Vrgla bi telefon in računalnik v kot. Vsaj za nekaj dni. Če jih res ne bi potrebovala.

Te dni sem se lotila enega mini osebnega projekta – pisanja na roko, odmaknjena od vseh naprav, ki vsake toliko zabrnijo. Včasih od prahu in starosti, pretežno pa zaradi opomnikov na po moje še vseeno ne toliko dolgočasno življenje. Dejansko je bil ta zapis sprva ustvarjen na papirju. Pravzaprav nakracan. Mislim, da sem tesno za petami vsem zdravnikom in pisavi pri pisanju receptov.

Škoda je, da pozabimo na staro dobro beležko in kuli, čeprav nam odpreta čisto drug pogled na svet. Pa stare dobre table in listi prilepljeni na omaro. Pisanje na roko tudi upočasni moje misli in me prisili, da bolj poglobljeno razmislim o zadevi, kar ji doda več mojega in manj Googlovega pridiha. Čeprav se nam zdi, da nam tehnologija olajša življenje, in, da ne bo pomote, še kako nam ga, včasih ne škodi, da skozi stavke malo večkrat zadihamo. Tudi dobro ni, da stvari mečemo stran. Pa ne govorim o kupu starih majic in spodnjic, ki se nam valjajo po predalih, ampak o idejah. Na računalniku jih zbrišemo in lahko izginejo za vedno. Na papirju pa ostanejo. Seveda lahko liste iztrgamo in je beležka na koncu tanka kot toaletni papir, ampak če jih ne, se je včasih res zanimivo, koristno in smešno podati skozi prve strani na novo kupljene beležke.

Včasih sem pisala tudi pesmi in niti ena ni bila napisala na računalnik. Mogoče bo tako tudi s knjigo, vsaj z njenimi osnutki. Se sprašujete, če pišem knjigo? Ne. Še.

Ideja torej je, in zaenkrat se je kar držim, da zjutraj, namesto da v roke primem telefon, kot je v moji navadi (na žalost), ga zamenjam z beležko in pišem. O čemerkoli. To pa ne pomeni, da bo vsaj blog najprej nastal na takšen način. Si predstavljate, da bi vam čisto vsakič takole filozofirala?