“No one knows what they are doing.”

Kadarkoli se znajdem v situaciji, v kateri nisem prepričana, kako bo določena stvar izpadla, si ponovim zgornjo misel. Vsekakor na tem svetu ne obstaja ne človek, ne stroj, ki ni nezmotljiv, tudi pri popolnoma rutinskih opravilih. Kot je pred dnevi rekla moja prijateljica: “Pa ko misliš, da človek pri pranju las res ne more zaj*”. Zafrknemo lahko torej že pri stvareh, ki niso ključne, ko pridemo do stika z drugimi, kar je pravzaprav namen marsikaterega dejanja, pa tako ali tako vemo, da nikoli ne bo vse vsem všeč.

Ker nas je strah, da nam ne bo uspelo, odlašamo z določenimi stvarmi ali pa jih sploh nikoli ne speljemo. Fantu ne skuhaš nekaj novega, ker mu morda ne bo všeč, čeprav vsi vemo, da mu res ne bo mar, sploh, če mu kuhaš v miniču. Že tri leta govoriš o tem, kako boš napisal novo knjigo, pa je še vedno napisanih zgolj deset strani, ki res nikoli ne bodo dovolj dobre in jih piliš ter piliš, čeprav popraviš zgolj en stavek na pol leta, večina podjetjih v Sloveniji pa sploh ne ve, da si hudičevo najboljši lektor daleč naokoli, ker si pred meseci po pomoti v čestitki svoji mami pozabil na eno vejico, pa še to samo zato, ker si dve uri pred tem zasnubil svojo punco. Skratka, strah nas je napak. Ta strah pa prevlada nad željo po uspehu. Bill Cosby pravi: “Decide that you want it more than you are afraid of it” in bi se strinjala z njim, od začetka do konca. Tako da naslednjič, ko te je strah, da punci za šankom ne bo všeč pleša, ki se ti dela na vrhu čela, se delaj, da si Bill.

Na svetu namreč obstajajo samo tri stvari:

• Stvari, ki jih vemo.
• Stvari, za katere vemo, da jih ne vemo.
• Stvari, za katere ne vemo, da jih ne vemo.

In mi vemo, da ne vemo, če je punci za šankom všeč pleša ali ne. :)

Nekateri ljudje živijo v balončku, delajo kot da obstajajo samo oni in skočijo v morje. So dovolj nori, da mislijo, da lahko uspejo. In ravno takim po navadi tudi uspe. Saj res, pa kaj, če je še dvesto drugih, ki se potegujejo za isto delovno mesto kot ti? Če se potrudiš, lahko uspeš, če si vedno rečeš, da nisi dovolj dober, pa že v osnovi nimaš popolnoma nobenih možnosti. In ravno to drugo se vse prevečkrat dogaja. Vedno glancamo nekaj do navidezne popolnosti (ki obstaja le v naši glavi in po naših standardih) ali pa se o tem le prepričujemo, da mimo nas zbeži vse za čemer se pravzaprav ženemo. Zato res ni potrebno, da je vse popolno, ker popolnost ne obstaja. Zato ne razumem, zakaj jo vedno znova lovimo?

Zato jutri (saj veste, ker je jutri, pa ravno začetek tedna, ponedeljek, super dan za nove začetke, pa prvi ponedeljek v mesecu, ampak že sedmi dan po vrsti, zato boste mogoče počakali na maj) začnite s tistim, česar si želite. Če delate nekaj s srcem in primernim znanjem ter ste v to vložili dovolj energije, potem je dovolj dobro; če veste, da nečesa ne znate, pa vam bodo drugi dali kakšen nasvet in vas to naučili. Razen, če vam ne rečejo ničesar, kar nujno ne pomeni, da niste dovolj dobri za njih.

In zakaj spet filozofiram, se sprašujete? Zato, ker že nekaj dni iščem popolno temo za naslednji blog, ki pa pač ne obstaja. Zato sem napisala popolnoma nepopolni blog o popolnosti. In veste kaj? Vsaj napisala sem ga.