Sneg me je popeljal v otroštvo

objeta_s_snegomKončno smo dočakali sneg. Ja, ne se pritoževat, mati narava more opravit svoje in skrajni čas je že bil, da žal prehitro cvetoče zvončke na našem dvorišču pokosi bela odeja. Priznam, da zadnja leta nisem bila pretiroma navdušena nad snegom. Če dobro pomislim, nisem navdušena nad njim že vse odkar imam izpit za avto. Če si doma malce višje in te pot do doline pelje čez veliko drsečih ovinkov, potem imaš raje, da snega ni. Vseeno pa nisem imela nič proti, ko sem lahko sneg opazovala skozi pogled iz tople sobe ali pa tudi zapeta do nosu, ko sem se sprehajala po ljubljanskih ulicah.

Letos je zgodba drugačna. Od doma lahko uredim pretežno vse opravke in še nekaj tednov mi ne bo treba nujno, nujno od doma. Žrtev spuščenih kavic s prijatelji, ker  nameče 30 centimetrov snega, tudi ni veselje, ampak prej ko slej sčistijo tudi ceste. Ravno zato, ker vem, da mi ni treba navsezgodaj zjutraj riti v belo pravljico, letos na sneg gledam drugače. Ko je pretekli petek prvič zapadel, sem se vstala iz postelje kot majhen otrok in cel dan z zanimanjem opazovala, kako snežna odeja raste. Tudi včeraj ni bilo nič drugače in verjamem, da tudi jutri ne bo. Našli smo tudi staro ptičjo hišico, ki jo je moj oče naredil, ko sem bila v osnovni šoli. Danes mi je razložil, da bi jo takrat morala narediti sama, pa mi je ‘malce’ pomagal. Tako da smo v tem vremenu poskrbeli tudi za ptičke. Razmišljam pa, da bi poiskala tudi stare sani in si ‘poštancala’ krajšo stezo za hišo.

pticja_hisica

Ko takole gledam, človek res ne rabi veliko, da je srečen. V zadnjih mesecih se je vse nekako postavilo na svoje mesto. V glavi sem razčistila približno kaj želim početi, v ponedeljek sem izvedela, da sem končno opravila še zadnji izpit na magistrskem študiju in si še pred tem izbrala temo za magistrsko nalogo. Vsega tega ne bi bilo, če bi še vedno adrenalinsko divjala v neumornem službenem tempu. Malo časa zase vedno nujno potrebujemo. Včasih je dovolj par dni, tednov, včasih pa nekaj mesecev. Zdi se mi pomembno, da se malo ustavimo in z drugega zornega kota pogledamo na življenje. Seveda si tega ne moremo vedno privoščiti, ampak neverjetno je, kako lahko človek drugače zaživi in brezskrbno zadiha, ko se brez slabe vesti sprehaja pod padajočimi snežinkami in z otroškim nasmehom na obrazu na saneh spusti po hribu. Brez skrbi lahko namesto snega dodate plaže, hribe, gore … kar vam najbolj ustreza in vas sprosti.

In čeprav je nadvse udobno tako kot je, je čas, da se zopet spustim v adrenalinske vode bolj napornega službenega tempa. Se že veselim prihodnosti ;).

sneg_soncni_vzhod

Advertisements

2 thoughts on “Sneg me je popeljal v otroštvo

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s