Dvajset koščkov. Toliko jih je preštel. Dvajset koščkov,  na katere je razdeljeno njegovo srce. Za vse prijatelje, družbo, službo in tisto deklico, ki biva nekje v kotičku njegove glave. Predolgo. Njej da več kot polovico koščkov. V bistvu si jih je vzela sama.

V četrtek popoldan je stal za pisalno mizo. Zrl je v daljavo in gledal, kako trije oblaki počasi potujejo za gozdom. Eden izmed njih je imel obliko medveda. S prstom je šel počasi čez vsa imena in packe, ki jih je ustvaril skozi leta na tej mizi. Šest imen je naštel. Šest simpatij, ki so prišle ravno tako hitro, kot so tudi odšle. Kako ne bi, če jih je zapisal nekje do sedemnajstega leta. Pa pol centimetra globoka luknja od šestila, ki ga je zaril v mizo, ko je dobil prvi šus. Vsaka zareza je prinesla s sabo spomine. Petnajst let. Zadnje štiri odkar ne spi več v tej sobi, ki ga še vedno čaka pospravljena in brez kančka prahu. Mame.

Nikoli še ni bil v taki situaciji. Kako je življenje včasih smešno. Ob sebi imaš skoraj vedno vse, kar potrebuješ. Ampak, če tega ne opaziš, je vse zaman. Stremiš k idealu, ki ga ni. Si ga pa želiš. Seveda si ga. Dokler ne ugotoviš, da je kot skodelica iz porcelana, ki se lahko v sekundi razbije na nešteto nerazpoznavnih delov, ki jih ne sestavi niti čudež. Če ne bi … ah, če bi ne obstaja, ker se časa ne da prevrteti nazaj.

Streslo ga je. Tisti občutek zadovoljstva, ki počasi potuje po hrbtenici navzgor. Spet se je zazrl v daljavo. Ugotovil je, da je človek. Da ima srce in čustva, ki jih lahko deli tudi z drugimi. Da lahko da na plano vse tisto, kar je uspešno dolga leta skrival. Maska, ki je nikoli ni bil pripravljen odvreči. Vse do trenutka, ko je spoznal njo. Takrat je pozabil na vse. Odmislil je vse ovire in podrl vse mostove. Vedel je, da bo korak do nje vedno za polovico krajši in objem z njo ujet v neskončnost.

Vstal se je, odkorakal iz hiše in se vsedel v avto. Z nasmeškom do ušes. Življenje je res včasih smešno. Ob sebi imaš skoraj vedno vse, kar potrebuješ. Ampak, ko to opaziš, ko se tega zaveš in življenje sprejmeš z odprtimi rokami, veš, da ni noben del tvojega življenja kot skodelica iz porcelana. Ker si srečen in tisti pristen nasmeh spremeni vse.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s