Si predstavljaš, da se ne razumeš s svojimi sodelavci? Da se v prostoru, kjer si najmanj osem ur na dan, ne počutiš dobro? Čista j* je, če tam trpiš.

Zelo pomembno se mi zdi, da se delodajalci že ob prvem stiku potrudijo, da se počutiš dobro. Seveda v prepletu z visoko mero profesionalnosti. Ne govorim o tem, da mi mora nekdo, ne doma, ne v službi, položiti rdečo preprogo pred noge, ko stopim čez vrata. Tudi ne govorim o tem, da me mora na mizi čakati kava preden pričnem z delom. Bistvo tiči nekje drugje in se začne že ob stisku roke.

Prvi stik je najpomembnejši – tako za delodajalca kot za iskalce zaposlitve

Moti me, da vse prevečkrat poudarjamo samo vidik kandidatov, ki zasedamo prosta delovna mesta. Kako moramo izstopati, biti samozavestni, nasmejani, profesionalni, skratka oh in sploh super, da bomo prepričali delodajalca.

Prva naloga iskalca zaposlitve seveda je, da si prebere vse, kar je možno najti o  podjetju, kjer ima razgovor. V petek sem bila na skupinski predstavitvi, kjer ena od kandidatk na vprašanje, če smo si pogledali spletno stran delodajalca, ni dvignila roke. Seveda obstaja možnost, da se ji enostavno ni ljubilo dvigniti prstov v zrak, a v obeh primerih je tak odnos nerazumljiv. Delodajalca moraš spoznati, da dobiš tisti prvi občutek, če tam želiš delati in po drugi strani njemu pokazati dovolj velik interes.

Menim pa, da je tudi prva naloga delodajalca, da se ustrezno predstavi. Tudi, če gre za najbolj znano podjetje v Sloveniji ali v svetu. Povejte, kdo ste, s čim se ukvarjate in zakaj razpisujete prosto delovno mesto – pa tukaj nimam v mislih samo opisa v oglasu za delo, ampak predvsem odnos, ko se s kandidatom srečate na razgovoru za delo. Če tega ne storite, vsaj pri meni ustvarite občutek, kot da ste nekdo, ki ne potrebuje predstavitve in se postavite na zelo visok prestol, na katerega nikoli ne bom želela splezati. To, da delodajalec ne bi povedal ničesar o sebi, se mi skoraj nikoli ne zgodi, a ko se mi, že po koncu razgovora vem, da tam ne želim delati. “A ti veš, kdo sem jaz” odnos, ki kljub vprašanju ne zahteva predstavitve, ne pelje nikamor. Vzvišenost in zavijanje z očmi namesto toplega odgovora. Hvala bogu, da želim postavljati vprašanja o službi, kjer bom preživela najmanj 40 ur na teden, po vsej verjetnosti pa še več. Res je, da je poleg mene še cela vrsta kandidatov, ki se grebe za to delovno mesto, a tudi vi niste edini delodajalec (kljub razmeram na trgu).

S takim odnosom dobim občutek, da imam izključno samo jaz nalogo, da prepričam delodajalca, da me zaposli. Ampak ta odnos je obojestranski. Oba se morava počutiti dobro. In nihče od naju ne sme biti preveč poln samega sebe. Enako ne sme nihče lagati v sami predstavitvi. Vsi tisti kičasti opisi za privabljanje kandidatov, ki se na prvem razgovoru izkažejo za nekaj čisto drugega. Po drugi strani pa vse laži kandidatov, ki lahko prej ko slej privedejo do težav, sploh, če jih delodajalec ne preveri sproti. Wie geht? Was? Ammmmm. Do you speak English? Oba skrbiva za ugled, ki ga bova doživljala v prihodnosti.

Vsi smo samo ljudje

Ne glede na izobrazbo, dosedanje izkušnje in uspehe – vsi smo samo ljudje. Ne glede na to, na kateri strani mize sedimo, je potrebno ustvariti občutek domačnosti. Samo tako, se bosta tako delodajalec kot kandidat počutila dobro. Ne pravimo kar tako v tri dni, da so nekateri sodelavci naša druga družina, kajne?

Kdo sem? Simona. Me veseli. Če se še ne poznava, klikni TUKAJ in poglej, kaj počnem.