Prvi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Drugi del zgodbe se nahaja TUKAJ.

Pa kolo. Deset let star poni, ki ga je prebarvala na belo in okrasila z rožicami. Sosed, za katerega je dolgo časa mislila, da mu je všeč, pa ji je namestil košarico. Včasih, v trenutkih kot je danes, je sanjala o tem, kako se s ponijem vozi po pariških ulicah in z nasmeškom do ušes pozdravlja mimoidoče. Ustavi se v majhni pekarni, kupi dve bageti, jih naloži v košarico in se odpelje do majhnega apartmaja, kjer jo čaka on. Sanjski moški, 35, z vizijo. Z lepimi modrimi očmi in z nasmehom ob katerem ne rabiš javne razsvetljave. Poleg vsega lepega, kar krasi njegovo telo, zna tudi z besedami. Pa to niso neke puhlice. V očeh mu vidi, da misli resno …

Na uri odbije dvanajst. Pa ni menda tri ure sanjarila? S strahom vzame v roke telefon. Trije neodgovorjeni klici in dva sporočila. Eden je od šefa. Tisti se glasi: »Že tri tedne me zajebavaš. Ne zalivaš več mojih rož, plus tega si daleč od tistega, kar pričakujem od zaposlenih. Ti je tako težko pridet v službo ali sporočit, da te ne bo? Bolje zate, da z zlomljeno nogo ležiš v bolnici, drugače letiš.« Tako, kot se je nasmejala ob tem sporočilu, se ni že dolgo. Če ga zajebava? Normalno, da ga. Rože so pa umetne, cepec.

Drugi sporočilo je od njega. Že po prvih parih besedah je vedela, da ima spet čustveni izliv, ki ga mora ujeti, vrnila pa ga zagotovo ne bo. Ne še. Res si ni tega želela. Samo tu in tam kakšna kavica ob Ljubljanici in za kakšno urico k njemu. To je to. On pa si je želel samo tega, da jo gleda in se ji sladko nasmiha. A vseeno ga ni odjebala. Nekaj jo je vleklo k njemu. Odločila se je, da ga bo poklicala. Niti si ne predstavlja, kako navdušeno se bo javil po tem sporočilu: »Ljubica, kje se skrivaš? Že en teden te nisem videl in mislim, da je danes pravi dan za to, kaj praviš? Vreme je lepo in tvoji kodri so najlepši, ko nanje posije sonce.«

Globoko je vdihnila in še vedno ni bila čisto sigurna ali bo totalno popizdila, ko se bo javil ali se bo ustrašila in požrla vse tisto, kar ji dejansko leži na duši. Oglasil se je. Brez, da bi lahko pozdravil, je začela: »Poglej, stari, všeč si mi, res si mi, ampak dej mal se umiri. Ne morem tko, vse te osladne ljubavi in kako ne moreš brez mene. Gledaš me, ko en zaljubljen pes, ko te primem za nogo, pa zmrzneš. Jaz bi malo več tega in malo manj onega, a to gre pri tebi? To je vse, kar lahko dobiš od mene v tem trenutku. Vzameš ali pustiš?«

Čez slabe pol ure sta že sedela v parku na klopci. Z levo nogo je neumorno udarjal ob tla, s prsti desne roke pa udarjal po kolenu. Svojem. Ker njenega si ne upa prijeti. Po petih minutah tišine, je končno dal nekaj iz sebe.

»Veš, sem razmišljal.«

Se nadaljuje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s