Zadnje dni se v mojih mislih prepletata sedanjost in preteklost. Še bolj kot po navadi. Preteklost je potrebno pustiti za seboj, pravijo, a spomine na lepe stvari moraš vedno nositi s sabo. Pa tudi kakšen slab pride prav. Včasih zato, da se nasmeješ, ker je danes veliko bolje od včeraj. Včasih pa zato, da vidiš, kaj si se iz tega naučil.

Res sem malo nostalgična. Pred dnevi sem iz arhiva izbrskala stare video posnetke. Imam to srečo, da je moje otroštvo na kamero ujel atijev stric, človek, ki bi mu pravzaprav lahko rekla kar bolj dedi. In seveda njegovi ženi – babica. Vsi pa jima še danes pravimo mama in tati. Pazila sta me in me, poleg mojih staršev, tudi vzgojila. Lepo je bilo.

In kaj pravi moj flashback v preteklost?

Podatek, da nimam avta, ni čisto resničen. Tole je moj “Moskvič” :).

Baje je bila ljubezen na prvi pogled. Ko sem ga zagledala, smo morali domov po moje prihranke in nazaj v trgovino. Pa sem si kupila prvi avto. Še danes ga imamo na podstrešju, kjer čaka na prihodnje generacije.

Imela sem tudi zelo razvit stil za oblačenje. Hvala, mami. Rumena očala so mi neznansko všeč. Rumena je moja barva, sedaj sem v to prepričana še bolj.

Že takrat sem imela neznansko rada živali. Tole prenašanje kozlička sem pospremila z besedami: “joj, kok si tježek.”

In še ogromno lepih trenutkov je ujetih, ki bodo ostali z mano za vedno. To je bil čas, ko sem brez sramu počela vse. Plesala kot nora in pela na ves glas, čeprav sam Bog ve, da nimam posluha. Ves čas skakljala naokoli in čvekala. Znala uživati v naravi, ob živalih in ob ljudeh. Vsi vemo, da je predvsem to zadnje včasih zelo naporno. Določene stvari, ki sem jih počela takrat, počnem še danes. Obnašam pa se precej drugače, čeprav vem, da sem nekje globoko v sebi točno takšna, kot 23 let nazaj. Razumem, da se prilagodimo družbenim normam, ampak tisto otroško iskrenost, in nesramovanje pred določenimi čustvi, pa bi morali ohraniti za vedno!

Zakaj sem nostalgična? Zato, ker se je prvič po zelo dolgem času veliko stvari v mojem življenju postavilo na pravo mesto. Razmišljala sem, zakaj ravno sedaj? Pa sem prišla do zaključka, da je tako zaradi dveh stvari.

Prva je ta, da sem pred časom sebe postavila na prvo mesto. Veliko bolj sem ostalim začela govoriti, kaj si mislim in če mi nekaj ni ustrezalo, sem rekla ne. Vedela sem, česa si želim in če je bilo na poti nekaj, kar ni bil niti približek tega, sem se temu odpovedala. Predvsem na kariernem področju. Pa tudi na ostalih. Zakaj bi se trudila vzdrževati stike z ljudmi, samo zato, ker se mi zdi prav, da jih, čeprav bi mi bila kava s temi ljudmi bolj v breme kot v veselje? Vedno se moraš obdati s tistimi, ki te dvignejo, ne pa potisnejo k tlom. In tudi tisti, ki me kličete samo takrat, ko nekaj rabite – ne se truditi. Čeprav vam še vedno težko rečem ne.

Druga stvar pa je ta, da sem se veliko bolj sprostila in odstranila nekatere prepreke v moji glavi. Če se ne sprostiš, gre v življenju toliko stvari mimo tebe, da ti na koncu ne preostane nič drugega kot obžalovanje. Ja, še vedno imam svoje napade živčnosti in nepotrebnega sekiranja, ampak malo ga mora biti, ker potem vem, da mi za nekaj ni vseeno.

Zaradi teh dveh stvari se je aprila moje življenje obrnilo za 360°. Verjamem v to. Če je le naključje, pa jebi ga. Mi je čisto vseeno, glavno, da sprejmem to, kar je pred mano, z odprtimi rokami. Čeprav vem, da bosta moja glava in srce spet na dveh koncih Slovenije. Še dobro, da je pri nas vse blizu.

Hvala vesolju, moji trdni volji in spletu čudovitih naključij. Ti pa ne pozabi, da je otroško veselje nekaj najbolj pristnega na tem svetu. Nosi ga s sabo tudi, ko odrasteš.