Čeprav je bilo prilitega že dovolj olja na ogenj, je prav, da se o tej temi piše in govori. Da se linča medije. Tiste medije, ki samo zaradi pof* lajkov, obiskov in denarja, pišejo nebuloze. Da se linča novinarje, ki nimajo jajc, da bi se vsaj podpisali pod svoje ničvredne objave. Ker vedo, da so ničvredne. Upam, da lažje spijo zaradi nekaj evrov težje denarnice. Ker denar je dandanes kajkopak najpomembnejši. Da se linča vse nas, ki slepo sledimo vsemu, kar nam servirajo na pladnju. Pladnju, ki je tako prekleto umazan.

Da ne bo pomote – v zgodbi mariborskega ravnatelja so bili v osnovi trije kršitelji. Po eni strani seks v javno ustanovo ne sodi. Po drugi strani je snemalec brez dovoljenja posnel dejanje in ga dal v javnost. A vsi novinarji so glasno obsojali le prva dva (in ravno tako nezakonito delili posnetek?). In množice so sledile. Množice, ki sploh ne pomislijo, kaj počnejo. Samo lajkajo in komentirajo. Vzamejo si tisto sekundo (in nič več) premisleka, ki poteši njihovo radovednost in naslanjanje na nesrečo drugih, čeprav so mnogi enako moralno sporni in v prekršku. Seksali so po šolskih straniščih. Pritiskali so se s šefom (v njegovi pisarni), da so prišli do napredovanja. Izvajali (verbalno) nasilje nad učitelji. Tepli svoje otroke. Brcali mačke po cestah. Udarili partnerja. Izvajali mobing na delovnem mestu.

Ja, seks ne sodi v javno ustanovo. Tudi nasilje ne. A tudi nobeno od zgoraj zapisanih dejanj se ne bi smelo dogajati. Pa se. Na vsakem koraku. Niti predstavljamo si ne, koliko je tega.

Piz*. Vsi smo kdaj mogoče vsaj malo moralno sporni. Ampak da bi pometli pred svojim pragom? Ne.

Slovenija potrebuje družbeno odgovorne medije. Pa jih je žal premalo. In premajhni so. Ne sliši se jih v poplavi vseh mrhovinarjev, ki jih žal ne moremo klicati novinarji. To bi bila prevelika žalitev za peščico tistih, ki ta poklic še znajo opravljati s častjo.

In vem, da je veliko tistih, ki so prejšnji teden sodelovali pri gonji nad ravnateljem, včeraj sodelovalo pri “obžalovanju” (c’mon z enim lajkom ne boš potešil/a svoje slabe vesti). Oboje ne gre, dragi moji. Upam, da je koga ta tragedija vsaj streznila. Da bo vsako zgodbo pogledal z vseh možnih plati in se po premisleku odločil, ali jo bo podprl ali ne. Vsi posamezniki držimo v rokah čopič, ki riše našo prihodnost. V digitalni dobi še toliko bolj. Le da se tega premalo zavedamo.