A nekaterih stvari se enostavno ne deli.